Robi Cokan je spregovoril o svoji posebni trenerski izkušnji

Robi Cokan se je nedavno vrnil z azijske turneje. Foto: Osebni arhiv Pred kratkim ste se vrnili iz Kitajske, kjer ste bili tri tedne. Kaj ste pravzaprav tam počeli?
Bil sem na azijski turneji z Aleksandro Krunić in Emino Bektas, tako da sem bil tam z dvema igralkama na turnirjih WTA. Odigrali smo dva turnirja in bila je prijetna izkušnja.

V Sloveniji vas najbolje poznajo kot teniškega trenerja, ste sicer tudi sami trenirali tenis?
Tenis sem začel trenirati precej pozno. Star sem bil enajst let, igral pa sem ga že veliko prej, saj je oče doma zgradil dve igrišči. Vztrajal sem do svojega 19. leta. Takrat sem namreč spoznal, da so bili fantje, kot sta bila na primer Blaž Kavčič in Grega Žemlja, veliko pred menoj in da jih ne bom mogel dohiteti. Hitro sem se odločil, da bom odšel v trenerske vode. Že pred tem sem malo učil tenis, potem pa sem se 100-odstotno usmeril v trenerske vode in na tem področju poskusil izživeti tisto, česar mi ni uspelo kot igralcu.

Vam je danes žal, da ste tako kmalu lopar postavili v kot?
Če se danes ozrem nazaj, mislim, da je bila prava odločitev. Res sem dal vse od sebe. Nekateri fantje so pri enajstih letih že ogromno preigrali. Na začetku sploh nisem mogel igrati proti njim, ker so bili toliko boljši. S svojo trmo sem jih do svojega 18. leta skoraj ujel in bil v Sloveniji med mladinci uvrščen med prvo deseterico, kar je bilo osebno zame zelo dobro. Pozneje sem videl, da s študijem to ne bo šlo več skupaj … Mislim, da sem se prav odločil. 

Ste imeli kakšnega teniškega vzornika?
Zelo mi je bil všeč Goran Ivanišević. Sploh po tistem, ko je zmagal Wimbledon. To je bilo nekaj posebnega in vsako leto se spominjam te zgodbe. In zdaj, ko ga poznam, je še toliko bolj zanimivo. Andre Agassi mi je bil tudi zelo všeč.

Ste imeli tudi takšno igro, kot jo je imel Goran Ivanišević?
Ne, to pa ne. (smeh, op. p.) Igral sem bolj podobno kot Agassi. Pri Goranu mi je bil všeč njegov karakter. Skoraj vsem nam je bil všeč kot oseba, kot igralec, radi smo gledali, kako je lomil loparje. To ni ravno lepo, ampak njegova pojava je bila nekaj posebnega. Verjetno tudi zaradi tega, ker je prihajal iz nekdanje skupne države. Lahko bi se strinjali, da je bil v tistem času velika ikona svetovnega tenisa.

Vam je Gorana uspelo tudi osebno spoznati?
Da, bil je moj mentor, ko sem treniral Olgo Danilović. On je takrat treniral Novaka Đokovića in njegova agencija je podpirala Olgo. Bil je prisoten na kar nekaj treningih. Pomagal sem tudi pri razvoju nekaterih njihovih igralcev na akademiji, bila sva praktično sodelavca.

Vas je navdušil tudi kot oseba?
Goran je super oseba. Točno takšen, kot ga lahko vidite. Je brez dlake na jeziku in odkrit. Ima ogromno znanja, energije in rad ima tenis. Zelo dobro sva se razumela. Že pred tem je tudi Kaji Juvan dal kakšen nasvet. Dobro sva se ujela in ostala sva v stikih.

Prepričan je, da je Goran Ivanišević kar nekaj dal Novaku Đokoviću. Foto: Reuters

Na račun Gorana Ivaniševića je bilo slišati tudi nekaj kritik. Da nima prav veliko zaslug za uspehe Novaka Đokovića, kaj vi menite o tem?
Rezultati govorijo svoje. Če že ne drugega, Novak ne bi imel nekoga toliko časa ob sebi, če od njega ne bi imel ničesar. V zadnjem času se je pokazalo, da je nekajkrat na turnirje pripeljal prijatelje in trenerje s svoje akademije. Bili so z njim samo turnir ali dva, ko so se morali posloviti, Goran pa je vztrajal  štiri leta. Statistika nam tudi pokaže, koliko je Novak popravil servis, ko je bil z Goranom. V tem segmentu je zagotovo naredil največ. Goran je tudi zelo dober psiholog. Na koncu je moral na klopi tudi marsikaj požreti, kar ni lahko. Vsi vemo, kakšen je Novak med teniško tekmo. S tega vidika ga prav posebno občudujem in mislim, da mu je zdaj malo lažje, ko nima teh pritiskov. Zagotovo je Novaku kar veliko dal.

Danes ste tudi vi trener. Bi bili pripravljeni požirati takšne besede, kot jih je moral Goran Ivanišević od Novaka Đokovića? Novak Đoković ima pogostokrat čustvene izbruhe. Foto: Guliverimage
Jaz jih ne bi bil pripravljen. V preteklosti sem imel podobne izkušnje, ko so padle kakšne neprimerne besede. Hitro smo končali zgodbo, ker pri meni je na prvem mestu spoštovanje. Tudi sam ne bi nikoli nespoštljivo ali poniževalno zakričal na igralca. Razumem vsa čustva, ki vrejo v igralcih ali Novaku, ampak včasih se mi zdi, da ni trener tisti, ki bi moral to požirati. To je moje mnenje. Novaka imam zelo rad, navijam zanj, poznamo se, ampak takšnih stvari ne bi prenašal.

Ste sicer že takoj vedeli, da se boste posvetili trenerskemu delu v tenisu?
Ko sem bil mlajši, sem si želel postati športni novinar. Pozneje sem se odločil za študij na Fakulteti za šport. Odločil sem se, da se posvetim trenerskemu delu in s tem poskušam postati najboljša mogoča različica trenerja ter na ta način otrokom posredovati čim več znanja.

Malokdo ve, da ste se vmes podali tudi v glasbene vode.
Joj, naj tako tudi ostane (smeh, op. p.). To se je dogajalo v najstniških letih in z željo po neke vrste prepoznavnosti. Bil je bolj hobi, dobra družba in prijatelji. Imeli smo se lepo, ustvarili smo nekaj zanimivih pesmi, ki se jim danes nasmejimo. Imeli smo se super in ni mi žal, ampak nikoli nisem razmišljal, da bi bil to moj poklic.

Če se vrneva k tenisu. V svoji teniški karieri ste trenirali kar nekaj vrhunskih tekmovalk. Med njimi lahko izpostavimo Kajo Juvan, Olgo Danilović, Alison Van Uytvanck, Greet Minen … Bi še koga izpostavili?
Eno leto sem sodeloval še z Damirjem Džumhurjem, tako da sem okusil še ATP. Bil sem tudi v mladinskem tenisu, sicer pa sem bolj delal z igralkami.

Robi Cokan in Kaja Juvan, ko sta še sodelovala kot trener in igralka. Foto: Ana Kovač

Katera igralka vam je kot trenerju največ dala ali pa ste se od nje največ naučili?
S Kajo (Juvan op. p.) sva skupaj rasla. To je bilo nekaj, kar se ne zgodi ravno pogosto. Še danes, kjerkoli se pojavim in se pogovarjamo o tem, je to še vedno lepa zgodba in se je trenerji ter igralke spominjajo. Oba s Kajo sva se ogromno naučila drug od drugega, tako da zagotovo lahko trdim, da je to Kaja. Z njo sem se kot trener izoblikoval.

Pred časom ste dejali, da ko ste bili še mlad trener, ste bili prepričani, da bo Kaja uspešna. Kaj je bil po vašem mnenju razlog, da vama je uspelo?
Sploh ni bilo vprašanje, da ne bi uspelo. Nekje v ozadju sem bil prepričan, ko je bila Kaja še majhna deklica, da bo vrhunska igralka. Sploh ni bilo vprašanje, da se to ne bo zgodilo. Delali smo in bili prepričani o tem. Lahko rečem, da je bilo takrat sicer lažje, ker ni bilo družbenih omrežij in nismo točno vedeli, kaj se dogaja v svetu in kakšne možnosti za treninge imajo preostali. Kajina pot je bila neverjetna v smislu rednega šolanja in vsega skupaj. Torej da je manj trenirala in da ni imela takšnih pogojev kot drugi, a ji je vseeno uspelo. Kaja je bila odločna in trmasta in prav takšen sem tudi sam. Ko se za nekaj odločim, bom naredil vse, da to izpeljem. Imela sva isto miselnost in jo drug drugemu še dodatno krepila. Jaz sem na primer vedel oziroma čutil, da bo ona zmagala določen turnir, in s takšnim razmišljanjem sva šla oba na turnir. Zato je lažje prišlo do dobrih rezultatov.

"Imela sva isto miselnost in jo drug drugemu še dodatno krepila." Foto: Ana Kovač Se vam danes, ko ste bolj izkušen trener, zdi, da ste takrat vseeno malo bolj naivno razmišljali in verjeli v to zgodbo? Zelo redke so namreč takšne zgodbe.
Absolutno. Z mojim današnjim znanjem takrat ne bi verjel v to. Zdaj, ko se ozrem nazaj, se mi zdi noro, da je vse skupaj uspelo. Ne veš, kaj te čaka, samo delaš in verjameš v svojo pot. V bistvu vidiš, da te želja in cilj lahko marsikam pripeljeta. Ne obremenjuješ se s tem, kaj se lahko zgodi. Samo greš korak po koraku. Sledili smo svojemu cilju. Včasih čisto preveč razmišljamo in zaradi tega sami sebe omejujemo. Omejitev ni.

Kateri dvoboj vam je kot trenerju ostal najbolj v spominu?
O tem sploh ni debate. To je bil dvoboj med Kajo Juvan in Sereno Williams na turnirju v Wimbledonu. To so bile moje sanje. Torej biti na osrednjem igrišču Wimbledona. Že od takrat, ko je zmagal Goran Ivanišević. Ko sem videl žreb in ko je Kaja zmagala prvi krog, sem si rekel, to je to. Tudi če potem končam trenersko kariero (smeh, op. p.).

"Ampak kako se je Kaja takrat postavila na igrišče in odigrala proti Sereni Williams, je bilo nekaj fantastičnega." Foto: Getty Images Kako ste doživljali tisti dvoboj, verjetno ste si nekako predstavljali, kako bo vse skupaj potekalo?
Moram povedati, da ko je Kaja zmagala prvi krog, je bilo nekaj ur evforije. Nekaj časa sem potreboval, da sem zbral misli in dojel, kaj nas čaka. Nisem se znal odzvati, ker to za seboj potegne kar nekaj stvari. V njeno ložo je prišlo kar nekaj ljudi in vse je bilo treba organizirati. Za tem je bila le še osredotočenost na tekmo z mislijo, da gremo premagat Sereno Williams. Jaz sem razmišljal samo, na kakšen način jo bomo premagali. Veliko smo študirali Sereno in s celo ekipo smo Kajo poskusili čim bolj prepričati, da gre zmagat dvoboj. V prvem nizu se je pokazalo, da nam je uspelo. Potem se zgodijo kakšne misli in na koncu žal ni uspelo. Ampak kako se je Kaja takrat postavila na igrišče in odigrala proti Sereni Williams, je bilo nekaj fantastičnega.

Iz tistega dvoboja se vas spomnim, da ste bili na tribuni povsem mirni in hladni. Morali ste celo miriti tudi preostale. Ste vedno tako mirni pri dvobojih svojih varovank?
Da, na zunaj sem bil videti miren. Zavedal sem se, da moram biti zaradi Kaje miren. Ona je potrebovala neko točko, kjer se je lahko mirila. Zagotovo je tudi pri njej znotraj vrelo, ko je dobila niz na osrednjem igrišču proti Sereni Williams. Ob tem ne moreš ostati povsem miren. To je bilo videti samo na zunaj, v meni pa je vrelo. Da, z leti sem vedno bolj miren, ampak ko so napeti trenutki, mi srce hitreje bije. 

Pravzaprav Kajo Juvan poznate najbolje, ker ste jo trenirali od njenega otroštva. Kaja se je pred časom umaknila iz tekmovalnega tenisa in si dala čas. Kako to spremljate oziroma kako doživljate njen umik?
Če sem iskren, mi je žal, da je ni na turneji. Želel bi jo videti na igriščih, a spoštujem njeno odločitev. Upam, da ji je všeč, kar počne, in da je našla notranji mir. Torej da je lahko delala stvari, ki jih prej ni mogla, ker ni imela časa. Res upam, da je letošnjo sezono izkoristila za svoje hobije in se napolnila z energijo. Verjamem, da se bo vrnila, ko bo čutila, da je čas za to, in se povzpela na mesta, kjer je že bila.

Tenis je zahteven in krut šport in večkrat vidimo, kako se igralke in igralci težko vračajo. Verjamete, da se Kaja lahko vrne med najboljše teniške igralke?
Ravno letošnjo leto sem imel takšno izkušnjo, ko se je Aleksandra Krunić vračala po poškodbi. S 1000. mesta se ji je uspelo prebiti nekje do 250. mesta. Ni lahko, ker dekleta res dobro igrajo, vse trenirajo in vse so dobro pripravljene. Raven tenisa se je res dvignila in ni več tako, da samo prvih dvesto igralk zna igrati tenis. Prvih petsto igralk in še več zna zelo dobro igrati tenis. Ni lahko, ampak Kaja ima toliko orožij, da se lahko hitro vrne. Seveda ob predpogoju, da bo fizično dobro pripravljena.

Spominjam se, da ko sta se vajini poti razšli, si nista povsem zaprla vrat. Morda obstaja možnost, da se vajino sodelovanje znova oživi? Foto: Osebni arhiv
Tako kot sva takrat rekla, ostaja še danes. Vrata so odprta na obe strani. Sva prijatelja in dolgo let sva sodelovala. Neka vez bo verjetno celo življenje prisotna in videli bomo, kam nas lahko pripelje prihodnost.

Nekaj časa ste sodelovali tudi s srbsko teniško igralko Olgo Danilović in bili nekaj časa povezani z akademijo Novaka Đokovića. Kakšna je bila vaša srbska izkušnja?
Bilo mi je zelo všeč. Novak je ravno takrat na novo odpiral akademijo in želel si je dati nekaj nazaj srbskemu teniškemu narodu. Res se je potrudil, da bi bilo vse skupaj na visoki ravni. Dejansko sem na začetku padel v to ekipo in so me kar veliko izkoristili, da sem z nasveti in mnenji pomagal še nekaterim drugim igralcem in trenerjem. Izkušnja je bila izjemna in pogoji zelo dobri, ampak žal se je po letu in pol zaprlo. Te akademije ni več. Zaradi nekaterih razlogov se projekt ni obdržal.

Kakšni so bili razlogi za to?
Razlogi so javno znani, če preberete članke na to temo. Bilo je nekaj težav glede dovoljenj za tisto območje, nekaj težav je bilo tudi z neprofesionalnostjo nekaterih trenerjev in igralcev. Novak je moral vse skupaj financirati in ni bilo tako, kot si je zamislil.

Z Olgo Danilović je imel odlično izkušnjo. Foto: Guliverimage

Kako je bilo sicer sodelovati z Olgo Danilović in kaj je bil razlog za prekinitev sodelovanja?
Olga je super oseba in vrhunska teniška igralka. Ima ogromno znanja in pravi značaj za vrhunski šport. Vesel sem, da v zadnjemu obdobju kaže rezultate. Menim, da lahko poseže visoko. V obdobju, ko sva sodelovala, je igrala res dober tenis. Žal se je potem kar hudo poškodovala (zvin gležnja) in po tem neljubem dogodku nekako nisva našla enakega skupnega jezika kot pred poškodbo. Bila je lepa izkušnja in vesel sem, da sem to doživel.

Foto: Ana Kovač Že nekaj časa imate sami teniško akademijo s svojim bratom. Kaj je po vašem mnenju potrebno, da teniška akademija obstane?
Zdaj je šest let, kar smo postavili temelje. Mislim, da so trenerji srce akademije. Oni skrbijo, da se igralci in starši dobro počutijo in da smo kot ena velika družina. Mislim, da je najpomembnejše, kakšne ljudi imaš v klubu, in midva z Dejanom imava zares odlično ekipo. Lahko bi rekel, da je ena najboljših v Sloveniji. Dobro se razumemo in dobro delamo.

Če še malo ostaneva pri vaši akademiji. Lani vam poplave niso prav nič prizanesle, potem ko vam je na akademiji vse uničilo. Takrat niste bili najbolj optimistični, a vam je vseeno uspelo na novo usposobiti center. Verjetno je bila to za vas zelo boleča izkušnja?
To sta bila najhujša dva meseca mojega življenja. Še danes, ko pogledam nazaj, ne vem, kako nam je to uspelo. V nekaj urah je bilo vse pod vodo in ostali smo brez vsega. Ne, da smo ostali brez vsega, ampak je za poplavami ostalo blato, ki ga je bilo treba odstraniti. V tistem trenutku smo imeli samo dve možnosti. Ali zapreti ali pa prijeti lopate v roke in sanirati. Hvala bogu sva se z bratom odločila za drugo možnost. Neizmerno sem hvaležen vsem prijateljem, ki so nam prišli pomagat. Bilo je mesec in pol kopanja in odvažanja blata. Delali smo do zadnjih atomov moči. Jaz v življenju še nisem bil tako utrujen. Na koncu nam je uspelo. Kupili smo nov balon s pomočjo donatorjev, prijateljev in lastnega vložka. Pravzaprav nam je pomagal ves teniški svet. Res je lepo, ko ljudje opazijo, da se trudiš, in so pripravljeni pomagati. Na koncu se je odlično izšlo.

View this post on Instagram

A post shared by Cokan tennis Academy (@cokantennisacademy)

Je še danes prisoten strah in pogledujete v nebo, ko so napovedane padavine?
Ne, sploh me ni strah. Kaj takšnega se zgodi enkrat na ne vem koliko let. Če se je to moralo zgoditi, se je moralo. Vse se zgodi z nekim razlogom. Pokazalo se je, kako močno skupnost imamo. Danes imamo nov balon, potem ko smo pred tem imeli starega. Vsaka stvar je za nekaj dobra in kar te ne ubije, te utrdi. Jaz sem po tistem šel še na tekmo Ironman brez treninga v zadnjih dveh mesecih in ga opravil z osebnim rekordom. To je še en dokaz, da če imaš željo in če te ni strah izzivov, se da vse narediti.

Kar nekaj časa ste preživeli na turneji ATP in WTA in bili na največjih turnirjih. Dejali ste, da ste bili vseskozi na igrišču ter opazovali preostale trenerje in igralke. Tina Pisnik nam je pred časom v pogovoru dejala, da veliko trenerjev, sploh na turneji WTA, prodaja meglo in igrajo na čustva igralk. Ste tudi vi kaj takšnega opazili?
Mislim, da je v vsakem poslu nekaj takšnih, ki se znajdejo in prodajajo meglo, če temu tako rečeva. So pa tudi takšni, ki so predani delu in delajo s srcem. Absolutno obstajajo takšni trenerji in marsikaj sem videl. Bom rekel, da njih ne opazujem, ker se od njih nimam česa naučiti. To ni moja smer, ampak raje gledam treninge in tekme drugih. Tudi zdaj sem si ogledal ogromno tekem. Po sodelovanju z Olgo Danilović tri leta oziroma dve leti in pol nisem bil na ženski turneji. Potreboval sem nekaj časa, da sem prišel nazaj, tako da sem si pogledal kar nekaj tekem. Raje se osredotočam na trenerje, ki si želijo delati, in se pogovarjam z njimi, da se česa naučim.

Trenerji med seboj delite svoje mnenja? "Pri moškem poveš tako, kot je, pogovorimo se in gremo naprej." Foto: Osebni arhiv
Jaz s tem nimam težav. Kdorkoli me kaj vpraša, sem vedno pripravljen pomagati ali pa odgovoriti na vprašanje. Včasih dobim kakšen klic ali sporočilo od trenerjev ali staršev in sem jim vedno na voljo. Na turneji imam ozek krog prijateljev med trenerji. Že na splošno so ustvarjene nekakšne skupine, Španci se držijo bolj zase, Američani zase, mi, Balkanci, pa smo mogoče bolj zase. Toliko tudi nisem bil na turneji, da bi si lahko bil blizu z vsemi. Poznamo se, ampak družim se le z nekaterimi.

Trenirali ste moške in ženske. Je pristop do deklet in fantov drugačen ali uporabljate iste metode treniranja?
S fanti je malo drugače in ni ti treba toliko paziti na besede. Fantje imamo drugačen odnos med seboj kot ženske. Isto je pri treniranju. Pri moškem poveš tako, kot je, pogovorimo se in gremo naprej. Pri ženskah je drugače predvsem to, da moraš vedeti, kdaj kaj poveš. Treba je biti malo bolj previden in malce več moraš biti psiholog. Zelo spoštujem ženske. V njihovih telesih včasih divjajo hormoni. Težko je natančno vedeti, kako se počutijo, in izziv mi je, da v trenutnem razpoloženju poskusim izvleči največ. Tukaj morda vidim svojo največjo prednost. Lahko, da sem zaradi tega imel več uspehov na ženski kot na moški strani.

Zdi se, da je danes slovenski vrhunski tenis nekoliko v krizi. Se strinjate s tem in kje vidite težavo?
Dekleta so dosegla neverjeten rezultat na tekmovanju Billie Jean King Cup (BJK). Zgodil se je vrh dolgoletnega načrtnega dela celotnega strokovnega štaba. Pred leti smo to zgodbo začeli graditi skupaj in dobro so jo tudi nadaljevali. Vemo pa, da po vsakem vrhu sledi neizogiben padec. Ves svet se giblje v valovih. Težko je pričakovati, da bo neka mala Slovenija ves čas imela v vrhu ne vem koliko igralk in igralcev. Toliko moramo biti realni. Verjamem, da se bo po manjšem padcu krivulja znova dvignila. Zadaj imamo nekaj perspektivnih igralcev in imamo znanje. Tudi dekleta, ki so dosegla uspeh na BJK, so še vedno tukaj. Tudi Luka Dončić se ne rodi vsako leto.

Robi Cokan in Novak Đoković sta se zelo dobro spoznala. Foto: Osebni arhiv Kako pa globalno gledate na tenis? Umaknila sta se Roger Federer in Rafael Nadal, ostaja le še Novak Đoković. Se vam zdi, da bo zaradi tega tenis izgubil kaj svoje priljubljenosti?
Jaz verjamem, da sta Carlos Alcaraz in Jannik Sinner res vrhunski zamenjavi za njih. Mislim, da je kar sreča, da sta se pojavila dva takšna igralca, ki sta se tudi nekoliko let prepletala s temi igralci. Nekaj tekem sta odigrala z Nadalom, z Novakom jih bosta očitno še igrala. Pravzaprav me ni toliko strah za tenis, saj bodo mlajše generacije imele svoje vzornike. To so igralci, ki gredo v korak s časom in mladino. Pojavljajo se na družbenih omrežjih, ker težko si predstavljam, da bi Federer in Nadal danes objavljala na TikToku. Mislim, da se bodo mladi igralci poistovetili z novo generacijo igralcev. Trenutno gledamo dober tenis.

Novaka Đokovića vam je uspelo dobro spoznati, kako dobro ste spoznali Rafaela Nadala in Rogerja Federerja?
Težko primerjam vse tri, ker sem daleč največ govoril z Novakom. On je zelo v redu oseba, je preprost in takšen, kot se želi sam prikazati. Rad se pozabava z vsakim. Na primer na akademiji si je vzel čas za vsakega igralca. Ko je prišel v fitnes, ki je bil ogromna telovadnica, je šel vsakega posebej pozdravit. Za vsakega je vedel, kako mu je ime, ogovoril ga je … Prav nič ni bil vzvišen.

Torej je pravo nasprotje, kot ga vidimo na igrišču, ko je na trenutke zelo čustven?
Ne, tega ni, ko je na treningu, je druga pesem. On ne želi zgrešiti žoge in želi si, da je vse popolno. Je idealist in perfekcionist in če ni tako, kot si je on zamislil, ni v redu. In ne bi želel biti v čevljih trenerja, ki to vse požira, gleda in ne veš, kaj se bo zgodilo. Jaz ga poznam tako, kot ga poznam, in naj tako tudi ostane. Moram povedati, da je res veliko naredil za svoj narod. Vse bi naredil za svojo deželo in da bi pomagal teniškim igralcem s Srbije.

S Federerjem in Nadalom sem spregovoril le nekaj besed, tako da težko ocenim, kakšna sta kot osebi. Absolutno pa so vsi trije velikani in presrečen sem, da živim in delujem kot trener v njihovi dobi. 

Preberite še:

Sportal Andraž Pograjc hitro obrnil smer in našel drugačen prostor v smučarskih skokih

Sportal Urška Ahac: Dojela sem, da bom v primeru poškodbe in nenadnega konca kariere čez noč ostala brez vsega

Sportal Boštjan Klavžar: Vsaka izkušnja in vsako okolje, v katerem delaš, ti nekaj da