Tour de France
Sreda, 7. 7. 2021, 4.00
1 leto, 9 mesecev
Tour bo prvič po letu 2016 spet obiskal Mont Ventoux
Danes na Touru: gora, ki je že terjala smrt kolesarja #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,82
Na Dirki po Franciji je danes na sporedu nov dan epskih razsežnosti. Kolesarji bodo v težko pričakovani 11. etapi na relaciji Sorgues – Malaucène (199 kilometrov) kar dvakrat prečili vrh znamenite gore Mont Ventoux v Provansi, kjer so se v preteklosti že večkrat bile hude bitke za prevlado na dirki, žal pa so se na izpostavljeni cesti dogajale tudi tragedije. 13. julija bo minilo natanko 54 let od tragične smrti svetovnega prvaka Toma Simpsona, ki je močno zaznamovala najbolj opevano kolesarsko dirko na svetu. Kaj se je tistega dne dogajalo pod vrhom Plešaste gore?
Gora Mont Ventoux se v repertoar francoskega Toura vrača prvič po letu 2016, ko so etapo zaradi premočnega vetra na vrhu morali skrajšati in cilj prestaviti na Chalet Reynard, mesto pod vrh vzpona, navijači pa si bodo ta dan zapomnili predvsem po neverjetnem tekaškem vložku Chrisa Frooma.
Tudi danes bo zelo pestro. Kolesarji bodo kar dvakrat plezali na Mont Ventoux (prvič iz kraja Sault, po daljši in položnejši cesti (22 km, 5.1 odstotka) in drugič po klasični strmi trasi od mesta Bedoin (15.7 km, 8.8 odstotka).
Prvič po letu 1994 ciljna črta ne bo na vrhu gore, ampak v dolini, po 22-kilometrskem spustu v mestu Malaucène. Zmagovalca etape bo bržkone odločil zadnji del vzpona na velikana Provanse.
Mont Ventoux je bil usoden za svetovnega prvaka
Mont Ventoux je bil v preteklosti Toura že večkrat prizorišče epskih obračunov, žal pa tudi tragedij. Trinajstega julija 1967 je bila etapa usodna za Britanca Toma Simpsona, svetovnega prvaka v cestni vožnji leta 1965. Simpson, ki si je na olimpijskih igrah v Melbournu v ekipnem zasledovanju zagotovil srebrno odličje, zmagal je na dirki Bordeaux-Paris, in štiri mesece pred smrtjo slavil še na dirki Pariz-Nica, je dirkal v času belgijskega superjunaka na dveh kolesih Eddyja Mercxa in bil v njegovi domovini Belgiji, kjer si je Simpson ustvaril svoj drugi dom, bolj priljubljen kot doma na Otoku.
Tako kot številni vrhunski kolesarji je tudi on sanjal iste sanje - zmago na Dirki po Franciji. To bi mu prineslo vpis v športno zgodovino in večjo prepoznavnost tudi v domovini.
Prvi Britanec v rumeni majici
Življenjskemu cilju je bil najbližje leta 1962, ko je postal prvi britanski kolesar, ki je oblekel rumeno majico, dirko pa končal na skupno šestem mestu.
Namesto zmage v smrt
Leta 1967 si je želel še več. Namesto da bi več tudi dosegel, je umrl. V 13. etapi Toura so ga zdelali huda pripeka na izpostavljeni cesti proti Mont Ventouxu, 1.912 metrov visokem osamelcu nad osrednjo Provanso, želodčne težave in amfetamini, ki jih je pred dirko poplaknil z alkoholom.
Bil je prvi Britanec, ki je oblekel rumeno majico, najbolj zaželeno kolesarsko majico na svetu.
V enem od številnih zapisov, ki so se Simpsona spomnili ob 50-obletnici njegove smrti, je zapisano, da bi mu verjetno katerikoli drug dan in drugo leto zagotovo uspelo doseči vrh in se nato odpočiti na spustu. Ti so bili njegova specialnost, hkrati pa tudi njegova težava. Na spustu je namreč večkrat padel. Od sedmih nastopov na Touru je kar na štirih odstopil zaradi padca.
Simpson na 12. etapi Toura, dan pred smrtjo
Kaj se je dogajalo na usodni 13. julij 1967?
Trinajstega julija 1967 je bila na Dirki po Franciji na sporedu 13. etapa. 211.5 kilometrov dolga trasa je kolesarje vodila od Marseilla preko Mont Ventouxa (Velikana Provanse) do cilja v Carpentrasu.
Uradni zdravnik na Touru, Pierre Dumas, je že zjutraj, ko je v bližini hotela naletel na novinarja Pierra Chanyja, opozoril na nenavadno visoke temperature, ki so jih meteorologi napovedali za tisti dan.
"Če bodo fantje vtikali nos v 'topette' (stekleničko z drogami), bi lahko imeli smrtni primer," je napovedal.
Simpson je menda zdravnikovo pozornost pritegnil že na štartu. Deloval je precej utrujeno, se je spominjal. Vprašal ga je, ali ga muči vročina. "Ne, ne gre za vročino, za Tour gre," mu je odgovoril Britanec.
Uvodne kilometre je prevozil v prvi skupini, potem pa, bolj ko se je karavana približevala vrhu, izgubljal stik z najboljšimi in vse bolj zaostajal.
Ekipni mehanik Harry Hall je opazil, da je Simpsona začelo zanašati. Izgubljal je nadzor nad kolesom, vozil cikcak po cestišču in približno kilometer pred vrhom omahnil s kolesa.
Menedžer ekipe Alec Taylor in Hall sta mu s spremljevalnim vozilom nemudoma prihitela na pomoč. Mehanik ga je poskušal prepričati, naj odneha, da je Tour zanj končan, a Simpson se ni vdal.
Želel je nadaljevati, pri tem pa ga je podprl tudi menedžer. S skupnimi močmi sta mu pomagala nazaj na kolo in ga potisnila nekaj metrov, da je dobil zagon. Njegove zadnje besede, kot se jih spominja Hall, so bile: On, on, on (naprej, naprej, naprej).
Zdržal je približno 500 metrov, nato pa ga je spet začelo zanašati. Pokonci so ga držali le še gledalci, ki so stali ob progi. Bil je nezavesten. Hall in medicinska sestra iz reševalnega vozila sta se trudila, da bi ga z oživljanjem spravila nazaj k zavesti, v življenje, zdravnik Dumas je naposled le prišel s kisikovo masko.
Klubski mehanik in medicinska sestra sta se trudila z oživljanjem, a žal brez uspeha.
Približno 40 minut po kolapsu je helikopter izmučenega Simpsona prepeljal do bolnice v bližini Avignona, kjer so ob 17.40 razglasili njegovo smrt.
V žepu njegovega dresa so našli škatlico z amfetamini, prepovedane snovi so odkrili tudi v njegovi hotelski sobi.
Komisar dirke Jacques Lohmuller je pozneje izjavil, da je videl, ko si je zjutraj v bidon nalival brandi. Bil je tako omamljen, da ni vedel, da je dosegel oziroma presegel svoj limit.
Dirka se je kljub tragediji in prošnjam kolesarjev, ki so si želeli vsaj dneva premora, da predelajo tragično izgubo, nadaljevala. Nekateri so predlagali, da bi zmago na 14. etapi Toura prepustili enemu od britanskih kolesarjev. Etapo je res dobil Britanec, in sicer Barry Hoban, čeprav so bili mnogi mnenja, da bi moral zmagati Vic Denson, ki je s pokojnim Simpsonom stkal tesne prijateljske vezi.
Hči ne verjame, da je oče užival prepovedane snovi
Mediji so sprva poročali, da je Simpson umrl zaradi vročinske izgorelosti, šele britanski novinar J. L. Manning je 31. julija 1967 v časopisu Daily Mail prvič poročal o povezavi med Simpsonovo smrtjo in zlorabo drog.
Francoske oblasti so potrdile, da so v njegovi krvi našli sledove amfetaminov, ki naj bi mu zameglile trezno presojo in ga gnale do preseganja lastnih meja.
Simpsonova hči Joanne Simpson, ki je bila v času očetove smrti stara štiri leta, še vedno ne verjame, da je njen oče užival prepovedane snovi. Verjela bi, če bi imela dokaze.
Zato je zahtevala celo kopijo poročila z obdukcije, ki so jo opravili v Avignonu, a se je žal izkazalo, da je bilo to v skladu s francoskim pravilnikom, ki narekuje, da se zdravstveni dokumenti uničijo 25 let po pacientovi smrti, uničeno že pred letom 1990.
Toma Simpsona so pokopali na pokopališču v kraju Harworth, kjer stoji tudi njegov muzej. Na nagrobniku je vgraviran verz, ki mu ga je ob smrti posvetil njegov brat. "Njegovo telo je bilo v bolečinah, noge so se utrudile, a on je še vedno vztrajal."
Pionir na več področjih
Simpson je bil posebnež na več področjih. Znan je bil po tem, da je iskal vse mogoče načine, kako bi pridobil prednost pred tekmeci. Izdelal si je sedež po meri – model, ki je danes standard – v času, ko je vozil za moštvo Peugeot, je vozil kolo italijanskega proizvajalca Masi, ki je spominjalo na Peugeotevo.
Bil je obseden z dietami. Pozimi je na dan zaužil 4,5 kilograma korenja, ker je prebral, da je to dobro za njegov organizem. Užival je golobjo in račjo kožo ter kožo postrvi, listje malinovih grmov in v velikih količinah tudi česen. Tekoče je govoril francosko, razumel je tudi flamsko in italijansko. Bil je ljubitelj starodobnih avtomobilov. O svojem življenju je leta 1966 izdal avtobiografijo z naslovom Kolesarstvo je moje življenje (Cycling is My Life).
Na Tour z dvema kovčkoma
Čeprav Simpson uporabe dopinga ni nikoli priznal, ga je več ljudi povezovalo z njihovo zlorabo.
Športni novinar William Fotheringham je v biografiji z naslovom Postavite me nazaj na moje kolo (Put Me Back on My Bike) citiral kolesarja Alana Ramsbottoma, ki je razkril, da se je Simpson leta 1967 na Tour podal z dvema kovčkoma – v enem je hranil prtljago, v drugem pa drogo in snovi za regeneracijo. Njegove besede je potrdil tudi Simpsonov sostanovalec na dirki Colin Lewis.
Ramsbottom je dejal, da je Simpson veliko tvegal. "Užival je precej drog. Spomnim se, da je užival strihnin, da bi se pripravil na pomembno dirko," je zapisal.
Fotografije iz muzeja v kraju Harworth, ki je posvečen spominu na Simpsona.
Drugačnega mnenja je bil športni komentator in tesni prijatelj Toma Simpsona David Saunders. Leta 1971 je v svoji knjigi z naslovom Kolesarjenje v šestdesetih (Cycling in the sixties) zapisal, da ne verjame, da so za Simpsonovo smrt krive droge.
"Prepričan sem, da je umrl zato, ker ni vedel, kdaj se mora ustaviti. Skozi celotno športno kariero je kaznoval svoje krhko telo. Z neznansko voljo in osredotočenostjo ga je gnal do skrajnih meja vzdržljivosti. Na Mont Ventouxu ga je privedel do lastnega ekstrema, pri čemer so amfetamini in alkohol verjetno zgolj omilili bolečino.
Saunders je še zapisal, da Simpson prav gotovo ni bil edini, ki si je v tistem obdobju pomagal s prepovedanimi snovmi, a so oblasti takrat to enostavno ignorirale. Prepričan je bil, da Simpson drog ni užival zato, da bi z njimi pridobil prednost pred drugimi, ampak zato, ker ni želel, da ga premaga "pilula".
V spomin na Simpsonovo smrt so ob cesti, ki pelje na Mont Ventoux, na mestu, kjer se je nazadnje zgrudil, postavili spomenik, ki je prerasel v kolesarsko romarsko svetišče.
Kolesarska romanja
V spomin na Simpsonovo smrt so ob cesti, ki pelje na Mont Ventoux, ikonični vrh, znan tudi kot kolesarski Olimp ali Everest, na mestu, kjer se je nazadnje zgrudil, postavili spomenik, ki je prerasel v kolesarsko romarsko svetišče.
Kolesarji z vsega sveta tam puščajo kapice, bidone, cvetje, zastave s sporočili in podobno. Tudi Joanne se je 30 let po očetovi smrti s kolesom odpravila na Mont Ventoux. Čeprav ji je mati dejanje želela preprečiti, je vztrajala. "Sprva sem si mislila, oči, kako je težko, a višje, ko sem se vzpenjala, bolj sem začela razmišljati o tem, da je izbral res lep kraj za smrt. Kakšen razgled!"
Preberite še:
