SiolNET. Sportal Hokej
2,59

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Druga kariera (267.) : marcel rodman

Novo obdobje učenja nekdanjega reprezentanta na drugi strani Karavank

2,59

termometer

Marcel Rodman | Nekdanji hokejist Marcel Rodman je po koncu profesionalne igralske poti ostal močno vpet v hokej. Tako skozi trenersko prizmo kot udejstvovanjem v hokejskih pisarnah. | Foto: Morgan Kristan/Sportida
Nekdanji hokejist Marcel Rodman je po koncu profesionalne igralske poti ostal močno vpet v hokej. Tako skozi trenersko prizmo kot udejstvovanjem v hokejskih pisarnah. Foto: Morgan Kristan/Sportida

Nekdanji hokejski napadalec, debelo desetletje in pol standardni član slovenske reprezentance Marcel Rodman je po koncu igralske kariere ostal izdatno vpet v šport, ki mu je predan praktično vse življenje. Tudi prihodnost povezuje s hokejem. "V njem sem najbolj domač, v njem lahko največ dam," pravi 40-letni Gorenjec, ki bo tudi v prihajajoči sezoni sestavljal trenerski štab Beljaka na drugi strani Karavnk, kjer so pogoji za delo povsem drugačni, kot jih je bil vajen v domovini.

"Ko danes pogledam nazaj, vem, da je bilo nemogoče, da bi povlekel še kakšno leto. Nisem želel igrati samo, da bi igral, želel sem delati razliko, želel sem, da bi se ekipa konstantno lahko zanesla name, a ni šlo več, predvsem psihološko je bilo pretežko," se poletja 2018, ko je potegnil črto pod 17 let igralskega profesionalizma, spominja Marcel Rodman.

Eden šestih Slovencev, ki so jih izbrali na naboru lige NHL, v kateri ni nikoli zaigral, je ob domačih Jesenicah drsal v Kanadi (OHL), si kruh služil v več avstrijskih (Dunaj, Celovec, Gradec) in nemških klubih (Krefeld, Bietigheim, Schwenninger, Dresdner, Bad Tölz). Skozi poldrugo desetletje je bil član slovenske reprezentance, z njo igral na več kot desetih svetovnih prvenstvih in doživel dvoje olimpijske igre.

Med igranjem se je srečal s številnimi in padci, krivulja teh ga spremlja tudi v drugi karieri. Z zametki te se je spoznal še kot hokejist, ko je med dolgotrajnim okrevanjem po poškodbi črpal trenersko znanje in zaplaval v agentske vode. Po igralski upokojitvi se je preselil tudi v hokejsko pisarno in pozneje uresničil otroško željo - postati športni direktor kluba. S 40-letnim pomočnikom trenerja pri Beljaku smo se sprehodili po njegovih dozdajšnjih postajah druge kariere in se dotaknili tudi načrtov za prihodnost.


"Predvsem psihološko mi je bilo težko, ker na tekmah nisem več bil stoodstoten," pravi o koncu kariere, ki je prišel po sezoni 2017/18. | Foto: Ana Kovač "Predvsem psihološko mi je bilo težko, ker na tekmah nisem več bil stoodstoten," pravi o koncu kariere, ki je prišel po sezoni 2017/18. Foto: Ana Kovač

Vas po štirih letih od konca profesionalnega igranja hokeja še kdaj zasrbijo pete, pogrešate kdaj tekme z igralskega vidika?
Ne. Odkar sem končal kariero in šel v Zagreb, prav nič. Spomnim se, da me je Aaron Fox leta 2018 želel registrirati, prosili so me, da bi igral, a se nisem dal. Tekem nikoli nisem pogrešal, sem pa pogrešal treninge. Ti so mi manjkali. Vem, da je pri mnogih ravno obratno. A pri meni je bilo tako, da sem imel zadnje leto, ko sem še igral, grozne probleme s tem, da sem odigral dve, tri tekme na teden.

Predvsem psihološko mi je bilo težko, ker na tekmah nisem več bil stoodstoten. Priprava mi je vzela veliko energije, potem pa sem bil po tekmi zelo razočaran, ker mi ni uspelo dati toliko, da bi bil dodana vrednost. Boril sem se s samim seboj, da bi bil najboljši, kar bi lahko bil, pri tem pa izgubljal veliko energije. Zato mi je bilo na treningu precej lažje, naredil sem ga lahko na zelo visoki ravni, na tekmi pa te nisem več dosegal.

Pa vendar v jeseni kariere od športnikov večinoma pričakujejo predvsem doprinos izkušenj, prenašanje znanja na mlajše.
Da, a mojo zadnjo sezono so v Nemčiji ob tem, da bom na ta način pomagal mlajšim, pričakovali tudi, da bom kljub letom eden od nosilcev igre. Oboje sem rad delal. Mlajše sem poskušal usmerjati in ekipo držal skupaj. To mi je še šlo. Zmanjkal je moj prispevek v igri, ki je bil vedno manjši, in to me je vedno zelo žrlo. Težko sem se sprijaznil, da ne morem dati več toliko, kot bi želel, čeprav je bila to normalna stvar. Ko sem bil "mulc", sem namreč vedno govoril, da bom igral do 50. leta, morda ne ravno do takrat, ampak da bom dolgo igral. Nisem si mislil, da bom pri 37 letih končal kariero.

Ko danes pogledam nazaj, vem, da je bilo nemogoče, da bi povlekel še kakšno leto. Res sem želel ekipi nekaj dodati, nisem želel igrati samo zato, da bi igral, želel sem narediti neko razliko, želel sem, da bi se ekipa konstantno lahko zanesla name, a ni šlo več.

Nejc Skubic Sportal Nekdanji slovenski nogometaš ustvarja čudeže v gostinstvu

Več iz Sportalove rubrike Druga kariera

Po koncu igralske poti se je preselil v Zagreb, kjer se je kratek čas spoznaval tudi z delom v pisarni Medveščaka. | Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida Po koncu igralske poti se je preselil v Zagreb, kjer se je kratek čas spoznaval tudi z delom v pisarni Medveščaka. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida Ste pa takoj po koncu igralske poti odprli vrata druge kariere, najprej v Medveščaku, kjer ste se ob trenerskem delu za kratek čas spoznavali tudi z delom v hokejskih pisarnah. Zdi se, da prehod za vas ni bil pretežak.
Veliko hokejistov ima med kariero težave s tem, da ne vedo, kaj bodo počeli, ko bo enkrat konec. Tudi sam nisem vedel. Sem se delno z drugo kariero srečal že prej. Ko sem se preselil v Dresden (sezona 2015/16, op. a.), sem se pred začetkom sezone poškodoval. Imel sem težave z vratom. Preden sem šel na operacijo, so mi zdravniki rekli, naj končam s hokejem, saj da je, glede na moj vrat, prenevarno zame.

A moja želja, da bi šel še drugič na olimpijske igre, je bila prevelika. Na besede zdravnikov nisem bil pripravljen. Sam pri sebi sem bil daleč od misli, da ne morem več igrati. Nisem bil še pripravljen na zaključek. Na koncu sem se vseeno odločil za operacijo, ki je super uspela, tako da zdaj nimam nobenih težav, tudi po njej jih nisem imel. Je pa trajalo celo leto, da sem se vrnil.

V tistem letu sem ekipi pomagal kot neke vrste pomočnik trenerja, a na način, da sem bil samo zraven, opazoval. Trener, ki sem ga že od prej dobro poznal, me je marsikaj spraševal, želel moje mnenje ... A me takrat trenerstvo ni pritegnilo. V hokej sem se vrnil kot igralec, odigral še eno leto v Dresdnu, nato še sezono v Bad Tölzu. Tudi po tej še nisem bil prepričan, da ne bom igral več, sem si pa rekel, da če pride kaj drugega, premislim o tem.

In prišla je nekajmesečna izkušnja z Medveščakom. Kako ste začeli sodelovati?
S Foxom sva se dobila, ponudil mi je neko povezavo med klubom in igralci, malo v vodstvu, malo kot pomočnik trenerja, neke vrste dodatna oseba v njihovem menedžmentu. Prišel sem do tega, da kot hokejist ne bom nič več dosegel, samo še težje mi bo, zato sem se odločil za konec kariere in delo v Medveščaku. Sprejel sem ponudbo, nekje sem moral začeti. Kot otrok sem si vedno želel biti GM, vodja, športni direktor. Takrat sem dobil priložnost, da delno spoznam tudi ta del. Tam sem delal ogromno stvari iz pisarne.

Medveščak je sezono 2017/18 končal predčasno. | Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida Medveščak je sezono 2017/18 končal predčasno. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida Zagreb je imel specifičen problem, ker nismo imeli dvorane, saj so morali zaradi nekih težav s cevmi v Domu Sportova vse prenoviti, tako da smo bili dva meseca brez dvorane. Potem smo na noge postavljali Sisak, spomnim se kupa sestankov, usklajevanj, milijona majhnih stvari ... Bilo je zanimivo, naučil sem se veliko. Na ledu pa sem bil takrat zelo malo.

Zagreb je nato znova zašel v ogromne finančne težave. Takrat so me klicali z Jesenic, da potrebujejo trenerja. Nisem želel biti trener, a sem si vseeno ogledal eno tekmo v živo. Rekli so mi, da nimam česa izgubiti. Razmišljal sem dva dni in se odločil za Jesenice. Vse skupaj je olajšalo to, da se je videlo, da bo v Zagrebu kmalu počilo.

Na Jesenicah sem se povsem našel v trenerski vlogi. Počutil sem se, kot bi prišel na nek domač teren, na delovno mesto, ki mi je pisano na kožo.

"Na Jesenicah sem se povsem našel v trenerski vlogi. Počutil sem se, kot bi prišel na nek domač teren, na delovno mesto, ki mi je pisano na kožo." | Foto: Peter Podobnik/Sportida "Na Jesenicah sem se povsem našel v trenerski vlogi. Počutil sem se, kot bi prišel na nek domač teren, na delovno mesto, ki mi je pisano na kožo." Foto: Peter Podobnik/Sportida

Bi rekli, da ste kot trener na Jesenicah dobro opravili svoje delo?
Menim, da sem se kar dobro znašel, tudi užival sem v tem delu. Vse igralske izkušnje in vloga igralec-tretner v Dresdnu, pa malo tudi Zagreb ... Vse to se je začelo sestavljati, stvari so se mi poklopile. Zdi se mi, da smo na Jesenicah tisto sezono precej dobro odigrali, a na koncu bili malo prekratki. Bil sem malo jezen, ker kot klub nismo uspeli iti stopnico višje, kar se Jesenicam konstanto dogaja.

Po tisti sezoni je prišel klic z Madžarske, preselil sem se korak višje kot trener. Začeli smo dobro, potem pa je prišlo do neke luknje, iz katere nam ni uspelo zlesti.

Andrej Brodnik Sportal "O trenerskem delu niti nisem razmišljal, a zarečenega kruha se največ poje"

Takrat ste na lastni koži občutili, kako je, ko trenerja odpustijo. Kako ste predelali to?
Zadnje čase veliko govorim s trenerji in mnogi pravijo, da nisi trener, dokler te enkrat ne odpustijo in se nekaj iz tega naučiš. Njihova odločitev me je sicer zelo presenetila, nisem je pričakoval, mislil sem, da z vodstvom dobro sodelujemo, da se strinjamo v pogledih, a sem potem videl, da se ne. Razumem pa, da je najlažje zamenjati trenerja. Menjave trenerjev so del trenerskega poklica.

Pozneje sem spoznal, da so mi morda v štartu stvari vseeno preveč preprosto tekle. Na začetku se mi je res veliko stvari poklopilo, na Madžarskem pa sem imel težavo. Predvsem z Madžari. Še danes ne vem, kako bi se jih moral lotiti, glede na njihovo kulturo. Lažje mi je delati z našimi fanti, saj nekako približno vem, kako razmišljajo, ali pa s Severnimi Američani, s katerimi sem obdan velik del kariere. Pri Madžarih pa nisem vedel, kako stvari rešiti. Morda celo dobro, da se je to zgodilo, saj se mi je nato uresničila otroška želja, da bi vodil hokejski klub kot športni direktor.

Znova ste se vrnili na Jesenice.
Da. Jesenice so moj matični klub ali pa klub otroštva, vse v otroštvu je moralo biti rdeče. Vesel sem bil, da se v danem trenutku ne vračam kot trener, čeprav sem vedel, da bom prej ali slej spet med trenerji.

Na Jesenicah se mu je uresničila otroška želja - biti športni direktor hokejskega kolektiva. | Foto: Žiga Zupan/Sportida Na Jesenicah se mu je uresničila otroška želja - biti športni direktor hokejskega kolektiva. Foto: Žiga Zupan/Sportida

Takrat je bil dogovor, da na Jesenicah ostanem dve leti in pol kot športni direktor, da poskušamo skupaj določene stvari spremeniti. Veliko organizacije mi je bilo prepuščene, imel sem precej proste roke. Z Anžetom (Pogačarjem, op. a.) sva, vsaj jaz tako menim, dobro sodelovala. Na začetku je bilo vse zapeljano, kot se mi zdi, da mora biti. Užival sem.

V tistem času sem prek Olimpijskega komiteja Slovenije dobil priložnost, da vmes opravljam še licenco za trenerja. Izobraževal sem se in si želel dati dve leti, da se čim več naučim, da bom ob vrnitvi na trenersko mesto imel širino še v teoriji. Ogromno stvari sem prebral, pomoč OKS za razvoj kadrov mi je prišla super prav, ker me je tudi malo prisilila, da sem še več delal, kot morda bi. To sem maksimalno izkoristil. Na Jesenicah smo se vmes mučili, nakar sem moral predčasno zaključiti svojo pot.

Morali ali ste se tako odločili?
S prihodom novega predsednika (Peter Bohinec, op. a.) se mi zdi, da nisem mogel doseči nič več. Karkoli sem želel, da bi šlo naprej, je vedno dobilo rdečo luč. Nekako sem bil stisnjen v kot, dali so me na stran, tako da sem si rekel, da ne želim imeti službe, samo zato, da jo imam, ampak želim nekaj narediti. Stvari sem želel premakniti naprej, a smo zadnje tri, štiri mesece povsem obstali. Karkoli se je želelo narediti, se ni dalo, nisem smel … Uradno me nihče ni nikamor ˈjagalˈ, na koncu sem odšel sam, ker pod novimi pogoji nisem hotel delati.

Treba je bilo poiskati novo službo. Šel sem na intervju v Beljak in dobil priložnost za delo kot pomočnik trenerja. Glede na to, da sem vedel, da se bom vrnil med trenerje, in da sem tudi že zaključeval z OKS, se mi je to zdela dobra stopnička za naprej. Učiti se od trenerja, ki je marsikaj dal skozi, in pridobiti še več širine.

Sodelujemo precej dobro. Jaz sicer vedno želim več, ampak sem trenutno zadovoljen s tem, kje sem, koliko lahko dam, predvsem pa to jemljem kot novo obdobje učenja.

HDD Jesenice navijači Sportal Jeseniška združitev: Tako smo močnejši in se vračamo na hokejski zemljevid

Beljaku se je pridružil pred lansko sezono kot pomočnik trenerja, s koroškim klubom bo deloval tudi v prihodnji sezoni. | Foto: Sportida Beljaku se je pridružil pred lansko sezono kot pomočnik trenerja, s koroškim klubom bo deloval tudi v prihodnji sezoni. Foto: Sportida

Koliko vam v Beljaku, kjer ste pomočnik prekaljenega trenerskega mačka Roba Dauma, zaupajo, koliko imate besede, tudi pri sestavi ekip? V tej sta po novem dva Slovenca. Ujeli ste dolgoletnega nosilca igre reprezentance Roberta Saboliča, iz Olimpije pa pripeljali Blaža Tomaževiča.
Ko sem se pred lansko sezono pridružil, me nihče ni nič vprašal. Prišel sem kot pomočnik, da pomagam trenerju. Med sezono se je moja vloga začela spreminjati, tako da sem bil na koncu sezone tudi v štabu, ki je sestavljal ekipo za naprej. Vse potencialne nove igralce, ki so jih predlagali, sem ˈpreskavtiralˈ, tako da zdaj tudi moje mnenje šteje. Prisoten sem tudi na sestankih, na katerih se odločamo o tem, kakšne so alternative, koga lahko vzamemo, koga ne, kje bi kdo lahko bil dober. Letos sem bil v te stvari precej vpet, dobil sem veliko več kot leto prej.

Vsako leto stremiš k temu, da narediš še boljšo ekipo, ne isto. Nekaj igralcev smo tudi izgubili. Lani smo bili prvi po doseženih zadetkih, imeli smo pet ali šest igralcev, ki so dosegli več kot 20 golov, kar je ogromno. Imeli smo veliko širine, kar se tega tiče. Nekateri so odšli, tako da je bilo treba dodati druge … Verjamemo, da so vse spremembe, ki smo jih naredili, dobre. Je pa tako, da se ti mora veliko stvari poklopiti. Tudi lani smo imeli kar nekaj trenutkov, ko smo bili zelo slabi, pa smo se šele po novem letu sestavili in na koncu zaključili pozitivno. Upamo, da bomo v prihodnji sezoni dosegli več kot lani. Vsaj načrt je tak.

Torej finale, v katerem je mogoče vse? Beljak zadnja leta ni nosil priponke kolektiva za vrh ...
Po zadnji sezoni so bili v Beljaku že zelo zelo veseli tega, kar nam je uspelo s polfinalom. Že zelo dolgo niso bili tako dobri. Ko sem bil "mulc", sta bila tako Celovec kot Beljak zelo dobra. Spomnim se, da je bilo, ko smo z Jesenicami začeli igrati EBEL, v Beljaku grozno težko igrati, potem pa so se oni res kar malo izgubili.

Finančno sicer stvari niso slabe, a se ne morejo primerjati z največjimi avstrijskimi klubi. Lani se nam je do neke mere poklopilo, a da ne bodo spet deset let čakali, je treba rezultatsko ponoviti ali pa kar izboljšati lansko zgodbo.

V Beljaku, kjer so pogoji za delo povsem drugačni, kot jih je poznal doma, je pomočnik prekaljenega kanadskega trenerja Roba Dauma. | Foto: Guliverimage V Beljaku, kjer so pogoji za delo povsem drugačni, kot jih je poznal doma, je pomočnik prekaljenega kanadskega trenerja Roba Dauma. Foto: Guliverimage

Nimate tako velikega proračuna kot večji avstrijski klubi, pravite, a so pogoji, predvsem finančni, na drugi strani Karavank za delo v hokeju povsem drugačni kot pri nas, kajne?
To je dejstvo. Pri nas je zelo težko. Največja razlika, ko govorimo o proračunih, je zakonodaja. Pri nas je izredno težko te fante zaposliti, v Avstriji so vsi zaposleni. Nihče ni samozaposlen ali na nekih štipendijah … Pri nas je vse težje. Ne vem. Jaz sem malo obupal. Pa sem vedno menil, da lahko nekaj spremenim na boljše. Ne vem, kdaj se bo to spremenilo, ampak ne kaže dobro.

Samo skozi to luknjo gremo ali pa čez hrib, pa je povsem drug svet. Kot da bi se ure in ure z letalom vozil, na drug del sveta. Pa rastejo enaka drevesa in smreke kot pri nas, a je vse skupaj nekaj povsem drugega. Prideš, delaš, kar rad delaš, si odgovoren za določene stvari, so rezultati, ni rezultatov … Ampak delaš, si miren, kar se financ tiče. Pri nas je pa venomer sto in ena težava.

Andrej Hebar Sportal Pol leta po koncu kariere že v sanjski službi: Rojen sem bil za to

Kaj vse obsegajo vaše zadolžitve na treningu, tekmah, koliko vam Daum zaupa?
Trener ima nekoliko drugačen pristop, kot sem bil vajen v preteklosti, kar me je na začetku motilo, postopoma pa sem ga sprejel in spoznal, da na ta način dobivam še več širine. Nimam le ene določene funkcije, da bi mi rekel: "Marcel, s tem in tem se ukvarjaj, to je tvoj del, tukaj boš ti povedal, kaj bomo delali," pač pa sem povsod vpet v delo. Nimam samo ene naloge, ukvarjam se in z napadalci in branilci, treningi, tekmami ...

Edina stvar, ki jo delam samo jaz, je videoanaliza, vse ostalo poteka v povezavi z glavnim trenerjem. Vedno se na koncu seveda odloči on, kar je tudi prav, saj je glavni in ima več izkušenj.

Ko pogledate v prihodnost, se bolj vidite v vlogi trenerja kot športnega direktorja, o čemer ste sanjali kot otrok?
Marsikdo mi reče, naj se počasi odločim, kaj bom delal. Ker sem se res že z veliko stvarmi ukvarjal, že med kariero tudi z agentskim delom. Od tiste poškodbe v Dresdnu pa do Medveščaka sem pomagal kot agent mlajšim igralcem, tudi nekaj reprezentantov sem imel. Pa so mi to ljudje šteli v minus, ker sem igral in bil hkrati agent. Povsem jih razumem, saj prideš v konflikt interesov. To mi je zagotovo malo škodovalo.

A sem se želel samo pripraviti na življenje po hokeju, pa se je na koncu povsem drugače obrnilo. Sem pa tudi v tem užival, dalo mi je določeno širino, za katero sem danes hvaležen, da jo imam. Morda zdaj še malo bolje razumem, kako fantje razmišljajo, poskušam biti bolj odprt za določene stvari, tudi ko se kaj zaplete, se trudim iskati dogovor, da so vse strani zadovoljne. "Ne vem, kaj bo prineslo življenje, sem pa vesel, da lahko ostanem v hokeju, ker to najbolje znam, v tem se počutim najbolj domače." | Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida "Ne vem, kaj bo prineslo življenje, sem pa vesel, da lahko ostanem v hokeju, ker to najbolje znam, v tem se počutim najbolj domače." Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Ne vem, kaj bo prineslo življenje, sem pa vesel, da lahko ostanem v hokeju, ker to najbolje znam, v tem se počutim najbolj domače. Uživam v vseh vlogah, trenutno najbolj v trenerski vlogi, v kateri menim, da lahko največ dam.

Zagotovo si želim biti nekoč spet glavni trener, saj vem, da kot glavni trener lahko veliko več dam kot pomočnik. To je tudi cilj ali pa eden od ciljev. Rad bi en del nadaljnje kariere ali pa večji del preživel v vlogi glavnega trenerja za daljše obdobje.

Vezi s hokejskim načinom življenja po karieri niste prerezali, trenerji pogosto povedo, da je delavnik precej daljši kot v času igralske kariere, da je to način življenja ... Kako ga usklajujete z življenjem ob hokeju, da to ne trpi?
Pomembno mi je, da v tem delu uživam. Življenje zraven vseskozi malo trpi, ampak hokej je del mojega življenja. Seveda bi tudi jaz na primer rad šel kdaj avgusta na morje, pa je vprašanje, kdaj, če sploh kdaj, bom šel. A s čimerkoli se ukvarjaš, ima ta stvar pluse in minuse. Prav je, da se vsak ukvarja s tem, v čemer uživa. Če uživaš, je vse lažje.

VSV Beljak Fehervar AV19 Anže Kuralt Sportal Olimpijini krvniki začeli z zmago proti Kuraltovim, Rodman ostaja Beljačan

Beljačani so imeli v končani sezoni pester dvoboj z novincem iz Ljubljane Olimpijo, ki so jo po sedmih tekmah izločili v četrtfinalu, sami pa nato obstali v polfinalu lige ICEHL. | Foto: Grega Valančič/Sportida Beljačani so imeli v končani sezoni pester dvoboj z novincem iz Ljubljane Olimpijo, ki so jo po sedmih tekmah izločili v četrtfinalu, sami pa nato obstali v polfinalu lige ICEHL. Foto: Grega Valančič/Sportida

Dotakniva se še slovenskega hokeja, večnih tekmecev Ljubljane in Jesenic. Olimpija se je pred zadnjo sezono vrnila v ICEHL (nekdaj EBEL). Kako ste videli njeno vrnitev na višjo raven? Imeli ste kar pestro sezono tekem proti zeleno-belemu taboru.
Pri Olimpiji me vseskozi malo postrani gledajo ... Lahko rečem, da je Olimpiji uspela super sezona. Odlično so odigrali. Ni ga takega, ki je pričakoval takšno sezono, presenetili so. Pokazali, da imamo kader, čeprav mislimo, da ga nimamo. Je pa res, da mora biti ekipa dobro vodena, da mora skupaj držati, da mora dati sto odstotkov vsako tekmo. Olimpija je vse to v lanski sezoni imela.

Marsikdo je igral na precej višji ravni, kot je je bil vajen, in imel veliko vlogo v precej kakovostnejši ligi, kot je prej igral. Na tribune so se, sploh ob koncu, vrnili ljudje. Spet se je govorilo o hokeju, kar je samo dobro, plus. Ponoviti oziroma nadgraditi to sezono bo zagotovo izziv. Pa ne le za Olimpijo, tudi za nas v Beljaku.

Želim si, da bi imeli močno Olimpijo in močne Jesenice, ker je to samo dobro za slovenski hokej, slovenski hokej to potrebuje.

Tadej Čimžar Sportal Po kazni Čimžarju in Zajcu so se odzvali pri Olimpiji

"Želim si, da bi bila oba slovenska kluba v EBLU oziroma skupaj na višji igralni ravni, saj eden drugega potrebujeta. Oba morata biti enako močna, v istem tekmovanju, ker potrebujemo to šaro, ki jo dobimo z derbiji."  | Foto: Grega Valančič/Sportida "Želim si, da bi bila oba slovenska kluba v EBLU oziroma skupaj na višji igralni ravni, saj eden drugega potrebujeta. Oba morata biti enako močna, v istem tekmovanju, ker potrebujemo to šaro, ki jo dobimo z derbiji." Foto: Grega Valančič/Sportida

Pa Jesenice? Pred tednoma sta HDD Sij Acroni Jesenice in HD Jesenice mladi napovedala tesnejše sodelovanje, poenotenje med kolektivoma, te dni pa tudi predstavila združevanje.
Dejstvo je, da sta to bili prej dve struji, in to je težava. Nihče ne oporeka, da je prav, da je del med profesionalnim in mladinskim športom ločen, ampak po mojem mnenju bi moralo biti eno vodstvo. Kakšen dogovor so oni dosegli, ne vem. Sam menim, da ne moreta biti dva šefa, lahko je samo en, saj se sicer pozna pri vodenju, pri financiranju, pozna se povsod. 

Upam, da bodo sodelovali čim bolje in da bodo zvozili. Želim si, da bodo dobro delali in si čim manj nagajali. Rad bi samo videl, da bi nekaj spet imeli. Včasih smo že nekaj imeli, a smo to vedno podrli. Želim si, da bi bila oba slovenska kluba v EBLU oziroma skupaj na tej ravni, saj eden drugega potrebujeta. Oba morata biti "enako močna", v istem tekmovanju, ker potrebujemo to šaro, ki jo dobimo z derbiji. To je dobro tako za slovenske fante, da ne bežijo pri mladih letih v tujino, kot tudi za reprezentanco, za celoten slovenski hokej. 

Gaber Glavič Sportal Gaber Glavič znova trener Jesenic Slovenija Litva olimpijske predkvalifikacije Robert Sabolič Sportal Robert Sabolič se vrača v bližino doma Blaž Tomaževič Sportal Tomaževič se vrača v Beljak: Uresničile so se mi sanje HDD Jesenice Asiago 4. finalna tekma Alpska liga Sportal Asiago tudi uradno član lige ICEHL Anže Ropret Sportal Anže Ropret je končal kariero HDD Jesenice HK Olimpija polfinale DP Sportal Obetajo se spremembe v sistemu DP in pokalu

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin