SiolNET. Sportal Hokej
5,09

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Druga kariera (240): Andrej Hebar

Pol leta po koncu kariere že v sanjski službi: Rojen sem bil za to

5,09

termometer

Andrej Hebar | Andrej Hebar je junija naznanil konec kariere, nekaj mesecev zatem pa že našel sanjsko poslanstvo. V Celovcu opravlja vlogo tehničnega vodje, "majstra" ekipe.  | Foto: Osebni arhiv Andreja Hebarja
Andrej Hebar je junija naznanil konec kariere, nekaj mesecev zatem pa že našel sanjsko poslanstvo. V Celovcu opravlja vlogo tehničnega vodje, "majstra" ekipe. Foto: Osebni arhiv Andreja Hebarja

Sveži športni upokojenec Andrej Hebar je po koncu igralske poti takoj odprl vrata druge kariere, v kateri neizmerno uživa. Ostal je v hokeju, v katerega je vpet skoraj vse življenje in ki mu je dal toliko spominov, da bi zlahka nastala knjiga. "Bilo bi zanimivo branje," pravi tehnični vodja, "majster", kot si reče sam, hokejske ekipe iz Celovca.

"Hvala, hokej, za neverjetnih 32 let. Najboljši šport na svetu," je nekdanji hokejski napadalec Andrej Hebar junija zapisal na družbenem omrežju in dodal fotografijo z olimpijskih iger v Pjongčangu, kjer je leta 2018 reprezentančni vrhunec dočakal kot edini slovenski oklepnik, ki je takrat služboval v domovini.

Pol leta po upokojitvi je že dodobra zadrsal v drugo kariero. Še vedno ima dnevno v rokah hokejsko opremo, a zdaj je v drugačni vlogi. Priložnost je poiskal in jo dobil pri ugledni avstrijski hokejski organizaciji v Celovcu, kjer se izpopolnjuje kot tehnični vodja ekipe, ekonom ali po domače mojster drugega članskega moštva EC-KAC Future Team, pomaga pa tudi pri prvem članskem moštvu. Njegove zadolžitve obsegajo širok nabor nalog, nobene se ne brani, še več, pravi, da je z dušo in srcem še bolj predan, kot je bil kot igralec. "To bom delal vse življenje," pripoveduje 37-letni Ljubljančan, ki si je družino in dom ustvaril na Gorenjskem.

V dolgoletni karieri je s člansko reprezentanco odkljukal skoraj deset svetovnih prvenstev in spisal kopico klubskih poglavij. Zgodaj se je podal v tujino, se kalil na Švedskem in Češkem, kjer je spoznal tudi tamkajšnjo najvišjo raven klubskega tekmovanja. Pot ga je za kratek čas zanesla čez lužo ter na Slovaško, na Hrvaško, v Francijo in na Madžarsko. Največji del je preživel v Sloveniji, nosil je dresa obeh večnih tekmecev, matične Olimpije in Jesenic, ter z njima osvojil sedem naslovov državnega prvaka, zadnjega maja z železarji. "Nisem znal igrati 'na pol', vedno sem vse naredil za zmago. Sovražil sem poraze. Če bi bil včasih malo bolj pameten, ne bi bilo nič narobe, a kariero sem končal brez večjih obžalovanj."


Zadnjo tekmo je odigral 10. maja, ko je z Jesenicami postal državni prvak. | Foto: Morgan Kristan/Sportida Zadnjo tekmo je odigral 10. maja, ko je z Jesenicami postal državni prvak. Foto: Morgan Kristan/Sportida Junija ste sporočili, da je čas za konec igralske poti. Vas pol leta pozneje kdaj prime, da bi skočili na led, se kot hokejist borili za nove zmage?
Igranja ne pogrešam, verjetno prav zato, ker sem še vedno v hokeju. Zame se pravzaprav ni veliko spremenilo. Še vedno sem del tega športa, še vedno sem veliko časa v slačilnici, v dvorani, le da sem zdaj za oziroma ob ogradi. Sem pa šel po štirih, petih mesecih spet malo na led, pa sploh ne vem, zakaj, a sem šel. Počutil sem se tako grozno, da sem bil po 20 minutah že z ledu. Bom raje kar ostal ob ogradi, tam mi je prav fino (smeh, op. a.).

Praktično takoj po igralski upokojitvi ste se znašli v drugi karieri. Ta vas je odpeljala v Celovec, kjer se še naprej dnevno srečujete z vso hokejsko opremo, a v drugačni vlogi. Kako se znajdete kot tehnični vodja druge ekipe EC-KAC Future Team?
Te priložnosti sem bil res vesel, sploh zato, ker se zavedam, da se marsikateri športnik po karieri išče, sam pa sem doživel takojšen prestop v drugo kariero. Ostal sem v svetu, v katerem sem že vse življenje, povrh vsega sem del organizacije, ki ji daleč naokrog ni para. Klub je organizacijsko na res visoki ravni.

Sodelujem z obema ekipama. V prvi vrsti z ekipo v Alpski ligi, kolikor mi čas dopušča, pa pomagam tudi na treningih in domačih tekmah prve ekipe Celovca v ICEHL.

Dela je veliko, a uživam v tem, kar delam, tako da čas hitro mineva. Lepo je biti del obeh ekip, se pa delo po domače "majstra" v teh razlikuje. V mlajši je treba fante kakšnih stvari še naučiti ali pa jim pokazati, saj velik del teh fantov šele prihaja v profesionalni svet, medtem ko so v prvi ekipi sami profesionalci, ki lahko razmišljajo zgolj in samo o hokeju, igri, saj je tu res vse urejeno.

Marsikje sem igral, vedel sem, da je Celovec urejena organizacija, a sem bil nad razmerami kljub vsemu še sam presenečen. Tudi za opravljanje mojega dela so pogoji odlični, na razpolago imamo vse, kar potrebujemo.

"Na sestanku so me najprej malo debelo gledali. Zanimalo jih je, zakaj bi želel to delati. Razložil sem, da je bila to neka skrita želja, saj sem imel še iz svoje kariere polno glavo slabih 'majstrov'," se spominja začetkov sodelovanja s Korošci. | Foto: Peter Podobnik/Sportida "Na sestanku so me najprej malo debelo gledali. Zanimalo jih je, zakaj bi želel to delati. Razložil sem, da je bila to neka skrita želja, saj sem imel še iz svoje kariere polno glavo slabih 'majstrov'," se spominja začetkov sodelovanja s Korošci. Foto: Peter Podobnik/Sportida

Kako je prišlo do sodelovanja s Celovcem?
Iskreno, o tem, da bi končal kariero, sem razmišljal že lani. Takrat sem Roku Tičarju (za Celovec igra od začetka leta 2020, op. a.) omenil idejo, a je mislil, da se šalim. Na koncu je v klubu res vprašal, a sem bil za nekaj dni prepozen, saj so nekoga že dobili. Letos sem mu znova omenil in znova je vprašal, za kar se mu zahvaljujem.

Povabili so me na sestanek, na katerem so me najprej malo debelo gledali. Zanimalo jih je, zakaj bi želel to delati. Razložil sem, da je bila to neka skrita želja, saj sem imel še iz svoje kariere polno glavo slabih "majstrov".

Povedal sem jim tudi, da verjamem, da sem v tem poslu lahko res dober, saj sem vedel, da ga bom opravljal s srcem. Ni mi težko prespati v dvorani, če vem, da me zjutraj čaka veliko dela, kar sem tudi omenil, a so mi priskrbeli stanovanje v bližini dvorane. Hitro smo se dogovorili za sodelovanje. Lahko rečem, da sem zdaj s srcem in dušo še bolj v hokeju, kot sem bil kot igralec.

"Med igralsko kariero me je marsikateri 'majster' zmotil, saj je mislil, da so igralci tam zaradi njega in ne obratno." | Foto: Osebni arhiv Andreja Hebarja "Med igralsko kariero me je marsikateri 'majster' zmotil, saj je mislil, da so igralci tam zaradi njega in ne obratno." Foto: Osebni arhiv Andreja Hebarja Skrita želja že med kariero?
Da. Med igralsko kariero me je marsikateri "majster" zmotil, saj je mislil, da so igralci tam zaradi njega in ne obratno. Mnogi niso razumeli, da so oni tam za hokejiste. Vsaj jaz imam tako prepričanje, da moraš igralcu dati vedeti, da boš zanj naredil vse. Meni je to jasno.

Zavedam se, da moram igralcu omogočiti, da lahko razmišlja le o hokeju, da je lahko osredotočen sam nase. Meni je to užitek delati, da skrbim, da se imajo dobro, da so zadovoljni, da je v slačilnici vse, kot mora biti. Že po naravi sem tak, da imam rad urejene stvari. Malo perfekcionista. Že ko sem igral, sem želel, da je slačilnica "tipi-topi". Ko prideš v slačilnico, je vedno tako, kot mora biti, razen če me kdaj razjezijo (smeh, op. a.).

Kateri mojster iz igralske kariere vam je ostal v najboljšem spominu, je razumel, da je tam zaradi vas?
Na Švedskem smo imeli dobrega mojstra. Danes se poskušam zgledovati po njem, njegovem delu, ker se je videlo, da je predan, da mu ni nič težko. Pri srcu mi je ostal tudi Joža Remar z Jesenic.

Rok Flander Sportal Nekdanji svetovni prvak je danes uspešen podjetnik na Mavriciju

Druga kariera | Foto:

V družbi Thomasa Weratschniga, tehničnega vodje prve ekipe Celovca. | Foto: Osebni arhiv Andreja Hebarja V družbi Thomasa Weratschniga, tehničnega vodje prve ekipe Celovca. Foto: Osebni arhiv Andreja Hebarja Kaj vse obsega vaše delo?
Ogromno stvari. Na dan treninga sem v slačilnici vsaj eno uro pred igralci. Pri prvi ekipi prideva s Thomasom (Thomas Weratschnig je tehnični vodja prve ekipe, op. a.) v slačilnico, skuhava kavo, pripraviva kakšne rogljičke, da lahko v "dnevni sobi" spijejo kavo, kaj pojejo. Pripraviva trakove, drese, "štucne", vse potrebno. Pred treningom se pripravi boks, bidone, brisače, palice, da so urejene, kot je treba. Po treningu je treba stvari oprati in posušiti. Brušenje drsalk, seveda. Včasih je treba tudi kaj zašiti. Dela je veliko, ni težko, je pa treba vse opraviti. Na dan tekme je vse skupaj še malo bolj zahtevno, v dvorani si še prej, ampak ni krize.

Delavnik je daljši, kot je bil, ko ste še igrali.
Je, a mi ni težko. Že kot igralec sem bil rad v dvorani. Vedno sem bil med zadnjimi, ko smo odhajali iz slačilnice. Lahko rečem, da sem bil kar rojen za to delo. Lepo mi je delati s fanti. Vem, kaj morajo dati vsak dan na treningu, jasno mi je, koliko energije porabijo, tako da jih spoštujem, oni tudi mene. Tudi malo drugače gledajo name, ker vedo, da sem igral.

"Precej lažje se obrnem, ker vem, za kaj gre. Se pa vsak dan učim. Pa saj se vsak, če se seveda želi." | Foto: Osebni arhiv Andreja Hebarja "Precej lažje se obrnem, ker vem, za kaj gre. Se pa vsak dan učim. Pa saj se vsak, če se seveda želi." Foto: Osebni arhiv Andreja Hebarja Koliko to, da ste bili hokejist, pomaga pri vašem delu?
Zelo. Potreboval sem teden dni, da sem "prišel notri", zaradi samega brušenja. Thomas, ki je zadolžen za prvo ekipo, mi je nekajkrat pokazal. Menim, da se mi je precej lažje obrniti, ker vem, za kaj gre. Se pa vsak dan učim. Pa saj se vsak, če se seveda želi.

S Thomasom zelo dobro sodelujeva, si pomagava, drživa gor dve ekipi oziroma sva odgovorna za dve ekipi. Če sem povsem iskren, menim, da bi morala biti že v prvi ekipi dva mojstra, saj je dela res veliko, zato mu precej pomagam.

Slišati je, da vam vseh zadolžitev ni težko, pod častjo opravljati.
Nikakor mi ni. Če ti je težko, potem nisi pravi za to delo. Rad sem tam za igralce. Oni to vedo in cenijo. Igralec hitro vidi, ali ti je do tega dela ali pa se le pretvarjaš.

Se premalo zavedamo pomembnosti dela ljudi iz ozadja?
Stoodstotno. Tudi sam se prej nisem povsem zavedal. Veliko je bilo stvari, za katere kot igralec sploh ne opaziš, da jih je nekdo opravil, saj so se ti zdele samoumevne. Pa ni tako. Veliko stvari moraš narediti, če želiš, da stvari gladko tečejo.

Ena od pomembnih med tekmo je na primer, da imam za vsakega igralca na boksu dodatne kline. Zame je poglavitno, če igralec potrebuje menjavo kline, da jo zamenjam hitro, da ne zamudi menjave, da gre lahko nato takoj spet v igro.

Med opravila spada tudi kuhanje kave. | Foto: Osebni arhiv Andreja Hebarja Med opravila spada tudi kuhanje kave. Foto: Osebni arhiv Andreja Hebarja Koliko stresa občutite ob tem, ko je treba hitro popraviti kakšen del opreme?
Šele zdaj bolje dojemam, da so pod največjim stresom športniki. Oni so tisti, ki morajo igrati dobro, vsako tekmo morajo dati vse od sebe, po sezoni pogosto ne vedo, kje bodo igrali, če še nimajo pogodbe. Pa tudi kot trener si vseskozi pod pritiskom. Sam pa kakšnega velikega pritiska med svojim delom ne občutim, seveda pride kakšen stres glede opreme, a nič večjega. In to mi je zelo pomembno.

Tudi doma opažajo, da nisem več tako nervozen, ker sem kot igralec znal biti zelo. Zdaj pa res nisem. Veliko bolj sem sproščen. Rad grem na delo. Spet sem v slačilnici s fanti, s katerimi se tudi pošalimo. Med tekmo tudi ne čutim tako velikega rezultatskega stresa, kot sem ga nekoč. Seveda želim, da naša ekipa zmaga, če pa izgubi, sem tisti, ki fante bodri.

Ste tudi neke vrste motivator?
Tudi. V Alpski ligi me fantje kdaj vprašajo tudi za mnenje. Zavedam se, da sem "majster", ne pa trener, a če kdo pride do mene in me vpraša za mnenje, poskušam odgovoriti. Nisem pa jaz tisti, ki jim bo dajal napotke za igranje, saj se zavedam, kaj je moja služba, kaj je moje poslanstvo.

Na domači ICEHL tekmi Celovčanov. | Foto: Guliverimage Na domači ICEHL tekmi Celovčanov. Foto: Guliverimage Se v tem poslanstvu vidite dolgoročno?
To bom delal do konca življenja (smeh, op. a.). Če bi moral biti osem ali več ur nekje v pisarni, bi se mi zmešalo. Boljše službe, sploh v tem okolju, ne bi mogel imeti.

Res je, da sem pogosto odsoten, da me veliko ni doma, kar je minus, je pa res, da sem poleti dva meseca prost, kar pa je tudi plus. Žal je trenutno Avstrija precej zaprta zaradi ukrepov, tako da dekleti težje prideta k meni, a vem, da bomo vse skupaj nadoknadili.

Robert Ciglenečki Sportal Nekoč kapetan na ledu, danes kapetan ekipe, ki (malim) borcem pomaga pri gibalnem razvoju #video

O tem, da bi skoraj spet zaigral

"Pred časom je prišel do mene trener prve ekipe Celovca in mi rekel, da bi potrebovali pomoč, saj jim je manjkalo precej igralcev, da ve, kakšen igralec sem, da potrebuje borca. Jaz sem se smejal, a ko sem videl, da misli resno, sem bil celo pripravljen pomagati. Bilo je že zelo blizu temu, da bi odigral kakšno tekmo. Ko sem se naslednje jutro zbudil, sem si rekel 'v kaj si se spet spravil', a na srečo mi na koncu ni bilo treba. Klub ni dovolil, ker imajo drugačno filozofijo, in še sreča, da je bilo tako. Jaz ostajam ob bandi, kjer se počutim dobro."

"Bil sem igralec, ki bi vse naredil za zmago. Ko gledam nazaj, lahko rečem, da sem imel zelo veliko težavo z izgubljanjem. Sovražil sem poraze. Menim, da bi bil tak tudi kot trener. Če ne bi šlo zlepa, bi šlo pa zgrda, da bi prišli do zmage." | Foto: Morgan Kristan / Sportida "Bil sem igralec, ki bi vse naredil za zmago. Ko gledam nazaj, lahko rečem, da sem imel zelo veliko težavo z izgubljanjem. Sovražil sem poraze. Menim, da bi bil tak tudi kot trener. Če ne bi šlo zlepa, bi šlo pa zgrda, da bi prišli do zmage." Foto: Morgan Kristan / Sportida Obžalovanja o koncu kariere torej ni?
Ne. Zelo sem srečen, da sem kariero končal, ko sem se sam odločil za to. Zaključil sem jo kot prvak, brez kakšnih težjih poškodb.

Že po zadnji finalni tekmi državnega prvenstva, ko ste z Jesenicami premagali Olimpijo, ste nakazali, da je to to.
Po tistem finalu sem vedel, da sem ravno odigral zadnjo tekmo kariere. Nekoč mi je eden od trenerjev rekel: "Andrej, čutil boš." In res je bilo tako. Poleti nisem bil več pripravljen trenirati, nisem imel več volje. Zakaj bi nekaj na silo. Če ne uživaš več, potem je nesmiselno vztrajati.

Boštjan Groznik Sportal Še vedno skrbi za red na ledu, nekoč s pestmi, danes s sodniško piščalko

Kaj ste iz igralskih dni odnesli v drugo kariero?
Disciplino, spoštovanje do soljudi, zavedanje, da se moraš v življenju vseskozi boriti, pomembnost ekipnega dela.

Je pa tako, da danes na hokej gledam drugače. Hokej je tako zelo nevarna igra. Tega kot igralec nisem videl ali pa nisem dojemal na tak način. Zdaj pa, ko gledam od zunaj, šele vidim, kako hitro pride do poškodb. Potem te fante še bolj spoštuješ, res so pravi borci.

"Bil sem zabavljač, rad sem se zabaval. Ostalo mi je veliko lepih spominov. Če bi bil včasih malo bolj pameten, ne bi bilo nič narobe, a kariero sem končal brez večjih obžalovanj." | Foto: Sportida "Bil sem zabavljač, rad sem se zabaval. Ostalo mi je veliko lepih spominov. Če bi bil včasih malo bolj pameten, ne bi bilo nič narobe, a kariero sem končal brez večjih obžalovanj." Foto: Sportida

Sami ste veljali za bojevitega, čustvenega hokejista. Kako bi se opisali?
Bil sem igralec, ki bi vse naredil za zmago. Ko gledam nazaj, lahko rečem, da sem imel zelo veliko težavo z izgubljanjem. Sovražil sem poraze. Menim, da bi bil tak tudi kot trener. Če ne bi šlo zlepa, bi šlo pa zgrda, da bi prišli do zmage. Tak pač sem. Res sem si vedno želel zmagati. Po eni strani sem bil včasih tudi malo egota, a se je to z leti "razblinilo", tako da sem želel res le, da zmagamo.

Navijači so vas imeli radi. Pri obeh večnih tekmecih.
Če vidiš človeka, ki pušča srce na ledu, imaš takega človeka rad. Vsako tekmo sem res dal vse od sebe. Ljudje te za to nagradijo. Nisem znal igrati na pol. Marsikdo me danes vpraša, ali bi prišel na rekreacijo, pa raje ne grem, ker ne znam na pol. Si bom pa čez čas našel nek šport, ki bo res le rekreacija.

Egon Murič Sportal Hokejist, ki je vedno vedel, da si želi početi nekaj drugega

Leta 2018 so se mu uresničile reprezentančne sanje – znašel se je na olimpijskem seznamu za Pjongčang. | Foto: Guliverimage Leta 2018 so se mu uresničile reprezentančne sanje – znašel se je na olimpijskem seznamu za Pjongčang. Foto: Guliverimage

Ste ob "sprehodu" skozi kariero zadovoljni, bi kaj spremenili, kaj vzeli nazaj, kaj dodali?
Vem, da bi moral biti kdaj malo bolj pameten, a prav veliko spreminjal ne bi. Bil sem zabavljač, rad sem se zabaval. Ostalo mi je veliko lepih spominov. Večkrat sem razmišljal o knjigi. Bi bilo zanimivo branje (smeh, op. a.). Če bi bil včasih malo bolj pameten, ne bi bilo nič narobe, a kariero sem končal brez večjih obžalovanj. Imel sem se lepo. V življenju se vse zgodi z nekim namenom, verjamem, da je bilo tudi med kariero tako.

Katera dva, tri najbolj žive igralske spomine bi vključili v knjigo?
Zagotovo bi bile to olimpijske igre in zadnji naslov slovenskega prvaka z Jesenicami proti Olimpiji. Sploh zato, ker so se zadaj dogajale določene "hecne" stvari ... Sedemkrat sem bil slovenski prvak, a tega naslova sem najbolj vesel.

Preberite še:

HDD Sij Acroni Jesenice - HK SŽ Olimpija Nik Zupančič Sportal Jeseničani v podaljšku strli Lustenau Fehervar AV19 HK Olimpija Sportal Olimpija po porazu na Madžarskem ni več prva v ligi ICEHL Matija Pintarič Sportal Muršakovi do prednosti, podvig Pintaričevih

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin