SiolNET. Sportal Hokej
6,41

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Druga kariera (206.) -  Egon Murič

Hokejist, ki je vedno vedel, da si želi početi nekaj drugega

6,41

termometer

Danes 39-letni Radovljičan je hokejske drsalke na klin obesil že pred dobrim desetletjem, potem ko je v relativno kratki profesionalni karieri igral za Bled, zagrebški Medveščak, predvsem pa za ljubljansko Olimpijo, s katero je osvojil tri naslove državnega prvaka, v epski sezoni 2007/08 pa tudi naslov podprvaka lige EBEL. Tudi v slovenski reprezentanci je napadalec pustil pečat, a hokej v resnici nikoli ni bil njegova največja strast, nam je priznal gost današnje Druge kariere Egon Murič.

"Če sem čisto iskren, nisem nikoli mislil, da me bo športna pot pripeljala tako daleč, saj hokeja nisem jemal za nekaj, kar bom počel dolgoročno," nam je povedal nekdanji hokejski as, ki se danes ukvarja s tem, kar si je želel že kot otrok, z arhitekturo in oblikovanjem plovil. "Že od majhnega sem imel načrt, da bom nekoč arhitekt. Vedno sem imel žilico za risanje in oblikovanje stvari. Odkar pomnim, sem ves čas risal, tudi v šoli, ko so ostali pisali in računali, sem jaz v zvezke risal in imel zaradi tega tudi nekaj težav," nam je še zaupal v smehu.

Raimo Summanen Sportal Razmišljujoči Finec na ljubljanski učni poti

Novačili so ga plavalci, pa je šel raje na led

Pri Muriču so stvari nekoliko drugačne kot pri večini drugih nekdanjih športnikov, o katerih pišemo v rubriki Druga kariera. Njegova "prva kariera" je bila vselej arhitektura, hokej pa v resnici druga oziroma bolj kot ne naključna. Mislil je, da bo to le ena športna dejavnost, s katero se bo kot mladenič znebil odvečne energije, ob tem pa se mirno posvečal izobraževanju na področju prve ljubezni, arhitekture, ampak bil je nadarjen, dober, bliskovito se je prebijal skozi starostne kategorije in že pri 17 letih debitiral v članski hokejski konkurenci za HK Sportino Bled.

"Če sem čisto iskren, nisem nikoli mislil, da me bo športna pot pripeljala tako daleč, saj hokeja nisem jemal za nekaj, kar bom počel dolgoročno," pravi nekdanji hokejist Egon Murič. Njegova prva ljubezen in strast je bila vselej arhitektura. "Če sem čisto iskren, nisem nikoli mislil, da me bo športna pot pripeljala tako daleč, saj hokeja nisem jemal za nekaj, kar bom počel dolgoročno," pravi nekdanji hokejist Egon Murič. Njegova prva ljubezen in strast je bila vselej arhitektura. Foto: Vid Ponikvar

Glede na to, da je odraščal v Radovljici, bi ga zlahka potegnilo tudi v kakšen drug šport, se spominja. "V Radovljici je zelo močan plavalni klub in oni imajo tak model, da testirajo vse vrtčevske otroke, najboljše poberejo in jih zbašejo v klub. Jaz sem bil dober plavalec in so me hoteli na vsak način zvabiti v klub, očeta so hodili prosit, jaz pa nikakor nisem hotel v tisti bazen. Še dobro, da nisem hotel, saj je plavanje res težak šport. Težak. Jaz tega, da bi bil vsak dan dve uri v vodi in gledal tiste črte na dnu bazena, že mentalno ne bi prenesel. Takrat sem začel tudi smučati, to sem počel kakšni dve leti, nato pa me je oče zvlekel na trening hokeja na Bled. Priznam, da nisem bil ravno navdušen, nobene nove stvari nisem sprejel z veseljem, ampak ko sem prišel na prvi trening, trener je bil Franci Žbontar, smo se malo igrali, šli smo se Črnega Petra, malo drsali, kar mi je šlo kar dobro, pa mi je postalo všeč in sem tam ostal."

V sezoni 2001/02 je bil najboljši strelec mladinske lige in postal zanimiv za oba največja slovenska kluba. Nadarjenega Gorenjca pa je, zanimivo, uplenil ljubljanski klub. "Olimpija, konkretno Matjaž Sekelj, je bil bolj aktiven na tem področju. Iskal je mlade talente. V tistem obdobju sem dobil ponudbo iz Ljubljane, če pridem na "try-out", z Jesenic me ni nihče klical. Dobil sem priložnost, jo zagrabil in tam ostal. Chris Imes je bil trener, mogoče sem imel tudi to srečo, da mu je bil všeč moj način igre in mi je tudi kot zelo mlademu dal mesto v ekipi in sem tudi celo sezono igral, kar za mladinca takrat ni bilo običajno."

Darko Prusnik Sportal Danes bi dobro premislil, ali bi se še enkrat odločil za šport

Imel je izdelano izhodno strategijo

Vzpenjajoči se hokejski karieri navkljub pa niti za trenutek pozabil na šolo in vestno negoval "izhodno strategijo", poudarja. "Po osnovni šoli sem šel na industrijski dizajn v Ljubljano, hokej pa sem igral zraven. Se je pa pač tako razvilo, da je tudi hokej postal zelo zabaven, v nekem trenutku, pri 16, 17 letih se začneš tudi že po nekih pogodbah obračat, kar naenkrat dobivaš denar za nekaj, kar bi z veseljem počel zastonj, potem pa profesionalizem … Takrat sem se trudil ostati v stiku s fakulteto, kolikor se je le dalo, kakšnih pet, šest izpitov na leto sem naredil, diploma pa mi je ostala za čas po hokejski karieri. Vmes sem bil v stiku z arhitekturo, delal sem, kolikor mi je čas dopuščal. To je pač strast. Tisti, ki se s tem ukvarjajo, vedo, da moraš imeti do tega poseben odnos, saj zahteva ogromno dela, odrekanja za relativno majhen izkupiček."

"Arhitekta je treba kar najbolje izkoristiti in najbolj ga lahko prav v tej začetni fazi, da ti servira ideje. In prav tu se ločijo dobri arhitekti od slabih." "Arhitekta je treba kar najbolje izkoristiti in najbolj ga lahko prav v tej začetni fazi, da ti servira ideje. In prav tu se ločijo dobri arhitekti od slabih." Foto: Vid Ponikvar

Usklajevanje profesionalnega hokeja na najvišji ravni z resnim študijem ni bilo vselej enostavno, priznava, a nikakor nemogoče. "Moram reči, da so mi nekateri profesorji na fakulteti šli na roko in mi pomagali, eni pa za to sploh niso imeli posluha. En konkreten profesor mi je, ko sem se opravičil, da ne morem na vaje, mirno povedal, naj se odločim, ali bom igral hokej ali študiral arhitekturo. Šele po karieri sem lahko opravil tisti izpit pri njem (smeh, op. p.). Se mi zdi, da bi moral ta sistem pri nas bolj tako narediti, da bi bolj združeval šport in izobrazbo. Ne, da bi bil ravno po ameriškem vzoru, ampak vseeno športnikom vsaj približno omogočiti, da imajo to izhodno strategijo. Saj, ko si enkrat star 30 let in nimaš nobenih delovnih izkušenj, izobrazbe, ničesar, kar bi lahko uporabil naprej v življenju, je težko."

Hk Olimpija Lustenau, polfinale, Alpska liga Sportal Olimpija s petardo v finale, konec alpske sezone za Jesenice

Po usodnem golu začutil, da je konec

Muriču v tem pogledu ni bilo težko, na prehod v "drugo kariero" je bil pripravljen domala ves čas igranja hokeja, pravzaprav je bilo le vprašanje, kdaj bo napočil pravi trenutek. "Hokeju sem dajal priložnost leto za letom, se pa ni čisto enostavno kar odklopiti. Tam so tvoji prijatelji, ekipa, navajen si tega življenja, ko pa so začeli odhajati tudi ostali, pa sem začutil, da je čas za zaključek. Kariera ima nenazadnje tudi krivuljo, gre navzgor, prideš do vrha, ko pa začne padati in ti zmanjkuje ambicij, ciljev začneš stagnirati in to krivuljo lahko razteguješ še zelo daleč. Ko pa nisem več čutil tistega pravega naboja … Točno se spomnim točke, ko sem si rekel, da je dovolj. Ko smo igrali na Jesenicah v finalu in sem zabil gol, se prav spomnim, da ni bilo tistega zadovoljstva in vznesenosti. Takrat sem vedel, da se je ta pot zaključila in da moram poiskati nove stvari, ki mi bodo dale to motivacijo, naboj, veselje."

Zadnji dve leti se posveča tudi oblikovanju polovil, med koncepti, ki so razstavljeni na stenah njegove prisarne so tudi mega jahte. Zadnji dve leti se posveča tudi oblikovanju polovil, med koncepti, ki so razstavljeni na stenah njegove prisarne so tudi mega jahte. Foto: Vid Ponikvar

Ta usodni trenutek se je zgodil ob koncu sezone 2009/10. Najprej je še iskal možnost, da bi ostal nekakšen hokejski polprofesionalec, da bi malo še igral, ob tem pa dokončal fakulteto, a primerne rešitve ni našel. "Zato sem si rekel, da je konec. Nato pa sem si prvi dve leti po športni upokojitvi vzel precej 'na izi' in užival v stvareh, za katere prej nisem imel časa. Posvetil sem se jadranju, poleti sem veliko jadral, tudi profesionalno sem se začel s tem ukvarjati, bil skipper na barkah, pozimi sem veliko smučal, zraven pa sem opravil vse obveznosti na faksu, naredil diplomo. Moram priznati, da mi je to, da sem v športu spoznal veliko ljudi, nato tudi pomagalo pri prvih projektih. Še preden sem doštudiral, sem začel delati na arhitekturnih projektih, kar hitro se je začelo dogajati na tem področju."

Brigita Langerholc Sportal Od deklice, ki ni zmogla osnovne telovadbe, do vrhunske športnice

Za diplomsko nalogo izbral obnovo Hale Tivoli

Šport je kar dobro vpletel v temelj druge kariere, za diplomsko nalogo je pripravili projekt obnove Hale Tivoli.

"Ja, s tem sem se kar mučil," se danes lahko nasmeji drzni odločitvi. "Velik projekt sem si zadal, šest mesecev mi je vzel. Videl sem, da ima ta Hala Tivoli svojo problematiko, ki jo je treba rešiti. Do te problematike sem poskušal opredeliti kot uporabnik, 20 let sem preživel v tej dvorani, bila mi je nekakšen drugi dom in imel sem svojo vizijo, kako jo urediti. Veliko truda in idej sem vložil v to, na koncu, ko pa vidiš, kako poteka tisti zagovor diplomske naloge in kako se ta mapica pospravi nekam, kjer le nabira prah, sem spoznal, da je škoda tistega časa. Pri meni je težava tudi v tem, da sem zelo samokritičen in pri vsaki stvari, ki se je lotim, želim, da je narejena najboljše. Predstavlja namreč moje delo in nočem se podpisati pod stvari, ki niso narejene dobro. Zato se močno trudim, da naredim dobro. To, kar naredimo, to smo. Ljudje nas ocenjujejo po našem delu in ne morem si privoščiti, da bi delal neke slabe stvari. Pa te stvari za teboj ostanejo. Na Križankah je napis: 'Minljiv si, le tvoje delo je tvoj spomin.' Ta mi je v glavi ostal že v srednji šoli. Tudi za naprej je to moje vodilo, da bodo stvari, ki jih bom naredil kvalitetne, za prostor, za uporabnika, da bo nanje lahko ponosen."

Kaj počne danes?

Danes deluje v podjetju VOM Creations, ki ga je soustanovil z Jalnom Vogelnikom, dela pa ne manjka, pravi. "Delamo praktično vse, obnavljamo spomeniško zaščitene objekte, trenutno na Bledu projektiramo eno vilo, veliko je apartmajskih objektov, v rekonstrukciji imamo en hotel, ki je precej zahteven projekt, spomeniško zaščiten, treba je kompletno rekonstruirati, notri statično sanirati … Ti so kar veliki projekti, imamo pa še veliko manjših, urejanje interierjev stanovanjskih hiš, obnova lokalov … Dela res ne manjka in moram reči, da kar se arhitekture tiče imamo kar precej širok spekter stvari, ki se jih lotevamo. Nočemo se specializirati samo na eno področje."

Vselej tudi išče nove izzive, saj si nikoli ne bi oprostil, če bi padel v rutino in "po domače povedano, le 'štancal' stvari," v zadnjih dveh letih pa se tako navdušeno posveča še eni svoji strasti, navtiki. "Ta je moj hobi že dolgo in zdaj sem to arhitekturno znanje poskušal združiti s temi navtičnimi izkušnjami in smo začeli oblikovati plovila. Imam torej podjetje, ki se ukvarja z arhitekturo, navtičnim dizajnom in interierjem. Poskušamo priti tudi na segment večjih jaht, upamo, da bomo tam tudi kaj prodali. Se pa veliko ukvarjam tudi z birokracijo. To je stvar, ki se je med študijem ne predstavljaš. Takrat si misliš, da bo 80 odstotkov risanje in ideje, ostalo pa malenkost, v resnici pa je ravno obratno. 80 odstotkov je birokracije, 20 odstotkov pa projektnega dela. S tega vidika sem malo razočaran, ampak če hočeš ta posel opravljati, moraš biti zelo dobro podkovan tudi na tem področju."

Luka Gregorc Sportal Že kot najstnik je odšel v ZDA in ni mu niti malo žal

Hokejisti na morju

Od kod pa ta strast do morja in plovil? "Že med hokejsko kariero sem iz čistega dolgčasa začel deskati na vodi in to je hitro preraslo v neko obsesijo. Poleti sem bil ves čas nekje na morju, kjer je bil veter. Potem so me zamikale jadrnice in tu je ena smešna zgodba.

Po koncu svetovnega prvenstva v Halifaxu 2008 smo bili vsi slabe volje in se je v garderobi začela debata, kaj pa če bi šli poleti jadrat. To smo se odločili jaz, Jure Goličič, Boštjan Goličič in brata Rodman. Ta ekipa se je takrat sestavila, jaz sem rekel, da grem spomladi delat izpit za voditelja čolna, pa gremo jadrat. Izpit sem naredil, ampak o jadranju nisem imel pojma.

Hokejisti na jadrnici (z leve): Jurij Goličič, Boštjan Goličič, Egon Murič, Matevž Goličič (bratranec od Jurija in Boštjana) Marcel Rodman in David Rodman. Hokejisti na jadrnici (z leve): Jurij Goličič, Boštjan Goličič, Egon Murič, Matevž Goličič (bratranec od Jurija in Boštjana) Marcel Rodman in David Rodman. Foto: Osebni arhiv Egona Muriča

Bil sem sicer ene dvakrat prej na neki manjši jadrnici, v kampu smo imeli en majhen čoln, s surfa mi je bilo jasno vreme, vremenski pogoji, nikoli pa nisem upravljal jadrnice. Vedel sem, da imam ekipo, ki bo naredila vse, kar ji bom naročil (smeh, op. p.). In smo šli.

V Sukošanu smo najeli eno 40-čeveljsko jadrnico, ko smo morali izpluti, je pihal jugo s 30 vozli, nihče ni hotel ven. Mi pa smo se nadobudno odvezali in smo šli (smeh, op, p.). Bilo je zelo zanimivo. Pripravil sem se, kolikor sem se lahko, malo me je bilo vedno strah tega manevriranja jadrnice v nekih zaprtih, majhnih prostorih, tam na odprtem morju pa ni bilo težav. Bili so valovi, ampak nič takšnega, česar ne bi že videl, malo sem se moral spoznavati s temi sistemi, ampak skupaj nam je odlično uspelo. Imeli smo vrhunski teden s kopico dogodivščin in spominov.

In to smo počeli naslednjih 13 let. Vsako poletje z isto posadko, postala je tradicija. Garderoba se je preselila na morje, na jadrnico. Ostali smo dobri prijatelji. Od tod pri meni ta strast do jadrnice, morja, do plovil.

Kasneje pripeljala tudi do tega, da sem se začel profesionalno s tem ukvarjati, bil sem skipper, preplul sem nešteto milj, cel Jadran, obiskal Grčijo, bil sem na Sardiniji, Siciliji, na Karibih. Kjerkoli se je ponudila priložnost, sem z veseljem šel. Tudi na drug konec sveta, samo, da bi lahko jadral.

Pred kakšnimi desetimi leti smo na Visu spoznali ekipo podjetja The Jacht Week, to so eni Švedi, z lastnikom smo imeli eno noro zabavo, lahko bi rekel celo nepozabno in mi je rekel, kaj če bi jaz malo za njih vozil in sem rekel, zakaj pa ne. Tako sem začel in ko so rasli, so odpirali nove destinacije in jaz sem lahko izbiral, kam hočem iti. Rekel sem tja, oni so priskrbeli veliko jahto s posadko, meni pa je bil to čisti užitek, to bi delal tudi zastonj (smeh, op,).

Vozil sem različna plovila, natanko sem jih lahko preučil, in nikoli se tega nisem bal. Moraš biti malo za to, to je odgovornost, prideš v situacije, v katerih moraš pravilno odreagirati, ampak se mi zdi, da mi to kar leži. Zdaj sicer časa za te hece ni več, grem pa na jadranje rad z družino, imam ženo in dva otroka, za katera hočem, da ostaneta v stiku z morjem in jadranjem, da to postane del njune kulture, del njunega odraščanja."

Igračke za milijarderje

Oblikovanje plovil je tako del ponudbe studia VOM, na stenah pisarne, kot tudi na spletu, navtična fanatika Murič in na tem področju še veliko bolj izkušeni Jalen Vogelnik ponujata tudi resnično osupljive in bržčas le superbogatim namenjene koncepte mega jaht in upata, da vzbudita interes. "Zdaj sva iz tega naredila nekaj, upam, da bomo v prihodnje tudi kaj prodali tega večjega, sva šele na začetku, s tem se ukvarjava dve leti. Zadeve se dogajajo preko posrednikov, najtežje pa je narediti prvi preboj. Ko imaš enkrat nekaj v vodi in vidijo, da je to dobro, gre lažje naprej. Za zdaj pa delamo te manjše čolne. Nekaj bo, se trudimo," pravi Murič.

Egon Murič Foto: Vid Ponikvar

Arhitektura ima svoje izzive in zakonitosti, nam je pojasnil nekdanji hokejist, ki bi se o tej temi lahko pogovarjal ure in ure. "Vsak projekt je nov izziv, raziskati moraš, za koga delaš, za kaj delaš, kakšna bo uporaba, kdo bo notri … Nasploh se je treba malce pozanimati in ta del posla se mi zdi najbolj zanimiv. Iz tega se tudi največ naučiš. Stranka in arhitekt morata vzpostaviti oseben odnos, morata čutiti drug drugega, če ne, je lahko kup nekih težav. Ljudje, ki pridejo k nam, vedo, kaj si želijo, pogosto pa nimajo te prostorske predstave, ali pa imajo vizijo, pa ne vedo, kako bo to izgledalo. Nato ugotovijo, da je vse preveliko ali pa ni v pravih proporcih, da jim prostor ne daje občutka varnosti in udobja, da nekaj ne 'štima' … Arhitekta je treba kar najbolje izkoristiti in najbolj ga lahko prav v tej začetni fazi, da ti servira ideje. In prav tu se ločijo dobri arhitekti od slabih."

Vanja Černivec Sportal Štajerka, ki je prepotovala pol sveta in našla sanjsko službo

Kako najbolje izkoristiti arhitekta?

"Ker si ljudje pogosto ne predstavljajo, kako bodo stvari potekale in na koncu izpadle, je naša naloga, da jim to olajšamo. Arhitekti imamo namreč to vizijo dobro razvito od začetka do konca in vemo, kakšen bo na koncu izdelek. Z vsemi strankami pa tudi ne prideš skupaj, to je dejstvo. Radi imamo, da nam stranka točno pove, kaj si želi. Ne, da reče, tukaj hočem štiri mete gor, pa tukaj dva desno in podobno, želimo si, da nam pove, kakšen je njen problem, kaj si želi. Ni se ji treba ukvarjati s tem, kako."

Za diplomsko nalogo si je zadal obnovo Hale Tivoli. Za diplomsko nalogo si je zadal obnovo Hale Tivoli. Foto: Vid Ponikvar

Slovenija, še posebej Ljubljana, doživlja nekakšen gradbeni bum, stanje na področju arhitekture in urbanizma pri nas pa ni ravno idealno, še pravi Murič. Arhitekt bdi nad projektom od zasnove do izgradnje. "To je naša odgovornost. Mi nato povezujemo tudi vse gradbene stroke. Zamislimo si zasnovo, nato pridejo še te gradbene stroke, inženirji, ko je projekt končan, ga predamo naročnikom. Boljše je projekt narejen, manj moraš biti na gradišču, slabše kot je, večkrat je treba na gradbišču reševati zaplete, ki bi jih bilo treba predvideti. To je tudi plat, ki se je mnogo ljudi ne zaveda, pri pripravi projekta poskušajo nekaj privarčevati, ampak to potem večkratno plačajo pri izvedbi. Splača se vložiti nekaj več časa v pripravo projekta, kot potem težave reševati na gradbišču."

Nevarnost, da postanemo urbanistični divji zahod

Tudi zakonodaja se pogosto spreminja, trenutno je dobra, napovedujejo pa se spremembe, ki bodo stanje poslabšale, opozarja naš sogovornik. "Pripravlja se nova zakonodaja, ki je bog pomagaj. Spet bo dala kapitalu moč, da bo to področje spremenil v divji zahod. O stvareh bodo odločali ljudje, ki niso kompetentni pri snovanju prostora in urbanizma. Upam, da ta predlog ne bo šel skozi tak, kot je, in da se bo malo bolj poslušalo arhitekturno stroko. Prostor je samo eden in to je naš prostor. Včasih mi je res grozno, da imamo na eni strani res dobro arhitekturo, na drugi pa takšne zmazke, da nam pokvarijo celoten izgled. Saj je treba razumeti, da je arhitektura tudi v službi kapitala, ampak neke omejitve morajo biti, da najdemo najboljše rešitve in ne da se vselej sledi le največjim zaslužkom. Konec koncev takšne soseske tudi ne zaživijo dobro, to pa vpliva na kakovost bivanja, ki se tiče vseh nas. Te stvari ostanejo dolgo in zaznamujejo naše okolje. Saj lahko tudi sami zelo hitro vidite, katere države za to dobro skrbijo in katere ne, to je nekakšna premica od zahoda proti vzhodu.

"Pripravlja se nova zakonodaja, ki je bog pomagaj. Spet bo dala kapitalu moč, da bo to področje spremenil v divji zahod." "Pripravlja se nova zakonodaja, ki je bog pomagaj. Spet bo dala kapitalu moč, da bo to področje spremenil v divji zahod." Foto: Vid Ponikvar

Najhuje je, da se tako izgublja identiteta prostora. Na Gorenjskem so bile te lepe vasi, kot tudi na Primorskem, pa na Krasu. Tega ni več, zdaj so tam moderne fasade, lesa se domala ne uporablja več, vsak gradi, kar si je spomnil, ne spoštuje se tradicije in ne upošteva okolja, v katerem se gradi. Mislim, da imajo to v Avstriji, Švici, Nemčiji veliko bolje urejeno, ali pa imajo to kulturo zavesti prostora na veliko višji ravni. Birokratske postopke imajo celo enostavnejše kot pri nas, odnos do okolja pa drugačen. Tega se pri nas še ne zavedamo prav dobro, vsak si hoče tisti svoj prostor ograditi, postaviti svoj grad, drugo ga pa ne zanima."

Miša Marinček Sportal Nekdanja reprezentantka na novi poti opozorila na resen problem

Problem športne infrastrukture

Predvsem za velike javne objekte bi bil nujen arhitekturni natečaj, opozarja Murič. "Ti so velik poseg v prostor, dolgo bodo ostali, zato je treba stvari dobro premisliti in jih dobro umestiti v prostor. Tudi Tivoli je bil nenazadnje podobna zgodba, bil je grob poseg v okolje, če pogledaš, ali je urbanistično smiseln, ugotovite, da verjetno ni. Stoji v parku zraven Cekinovega gradu, ki ga je popolnoma zasenčil. Ampak Ljubljančani so dvorano vzeli za svojo in je tam, kjer je. Je pa res, da ko mesta rastejo, ta infrastruktura ni več primerna, sploh dostopi, parkirišča in tako naprej. Tudi število gledalcev po normativih, gledal sem za hokej pri IIHF, če želiš organizirati svetovno prvenstvo, je Hala bistveno premajhna. Tu so še Stožice, ki pa imajo ta problem, da za hokej niso primerno projektirane, kar je po eni strani škoda, le malo bi bilo treba spremeniti zasnovo in bi bila dvorana res večnamenska. Škoda je, da ta projekt ni do konca izveden. V Zagrebu je ta Arena, kar se tiče koncepta souporabe parkirišč za center, da ne narediš nekaj samo zato, da je, se mi zdi dobra rešitev. Tudi parkrat sem jo obiskal, dostop brez težav, z avtoceste si v parih minutah na tribuni. Nasploh je v tujini kar nekaj lepih primerov dobrih rešitev na tem področju."

Najbolj nora sezona v karieri

Ljubljanska Olimpija, klub pri katerem je Murič preživel večji del kariere, bo v naslednji sezoni spet članica razširjene avstrijske lige ICEHL, nekdanje lige EBEL. "Težko jim bo, bomo pa videli, kakšno ekipo bodo sestavili za tekmovanje na višji ravni," o tem pravi Murič, ki je bil zmaj tudi v sezoni 2007/08, ko je Olimpija prvič zaigrala v ligi EBEL in se že v krstni sezoni prebila vse do finala, pa v njem, tudi zaradi birokratske napake pri prijavljanju igralcev, izgubila proti bogatemu Salzburgu z 2:4 v zmagah.

Z Olimpijo je leta 2008 zaigral v ligi EBEL in se prebil vse do finala, kjer je izgubil proti močnemu Salzburgu. Z Olimpijo je leta 2008 zaigral v ligi EBEL in se prebil vse do finala, kjer je izgubil proti močnemu Salzburgu. Foto: Vid Ponikvar

"Tista sezona je imela vse, od začetnih porazov, menjave trenerja, ekipa se je skozi sezono skoraj kompletno zamenjala … Vse je bilo na kupu. Zagotovo je bila najbolj nora sezona v moji karieri. Škoda je, da se na koncu ni vse poklopilo, ampak če bi se, bi bilo pa že skoraj preveč kičasto (smeh, op. p.). Je bilo zanimivo, meni je bilo tisto leto res v užitek igrati, tudi pod trenerjem Mikom Posmo, pri katerem sem imel močno podporo. Veliko lažje igraš, če ti trener zaupa," se rad spominja časa, ko je Hala Tivoli zaradi hokejistov pokala po šivih.

"Salzburg je bil takrat trikrat boljši od nas, pa smo igral na 'galamo', jih iztirili s provokacijami, da niso več vedeli, kako nas prijeti. Vse premišljeno in načrtno. Ko je bilo treba, smo nadnje poslali Grozo (bojevitega branilca Boštjana Groznika, op. p.). Če si slabši pač uporabiš vsa sredstva. Včasih uspe, drugič ne, ampak, če ne, vsaj veš, da si naredil vse, kar si lahko."

Pa velika kriza leto poprej

Če je bila sezona 2007/08 zanj izjemna, se je leto prej, ko so ledino v ligi EBEL orali Jeseničani, skoraj upokojil. "No tisto je bilo pa zame težko leto. V Ljubljani se ni šlo v EBEL, potem je bila Olimpija kot nek drugorazredni klub, jaz sem klub takrat zapustil. Ni mi bilo v interesu igrati, rekel sem si, da se bom posvetil šoli in sem hotel iti na Slavijo, samo zato, ker so imeli tam popoldanske treninge. Tako bi lahko dopoldne naredil svoje obveznosti na faksu, potem pa bi šel na trening. Ampak, ker sta imeli Olimpija in Slavija nek tihi dogovor, me niso spustili v Zalog in so mi zadnji dan prestopnega roka v Slaviji niso dali pogodbe za podpisati, čeprav je bilo že vse dogovorjeno. Potem sem šel na vrat na nos v Zagreb, to je bila moja še edina možnost, v enem dnevu sem se vse zmenil, tam pa sem imel tudi smolo, odigral sem le štiri tekme, potem pa mi je en ličnico zlomil. Tako da sem bil pol sezone odsoten, kariero pa mi je takrat podaljšala reprezentanca," pravi.

Svetovno prvenstvo divizije I je leta 2007 gostila Ljubljana. Risi so si z zmagami nad Madžarsko, Japonsko, Veliko Britanijo, Litvo in Romunijo spet priigrali napredovanje v elitni razred, dobre predstave so tudi Muriča prepričale, da se še splača vztrajati v hokeju. "Dobil sem priložnost zaigrati v drugem napadu, z Marcelom in Davidom Rodmanom in sem dal dovolj golov, da sem ponovno dobil elan za naprej. Po tem so se zame zanimali tudi Jeseničani, sem pa tudi z Olimpijo spet vzpostavil stik, čeprav smo bili pred tem že na bojni nogi. No, takrat sem si še malo podaljšal kariero za nekaj let. Precej dobrih let, šlo je dobro, potem pa je prišla kriza in životarjenje, ko se ni vedelo, ali bo kaj denarja."

Davor Čebron Sportal Ne obžaluje niti ene stvari, vse bi storil povsem enako

"Če si v Sloveniji kolikor-toliko dober, prideš v reprezentanco"

Na prvenstvih elitne divizije je zaigral dvakrat, leta 2008 v zibelki hokeja, Kanadi, na prvenstvu, ki si ga je priboril v Ljubljani, pred tem pa v Latviji leta 2006, ko je sploh prvič oblekel dres članske slovenske reprezentance. "Spomnim se predvsem tistega nabora, ki sta ga pripravila selektor František Vyborni in Pavle Kavčič. Bilo nas je ogromno, sledile so selekcije, vse do konca nismo vedeli, kdo bo šel in kdo ne. 40 nas je začelo, pa smo potem prišli čez tiste priprave na teh 20, ki jih je potem odpotovalo na prvenstvo. Zame je bila tisto ena zelo dobra izkušnja in potrditev tega, za kar sem se trudil in si želel. Ko si enkrat tam, padeš v ta tekmovalni ritem in preprosto poskušaš svoje naloge opraviti, kar se da dobro," pove o tem.

S slovensko reprezentanco je igral na štirih svetovnih prvenstvih, dvakrat v elitnem razredu. V Halifaxu v Kanadi leta 2008 so se risi pomerili s Kanado, ZDA (na sliki) in Latvijo. Vse tekme so izgubili. S slovensko reprezentanco je igral na štirih svetovnih prvenstvih, dvakrat v elitnem razredu. V Halifaxu v Kanadi leta 2008 so se risi pomerili s Kanado, ZDA (na sliki) in Latvijo. Vse tekme so izgubili. Foto: Vid Ponikvar

Sicer pa uvrstitve v reprezentanco ne jemlje kot nek velik dosežek. "V Sloveniji nimamo ravno toliko igralcev, da bi si lahko izmišljevali. Če si kolikor-toliko dober, prideš v reprezentanco," pove, morda nekoliko preskromno, a doda: "Sem pa seveda zelo vesel teh izkušenj, vselej sem se zelo rad udeležil vseh treningov, priprav, tekem. Vedno smo bili super ekipa, dobro smo se razumeli in če danes pogledam nazaj, je to pravzaprav edina stvar, ki jo dejansko pogrešam od športa. Tudi klub, seveda, ampak v hokeju je res fino to, da si del ekipe. S fanti, ki ti stojijo ob strani in ki se bodo potegnili zate, kot se boš tudi ti zanje. Ekipa tako deluje homogeno, ko pa prideš v realni svet, pa so stvari precej drugačne. Na to se moraš navaditi."

Preprosto življenje vrhunskega športnika

Glavno razliko med prvo in drugo kariero povzame takole: "Kot hokejist sem imel treninge, tekme, vmes sem jedel in počival, vse je bilo jasno in enostavno, danes se ob arhitekturi ukvarjam s stotimi dodatnimi postranskimi stvarmi, birokracijo, financami, zakonodajo … Vse to moraš interdisciplinarno usklajevati, da lahko prideš do projekta. To ti vzame ogromno časa in najbolj pogrešam tisto preprostost. Pa da se stvar zaključi, v hokejski sezoni je bilo super, vedel si, da imaš tistih osem mesecev, ko je trajalo tekmovanje in takrat si bil našpičen, drugo zate ni obstajalo, živel si za to. Potem pa si imel štiri mesece, ko si se lahko posvetil tudi drugim stvarem, s tem, da si moral vzdrževati kondicijo, se udeležiti priprav. Ampak psihično pa je bil cikel, si eno stvar zaključil, imel nekaj časa za oddih, pa potem naprej. Tukaj pa eno stvar končaš in imaš že dve novi na mizi. In je konstantno, nikoli se ne neha. V hokeju smo zadnjo tekmo sezone odigrali, če z zmago je bilo toliko lepše, so te potem še en teden nosili občutki zmagoslavja in zadovoljstva, če si pa izgubil pa je bilo ene dva dni žalosti, potem pa si se resetiral in osredotočil na novo sezono. To so bili taki valovi, tukaj pa je zdaj vse veliko bolj linearno."

"Še vedno germ zelo rad na led, precej nekdanjih soigralcev ne gre, se jim je hokej zameril, meni pa ne. Uživam, kadarkoli je priložnost, da se s fanti dobimo in se imamo čisto luštno, igramo za veselje. To so fantje, s katerimi smo skupaj odraščali, zelo dobro se poznamo, vemo, kakšen je kodeks hokejskega življenja. To grem vedno zelo rad." "Še vedno germ zelo rad na led, precej nekdanjih soigralcev ne gre, se jim je hokej zameril, meni pa ne. Uživam, kadarkoli je priložnost, da se s fanti dobimo in se imamo čisto luštno, igramo za veselje. To so fantje, s katerimi smo skupaj odraščali, zelo dobro se poznamo, vemo, kakšen je kodeks hokejskega življenja. To grem vedno zelo rad." Foto: Vid Ponikvar

Še danes rad obuje drsalke

S hokejem ni zaslužil toliko, da mu ne bi bilo treba delati, zato je še toliko bolj vesel, da danes živi od tega, kar rad počne. Sicer pa se tudi hokeja najraje spominja iz časov, ko je bil ta zgolj zabava in užitek, in ne služba. "Najlepše je bilo hokej igrati v mladinski konkurenci, ko še ni bilo pogodb in finančnih pritiskov, igral si lahko res samo iz čistega veselja. Ko pa prideš višje in so že pričakovanja, je pritisk." Profesionalizem z vsemi pritiski mu igre ni priskutil, še danes rad odigra partijo z nekdanjimi kolegi, danes velikimi prijatelji. No, v zadnjem letu ne, pravi: "Problem je zdaj korona, ta nas je ubila. Sicer grem pa še vedno zelo rad na led, precej nekdanjih soigralcev ne gre, se jim je hokej zameril, meni pa ne. Uživam, kadarkoli je priložnost, da se s fanti dobimo in se imamo čisto luštno, igramo za veselje. To so fantje, s katerimi smo skupaj odraščali, zelo dobro se poznamo, vemo, kakšen je kodeks hokejskega življenja. To grem vedno zelo rad."

"Imam pa še druge dejavnosti, gorsko kolesarjenje, cestno, smučanje, poleti surfam, kajtam, jadram veliko. Kolikor se le da, sem na vodi ali snegu," nam je za konec še povedal nekdanji hokejski as.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 20
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin