Nedelja, 4. 4. 2021, 15.30
3 leta, 7 mesecev
DRUGA KARIERA (204.) – MIŠA MARINČEK RIBEŽL
Nekdanja reprezentantka na novi poti opozorila na resen problem
Če govorimo o slovenskem ženskem rokometu, ne moremo mimo Miše Marinček Ribežl, ki je bila vrsto leto nepogrešljiv člen v vratih slovenske izbrane vrste, predvsem pa Krima. Danes 36-letna magistra menedžmenta je po koncu kariere ekspresno skočila v drugo kariero, kjer svoje rokometno znanje deli med mlajše generacije.
Čeprav je rokometni dres v kot postavila šele leta 2019, je Miša Marinček Ribežl zdaj že svojo drugo sezono v čevljih rokometne trenerke. Le mesec dni po koncu igralske kariere je zagrizla v nov izziv in se preizkusila v vlogi trenerke rokometnega prvoligaša Z'dežele. 185 centimetrov visoko nekdanjo slovensko reprezentantko smo s klicem zmotili ravno v času pisanja individualnih treningov za svoje varovanke, ki se tako kot večina preostalih slovenskih športnikov spoprijemajo s prepovedjo treniranja in igranja.
"Obe sezoni v novi vlogi sta bili zaradi pandemije covid-19 izjemno specifični, tako da je bilo potrebnega veliko usklajevanja in znanja na več področjih, da smo vse skupaj izpeljali. Praktično še nisem imela možnosti ekipe voditi v 'normalnih' okoliščinah," razlaga Marinčkova, ki se je že v času svoje zadnje igralske sezone odločila, da je čas za konec športne poti.
Miša Marinček Ribežl v novi vlogi
"Po koncu tiste sezone je prišla ponudba direktorja rokometnega kluba Z'dežele, kjer so me najprej vsi nagovarjali, da bi še igrala, a sem se že prej sama pri sebi odločila, da želim svojo kariero končati na najvišji mogoči ravni in brez poškodb. Takrat sem že imela naziv višji trener rokometa, tako da sem dobila ponudbo, da prevzamem vodenje prve ekipe. Po tehtnem razmisleku sem ponudbo sprejela, saj je rokomet moj način življenja že od šestega leta starosti. Med tema dvema sezonama pa sem letos januarja postala še mastercoach, to je najvišja strokovna trenerska usposobljenost v mednarodnem merilu," razlaga nekdanja Krimova kapetanka, ki je pred kratkim podaljšala pogodbo s celjskim klubom.
Trenerstvo ji je pisano na kožo
Robi Ribežl trenutno vodi Zlatorog, pred tem je bil trener drugoligaša Celje. Marinčkova je po izobrazbi diplomirana ekonomistka in magistrica menedžmenta, pred kratkim pa je končala tudi andragoško izobraževanje na filozofski fakulteti. "Na tej smeri smo imeli izpite tudi iz pedagogike in psihologije, kar mi bo zagotovo koristilo tudi na trenerski poti. Trenerstvo je nekaj, kar mi je pisano na kožo, saj obožujem šport, vsekakor pa bi si želela poiskati tudi kakšen izziv morda v projektnih delih ali izobraževanju. Ko sem delala prakso, sem poučevala podjetništvo na eni izmed srednjih šol, kar mi je tudi všeč. Pravzaprav imam ogromno zanimanj na različnih področjih, vedno se želim naučiti česa novega," razlaga nekdanja rokometašica, ki pa je vsaj za zdaj v trenerstvu našla svoje poslanstvo. Pri delu ima ves čas podporo moža, sicer košarkarskega trenerja Robija Ribežla.
"Z možem sva se spoznala v mojih najstniških letih, ko je on igral košarko, jaz pa rokomet. Potem se je odločil za trenersko pot. Meni se zdi kar samoumevno, da ostaneš v športu, ki ga imaš rad. Trenutno je trener prvoligaša Zlatorog Laško, tako da sva zdaj oba v trenerstvu," pripoveduje.
Vedno prepoznala zgodbe v domačih klubih
Tudi sicer prihaja iz zelo športne družine. "Oče in dedek sta igrala nogomet, ves čas se je govorilo o športu. Ko sem šla v prvi razred, sem začela hoditi na krožek rokometa, že po prvem letu so me povabili v klub v Žalec, kjer sem ostala enajst let, potem pa se je moja pot razvila naprej. Vse je potekalo zelo naravno," pove Marinčkova, ki je nato igrala še za Celje, vmes je dve leti igrala tudi v Avstriji, pa na Ptuju, v Olimpiji, največ časa pa je branila v dresu Krima.
Članica Krima je bila v letih 2004-2006 in 2013-2019.
"V mlajših letih sem ponavadi igrala kar v treh različnih kategorijah. Že pri osemnajstih letih, ko sem pokazala dobre predstave na svetovnem prvenstvu na Hrvaškem, kjer smo leta 2003 osvojile osmo mesto, kar je še danes največji uspeh slovenskega ženskega rokometa, so začele prihajati ponudbe tudi iz številnih izjemno močnih evropskih klubov. Odločila sem se za Krim, saj je bil takrat evropski prvak in nam je bila kot igralkam res čast igrati za tak klub. Boljših klubov takrat ni bilo in me tudi niso zanimali," pravi.
"Bila sem del Krima v njegovih najlepših in najtežjih časih. Delo v klubu je bilo tako, kot je v življenju, družini, pri drugem delu. Včasih je bilo res težko, ampak tudi v tistih najzahtevnejših trenutkih je takratna ekipa pokazala dobre predstave. Takšne stvari te močno izoblikujejo tudi kot osebo, za življenje. Vedno sem prepoznala neke zgodbe v domačih klubih. Ni mi žal, da sem igrala toliko časa in da sem toliko let preživela v Krimu, ki se je zdaj finančno stabiliziral, kar me res veseli. Verjamem, da smo tudi igralke pripomogle k temu, da je klub ves čas ostal na najvišji ravni in da v ligi prvakinj lahko še vedno računa na najvišja mesta," je prepričana nekdanja 185 centimetrov visoka vratarka, ki je zdaj osredotočena na delo s svojim klubom.
Več iz rubrike Druga kariera
Premalo finančnega vložka
Ekipa Z'dežele je sicer pred novim zaprtjem države na prvenstveni lestvici zasedala peto mesto. "Vsi bi si želeli, da bi bilo na razpolago še več sredstev in bi potem strokovno vodstvo lahko mirno delalo, hkrati pa bi tako dekletom omogočali možnosti, da se razvijejo v vrhunske igralke. Če govorim o našem klubu, se trudimo igralkam zagotoviti mirno šolsko in študentsko pot. Poskušamo jim omogočiti čim boljši trening, da lahko rastejo v rokometu. Tu mislim predvsem na različne štipendije, prevoz. Da bi prešli na raven, na kateri je Krim, pa bi bilo potrebnega veliko več finančnega vložka," opaža Marinčkova, ki poskuša skupaj s preostalim strokovnim vodstvom iz vsake situacije izvleči maksimum.
Ekipa Z'dežele je pred novim zaprtjem države na prvenstveni lestvici zasedala peto mesto.
"Že lani, ko se je prvič odvila situacija s koronavirusom, sem igralkam takoj napisala individualne priprave za trening. Letos pa je nekoliko drugače. V prvi polovici sezone namreč nismo imeli testiranj, zato smo se ravnali bolj po občutku, vsi smo se zavedali družbene odgovornosti, ki jo nosimo. Že v prvem delu sezone smo bili trikrat v samoizolaciji, tako da smo se poleg priprave na vrnitev na igrišča veliko ukvarjali tudi s strahom pred okužbo in psihološkim vidikom," pripoveduje Marinčkova. V drugem delu sezone je z ekipo ujela ritem, ki pa ga je zdaj znova prekinil koronavirus, ob čemer klubi ne morejo računati na izdatno pomoč države.
"Šport bo ob trenutni krizi obubožal" V drugem delu sezone so dobili pomoč v obliki testov na koronavirus.
V drugem delu sezone so dobili pomoč v obliki testov na koronavirus. "Vse preostalo težko komentiram. Že nasploh je država v tem času zelo malo pomagala športu. Opažam, da se pravzaprav nihče ne pogovarja o tem, da bo šport ob trenutni krizi obubožal. Mislim, da se bodo posledice tega kazale šele v prihodnjih letih," je prepričana trenerka slovenskega prvoligaša.
V svoji drugi karieri Marinčkova vedno sledi svojemu občutku. "Seveda pa so imeli in imajo vsi trenerji na moji poti velik vpliv na moje dojemanje športa, rokometne igre, na postavljanje standardov, kaj je dobro in kaj ni. Delala sem z nekaterimi izjemnimi trenerji, ki so mi dali izkušnje, ki jih želim zdaj predati naprej. Nisem trenerka v profesionalnem klubu, zato želim igralkam vseeno prikazati, kaj jih morda čaka na profesionalni ravni, kakšno znanje potrebujejo. Hkrati želim ohraniti človeško noto, da sem igralkam dostopna in da me vedno lahko vprašajo za nasvet," svoje delo opisuje nekdanja rokometna vratarka, ki je za Slovenijo zbrala 107 nastopov.
"Vse pride kot posledica tvojega znanja in dela. Je pa trenerstvo nekaj, kar trenutno vidim kot svoje poslanstvo," pravi 36-letna v Celju rojena rokometna trenerka.
"Kot igralec nosiš odgovornost le zase, za svoje predstave, odnose v ekipi, komunikacijo, spoštovanje. Delo trenerja pa je veliko bolj kompleksno, prevzameš vlogo vodje, odgovoren si za zdravje igralk, predstave. Delo dobi večjo širino. Pomembna sta tudi psihološki in pedagoški vidik. Vedno pravim, da spoštovanje in avtoriteta prideta od igralk glede na to, koliko znanja pokažeš kot trener," je prepričana Marinčkova, ki dopušča možnosti, da bo v drugi karieri kdaj delala tudi zunaj rokometa.
"Možnosti so, na vse pa vpliva življenje. Veliko je odvisno od tega, kako se bo odvila moževa profesionalna pot, pa seveda tudi moja. Šport me je naučil, da ničesar v življenju ne moreš načrtovati dolgoročno. Vse pride kot posledica tvojega znanja in dela. Je pa trenerstvo nekaj, kar trenutno vidim kot svoje poslanstvo," še pravi 36-letna v Celju rojena rokometna trenerka.
Preberite še: