Nedelja, 11. 4. 2021, 19.00
3 leta, 7 mesecev
DRUGA KARIERA (205.) – Davor Čebron
Ne obžaluje niti ene stvari, vse bi storil povsem enako
Nekdanji slovenski odbojkar Davor Čebron je novi v vrsti športnikov, ki so po upokojitvi zapustili slovensko javnost. V rubriki druga kariera smo rojenega Novogoričana zaslišali, kaj počne danes, in izvedeli mnogo. "Ne obžalujem niti enega dneva v svojem življenju. Če bi lahko, bi vse ponovil in spet izbral odbojko," poudarja zdaj 40-letni upokojeni športnik, ki že od leta 2010 živi v Avstriji. Po malce nenadejanem končanju igralske poti se je posvetil trenerskemu poklicu, študiju in tudi uspešno diplomiral, ukvarjal se je tudi s turizmom, zdaj pa nekaj časa opravlja tudi delo zavarovalniškega zastopnika.
Uspešni športnik si ni mislil, da bo pristal v odbojki, a mu ni žal. Če pomisli na svojo pot, ne bi spreminjal niti enega dne. Sam zase pravi, da ni bil ravno motorični biser, a po treniranju atletike, kjer je bil dober v šprintu in skoku v daljino, je v sedmem razredu pristal na odbojkarskem treningu. Pravi, da sprva vse skupaj ni bilo podobno ničemur, a "sam sem stara šola. Vedno sem se držal načela, da brez dela ni jela. To učim tudi svoja otroka, da se je treba za vsako stvar potruditi, da ni nič podarjenega. Vse si moraš zaslužiti pošteno, s krvjo in znojem. To sem okusil že pri odbojki, kjer sem moral delati več kot dvakrat toliko kot drugi, a kot je videti, sem bil na koncu nagrajen," se spominja prvega spogledovanja z odbojko, v katero se je brezpogojno zaljubil že v prejšnjem tisočletju.
Pred prihodom k ACH Volleyju je igral za Salonit Anhovo in Šoštanj.
Čebron je po uspešnem začetku v Kanalu, kjer se je v prvi sezoni veselil državnega naslova – v žep je pospravil tri pokalne lovorike –, za leto dni odšel v Šoštanj, kjer se je imel, kot sam pravi, zelo lepo. Gre za odbojkarski kraj, dihal je za odbojko in ko je tako, je užitek igrati, "nato pa je prišla ponudba ACH Volleyja, ki je imel velike načrte, zato takrat nisem veliko razmišljal."
Pravljica iz leta 2007, ki jo bo težko ponoviti
Sanjske sezone 2006/07 ne bo nikoli pozabil. Tisti čas se je zdajšnji ACH Volley imenoval Autocommerce. Imel je sedež na Bledu. Čebron je z blejsko ekipo osvojil štiri državne naslove in tri pokalne, najbolj pa seveda izstopa sanjska sezona 2006/07, ko so s soigralci osupnili celotno Evropo.
Na zaključnem turnirju Top Teams v Modeni so osvojili prvo mesto. V finalu so s 3:2 v nizih šokirali favorizirane domačine in prišli do prestižne evropske lovorike.
"Tega ne moreš pozabiti. Taki trenutki postanejo del tebe in ostanejo s tabo do konca življenja. Velikokrat, ko imam slab dan, si pogledam to tekmo. Še kot igralec sem to počel, ko sem prišel v določeno krizo. To je bila res tekma, ki si jo lahko zamisliš v sanjah. Mislim, če bi igrali še sto tekem, bi vse izgubili, a tisti dan se nam je poklopilo. Ko pomislim nazaj, smo imeli ekipo s tako različnimi karakterji, da se čudim, kako je to funkcioniralo, a je. Še danes smo s temi fanti v odličnih odnosih. V slačilnici je vladala res dobra klima, tudi 'prežurali' smo ga veliko, to moram po pravici povedati, a nikoli ni bilo vprašanje, ali bomo zmagali, ampak le, kako bomo zmagali. Pokali smo od samozavesti," se tiste magične sezone spominja Primorec, ki se je s slovenskimi prvaki razšel leto pred iztekom pogodbe.
Odbojkarska pravljica v Modeni:
Zbral 146 nastopov za reprezentanco
199 centimetrov visoki bloker je za slovensko reprezentanco zbral skoraj 150 nastopov na okoli 70 uradnih tekmah, ob tem pa nastopil tudi na štirih evropskih prvenstvih. Tudi na tistem zgodovinskem prvem za Slovenijo leta 2001 v Ostravi. A bolj kot svojo reprezentančno pot si je Čebron za vrhunec izbral evropsko prvenstvo v Sloveniji 2019, ko so Stožice pokale po šivih.
Za Slovenijo je zbral kar več kot 140 tekem.
"Spomnim se, kako sem se odpravil iz Gradca. Niti vedel nisem, ali bom prišel v Stožice ali ne, želel sem biti del tega, četudi bi stal pred dvorano. Tako kot sem takrat naglas pel Zdravljico, je nisem niti na eni tekmi, ko sem sam nosil dres Slovenije. To je bilo noro in nepozabno. Če bi izpustil to tekmo, bi zamudil pol življenja. To, kar so fantje naredili, je bilo nekaj fantastičnega. Sploh tista tekma proti Poljski, še danes se mi naježi koža. Verjamem, da se lahko zgodba še kdaj ponovi, a bo treba tej zmagovalni ekipi brez šibkega člena hitro priključiti mlajše, da dobijo občutek in to miselnost, ki jo ima ta generacija."
EuroVolley 2019 v Sloveniji bo v lepem spominu ostal tudi Čebronu.
V Avstrijo prišel leta 2010
Z družino živi v Gradcu. Tudi njegov sin gre po njegovih stopinjah in igra odbojko. Po letu dni v Italiji pri ekipi Castellana Grotte, pri kateri se je Čebron, tako sam pravi, največ naučil, je poleti 2010 sledila selitev v Avstrijo, kjer je še danes. "Niti v sanjah si nisem mislil, da bom ostal tako dolgo," pove. Najprej je tri sezone branil barve Hypo Tirola iz Innsbrucka, nato je eno sezono preživel še pri Waldviertlu, kariero igralca pa je čisto po naključju končal pri Hartbergu po sezoni 2014/15.
"V tisti sezoni so zamenjali dva trenerja, nato pa so prosili mene, če bi do konca sezone opravlja vlogo trenerja in igralca. Lahko povem, da od mene ni bilo ničesar. Prišla je tekma, ko sem se zamenjal in se vprašal, ali bom delal eno ali drugo. Oboje ni šlo," razloži naš sogovornik, ki se je celotno kariero boril za prvaka, pri ekipi Hartberga pa ni bilo več tako.
"Nisem več užival. Ko sem videl, da moram trenirati na 120 odstotkov proti mladim juncem, ki trenirajo na 80 odstotkih. Ne fizično, težko je bilo za glavo. Sam bi lahko še danes igral, saj mi nič ne manjka. Če mi daš en mesec, bi zagotovo dal nekaj točk, pobrusil kakšen blok, no, servisa ne bi dal v igrišče, ker ne znan servirati (op. p. smeh), drugače pa bi šlo. A ko se mi je ponudila trenerska služba, sem se odločil, da se posvetim le temu."
Več iz rubrike Druga kariera
Nekomu se zdi njegov trenerski pogled poseben, a sam verjame vanj
Še danes je v dobri fizični kondiciji, a ko kot igralec ni več užival tako kot pred tem, se je odločil končati kariero.
Kljub temu, da je Hartberg obstal v prvi ligi, se je vodstvo odločilo, da klub sanira in se namerno odločilo za nastopanje v drugi ligi. Čebron je ob delu trenerja tisti čas tudi študiral in opravljal delo v termah, nato pa je prevzel tudi prvoligaški graški UVC, ki ga je prvič v zgodovini kluba popeljal do tretjega mesta.
"Sam sem mnenja, da je psihologija pri odbojki ključnega pomena. Sam menim, da je kar 70 odstotkov, preostalo pa 30. Veliko se da narediti z motivacijo, seveda v kasnejši fazi pa je treba igralcem povedati tudi to, da ni treba vedno žoge zabiti v tri metre, ampak da šteje tudi šik ali udarec na devet metrov. Sam sem trener, ki ima za mnoge posebne prijeme, a sem mnenja, da to deluje. Spomnim se, ko sem igralcem UVC na treningu na mrežo obesil zlato medaljo in jim dejal, da je to naš cilj. Najprej so me gledali kot LCD-televizor, na koncu pa so doumeli, kaj jim hočem povedat. Medaljo na mreži so lahko igralci gledali na vsakem treningu. Bila je tista motivacija, da so od dali od sebe še več kot bi sicer. Mene ne zanima, kdo nam stoji nasproti, igralcem skušam vedno povedati, da imajo možnosti za zmago. Tudi nasprotnik ima le dve nogi in dve roki. Če višje skačejo in močneje udarjajo, moraš biti ti le pametnejši."
Poleg treniranja moških je vodil tudi dve ženski ekipi, nazadnje pa je vodil drugo ekipo UVC, kjer še ne ve, ali bo ostal tudi v prihodnje. "Mogoče jim bom pomagal pri statistiki, o tem se še pogovarjamo, drugače pa se bom vrnil k ženski ekipi Hib Volley, kjer bom pomočnik športnega direktorja," razkriva Čebron, ki dodaja, da vloge trenerja v prvi avstrijski ligi v tem trenutku ne bi več opravljal, saj vsi vedo, kakšen poklic je to. "Zdaj, ko imam družino, je prav, da se ukvarjam z bolj zanesljivimi stvarmi. Trenerski poklic pa vsi vemo, da je lahko zelo majav. Plača je v redu, a kovčke imaš vedno pred vrati," poudarja.
Avstrija je blizu, a o Sloveniji vedo zelo malo
Poleg trenerskega poklica je Čebron zelo uspešno opravljal delo pri turističnem podjetju H2 Cando, kjer je organiziral različne tabore za otroke. Vozil jih je v Italijo (Rimini) in na Hrvaško (Šimuni), a kot lokalpatriot je skušal Avstrijcem kar se da približati tudi Slovenijo.
Vedno je težil k temu, da bi Slovenijo kar se da približal tujcem, ki je še ne poznajo. Vsi po vrsti so bili navdušeni.
"Avstrija je zelo urejena država, nič jim ne manjka, a srce me je zabolelo, ko sem videl, kako slabo poznajo Slovenijo. Avstrijci, ko se pripeljejo po avtocesti A4, vidijo le tablo Koper, Italija in Hrvaška. Drugega ne poznajo. Spomnim se, ko sem avstrijske otroke peljal v hostel Panorama in hostel Soline v Portorožu, so mislili, da je Portorož na Hrvaškem. Pa to niso bili otroci v vrtcu, to govorimo o otrocih od petega razreda naprej. Mnogi niso videli niti morja. Sodeloval sem tudi s Slovensko turistično organizacijo. Vedno je bil moj načrt Avstrijcem predstaviti Slovenijo, še danes, saj menim, da ima slovenski turizem ogromen potencial. Obnašamo se, kot da je naša obala dolga pet tisoč kilometrov, v resnici je 47 kilometrov. Veliko bi se dalo narediti, a gostu je treba nekaj ponuditi in ga očarati, da se bo kasneje vrnil," pove nekdanji odbojkar.
Petek 13 in koronavirus
Ko je udaril koronavirus je hitro dobil novo službo, trenutno uspešno opravlja službo zavarovalniškega zastopnika. Po treh uspešnih letih in organizaciji več kot 50 kampov (od tega 30 odbojkarskih) za otroke se je čez noč vse končalo. Razlog? Koronavirus, ki nam kroji življenje že več kot eno leto. "Spomnim se, kot da bi bilo včeraj. Bil je petek 13, padal je dež, lahko bi se ustrelil le še v koleno za češnjo na vrhu torte v negativnem smislu. Na koncu smo le skomignili, ko se je vse zaprlo. Ker nismo mogli več izvrševati svojega programa, je bilo logično, da se pogodba prekine, bilo je težko, a treba je bilo to sprejeti," pove.
Hitro našel novo službo
Na novo službo ni dolgo čakal, podal se je v zavarovalniške vode pri znanem podjetju Donau. Pred kratkim je dobil tudi certifikat, da to delo lahko opravlja. "Javno mnenje je, da so zavarovalniški zastopniki ljudje, ki želijo od tebe le denar. V zadnjem letu sem dobil v roke toliko slabih polic, ali je bilo vsega preveč zavarovanega ali premalo, meni pa je v prvi vrsti pomembno, da so ljudje z mojo storitvijo zadovoljni. V teh časih je težko, vsi se bojijo bolezni covid-19, spet drugi imajo že prej omenjene predsodke, a če imaš pravi pristop, se da," potrdi, da se je na nov poklic hitro privadil. Četudi ne gleda veliko v prihodnost, pravi, da se je tukaj našel, da je možnost kariere ogromna, a dolgoročnih načrtov ne dela.
"Sem človek, ki ga zanima le jutrišnji dan. Sem delal načrte tudi za pet let naprej, a vmes se pojavi toliko faktorjev, na katere nimaš vpliva, da nima smisla. Važno je, da se imamo lepo. Če mi moji kdaj pošljejo še kakšen liter vina iz Vipavske doline ali kraški Teran, malce pršuta in čokolešnik, je še toliko boljše. Če bi imel dan še kakšno uro več, bi se vrgel še v kakšen projekt, zdaj pa mi ne znese, že zdaj me žena velikokrat 'krega'," v smehu zaključi.
1