Druga kariera
Nedelja, 21. 3. 2021, 16.00
3 leta, 1 mesec
DRUGA KARIERA (202.) – Luka Gregorc
Že kot najstnik je odšel v ZDA in ni mu niti malo žal
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
5,17
3
Luka Gregorc je nekdanji slovenski teniški igralec, ki se je že pri 16 letih odločil, da zapusti Slovenijo in se preseli v ZDA. Danes tam živi že 21. leto … V ZDA je doživel marsikaj in zanimivo je, kaj danes med drugim najbolj pogreša. In kaj Luka Gregorc počne danes?
Luka Gregorc je eden tistih teniških igralcev, ki je pisal zgodovino slovenskega tenisa. Leta 2008 se je kot 434. igralec sveta na turnirju v New Havenu skozi kvalifikacije prebil do polfinala, leto pozneje pa sta z Grego Žemljo v Wimbledonu postala prva slovenska igralca, ki sta se prebila na glavni turnir za grand slam.
Njegova življenjska pot je zanimiva. Kot najstnik se je odpravil čez lužo in moral na nek način zelo kmalu odrasti. Danes gleda na to, kot na zelo dobro življenjsko izkušnjo. Luka, ki bo maja prvič postal oče, z velikim zanimanjem spremlja slovenske teniške igralce. Tudi sam je še vedno zelo povezan s tenisom, saj danes na igrišču preživi od šest do sedem ur dnevno.
Je velik ljubitelj košarke, navijač Miami Heat in zelo rad gleda predstave Gorana Dragića, Luke Dončića in ostalih slovenskih športnikov, ki blestijo v ZDA.
Hitro se je navadil na življenje v ZDA.
Kako se je bilo privaditi na življenje v ZDA? Vendarle ste šli tja zelo mladi.
Ko greš v tujino kot najstnik in športnik, ki želi nekaj doseči … V tem primeru se je veliko lažje prilagajati novim okoliščinam. Morda je bilo na začetku malo težje, ko pogrešaš družino in prijatelje, ampak sem se hitro navadil.
Luka Gregorc je bil na lestvici ATP najvišje uvrščen na 172. mesto.
V tem času, odkar živite v ZDA, ste se kar nekajkrat selili.
Najprej sem štiri leta živel v mestu Boca Raton, nato sem šest let živel v Miamiju, devet let v Austinu in zdaj že dve leti živim v Charlotteu.
In kje vam je bilo najbolj všeč?
Težko bi se odločil, ker sem v vsakem mestu imel svoje obdobje življenja. Res bi se težko odločil. V vsakem mestu, kjer sem živel, sem užival. Praktično nimam nobenih pripomb. Sicer je v ZDA v navadi, da se ljudje selijo na različne kraje. Razlika je le v razdaljah. V Sloveniji se lahko na primer preseliš iz Ljubljane v Maribor, v ZDA pa se lahko preseliš iz Los Angelesa v New York, kar pomeni pet ur leta z letalom. Tudi meni se je, ko sem prišel v ZDA, zdelo vse ogromno, a zdaj, ko sem se navadil na to življenje, se mi zdi nekaj povsem normalnega.
Če se malo ozreva nazaj, ste zadovoljni s tistim, kar ste dosegli v svoji športni karieri?
Lahko bi rekel, da nisem vsega izkoristil. Težko bi našel samo en razlog za to. Če bi se lahko vrnil nazaj in spremenil eno stvar, bi najel več fizioterapevtov in malo manj trenerjev. Telo je preveč trpelo in posledično je bilo zaradi tega veliko poškodb. To je tisto, kar bi prvo spremenil.
Ste eden tistih igralcev, ki ste pisali zgodovino slovenskega tenisa. Leta 2008 ste kot 434. igralec sveta na turnirju serije ATP v New Havenu prebili do polfinala. Je to uspeh, na katerega ste najbolj ponosni?
Velikokrat tudi sam razmišljam o tem. Ali je ta turnir največ, kar sem dosegel, ali da sem se uvrstil na glavni turnir v Wimbledonu. Ta dva rezultata mi največ pomenita. Tisti Wimbledon je bil res nekaj posebnega, ko sva se Grega Žemlja in jaz kvalificirala na glavni turnir. Zelo težko se odločim, je pa bil tudi New Haven zelo posebna izkušnja. Priti skozi kvalifikacije do polfinala, je res nekaj posebnega.
Leta 2009 sta z Grego Žemljo v Wimbledonu pisala zgodovino slovenskega tenisa.
Z Grego Žemljo sta leta 2009 isti dan igrala v glavnem delu turnirja v Wimbledonu. Eden izmed vaju je prvi Slovenec, ki je zaigral na glavnem turnirju za grand slam. Morda veste, kdo je prvi stopil na igrišče?
Mislim, da je bilo to vprašanje minut. Morda je bil Grega malo pred mano, ampak bi težko rekel. Tega se res ne spomnim.
Po velikem uspehu v New Havenu in v Wimbledonu nekako ni bilo več takšnih uspehov, kot ste jih kazali v letu 2008 in 2009. Kaj je bil razlog za to?
Po letu 2009 se je začelo veliko spreminjati v moji športni karieri. Po tem letu sem namreč prekinil sodelovanje s trenerjem, s katerim sem sodeloval šest let. Na začetku sezone 2010 sem bil brez trenerja in kar nekaj časa je trajalo, da sem našel novega. Tega sem potem našel šele aprila ali maja tistega leta. Tisto poletje sem se preselil v Austin. S trenerjem smo se dogovorili, da se bomo vsi tja preselili in skupaj začeli trenirati. En teden po tistem, ko sem se preselil, me je trener klical, da je sprejel službo od ameriške teniške zveze in da ne bo mogel delati z mano. Leto 2010 je bilo zame psihološko kar naporno. S tem trenerjem sva se res dobro ujela in žal mi je, da se ni tako izteklo, kot sem si želel.
Ste kdaj pomislili, da bi s tenisom lahko uspeli tudi pri nas. Vendarle so pri nas uspeli Grega Žemlja, Blaž Kavčič, Aljaž
"ZDA sem vedno videl kot destinacijo, ki je dobra za tenis."
Bedene … Oni so večinoma trenirali doma in jim je na koncu uspelo.
Ne bom rekel, da mi ne bi uspelo. So igralci, kot so Grega Žemlja, Blaž Kavčič, Blaž Rola … Morda sem šel leto ali dve prekmalu, ampak meni je ustrezalo. Bil sem zelo vesel, ko sem se preselil v ZDA. Trenerji tam so mi bili zelo všeč, všeč mi je bil njihov način dela. Potreboval sem nekaj sprememb in ne obžalujem, da sem šel v ZDA.
Ste šli pri 16 letih sami v ZDA ali ste sprva imeli kakšno spremstvo?
Prve štiri ali pet mesecev je bil z menoj brat, potem pa sem bil na svojem.
Verjetno je bila to kar dobra življenjska izkušnja?
O, zelo dobra izkušnja. Zelo hitro sem se moral naučiti stvari, ker druge izbire ni bilo (smeh op. p.). ZDA sem vedno videl kot destinacijo, ki je dobra za tenis. Ko se je pokazala možnost, da se preselim, nisem niti malo razmišljal, da ne bi zagrabil te priložnosti. Bile so dobre in slabe izkušnje, mogoče sem le malo prehitro odšel sem. Na koncu sem zadovoljen s svojo kariero.
Ste po končani karieri razmišljali, da bi se vrnili domov?
Ne prav veliko. Vsaj 90 odstotkov možnosti je bilo, da ostanem tukaj. Šest mesecev po tistem, ko sem nehal igrati tenis, sem se poročil. Žena je iz ZDA in po tem sploh ni bilo več vprašanja, da bi se vrnil v Slovenijo.
Ste po karieri ostali povezani s tenisom oziroma s čim se danes ukvarjate?
Odkar sem se športno upokojil, sem ostal v tenisu. Leta 2013, ko sem končal s teniško kariero, sem eno leto delal sam, nato sem se pridružil eni izmed teniških akademij v Austinu. Tam sem delal štiri leta. In da, tudi danes sem še vedno povezan s tenisom. Sem direktor teniške akademije v Charlotteu. Delamo z igralci, ki želijo igrati na fakulteti in na ta način dobijo štipendijo za študij. Večinoma nimamo nobenih profesionalcev.
Danes na igrišču preživi od šest do sedem ur na dan.
Glede na to, da ste direktor akademije, niste toliko časa na teniškem igrišču, ali vseeno?
Še vedno sem zelo veliko na igrišču. Delam z otroki, ki želijo imeti zasebne ure in še vedno sem na treningu na akademiji. Pravzaprav sem te dni šest ali sedem ur na dan na igrišču. Delovnik je malo drugačen. Delam namreč takrat, ko otroci končajo s šolo. Torej veliko delam zvečer, zelo zgodaj zjutraj in tudi ob koncih tedna.
Glede na to, da imate za seboj uspešno teniško kariero, ali znajo ljudje v ZDA ceniti vaše dosežke?
To sem opazil, da je odvisno od mesta, kjer živite. Na primer Austin, če se lahko tako izrazim, je bolj amatersko mesto, kar se tiče športa. Tam nimajo nobene profesionalne športne ekipe in potem ne cenijo toliko profesionalnih športnikov. Ko sem prišel v Charlotte je bila velika razlika. Tukaj je razvit ameriški nogomet, košarka … Skratka, tukaj veliko bolj cenijo bivše profesionalne športnike.
Luka Gregorc je igral tudi za slovensko reprezentanco v Davisovem pokalu.
Ste kdaj razmišljali, da bi počeli še kaj drugega?
To me vsakokrat prešine, ko me nekdo od mlajših igralcev spravi ob živce. Da, tudi o tem sem razmišljal, da bi šel v kakšen drug posel. Zato sem začel delati šolo. Trenutno sem v 3. letniku fakultete in študiram finance. Ko bom končal študij, bom videl, kako naprej.
Kako težko je dobiti delo v ZDA?
Da se dobiti službo v tenisu, ampak če gledamo trenerje v ZDA, se mi zdi, da so dosti neizobraženi. Ljudje, ki veliko govorijo, bodo prej dobili službo, kot tisti, ki imajo izkušnje. Večinoma dobiš posel v klubih, kjer so člani stari od 30 do 50 let. Če lepo govoriš, te bodo imeli radi. Če si malo preveč evropski, te ne bodo imeli tako radi (smeh op. p.). Zame je to, kar sem našel tukaj (Charlotteu op. p.), idealno. Vodim tekmovalni program, kar mi veliko bolj ustreza, kot pa da bi se ukvarjal z ljudmi, ki se želijo samo malo razgibati.
Koliko uspete spremljati slovenske teniške igralke in igralce?
Kolikor se le da. Spremljam rezultate, medtem ko na televiziji ne morem veliko spremljati tenisa. Takrat namreč ravno delam ali pa sem v šoli. Vidim, da imamo kar nekaj dobrih punc in upam, da bo tako tudi pri fantih.
Zelo rad spremlja slovenske športnike, ki blestijo v ZDA. Predvsem Gorana Dragića in Luko Dončića.
Morda spremljate tudi ligo NBA, kjer igrajo tudi slovenski košarkarji?
Košarka in golf sta trenutno športa, ki sta mi najbolj pri srcu. Zelo rad gledam Luko Dončića in Gorana Dragića. Dragić igra namreč za mojo najljubšo ekipo (Miami Heat op p.), prav tako pa zelo rad gledam odlične predstave Dončića. Zelo lepo je spremljati slovenske košarkarje.
Se vam zdi, da zaradi tega Američani kaj bolje poznajo Slovenijo?
Mislim, da jo danes veliko bolje poznajo, ampak še vseeno mislim, da je ne bi našli na zemljevidu. Mislim, da je tako zaradi slovenskih športnikov, prav tako pa zaradi bivše prve dame ZDA (Melanija Trump op. p.).
V svetu je še vedno vlada pandemija zaradi novega koronavirusa. Kako jo vi doživljate?
Moram povedati, da smo kar dobro preživeli. Tukaj je veliko omejeno na občine. V občini, kjer jaz živim, nismo smeli igrati tenisa, ampak v občini, ki je oddaljena 25 minut vožnje z avtomobilom, je bilo dovoljeno igrati tenis. Srečo sem imel, ker sem imel igralca, ki je imel dve igrišči in sem lahko delal …
Še danes zelo pogreša slovensko hrano.
Pred leti ste dejali, da je vaša najljubša jed čevapčiči iz gostilne pod Rožnikom. Pogrešate kaj slovensko hrano?
O, seveda. Še danes imam pred seboj tiste čevapčiče in vse ostalo, kar sodi zraven. Hrano res zelo pogrešam, tukajšnja hrana mi ni najbolj pri srcu. A moram povedati, da najbolj pogrešam družino.
Kdaj ste bili nazadnje v Sloveniji in kdaj bi lahko prišli v Slovenijo?
To je dobro vprašanje. Mislim, da sem bil nazadnje v Sloveniji pred letom 2019. Namen imam priti letos poleti, ker se bo moj brat poročil. Tega ne smem zamuditi.
Preberite še:
3