Simpatična Celjanka, ki je pred 21 leti želela osrečiti Slovenijo

Na najvišjo atletsko raven se je prebila kot zelo mlada in že kot najstnica začela nastopati na največjih tekmovanjih. Bila je eden od največjih upov slovenske atletike, ki je bila takrat na valu uspehov najboljših slovenskih atletov in atletinj v letih po osamosvojitvi precej bolj prepoznavna, kot je zdaj.

Zdi se, kot da je bilo včeraj, ko je štajersko dekle v Sydneyju z devetim mestom v troskoku takrat zelo mladi Sloveniji prineslo drugo najboljšo atletsko uvrstitev. Ni bilo včeraj, minilo je že 21 let. Čas res teče hitro. Danes nimamo več opravka s simpatično atletinjo v zgodnjih dvajsetih, ampak s 43-letno mamo dveh najstniških otrok, doktorico znanosti in nekdanjo dolgoletno zaposleno v banki.

Danes 43-letna Celjanka se redno rekreira. Ukvarja se s tekom, tekom na smučeh, kolesarjenjem ... Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Po novem je spet v atletiki in daje vtis, da ima še vedno vsaj toliko energije, kot jo je imela takrat, ko je bila v njej aktivna tekmovalka. Tudi prepoznaven nasmeh je ostal, za to, da bi se po koncu športne kariere polenila in zapustila, pa v njenem primeru ni (bilo) niti najmanjše bojazni.

"Vrgla sem se v rekreacijo. Tečem, bila sem na treh maratonih. Tečem na smučeh, v kar sem padla zaradi moža, bila sem na znamenitem 90 kilometrov dolgem teku na smučeh Vasaloppet na Švedskem. Veliko tudi kolesarim, bila sem na maratonu Franji. Z možem vsako leto narediva tudi en del po slovenski planinski poti. Upam, da jo čim prej končava. Res je veliko tega. Pravijo, da sem malo nora," se je zasmejala Anja Valant, ki skupaj z družino veliko potuje. Bili so že marsikje po svetu.

Odličnjakinja, zlata maturantka in doktorica znanosti

Fotografija z evropskega prvenstva v Budimpešti 1998, ko je imela 20 let. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko Življenje živi na visokih obratih, a ji energije ne zmanjka. Tako je bilo že v časih, ko je bila še aktivna atletinja in ob tem odlična učenka v šolskih klopeh. V osnovni šoli odličnjakinja, pozneje zlata maturantka, k je prejela nagrado Sklada Roka Petrovića za vrhunske športne dosežke in nadpovprečen učni uspeh. Potem je redno diplomirala na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani in pozneje doktorirala na fakulteti za šport.

"Težav z učenjem res nikoli nisem imela. Veliko je odvisno tudi od discipline. Jaz sem jo veliko dobila prav zaradi športa. Ker sem trenirala, prav veliko časa ni bilo, zato sem se morala organizirati. Manj kot imaš časa, bolj si organiziran. Če ga imaš preveč, je obratno. Prelagaš stvari, na koncu pa ne narediš veliko," je povedala in pojasnila, da z izbiro fakultete ni imela sreče.

"Morda ekonomija ni za tako dinamičnega človeka, kot sem jaz. Saj sem se tudi v bančništvu marsičesa naučila, a morda bi bilo bolje, če bi šla takoj na fakulteto za šport, kar bi bilo bolj koristno tudi z vidika trenerstva, s katerim se ukvarjam zdaj," je dejala in dodala, da z izborom ni imela sreče niti zaradi presenečenja, ki je sledilo pozneje, ko je na fakulteti za šport v Ljubljani postala doktorica znanosti. Analiza povezanosti osebnostnih lastnosti in gibalnih sposobnosti pri vojakih Slovenske vojske v bojni enoti je bil naslov njenega doktorata.

Z izbiro fakultete ni zadela, z možem je

Z možem Juretom Velepcem živita zelo razgibano življenje. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl "Ta izobrazba mi ni prinesla prav veliko, saj je to usposobljenost za znanstveno raziskovalno delo v športu, ki se izvaja na fakulteti za šport, kjer pa, kolikor so mi pojasnili, za mene ni prostora, saj je moja dodiplomska izobrazba nešportna. Na področju, na katerem sem doktorirala, v Sloveniji ne morem delati. Ta diploma je bolj za na steno kot pa za kaj drugega," se je zasmejala Valantova, ki naslova doktorskega dela ni izbrala naključno.

Njen mož Jure Velepec, nekdanji uspešni slovenski biatlonec, je namreč poveljnik športne enote Slovenske vojske, kjer sta se tudi spoznala.

"Jaz sem bila zaposlena v športni enoti Slovenske vojske, on pa je bil tam v službi. Spoznala sva se na eni od vojaških tekem in se pozneje zbližala. Od tega je minilo nekaj let, skupaj sva že kar nekaj časa," je skozi smeh povedala nekdanja vrhunska atletinja.

Ljubezen s štirikratnim biatlonskim olimpijcem je dala dva otroka, ki sta danes stara 13 in 15 let. Zanimivo, oba sta v atletiki, ampak skačeta s palico. Še veliko bolj zanimivo pa je to, da se je Valantova po dveh porodih in kar osemletnem premoru vrnila na tekmovališča, ob tem pa je bila za nameček zaposlena v banki.

Vrnila se je po šestih letih in dveh porodih

Utrinek s svetovnega prvenstva v Edmontonu leta 2001. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko "Imela sem težave s stopalom, ki so se pojavljale. Bilo je precej zapleteno, operacija ne bi pomagala, bolečine pa kar niso izginile. Znajdeš se v začaranem krogu, se trudiš in boriš, a potem obupaš. Po sezoni 2004 sem se odločila, da ne bom več tekmovala, potem pa sem leta 2006 nastopila na poslovilni tekmi v Celju in se nameravala od nastopanja za vedno posloviti," je o razlogih za prekinitev atletske poti pri vsega 25 letih govorila Valantova, ki jo je o vrnitvi leta 2010 prepričal Hrvoje Fižuleto, ob pokojnem Zlatku Bezjaku, Srdjanu Djordjeviću in Borutu Bilaču eden od štirih trenerjev, pod vodstvom katerih je trenirala.

"Rekel mi je, da bi bilo dobro, če bi poskusila. Kar nekaj žensk je bilo, ki so se vračale po porodih. Odločila sem se, da poskusim. Je pa dejstvo, da sem takrat že imela službo v banki. Ob tem sem imela še dva majhna otroka. Ko je tako, se težko resno ukvarjaš z atletiko. Skočila sem 13,84 metra ob rekreacijskem treningu, kar je super, ampak ko si enkrat res dober, potem pa skačeš meter manj, je težko najti motivacijo. Zato sem se leta 2012 odločila, da imam dovolj. Klubu sem še pomagala na ekipnem državnem prvenstvu, potem je bilo zares konec. Videla sem, da ne bo šlo. Morala bi pustiti službo, ki mi je omogočala eksistenco. Denarja v atletiki pač na žalost ni veliko, zato sem se takrat odločila za bolj varno možnost," se spominja nekdanja atletinja celjskega Kladivarja, ki je bila ob odhodu v atletski pokoj že nekaj let zaposlena v banki.

Z družino veliko potujejo po svetu. Fotografija je iz Monument Valleyja v Koloradu v ZDA. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Hitro je ugotovila, da banka ni zanjo, a je vztrajala kar osem let

"Ni mi bilo težko sesti v pisarne. Kot športnica, ki je vseskozi potovala, sem bila že kar malce naveličana teh potovanj in vsega, kar spada k vrhunskemu športu. Morda se sliši grdo, ampak na koncu od mest, ki jih obiščeš, nimaš prav veliko. Hotel, letališče, stadion. Bilo mi je lepo, ko sem bila naenkrat zgolj doma. Ljudje so bili super. Imela sem se okej," je povedala o svoji bankirski izkušnji.

"Vmes, ko sem prenehala z atletiko, sem iskala službo in kot izobražen ekonomist priložnost dobila v banki. Bila sem v službi upravljanja tveganj. Razmeroma kmalu sem ugotovila, da to ni zame, a sem bila po drugi strani vedno borka in puške v koruzo nisem vrgla kar tako. Rekla sem si, da moram vztrajati. Na koncu sem vztrajala osem let, tako da sem kar ponosna. Tudi ta izkušnja mi je veliko dala," je povedala Valantova, ki je danes trenerka pri svojem Kladivarju. K novim izzivom je pristopila previdno.

Razstavo v Tivoliju in fotografije svoje mame na njej sta si z zanimanjem ogledala tudi otroka. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

"Ko sem bila v banki, sem ugotovila, da bi se rada vrnila nazaj v šport. Potem sem se posvetila raznim usposabljanjem za trenerja, da sem si malo razširila obzorja. Nisem na glavo skočila v prazen bazen. Že pred tem sem odprla popoldansko obrt in malo potipala, ali bi šlo. Kot neki dodatek k službi. Ko sem videla, da bi morda šlo, sem si službo v banki upala pustiti," je dejala Valantova, ki ob delu v klubu nekaj časa namenja tudi individualnim vadbam športnikov in se ukvarja z rekreativno vadbo odraslih, kar jo še posebej veseli.

"Skušam jih motivirati za gibalno aktivnost, da delamo kot ekipa. Ko vidijo napredek, so navdušeni," je še povedala Valantova, ki ob tem sodeluje še pri projektu Olimpijskega komiteja Slovenije, ki se posveča razvoju kadra in sinergiji med partnerji v športu. "To je projekt, ki ga financirata Evropska unija in Republika Slovenija, v katerem je več sklopov programov. Jaz sem v enem od teh, v katerem se nekdanji vrhunski športniki po karieri usposabljamo za trenerje," je povedala nekdanja vrhunska atletinja, katere glavna dejavnost pa ostaja trenerstvo v atletiki, a se zaveda, da je na začetku poti. 

Želi si, da bi se kot trenerka spet dotaknila vrhunske atletike

Njen osebni rekord v troskoku na prostem znaša 14,69, medtem ko je v dvorani najdlje skočila 14,31 metra. V skoku v daljino je na prostem največ skočila 651 centimetrov, v dvorani pa sedem centimetrov manj. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko Da ob delu uživa, ne skriva. Da bi se nekoč vrnila tja, kjer je že bila, prav tako ne. Toda tokrat v nekoliko drugačni vlogi. "Znanja za to, mislim, da imam dovolj. Kot atlet tako ali tako razumeš, kako si prišel do rezultatov. Kot trener moraš v teoriji ugotoviti, kaj stoji za tem. Zagotovo je izziv vrhunska atletika. Ko si enkrat bil tam, bi se rad vrnil. Rada bi v roke dobila kakšnega vrhunskega atleta oziroma atletinjo. Da bi z njim naredila vrhunske rezultate. V skokih, seveda. Ali pa v šprintih in pri ovirah," se je spet zasmejala. "Verjamem, da imam dovolj znanja za kaj takega. Me pa čaka še nekaj stopničk," je veliko bolj resno dodala.

Izkušenj z vrhunsko atletiko ji prav gotovo ne manjka. V peskovnik je skakala na številnih velikih tekmah. Po večini v troskoku, na nekaj velikih tekmovanjih pa celo v skoku v daljino. Že z 18 leti je bila finalistka dvoranskega evropskega prvenstva 1996 v Stockholmu.

Leto pozneje je nastopala na svetovnem prvenstvu tako v dvorani kot na prostem, na evropskem prvenstvu do 23 let v Turkuju pa osvojila srebro. Na svetovnih prvenstvih na prostem je nastopila še v letih 1999 in 2001. Dvakrat, v letih 1998 in 2002 v Münchnu, kjer je bila deveta, je skakala še na EP na prostem, še po enkrat pa na dvoranskih EP in SP. Leta 2001 je bila v dvorani v svetovni konkurenci v Lizboni sedma.

Zakaj je ostala brez Atlante 1996, še danes ne ve

Atlante 1996 ni videla. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko Na olimpijskih igrah je bila samo enkrat. Leta 2000. Zraven bi morala biti že leta 1996 v Atlanti, saj je imela normo, a so se na OKS takrat odločili, da je, tako kot maratonca Romana Kejžarja, ne pošljejo v ZDA, s tem pa so dvignili veliko prahu. Pričakovali smo, da bomo iz nje ob omembi neprijetnih spominov priklicali jezo, a smo se ušteli.

"Spomnim se, da je bilo takrat kar nekaj govora o tem, a sama sem bila takrat stara komaj 18 let, tako da niti nisem vedela, sredi česa sem se znašla. Uradnega pojasnila, zakaj nisem šla tja, nikoli nisem dobila, a me ni preveč prizadelo. Bila sem tako mlada, da o olimpijskih igrah s trenerjem sploh nisva razmišljala. Bolj sva se osredotočala na mladinsko svetovno prvenstvo, ki je bilo tistega leta. Če sem iskrena, je bila tudi norma precej nižja, kot je danes, saj je bil troskok nova disciplina, tako da nisem bila preveč razočarana. Imela sem tudi maturo, tako da je vprašanje, kako bi šlo. Ne gojim nobenih zamer," je mirno povedala Valantova, ki jo veliko bolj moti to, kar je doživela na olimpijskih igrah štiri leta za tem.

V Sydneyju je zapravila priložnost, ki je nikoli več ni dobila

Ob edinem nastopu na olimpijskih igrah se je izkazala z devetim mestom, a je bila razočarana, saj je ciljala višje. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko Pa čeprav je v Sydneyju v številčni atletski odpravi z devetim mestom poskrbela za drugo najboljšo slovensko uvrstitev po Brigiti Langerholc, ki se je z odličnim četrtim mestom izkazala v teku na 800 metrov.

"Čez kvalifikacije sem šla z lahkoto. Bila sem res dobro pripravljena in se tega tudi dobro zavedala. Finale je bil čuden. Deževalo je, jaz pa sem pri prvih dveh skokih prestopila. Potem sem imela na voljo samo še en skok. Ne vem natanko, kaj sem naredila, ampak odrinila sem skoraj meter pred desko. Pristala sem pri 13,5 metra, kar je bilo dovolj za deveto mesto. Za eno mesto sem zgrešila naslednje tri skoke," se je spomnila Valantova, ki je v kvalifikacijah preskočila 14,36 metra, v Avstralijo pa pripotovala z osebnim in takrat državnim rekordom 14,69, ki ga je dosegla v tisti sezoni.

"Vedela sem, da lahko skočim državni rekord. Če bi ga, bi bila povsem blizu tudi medalje. Potihoma sem upala, da mi uspe kaj takega. Da bi prišla do medalje in osrečila Slovenijo. Bila sem zelo razočarana, čeprav je, če danes pogledam nazaj, to super uvrstitev. Ampak jaz sem si želela veliko več. Tolažila sem se s tem, da bo čez štiri leta nova priložnost. Verjela sem, da bom leta 2004 v Atenah še veliko boljša, na koncu pa se je razpletlo tako, da so bile igre v Sydneyju moje prve in zadnje. V življenju je treba izkoristiti priložnost, ko jo imaš. Jaz je nisem, nove pa ni več bilo. Moj vlak je takrat odpeljal," je čas 21 let nazaj zavrtela Celjanka, ki na Avstralijo in olimpijski stadion v Sydneyju hrani veliko spominov.

Veliko veselje Cathy Freeman ob naslovu. Njen nastop v finalu teka na 400 metrov je bil eden izmed vrhuncev olimpijskih iger v Sydneyju. Foto: Reuters

Hrup, ki ga ne bo nikoli pozabila

"Spomnim se, da je bil na večer mojega finala nabito poln. Več kot 110 tisoč gledalcev je bilo, saj je ravno takrat zlato medaljo napadala zvezdnica tistih olimpijskih iger, Cathy Freeman, slovita tekačica na 400 metrov. Ko sem hotela slišati trenerjeva navodila ob ograji, ki je bila dva metra od steze, mi ni uspelo. Samo gledala sem ga v usta in poskušala ugotoviti, kaj mi je želel povedati. Stadion je bil zaseden do zadnjega sedeža, ljudje pa ob nastopu svoje junakinje evforični. Česa takega ni mogoče opisati. Jaz sem vesela, da se mi je to zgodilo," je navdušeno razlagala Valantova, ki lepe spomine nosi tudi na tedne pred začetkom velikega avstralskega športnega spektakla na prelomu tisočletij.

"Pred igrami smo šli na dvotedenske priprave v Gold Coast, kjer smo bili atleti skupaj s plavalno reprezentanco. Odlično smo se razumeli, nastalo je kar nekaj anekdot. Spomnim se, da so mi vsi skupaj pripravili lepo presenečenje, ker sem imela rojstni dan. Presenečeni smo bili tudi, ko smo ob krajšanju poti do stadiona skozi grmovje, kar so nam domačini nekajkrat odsvetovali, srečali nekaj zelo strupenih kač. Prvič in zadnjič. Potem se tistemu grmovju nismo več niti približali," je opisala izkušnjo, ki se zdaj morda zdi smešna, takrat pa nikakor ni bila.

Z Marijo Šestak, eno najboljših slovenskih atletinj vseh časov, sta prijateljici. Slovenska rekorderka v troskoku se lahko pohvali s tremi srebrnimi medaljami z največjih tekmovanj. Druga je bila na svetovnem prvenstvu 2007, na svetovnem dvoranskem prvenstvu 2008 in na dvoranskem evropskem prvenstvu 2009. Foto: Vid Ponikvar

Z novo rekorderko sta veliki prijateljici

Slovenskega rekorda že nekaj časa nima, leta 2007 ji ga je vzela Marija Šestak, ta ga je popeljala do vrhunskih 15,03, a tega ne obžaluje.

"Ne, kje pa. Z Marijo sva prijateljici. Sem in tja se slišiva. Ko se vidiva na stadionu, spijeva kavo. Z njenim možem Matijo Šestakom sva nekaj let trenirala pri Borutu Bilaču, tako da smo velika, srečna družina. Ni kaj, ona je imela res vrhunske rezultate. Ona je vse skupaj spravila na še višjo raven. Občudujem jo, da je bila toliko let na tako vrhunski ravni in se zadržala v samem vrhu. Meni to ni uspelo, zagotovo tudi zaradi poškodb, ampak težave z zdravjem je imela tudi ona. Super je, da smo jo imeli," je svojo dve leti mlajšo naslednico, s katero ni tekmovala prav pogosto, hvalila na vsa usta.

Nad smučarskim tekom jo je navdušil mož, zdaj pa pravi, da je to najboljša možna rekreacija. "Zelo priporočam," je dejala. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Veliko več kot medalje ji pomenijo spomini

Tudi sicer ji bolj kot priznanja in medalje, ki jih sicer skrbno hrani, veliko več pomenijo prijateljstva in živi spomini, ki jih je na svoji športni poti ustvarila. Denar prav zagotovo ne.

"Če greš v šport zaradi denarja, potem atletika zagotovo ni prava izbira. Če si tako dober, da nastopaš na največjih tekmovanjih, imaš zagotovljeno osnovno varnost, potem pa je tu prosti trg. Kolikor si dober, toliko zaslužiš. Služijo pa res samo tisti najboljši. Še ti veliko manj, kot nekateri nogometaši, košarkarji … Težko je zaslužiti toliko, da je kaj za na stran. Zato pa sem tudi šla v banko. Da sem lahko živela," je povedala Valantova, ki pa se nad svojim življenjem ne pritožuje.

"Ne, kje pa. Jaz imam najboljše mogoče življenje. Ne pritožujem se. V zadnjem obdobju, odkar sem spet v atletiki, sploh ne. Če bi bilo po moje, bi bila na stadionu in v atletiki kar za vedno," si je zaželela za konec. Pred 21 leti se ji želja ni uresničila, naj bo tokrat drugače. Morda pa, v nekoliko drugačni vlogi, tokrat celo pride do tako želene medalje z velikih tekmovanj. Držimo pesti.