Druga kariera
Nedelja, 7. 3. 2021, 18.00
3 leta, 1 mesec
Druga kariera (200.): Primož Peterka
Primož Peterka išče pot za povratek v svoj svet
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
10
27
Primož Peterka je takoj po koncu kariere začel delati kot trener. Trenutno je v drugih vodah, vendar ga vleče v skakalni svet.
V jubilejni 200. drugi karieri imamo posebnega gosta. Čeprav bi lahko o njegovem delu po koncu športne poti govorili že prej, smo z razlogom počakali do te številke. V igri je bila simbolika. Kot prvi Slovenec je namreč poletel prek 200 metrov. Primož Peterka se je s svojimi uspehi z zlatimi črkami zapisal v zgodovino smučarskih skokov. Ti so njegov dom, v katerem se najbolje počuti. In želja je, da bi v tem športu še naprej deloval tudi v prihodnje – vse od leta 2011 je namreč trener. V zadnjem obdobju pa opravlja nekoliko drugačno delo, a se vselej ozira proti skakalnemu svetu.
Ko beseda nanese na Primoža Peterko, se ljudje nemudoma spomnijo njegovih izjemnih sezon, v katerih sta mu pripadla velika kristalna globusa za najboljšega v svetovnem pokalu, in kako je na poti do skupne zmage na prestižni novoletni turneji preskočil nemške ter avstrijske ovire. Podpisal se je pod 15 zmag v svetovnem pokalu ter osvojil tudi bronasti ekipni medalji na olimpijskih igrah in svetovnem prvenstvu.
O njegovi karieri smo že ničkolikokrat spregovorili in se z njim podrobneje o njej pogovarjali, tokrat pa se bomo dotaknili življenja po koncu športne poti. In ker je kot prvi Slovenec preletel magično mejo 200 metrov – 203 metre je skočil 9. februarja 1997 na Kulmu v Avstriji –, je kot naročen gost 200. Sportalove druge kariere.
Vabljeni k spremljanju rubrike Druga kariera.
Pomagal orati ledino v ženskih skokih
Na svoji športni poti, ki jo je končal leta 2011, je veliko dosegel in pridobil ogromno izkušenj, zato je bilo razumljivo, da jih bo v nadaljevanju življena prenesel na naslednje skakalne generacije. Sprva je približno dva meseca delal kot klubski trener v Kranju. Zaradi številnih uspehov, s katerimi je ime Slovenije ponesel v svet, so mu nasproti priskočili na Smučarski zvezi Slovenije in ga kmalu vključili v žensko skakalno reprezentanco.
Sprva je pomagal Matjažu Triplatu, ki je bil glavni trener ženske reprezentance, ko se je začel svetovni pokal za ženske skakalke.
Osem let je bil pomočnik trenerjem, ki so se menjavali. Vse do prihoda zdajšnje trenerske garniture je učil slovenske članske skakalke in jih zasuval z nasveti. Ženski skoki niso imeli takšne veljave, kot jo imajo danes. Bili so začetki na najvišji tekmovalni ravni: "Takrat se je svetovni pokal šele začel. Ledino so orala tista dekleta. Zaradi tega mi je bilo zanimivo. V teh desetih letih so tako napredovala. Zdaj je pri dekletih vsaj konkurenca. Nekdaj je bila med tekmovalkami velika razlika."
Že takrat je izpostavil, da je marsikatero dekle delalo več kot fantje, a so bile v tistih časih še nekoliko drugačne prepreke: "Najprej je bilo treba prepričati babico, mamico, očija, da so sploh lahko skakale. To je bila prva ovira. Ženski skoki niso imele takšne podpore, kot jo imajo danes. Ko so prebile led, je steklo."
"Nikoli ne veš, koliko časa boš še"
Skupaj z njim smo zavrteli časovno kolesje nazaj v obdobje, ko je bila zdajšnja svetovna prvakinja s srednje skakalnice na nordijskem svetovnem prvenstvu v Oberstdorfu Ema Klinec stara 13 let. Z razlogom je s prstom pokazal na njo: "Ko sem jo videl prvič skočiti v Beljaku na 60-metrski skakalnici in sem si potem ogledal posnetek, je bilo noro, kaj je to dekle naredilo z boki v prvem delu skoka. To je to, sem rekel. Potem je imela sicer težko pot naprej. Zdaj je svetovna prvakinja. Vesel sem zanjo."
Nazadnje je v ženski reprezentanci pomagal Stenu Balohu, sicer pa kar osem let opravljal vlogo pomočnika.
Delal je praktično z vsemi slovenskimi skakalkami, ki so zdaj v pogonu. Izpostavlja, da so tudi dekleta v ozadju, kar je dobrodošlo za prihodnost ženskih skokov. Dogodke na prvenstvu v Oberstdorfu je spremljal in se veselil slovenskih dosežkov: "Veselim se vsakega uspeha, tako ženskega kakor tudi fantovskega. Nisem pa več zraven pri dekletih, zato ni več tako čustveno, kot je bilo. Po eni strani je prisotno zadovoljstvo, da sem z njimi delal osem let. Poznam jih vse. Vem, kakšne so. Glede na to jim privoščim in sem vesel."
Sledila je selitev v Državni panožni nordijski center (DPNC), kjer je slabo leto pomagal pri najrazličnejših opravilih, tudi klubom. Zaveda se, da nobena služba ni večna: "V našem športu je normalno. Rotacije so normalne. Nikoli ne veš, koliko časa boš še."
Kratko turško popotovanje, sledilo sodelovanje s Kitajsko
Nato je ugriznil v turško jabolko. Vasja Bajc, ki je nekoč prav tako deloval v turških skokih, jim je svetoval nekdanjega zvezdnika slovenskih in svetovnih skokov. "Iskali so nekoga za kratek čas, od tri do štiri mesece. Tudi Mednarodna smučarska zveza je želela, da pride Turčija spet nazaj. Spraševali so, kje so. Bolj ali manj sem bil prost. Na žalost je trajalo le toliko časa. Tudi tam so trije fantje, s katerimi bi se dalo kaj narediti," se spominja Peterka in o tem, zakaj ni prišlo do nadaljnjega svetovanja, dodal: "Dobil sem boljšo ponudbo."
Peti je sodeloval tudi z bronasto iz Oberstdorfa Niko Križnar, več časa pa z zlato Emo Klinec, ki ga je navdušila že pri 13 letih.
In to je bila Kitajska. Nekaj časa je zorela ideja, da bo sklenil sodelovanje s kitajsko provinco in prevzel delo z mlajšimi kitajskimi dekleti, ki se bodo podala v smučarske skoke. Leta 2019 je skupaj z Jelkom Grosom in Bojanom Joštom odpotoval na Kitajsko, kjer so morali izbrati dekleta, ki so se nato preselila v Slovenijo in delala pod okriljem Peterke in Manje ter Andraža Pograjca. Kar 77 jih je bilo na testiranju. "Testi so bili podobni kot pri nas v Sloveniji. Nekateri so bili nekoliko drugačni. Dekleta so morala denimo skočiti v vodo. To ni bila težava, temveč ta, kako iz nje priti, ker niso znala plavati. Izbrali smo jih 15, v Slovenijo jih je prišlo 14, ker ena ni hotela."
Koronavirus zapečatil usodo mladih Kitajk, Peterka ostal brez trenerskega dela
24 ur na dan je v bazi v Podkornu in na skakalnicah v Planici eno leto in pol živel z njimi ter jih učil osnov smučarskih skokov: "Ta projekt je bil izziv. Ko sem začel delati z dekleti, sem že dobil nekako izdelane skakalke. Dekleta so znala skakati in jih je bilo treba izbrusiti. Tukaj je bilo z ničle. Zanimivo mi je bilo. Hitreje prideš do napredka. Iz ničle smo hitro prišli do 60-metrske skakalnice, kar je bil dosežek. Kljub temu, da smo v kratkem času naredili velik napredek, je bilo na žalost prav tako nekaj poškodb. Tudi kakšna huda. Naša ekipa je imela celotno podporo. Pomagali smo tudi drugim kitajskim ekipam, ki so prišle na državno prvenstvo v Planico ali pa na trening. Imeli smo namreč dve prevajalki in tri trenerje."
Zaradi koronavirusa se je končal projekt kitajskih skakalk, ki so prebivale v Podkornu in trenirale v Planici.
In prav Kitajska mu je nato "vzela" službo, v kateri se je dobro počutil. Koronavirus, če smo natančnejši, ki je v svet šel prav iz te države. Maja preteklo leto so se dekleta vrnila v domovino in takrat se je tudi končala njihova skakalna pot: "Posledica epidemije je, da se je projekt ukinil. Mislim, da so se vsi tovrstni poskusi končali. Ena podružnica je bila na Norveškem, mislim, da tudi na Finskem. Punce so nehale skakati. Vrnile so se v športe, ki so jih prej gojile."
Čez noč je ostal brez službe. Za iskanje nove skakalne je tisti letni čas v letu neprijeten, saj so mesta v reprezentancah že zasedana in so misli pri naslednjih sezonah. Zato možnosti, da bi vstopil v novo sredino, ni imel. Nič drugače ni zdaj: "Nihče v tem trenutku ne išče. Ni dela. Bomo videli, kako bo konec marca po koncu sezone. Seveda si to želim, saj v skokih znam delati in še nisem rekel zadnje besede. Vprašanje je, ali delati s profesionalnimi skakalci ali začetniki. Res sem užival z začetniki. Nenehno jih nekaj novega naučiš. Vse, kar jim pokažeš, jim je zanimivo. Z veseljem prihajajo na trening. Ko napredujejo, so bolj veseli kot že izdelani skakalci. Če ne bo, pa ne bo."
Trenutno servisira smuči v Kranjski Gori
Zaveda se, da brez dela ni jela, zato je v zimskem času poprijel za nekoliko drugačno delo, kot ga je bil vajen. Dela v Intersportovem servisu alpskih smuči v Kranjski Gori. Čeprav je v karieri moral velikokrat namazati svoje skakalne smuči, je priprava alpskih povsem drugačna, poudarja Peterka: "Novembra sem šel na hitri tečaj. Alpske smuči sem prvič pripravil tukaj. To ni primerljivo s pripravo skakalnih smuči. Servis je drugačen. Z enim parom se lahko ukvarjaš tudi dve uri, če so želje posebne oziroma če pride nekdo, ki ve, kaj hoče. Devet ur dela na dan je bilo včasih premalo."
S Špelo Rogelj se je leta 2014 veselil prve slovenske ženske skakalne zmage v svetovnem pokalu.
Smučarska sezona se počasi zaključuje, čeprav je bilo zaradi koronavirusa malo smučarskih dni. Ker mu ni težko poprijeti za nobeno delo, bo pomagal tudi pri obeh največjih slovenskih zimskih dogodkih, kar zadeva svetovni pokal – pokal Vitranc in poleti na Letalnici bratov Gorišek v Planici: "S ponedeljkom začnem delati na Vitrancu. Pomagal bom pri progi. V Planici bom nato vodja trenerske tribune – urediti bom moral vse, kar bo potrebno za delo trenerjev. Ta služba mi bo morda še prav prišla v luči iskanja poti nazaj v skoke. Nato si bom kakšen dan vzel prosto. Do petka je bila norišnica, dokler niso Primorske zaprli. Tudi temperature so bile takšne, da je bilo treba smuči servisirati."
V skokih bi rad še delal
Če bi leteči Moravčan skakal v zdajšnjem obdobju, potem bi se to izdatneje poznalo na njegovem bančnem računu. V času njegove slave še zdaleč ni bilo takšnih finančnih nagrad, kot jih prijemajo skakalci zdaj. Zato o velikih skakalnih prihrankih ne moremo govoriti: "Ni primerljivo. Če pogledam še nazaj v čas Primoža Ulage, pa oni sploh niso imeli ničesar. Bolje je bilo kot v njegovih časih, a ni primerljivo s tem, kar zaslužijo danes. Živim."
V skokih bi še rad delal, saj so njegovo življenje.
Jasno kot beli dan je, da so smučarski skoki njegov svet. V njih se počuti najbolj domače. Že kot skakalec je veliko doživel, praktično deset let je prav tako opravljal trenersko službo. Z veseljem bi poprijel za delo tudi v klubu, saj mu skoki pomenijo veliko. "Bi delal. Začel sem z ničle in vem, kako je delati z vsemi. Jasno mi je, kaj je otrokom zanimivo, da pridejo naslednji dan radi nazaj na trening. Njih ne smeš takoj vpeljati v profesionalni pogon. Imam sistem. Še bi delal v smučarskih skokih," je Peti dal vedeti, da bi rad v tem zimskem športu še kakšno rekel in v njem užival.
27