SiolNET. Sportal Atletika
6,40

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Druga kariera (201.) – Brigita Langerholc Žager

Od deklice, ki ni zmogla osnovne telovadbe, do vrhunske športnice

6,40

termometer

Brigita Langerholc Žager
Nekdanja vrhunska atletinja Brigita Langerholc Žager je v drugi karieri našla povsem svojo pot. Danes je učiteljica joge, vizualizacije in dihalnih tehnik. Foto: Vid Ponikvar

V 201. prispevku rubrike Druga kariera predstavljamo zgodbo nekdanje atletinje Brigite Langerholc Žager, ki je na olimpijskih igrah v Sydneyju leta 2000 presenetila z visokim 4. mestom v teku na 800 metrov in bila leta 2007 peta na svetovnem prvenstvu. Prehod v drugo kariero opisuje vse prej kot tekoč. Spregovorila je o težki izkušnji z depresijo in njenih lekcijah, številnih zavrnitvah in uresničevanju poslanstva, ki je najbolj zaživelo prav v obdobju epidemije.


Brigita Langerholc Foto: Branka Timpran Brigita Langerholc Žager je bila na prelomu stoletja ena najboljših slovenskih atletinj. Na olimpijskih igrah v Sydneyju je leta 2000 osvojila četrto mesto, ki je izjemno, ni pa olimpijska medalja. Ali bi ji ta spremenila življenje ali ne, težko razglablja, zadovoljna je s tem, kar ima. To so tri deklice, 7-letna Nija, 10-letna Taya in 11-letna Ajda, ter mož Uroš Žager, nekdanji menedžer številnih atletov, tudi Primoža Kozmusa in Martine Ratej.

Bila je prva Slovenka, ki je 800 metrov pretekla hitreje kot v dveh minutah; njen osebni rekord iz olimpijskega finala znaša 1:58,41, in državna rekorderka v teku na 400 metrov.

Leta 2007 je bila na svetovnem prvenstvu na Japonskem peta, peta je bila tudi leto prej na evropskem prvenstvu na Švedskem.

Kot otrok je zaradi astme obiskovala prilagojene ure telovadbe, pozneje je trenirala rokomet (na mestu krilne igralke), odbojko in nato še atletiko.

Ko se je pri 15 letih pridružila Atletskemu klubu Triglav Kranj in začela trenirati pod vodstvom zdaj že pokojnega trenerja Dobrivoja Vučkovića, so prišli vidnejši rezultati. Najprej na 100, 200 in 400 metrov, šele čez nekaj let tudi na 800 metrov.

Po izobrazbi je diplomirana ekonomistka, študij je končala na Univerzi Južne Kalifornije v ZDA, in magistra  menedžmenta neprofitnih organizacij na Fakulteti za družbene vede. V svoji magistrski nalogi je obdelala problematiko žensk na vodstvenih položajih v športu v Sloveniji.

Že vse življenje se izobražuje na področju mentalnih tehnik. V času športne kariere je sodelovala s številnimi strokovnjaki, od Marjana Ogorevca (terapevta naravnega zdravljenja), Kim Vincent (hipnoterapevtke, mojstrice NLP), Oleja in Marjane Bloch (motivacijska trenerja) do Zdenka Domančiča (bioenergetik). Vsa pridobljena znanja, ki jih je tudi sama uporabljala v praksi, zdaj deli s svojimi slušatelji. 


"Vse karte so mi pokazale, da bom v življenju zamenjala več poklicev in to se je že večkrat izkazalo kot pravilno. Zanima me namreč res ogromno stvari." "Vse karte so mi pokazale, da bom v življenju zamenjala več poklicev in to se je že večkrat izkazalo kot pravilno. Zanima me namreč res ogromno stvari." Foto: Branka Timpran Kaj vse počnete danes in v kolikšni meri se to razlikuje od tega, kar ste si mislili, da boste počeli? Ko sva se pogovarjali leta 2015, ste dejali, da si želite delati s tekaškimi skupinami … Takrat ste bili bolj usmerjeni v fizični del človeškega ustroja, danes pa ste se bolj osredotočili v mentalnega.

Res je, vse karte so mi pokazale, da bom v življenju zamenjala več poklicev in to se je že večkrat izkazalo kot pravilno. Zanima me namreč res ogromno stvari.

Pred leti sem začela s tekaškimi šolami, bolj zaradi zaslužka, sem pa že takrat čutila, da se s tem ne bom ukvarjala do smrti.

Od nekdaj sem zelo rada delala z najstniki, tudi z bolj problematičnimi, in to je bila rdeča nit mojega delovanja.

Že v atletskem klubu v Radovljici sem vedno sodelovala s tistimi, ki so iz različnih razlogov veljali za nekoliko bolj problematične, s tistimi, ki so se iskali, ki so bili premalo motivirani. Poleg klasičnega treninga sem jim vedno dajala tudi naloge iz meditacije, s katero so se pripravljali tudi na izzive v šoli, izvajali smo jogo, predvsem kot preventivo pred poškodbami in podobno.

No, vodstvu kluba to ni bilo preveč všeč, češ da dajem preveč poudarka mentalnim pripravam kot pa atletiki, kar seveda ni bilo res.

Zagovarjala sem to, kar sem delala, saj se mi zdijo tudi ta znanja izredno pomembna, še posebej so zelo dobrodošla za spopadanje s stresom in preventivo pred poškodbami. V klubu so me nazadnje odpustili, a so starši zahtevali mojo vrnitev. Dogovorili smo se za šestmesečno podaljšanje pogodbe, da moje slovo od otrok ne bi bil zanje prevelik šok.

V istem obdobju sem za različna podjetja organizirala tudi delavnice joge in tekaško vadbo, zraven pa še meditacijo in ob tem ugotovila, da ljudem to zelo ustreza, še posebej, ko so pod stresom. Vedela sem, da bi tej smeri rada sledila, nisem pa vedela, kako naj se tega lotim.

Vedela sem tudi, da so po svetu prek spleta organizirane različne delavnice, in predvidevala sem, da se bo prej ali slej to zgodilo tudi pri nas. In res, v času epidemije je zaradi omejitev in prepovedi združevanja vse to postalo naša stalnica. Prvi program, ki sem ga postavila na splet, je bila joga, potem pa so sledili še drugi.

"Prvi program, ki sem ga postavila na splet, je bila joga, potem pa so sledili še drugi." "Prvi program, ki sem ga postavila na splet, je bila joga, potem pa so sledili še drugi." Foto: Branka Timpran

>>> V času prvega vala epidemije ste z Brigito Langerholc Žager na Planet TV in Siol.net lahko vadili jogo. 

Eden od pomembnih mejnikov je bil pogovor z mamico, uspešno podjetnico, ki mi je potožila, da njena otroka, ki sta tudi uspešna športnika, v času epidemije, ko so treningi onemogočeni, izgubljata motivacijo in da sama ne ve, kako naj jima pomaga.

>>>> Vabljeni k prebiranju prispevkov iz rubrike Druga kariera.

Takrat sem se zamislila. Ali na slovenskem trgu nihče ne ponuja online vizualizacij in sproščanja? Tako sem prišla na idejo, da sama ponudim tako storitev in odziv je bil neverjeten. Očitno sem odprla Pandorino skrinjico znanj, ki so v Sloveniji še neznanka.

Tako so se mi odpirala številna vrata. Klicati so me začeli trenerji, naj organiziram delavnice zanje, saj v tem času, ko so športni psihologi preobremenjeni, sami potrebujejo psihološka znanja, da pomagajo svojim športnikom z motivacijo in podobno.

A vsakomur povem že vnaprej, da nimam uradne izobrazbe s tega področja, a jim lahko predstavim in približam tehnike, ki sem jih sama uporabljala kot športnica.

To pomeni, da vam je obdobje pandemije še dodatno ali še hitreje odprlo vrata?

Ja, predvsem pa je vse skupaj zelo pospešilo. Trg je pokazal, da ljudje ta znanja potrebujejo.

Ste v fazi odraščanja tudi sami iskali ta znanja? Predvidevam, da je bilo to v tistih časih še precej nenavadno.

Brigita Langerholc Memorial Matic Sustersic 2007 Foto: Vid Ponikvar Da. Ker sem bila kot otrok precej bolna, imela sem težave z astmo, sem najprej iskala predvsem načine, ki bi mi omogočili lažje dihanje, in tako sem nekje pri 14, 15 letih odkrila jogo.

Pomemben korak je bil tudi vstop v atletski klub Triglav Kranj, kjer sem sodelovala s trenerjem Dobrivojem Vučkovićem, ki je velik poudarek namenjal alternativi, kar je bilo v tistih časih še precej nenavadno.

Učili smo se avtogenega treninga, hodili smo na masaže, akupunkturo … Spomnim se denimo, kako je učinkovito znal odpraviti glavobol. Enostavno je pritisnil na določene točke na glavi in ta je takoj popustil.

Vsa ta znanja sem tako od nekdaj uporabljala v praksi. Predvsem zato, ker sem si želela biti normalen otrok.

Zanimivo je, da ste v prvem in drugem razredu osnovne šole obiskovali telovadbo z otroki s  posebnimi potrebami, invalidi in ne s svojimi sošolci. Zakaj?

Res je. Ko so se moji sošolci odpravili na igrišče, sem jaz morala na telovadbo v dvorano Poden v Škofja Loki. Že to mi je bila težko, da sem tja morala sama. In čeprav sem te otroke sprejemala, sem stalno imela občutek, da ne sodim mednje.

Zakaj sem morala obiskovati to telovadbo, ne vem, vem pa, da je bil v času nekdanje Jugoslavije sistem precej drugačen. Takoj ko si odstopal od povprečja v negativno smer, so te dali v posebno šolo. Mama mi je nekoč omenila, da se je komaj izborila, da me niso  poslali v posebno šolo.

Anja Valant Sportal Simpatična Celjanka, ki je pred 21 leti želela osrečiti Slovenijo

Še danes ne vem, zakaj, je pa res, da sem bila kot otrok od nekdaj nekoliko v zaostanku. Fizično sem bila precej slabotna, tudi brati sem se naučila šele v drugem razredu osnovne šole, sploh ne vem, kako sem izdelala prvi razred (smeh, op. a.). Šele v tretjem razredu sem začela obiskovati normalne ure telovadbe.

Kako ste potemtakem sploh prehodili pot od otroka, ki ne zmore običajne telovadbe, do vrhunske športnice?

V petem razredu osnovne šole me je odkril učitelj telovadbe, ki se mu je zdelo, da sem izredno motorična, ne vem, od kod, je pa res, da sem kot otrok, ko seveda nisem bila bolna, divjala naokoli z vaškimi otroki, plezala po drevesih in počela, kar so včasih počeli otroci, in me povabil k odbojki.

Brigita Langerholc Žager Foto: Vid Ponikvar

Potem so me povabili še k atletiki, kjer se mi je takrat zdelo precej dolgočasno, trenirala pa sem tudi rokomet. Nisem bila posebej spretna z žogo, sem pa bila zelo hitra in učinkovita. Če bi ob koncu osnovne šole v Škofja Loki imeli ženski kub, bi verjetno ostala v rokometu, tako pa me je zaneslo v atletiko.

Moj učitelj telovadbe je očitno imel oko za talent. Zanimivo je, da starši dolgo sploh niso vedeli, da treniram šport.

Primož Zorč Sportal Ko rezultati niso največji kapital športne kariere #video

Ste pa od nekdaj znali poiskati pomoč?

Da, že od nekdaj, ko mi je bilo težko mentalno, sem poiskala pomoč. Morda zato, ker sem že od otroštva naprej iskala nove načine zdravljenja za svojo astmo.

Ko imaš astmo, najprej dobiš pumpico, ko ti ta ne pomaga več, dobiš tablete, in ko tudi te več ne pomagajo, pridejo na vrsto injekcije. Spominjam se, da sem se temu želela na vsak način izogniti. Že kot otrok sem razvila neke vrste zavedanje, da mi takšno zdravljenje na dolgi rok ne bo pomagalo.

Znanje sem iskala tudi v času šolanja v Los Angelesu. Tam sem kmalu spoznala družino Winston, ki je z gledališkimi igralci delovala na področju mentalnih tehnik, sodelovala sem s kiropraktikom, ki je delal tudi s košarkarji ekip Lakers in Clippers.

"Že med študijem v ZDA sem vsako soboto obiskovala ure joge. Vse to sem počela zelo intuitivno, nisem pa si mislila, da bo to kdaj moj poklic." "Že med študijem v ZDA sem vsako soboto obiskovala ure joge. Vse to sem počela zelo intuitivno, nisem pa si mislila, da bo to kdaj moj poklic." Foto: Branka Timpran

Hodila sem na akupunkturo, raziskovala, kaj me drži nazaj, zakaj ne morem premagati glavne konkurentke Marie Mutole. In ko sem to predelala, sem ji bila že bližje. Nisem je sicer prehitela, sem pa bila zelo blizu.

Vsako soboto sem obiskovala ure joge. Vse to sem počela zelo intuitivno, nisem pa si mislila, da bo to kdaj moj poklic.

Kaj pa ste si predstavljali, da bo vaš poklic?

Vedno sem si mislila, da bom podjetnica ali pa da bo moje delo povezano s športom. K sreči sem nekaj časa delala za Olimpijski komite Slovenije in kmalu ugotovila, da mi pisarniško delo ne ustreza. Rada sem med ljudmi in rada predavam, to je moje poslanstvo.

Kakšne spomine imate danes na športno kariero? Posvetili ste ji kar 18 let …

Zelo prijetne. Predvsem zato, ker sem v času športnega udejstvovanja zelo osebnostno napredovala. Iz otroka, ki nič ne zmore in je brez samozavesti, v vrhunsko športnico.

Verjetno bi se še enkrat odločila za podobno pot, a bi morda izbrala drug šport, morda ples, ker je bolj ženstven.

Koliko ženstvenosti ste izgubili na račun vrhunskega športa?

"Verjetno bi se še enkrat odločila za podobno pot, a bi morda izbrala drug šport, morda ples, ker je bolj ženstven." "Verjetno bi se še enkrat odločila za podobno pot, a bi morda izbrala drug šport, morda ples, ker je bolj ženstven." Foto: Guliver Image Precej.

Imate občutek, da preveč idilično slikamo vrhunski šport? Ste ena redkih, ki ne skriva temnih plati vrhunskega športa.

Res je, zelo malo ljudi odkrito pove, kakšno je v resnici ozadje, in sama čutim, da je moje poslanstvo, spregovoriti tudi o teh temah. Da naj vsaj tisti starši, ki silijo otroke v šport, vedo, kaj vse jih tam čaka.

Fantom šport ne predstavlja neke težave, saj je skoraj "ustvarjen po njihovi meri", precej drugače pa pri ženskah.

Dobro je, da smo se ženske emancipirale, da smo že pred 100 leti začele igrati tenis, da igramo nogomet in podobno, vse to popolnoma podpiram … A dejstvo je, da smo še vedno zelo daleč od enakopravnosti. Pri tem imajo zelo veliko vlogo trenerji, ki jih je precej več kot trenerk.

Ko je moja starejša hči želela igrati nogomet, je na treningu nihče ni upošteval, zato je odnehala. Naslednje leto je znova poskusila, in takrat je bil trener tisti, ki je fantom povedal, da bodo dobili soigralko, in sprejeli so jo brez težav.

Skratka, da se vrnem na prvotno vprašanje. Kot športnica sem izgubila veliko svoje ženstvenosti, a še vseeno ne toliko, kot je to pri nekaterih drugih športih, kot sta na primer judo in gimnastika, kjer se vse vrti okoli telesne teže in zato veliko športnic izgubi menstruacijo, kar seveda ni dobro, tako glede kasnejše možnosti zanositve kot razvoja osteoporoze v starejših letih. Upam, da so danes trenerji bolj ozaveščeni.

To so stvari, o katerih se sploh ne govori, razen če o tem spregovorijo nekdanje športnice, in to se mi zdi res velika škoda.

Velika tabu tema je tudi bolj učinkovito izkoriščanje menstrualnega cikla v trenažnem procesu. Se je v vaših časih že govorilo o tem?

To, da je učinkovitost ženske zelo različna v različni fazi menstrualnega cikla, sem izvedela šele po koncu svoje kariere, ko je na nekem seminarju Atletske zveze Slovenije eden od trenerjev spregovoril tudi o tej temi. Da športnica 14 dni pred ovulacijo zmore precej več, kot v obdobju tik pred menstruacijo in po njej. Takrat se je spraševal, zakaj tega trenerji ne vedo. To je dobesedno "wild card" športnic.

Je pa res, da sem pred leti v Indiji povsem slučajno izvedela od žensk, ki so delale na poljih, da prvi dan menstruacije ne delajo, ker je to dan za počitek, dan, ko se telo regenerira.

Brigita Langerholc Foto: Guliver Image

Tega področja sama sicer nisem raziskovala, sem pa to začela zelo intuitivno upoštevati. Menda na tak način ohraniš energijo, ki jo v starejših letih potrebuješ. Z energijskega vidika je to zelo pomembno.

Če torej treniraš na prvi dan menstruacije, močno trošiš zalogo življenjske energije. Tega nisem vedela, vem pa, da tudi to vpliva na osteoporozo. Skratka, to res ni dobro.

Ampak ko ste vi trenirali, se o tem ni govorilo?

Ne, sem pa slišala, da so nekatera dekleta v ZDA imela treninge tempirane glede na njihov menstrualni cikel. Včasih sem jih opazovala, ko so v določenih dneh garale kot nore, v drugih pa počivale.

Pozneje mi je vse postalo jasno. Trdo so trenirale v obdobju pred ovulacijo in počivale pred menstruacijo. In to svetovne šprinterske zvezde!  V Sloveniji se o tem še zdaj ne govori. Tudi zato, ker je večina trenerjev moškega spola in jih to ne zanima.

Znano je, ste si pri pripravah na tekme pomagali z vizualizacijo. Kako to, da ste potem vizualizirali, da boste na olimpijskih igrah v Sydneyju leta 2000 v teku na 800 m četrti in ne prvi?

(smeh, op. a.) Zato, ker je bilo že četrto mesto takrat zame povsem nedosegljivo. Že uvrstitev v polfinale je bila uspeh, kaj šele v finale in na koncu četrto mesto. Trener je pričakoval, da bom največ šesta in že to bi bil velik uspeh.

Očitno  je bil razlog za moj takratni uspeh tudi popolna mentalna sproščenost na tistih igrah. Pred tem mi je šlo namreč res vse narobe. Na olimpijske igre sem se kvalificirala zadnji trenutek in potem naknadno prosila Olimpijski komite Slovenije, naj mi priskrbijo letalsko vozovnico.

Ko me je Zvezdana Mlakar v svoji oddaji vprašala, zakaj sem bila takrat šele četrta, sem ji odgovorila, da je to zato, da sem se še naprej trudila, saj bi, če bi v Sydneyju osvojila medaljo, verjetno že takrat končala kariero, tako pa sem se še kar precej trudila.

Na olimpijskih igrah v Sydneyu leta 2000 je presenetila s 4. mestom v teku na 800 metrov. Na olimpijskih igrah v Sydneyu leta 2000 je presenetila s 4. mestom v teku na 800 metrov. Foto: Reuters

Bi rekli, da je bil to vaš največji uspeh?

To je bil moj prvi večji uspeh, med največje pa bi uvrstila še peto mesto na svetovnem prvenstvu, kar je bil drugi vrh moje kariere. Takrat sem sodelovala z novim trenerjem Milovanom Savićem in pri 30 letih odtekla tudi svoj osebni rekord.

Po letu 2007 mi je upadla motivacija, mislim, da sem povsem mentalno razvila še poškodbo kolena in se za OI v Pekingu nisem mogla dovolj pripraviti. Prišla sem zgolj do polfinala, za medaljo pa se ni izšlo, čeprav sem jo napovedala.

Ena večjih preizkušenj na vaši poti je bila tudi depresija, s katero ste se spoprijemali po drugem porodu. Koliko so vam vsa ta znanja, ki sva jih prej omenjali, lahko pomagala pri spoprijemanju z njo? 

To je bilo zame zelo težko obdobje. V razmiku 13 mesecev sem rodila dva otroka, dajala me je poporodna depresija, pa tega takrat nisem vedela. Dobila sem tudi številne zavrnitve zaposlitve, tudi na atletski zvezi.

To je bilo obdobje iskanja identitete po koncu športne kariere. To pomeni, da se mi je zgodila še "pokarierna" depresija, kar je prav tako zelo normalno, a tega nisem vedela, ker o tem nihče ne piše in se o tem ne govori. So mi pa to veliko pozneje zaupale tudi smučarke. 

"Po koncu športne kariere se mi je zgodila še "pokarierna" depresija, kar je zelo normalno, a tega nisem vedela, ker o tem nihče ne piše in se o tem ne govori." "Po koncu športne kariere se mi je zgodila še "pokarierna" depresija, kar je zelo normalno, a tega nisem vedela, ker o tem nihče ne piše in se o tem ne govori." Foto: Matej Leskovšek

V tistem obdobju so vse moje nerazrešene travme priplavale na površje – od občutka nepomembnosti naprej.

Sama vedno pravim, da si določene diagnoze sam izbereš in nam pomenijo sporočilo.

V tistem obdobju se enostavno nisem poslušala. Nisem meditirala in nisem si vzela časa zase, ves čas sem se ukvarjala z dojenčkoma, veliko je bilo joka, nisem hodila v naravo, slabo sem se tudi prehranjevala. Tudi nisem vedela, da je to zelo pomembno.

Poleg tega je še moj osebni sponzor bankrotiral, ostala sem brez službe v vojski, ostala brez vsega … Z možem sva se znašla v težkem finančnem položaju. Prihranki so skopneli. Dobesedno sva živela na kruhu in vodi, pomagal nama je oče.  

Ko je mož dobil službo in ga ni bilo doma, se je vse ravnotežje sesulo. Skratka, zgodilo se je cel kup nekih naključij …

V tistem času sem dobila dve ponudbi za trenersko delo v ZDA, a sem se po premisleku odločila, da ju zavrnem.

Danes gledam na depresijo kot na nek izhod iz športne identitete, iz obdobja, v katerem sem živela na zelo visokih obratih, na adrenalinu, v neko drugo identiteto.

Potrebovala sem približno dve leti, da sem ugotovila, kdo so moji prijatelji in kaj si želim. Preselili smo se na vas, v veliko pomoč mi je bila 83-letna teta, začela sem hoditi v naravo, se družiti z ljudmi.

Danes na to izkušnjo gledam drugače. Vesela sem, da je bilo takrat toliko vrat zaprtih, saj lahko zato danes delam tisto, kar sem si želela.

Ste takrat poiskali zdravniško pomoč?

Da. Zdravnica mi je svetovala pogovor in tablete, kot končno možnost pa zdravljenje v psihiatrični bolnici Begunje, kar pa sem zavrnila, saj sem takrat dojila in otroka seveda nisem mislila kar pustiti v varstvo.

Imela sem tudi samomorilne misli, zato sem se takrat odločila, da če bo tega preveč, se bom nemudoma odpravila v Begunje. Samo da ne bi škodila sebi ali otroku. Poznam pa kar nekaj žensk, ki so takoj, ko niso več našle izhoda, šle v Begunje.

V naši družbi je vse to še vedno zelo stigmatizirano.

"Priznanje depresije je pri nas še vedno velik tabu. Bog ne daj, da bi kdo za to izvedel, da bi se razvedelo po vasi in podobno, medtem ko v ZDA to ni nič posebnega." "Priznanje depresije je pri nas še vedno velik tabu. Bog ne daj, da bi kdo za to izvedel, da bi se razvedelo po vasi in podobno, medtem ko v ZDA to ni nič posebnega." Foto: Matej Leskovšek

Zakaj mislite, da se o depresiji ne govori?

Ne vem, pri nas je to še vedno velik tabu. Bog ne daj, da bi kdo za to izvedel, da bi se razvedelo po vasi in podobno, medtem ko v ZDA to ni nič posebnega.

Lahko torej skleneva, da vaš prehod v drugo kariero ni bil najbolj tekoč?

(smeh, op. a.) Ne, res ni bil, kar nekaj hribčkov je bilo na poti, tudi en večji hrib v obliki depresije, ampak to ni nič takega. Veliko ljudi se je moralo spopasti z depresijo, a se o tem ne govori. Tudi številni moški.

Enostavno moramo pristati na nižje obrate in se s tem sprijazniti.  

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 7
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin