SiolNET. Sportal Hokej
1,65

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Druga kariera (213.)  – Boštjan Groznik

Še vedno skrbi za red na ledu, nekoč s pestmi, danes s sodniško piščalko

1,65

termometer

Boštjan Groznik
Boštjan Groznik je med hokejsko kariero slovel po trdih pesteh, danes je hokejsko sodnik. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Nekdanji hokejist Boštjan Groznik je nekoč sejal strah na ledenih ploskvah. Bil je tisti, ki mu, ko je bilo treba, ni bilo težko odvreči rokavic in s pestmi obračunati s kakšnim tekmecem, ki je pozabil na manire in z nevarno igro ogrožal njegove soigralce. "Groza" je bil v tem odličen, celo tako, da so ljudje pozabili, da je bil predvsem zanesljiv in požrtvovalen branilec. Bil je morda tudi zadnji slovenski "enforcer", silak, tip igralca, ki iz hokeja počasi, a vztrajno izginja. In ne boste verjeli, Boštjan Groznik je danes hokejski sodnik.

Danes 38-letnega nekdanjega hokejista Boštjana Groznika se ljudje spominjajo predvsem po epskih pretepih na ledu, branilec si je skozi kariero nabral ogromno kazenskih minut, sodniki so ga redno pošiljali na kazensko klop, zato je dejstvo, da danes sam s sodniško piščalko skrbi za upoštevanje hokejskih pravil, malce ironično. Na ta račun sliši ogromno šal, priznava, od vsepovsod: "Tudi David Slivnik, ko sem sodil Lustenauu, je pristopil k meni med tretjino in mi rekel: "Pa kako je to mogoče, ejga? Igralec z največ kazenskimi minutami, zdaj pa sodnik!" Pa nič ne zameri, prav zabavno je, pravi človek, ki mu ne bi nikoli prisodili, da je nekoč po ledenih ploskvah sejal strah in trepet, da ne rečemo groze.

Egon Murič Sportal Hokejist, ki je vedno vedel, da si želi početi nekaj drugega

"Rokavic mi res ni bilo težko odvreči, ampak je moral biti za to dober razlog"

"Pa kako je to mogoče, ejga? Igralec z največ kazenskimi minutami, zdaj pa sodnik!" "Pa kako je to mogoče, ejga? Igralec z največ kazenskimi minutami, zdaj pa sodnik!" Foto: S. K. Ko ga srečaš v civilnih oblačilih, srečaš sproščenega, prijaznega in nasmejanega človeka. To je vedno znal ločevati. "Ponosen sem na svojo hokejsko kariero, pa tudi na to, da se zunaj ledu nisem nikoli z nikomer stepel," pravi. Pretepi so pač del hokeja vse od izuma te najhitrejše moštvene igre, kot nam je pred časom lepo pojasnil še en znani hokejski silak Bojan Zajc, tudi Groznikov vzornik. Včasih je treba svoje soigralce zaščititi tudi s pestmi, včasih je pretep del taktike, da se predobrega nasprotnika prestraši in ustavi na tak način, na "galamo", kot se reče, a vse v meji pravil. Če že ne napisanih, pa vsekakor nenapisanih.

"Rokavic mi res ni bilo težko odvreči, ampak je moral biti za to dober razlog. Pri enem trenerju je bilo tako, da je, če smo izgubljali, recimo z 0:3, že bilo: Ajde Groza, pojdi. Ampak meni ni bilo všeč, da bi koga zgrabil brez razloga. To je bilo brez zveze. Sicer je v žaru borbe, da te kdo popade iz jeze ali pa da se moraš postaviti za soigralca, to je drugače. Za preobračanje rezultata pa se mi je zdelo malo brez zveze," pravi nekdanji hokejist z Brezij, ki je največji del kariere igral za ljubljansko Olimpijo, tudi ko je ta prvič zaigrala v ligi EBEL in se v krstni sezoni prebila vse do finala.

O fantastični sezoni 2007/08 bi lahko pisali knjige

Ameriški trener Mike Posma je Groznika izdatno uporabljal za strašenje nasprotnikov. Je bil Posma ta trener, ki ga omenja? "Ne, to je bil Hannu (finski trener Hannu Järvenpää, ki je zmaje vodil v sezonah 2009/10 in 2010/11, op. p.). Tudi on je bil tak. Zdel se je sicer miren, ampak je rad uporabljal pretepe," v smehu odgovarja naš sogovornik. Vseeno, s Posmo je doživel fenomenalno sezono 2007/08, v kateri so zmaji v finalu lige EBEL izgubili proti Salzburgu. "O tisti sezoni bi lahko napisal knjigo, res je bila nekaj posebnega. Vzponi, padci. Začeli smo dobro še z Ildarjem Rahmatullinom, pa imeli nato serijo desetih porazov, ko je prišel Mike in smo se počasi dvignili ter kar nadaljevali, nadaljevali, ves čas se je dogajalo. Le konec bi lahko bil boljši."

Olimpija je proti Salzburgu takrat v finalu že vodila s 3:1 v zmagah, ko je vodstvo tekmovanja Ljubljančanom vzelo zmago na četrti tekmi zaradi birokratske napake pri prijavljanju igralcev. "Dejan Kontrec se je takrat vračal po zlomu noge, pa so ga umestili v postavo, čeprav sploh ni igral. Salzburžani so seveda planili na to napako, češ, kaj bodo tam eni Slovenci. Takšne napake so se dogajale že prej, Dunaju, Salzburgu, pa so vse rešili zgolj z opozorili in denarnimi kaznimi. No, za nas je bil to šok. Mi smo šli tja, kot da vodimo s 3:1, dve uri pred tekmo pa smo izvedeli, da smo izgubili in je izid v seriji 2:2. Vsi v šoku smo tisto tekmo izgubili z 2:3, pa potem še v Ljubljani. In to je bilo to. Če se to ne bi zgodilo, bi bili zagotovo prvaki. To nas je podrlo."

"Rokavic mi res ni bilo težko odvreči, ampak je moral biti za to dober razlog." "Rokavic mi res ni bilo težko odvreči, ampak je moral biti za to dober razlog." Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Silak Rdečih bikov je kar pobegnil

V takratnem finalu so se odlično zoperstavili veliko bogatejšemu Salzburgu, ki je imel, objektivno gledano, tudi veliko boljšo ekipo, zato je Posma uporabil vse mogoče trike. Eden od teh je bil vsekakor Groznik, ki si je takrat še utrdil sloves "redarja" na ledu.

"Ja, res je, takrat v Salzburgu smo v osmih minutah dobili dva gola in Mike je rekel: Groza, pojdi. Postavil sem se zraven njihovega pretepača, to je bil Remy Royer, hec pa je bil v tem, da sem ga že kakšna dva meseca pred tem pošteno nabunkal, tako da je natanko vedel, koliko je ura. Pa je kar zbežal. Presenetilo me je, mislil sem, da bo šel, pa je zbežal. Kaj naj zdaj? Gledal sem okoli, videl vratarja, njega ne morem, Šveda Arturssona (Greger, op. p.), njega tudi ne morem, potem pa tam vidim Greena (Josh, op. p.), ki je imel tudi izkušnje iz NHL pa meter devetdeset, in se mi je kar posmejalo. Bog ve, kaj si je mislil, kam da je prišel, ampak to je preprosto del igre. Pošteno smo jih prestrašili in tisto tekmo, to je bilo v finalu, smo dobili s 3:2. Takrat sem še hodil na fakulteto za šport in ko sem prišel izpit, mi je profesor rekel: Nikoli si nisem misli, da je to lahko del taktike (smeh, p. p.), " se spominja Groznik.

Darko Prusnik Sportal Danes bi dobro premislil, ali bi se še enkrat odločil za šport

Kaj Groza počne danes?

Danes mu zmanjkuje časa za vse dejavnosti. Danes mu zmanjkuje časa za vse dejavnosti. Foto: Žiga Zupan/Sportida In kaj vse pravzaprav počne danes? "Marsikaj. Časa je pravzaprav še manj, kot prej, bi rekel. Dopoldne sem v službi, strojno vzdrževanje v podjetju Goodyear Slovenija, popoldne pa je pa še več stvari. Med tekmovalno sezono sodim, pa še na Bledu sem trener hokejske mlade kategorije, tam namreč trenirata tudi moja sinova. Skratka, zjutraj je služba, od ponedeljka do petka od pol šestih do pol dveh, potem popoldne urica do dve na ledu na Bledu, potem sojenje, pa inline igramo, imamo ligo v Radovljici. Mi smo druga liga, ekipa Jaka muda, to so družba okoli Brezij, Črnivca, ki so včasih igrali za Bled in Kranj, v prvi ligi pa igrajo zdajšnji reprezentanti, Tičar, Sabolič, Krošelj, Sotlar, ki je raketa na rolerjih, ti so prehudi za nas. Pa tudi 'prstomet' mečem, to so neke vrste balinčki, in obstaja čisto prava liga. Kar dobro sem si zapolnil čas. Žena je rekla, ko bom zdaj, ko sem končal igranje hokeja, več doma, pa sem še manj. (smeh, op. p.). Ampak vsaj veliko časa preživim z otrokoma, ju vozim na treninge, tekme. Prej pa je vse to delo padlo nanjo."

Sinova po očetovih stopinjah

Otroka gresta torej po očetovih stopinjah? "Da, stara sta 12 in 13 let in sta šla kar resno po mojih stopinjah. Ampak vseeno upam, da mi ne bosta čisto sledila, dobra sta, želim si, da bi raje zabijala gole. Sploh mlajši kaže neke zametke, pa se bojim, da bodo potem ljudje govorili, saj sta ista pretepača, kot je bil oče. Saj ne, da je s tem kaj zelo narobe, ampak res si želim, da bi raje zabijala gole," razmišlja Gorenjec, ki se je sam v vlogi "enforcerja" znašel bolj po naključju: "Bil sem dovolj velik in dovolj močan, v finalu državnega prvenstva še kot član Jesenic sem se stepel z Robertom Ciglenečkim in pokazal nekaj talenta ter si nato nekako zapečatil pot. Tudi z mojim priimkom so se ljudje dobro zabavali, je kar primeren."

Je bilo težko naposled sezuti drsalke? "Pravzaprav da. Nekaj ti manjka, ko končaš igranje. Je bilo pa na koncu tudi že precej naporno zame, treningi so bili pozno zvečer, jaz pa sem moral zjutraj 20 do petih vstajati, pa še pred svojimi treningi sem bil dve uri na treningu z najmlajšimi, potem še tekme … Po tistem zadnjem letu 2019 na Bledu sem si rekel, da je tega preveč. Pa tudi, ko sem začel soditi malo resneje v članski konkurenci, tega ne bi smel združevati z igro za člane. Zaradi napredka pri sojenju sem rekel, da je konec igranja."

Na prvem večnem debiju v vlogi sodnika je zapiskal prekršek dobremu prijatelju. Na prvem večnem debiju v vlogi sodnika je zapiskal prekršek dobremu prijatelju. Foto: Urban Meglič/Sportida

Kako se je znašel med sodniki?

Kako se je sploh znašel med sodniki? "Aleš Mušič mi je pred kakšnimi štirimi leti rekel: kaj pa, če bi poskusila. V Ljubljani je bil seminar in z Alešem sva šla, on se sicer pozneje temu ni več posvečal, raje je še naprej igral, jaz pa sem se kar lotil zadeve in sem zdaj že kakšna tri leta sodnik. V tem zelo uživam, tega sploh ne jemljem kot službo, na tekmi vidiš svoje nekdanje soigralce, s katerimi se lahko malo pošališ, tako ostajam v stiku z vrhunskim hokejem, pa tudi 'migati' je kar treba. Šestdeset minut drsati gor in dol ni tako zelo preprosto. Smešna stvar, 20 let igraš hokej, pa nato postaneš sodnik in ne veš niti, kam se postaviti. Nič. Tiste prekrške že vidiš, to ni taka težava, postavljanje in gibanje moraš pa kar osvojiti, se naučiti. Potrebuješ nekaj časa. Da nisi v napoto, da ne vplivaš na igro."

S sodniki tudi med kariero ni imel težav, pravi: "Nikoli nisem bil vulgaren ali osoren v komunikaciji z njimi, svoje sem naredil, oni pa svoje, nobenih težav nisem imel s tem. Tudi zdaj sem s sodniki, ki so mi sodili med igralsko kariero, v zelo dobrih odnosih. Ni nobenih težav, nobenih zamer."

Zaradi svojih pretepaških izkušenj pa vseeno danes lažje presodi, kdaj lahko izbruhne kakšen kraval na ledu. "Seveda, če kdaj kdo koga malo bolj grobo zbije, si pozoren na to, da bo ta poskušal vrniti. Zato si malo bolj pozoren na vpletena igralca in poskušaš preprečiti kakršnokoli maščevanje. Glasovno ali pa tako, da jima dam vedeti, da ju opazujem, da ne bo kakšnega grdega prekrška, nevarnega za kakšno poškodbo. Ti se radi zgodijo ravno takrat, ko nihče ne gleda, in lahko postanejo težava. Začne se s kakšnim manjšim prekrškom, ki se ga spregleda, potem se pa te stvari stopnjujejo skozi tekmo, igralec si misli: ja, saj nič ne piskajo, lahko malo bolj. Potem se pa igra lahko hitro izrodi in zavlada kaos."

Slavko Duščak Sportal Še druga kariera, za katero se lahko zahvali ženi

"Danes je pretepov veliko manj, kot jih je bilo nekoč"

Pretepi bodo ostali del tega športa, za zdaj ni nobenih posebnih smernic v sodniških vrstah, da bi jih posebej preganjali, je pa stanje danes pri tem že veliko bolj kultivirano, kot je bilo nekoč.  "Danes je pretepov veliko manj, kot jih je bilo nekoč. To je prišlo iz lige NHL, ko je bilo tam toliko poškodb, da je bilo treba nekaj narediti. Smernice so prišle tudi k nam in je zdaj veliko bolj mirno. Nekaterim je to všeč, nekaterim, ki pa so na hokej hodili predvsem zato, da bi uživali v pretepih, pa seveda ne. Ampak za varnost in zdravje igralcev je danes veliko boljše."

Kateri pretep mu je posebej ostal v spominu?

"Zagotovo na tekmi pred parlamentom z Dornbirnom, na prostem. Guillaume Desbiens je našega tujca prav grdo zbil, šel sem do njega in mu rekel: 'Tega pa ne boš počel.' In sva šla. Potem pa je res vsak kakšnih tridesetkrat, štiridesetkrat zamahnil, vmes sem kakšni dve ujel in sem si rekel: 'Ojoj, no, samo nehati ne smeš, samo nehati ne smeš.' No, tisto je bil kar pošten pretep, jaz sem imel na obrazu odtis vizirja, on pa je moral na šivanje. No, šele po tekmi sem šel malo preverit, kdo sploh je. Za večino veš, kdo so in česa so sposobni, pa imaš malo strahospoštovanja, včasih pa ne veš, kar je lahko tudi dobro. Tega sem preveril na YouTubu in se je kar izpisalo kakšnih 40 njegovih pretepov, tudi v ligi NHL (smeh, op. p.). No, potem je naslednje leto prišel v Ljubljano in sva postala kolega. Pa ta, ki je bil na Jesenicah, Rumun Ndur. Ta je bil hrust, tudi v NHL je igral. Pripeljali so ga in sem si rekel: 'OK, greva.' Soigralec mi je rekel: 'Pa ne Groza, ne!' Bal se je zame, da me ne bi 'napokal' (smeh, op. p.). In sem se kar dobro upiral. Po tekmi sem šel iz slačilnice s torbo na ramenih, Ndur je prišel mimo, pa sem si rekel: 'Hm, kaj pa zdaj?' A mi je le ponudil roko in rekel: 'Good fight.' No, tako je to, stepeš se na tekmi, a greš potem lahko mirno na pivo. Lahko si dober kolega, nobenih zamer ni. Jaz nikomur nisem nič zameril, nikogar ne gledam postarni."

Kdo pa je bil v času Groznikove kariere še znan domač pretepač? Pred njim so bili Darko Prusnik, Robert Ciglenečki, Ed Kastelic in Bojan Zajc, za njim pa nihče.

"Da, imel sem nekaj vzornikov, iz svojega časa pa se ne spomnim, da bi bil kdo tak. Sploh na Jesenicah nikoli ni bilo takšnih, še jaz sem jim pobegnil v Ljubljano. Na Jesenicah se za zadnjih 20 let ne spomnim, da bi bil kdo, ki bi si upal iti, morali so ga uvoziti, sicer pa se mi zdi, da je bila to vedno bolj domena Ljubljane. Zdaj pa sploh, pretepov je toliko manj, to izginja. Nekoč so imele vse ekipe po enega ali dva, ki sta bila pripravljena skočiti, ker si ju potreboval, danes se na to ne gleda več. Ni več toliko pretepov."

Marko Kump Sportal V svojem slogu kot puščica se je s kolesa katapultiral v avto

Resnejšim poškodbam se je izognil

S sodniki nikoli ni imel težav, on je opravljal svoje "umazano" delo, oni pa so ga zato pošiljali na klop za kaznovane. S sodniki nikoli ni imel težav, on je opravljal svoje "umazano" delo, oni pa so ga zato pošiljali na klop za kaznovane. Foto: Sportida V zadnjih letih je bilo veliko govora o možganskih poškodbah klasičnih "enforcerjev", zaradi nenehnih udarcev v glavo so številni zboleli za nevrodegenerativno kronično boleznijo, tako imenovanim CTE, kronično travmatsko encefalopatijo. Groznik se je k sreči resnejšim poškodbam izognil, pravi: "Nos sem imel zlomljen trikrat, ampak samo enkrat zaradi pretepa, dvakrat zaradi ploščka. Šivan sem bil kakšnih 12-krat po obrazu, ampak to bolj ali manj samo zaradi ploščkov. Enkrat sem imel blažji pretres možganov, ampak zaradi tega, ker sva se zaletela z veliko manjšim igralcem in sem mu z glavo priletel v čelado. Pak mi je naredil še največ škode, enkrat sem podstavil palico, ko sem prestregel podajo, pa se mi je odbil naravnost v obraz, pod vizir, ki ga imaš med tekmo še malo privzdignjenega. Oko se mi je v trenutku zaprlo, obraz je otekel, niti videl nisem več. Rana se je odprla, okoli mene je bila mlakuža krvi. Enkrat sem se v finalu z glavo vrgel pod pak. To se seveda normalno naredi z nogami, ampak jaz, 'budala', sem šel z glavo naprej. Pa me je zadel pak v vizir. Če bi šlo nekaj centimetrov nižje, bi potreboval plastično operacijo za rekonstrukcijo obraza. Vse zobe bi najbrž izgubil. Vizir je kar eksplodiral, ljudje okoli so bili osupli. Ampak sreča."

Oče, Jeseničan, prestopa v Olimpijo sprva ni prenesel najbolje

Glede na to, da je bil njegov oče rojeni Jeseničan, preden se je še pred Boštjanovim rojstvom preselil na Brezje, dvoma o tem, katerega športa se bo lotil, domala ni bilo. Na Jesenicah je šel skozi vse mladinske kategorije, zaigral tudi v članskem moštvu železarjev, nato pa so ga zvabili k večnim tekmecem v Ljubljano. Oče tega sprva ni prenesel najbolje, priznava v smehu: "To z mojim očetom, ki je rojen Jeseničan in seveda povsem za železarje, je bilo zanimivo. Doma je bilo nekaj let kar pestro, naposled se je pa le sprijaznil. Saj je bil vesel, da sem podpisal, a me je malo v šali vseeno opljuval: 'Prekleti izdajalec.' Takrat je bilo v Olimpiji trikrat več denarja, pa mi je oče predlagal, da mi bo on dajal denar, samo naj ostanem na Jesenicah. Ampak greš pač tja, kjer je bolje."

Tekmovalnost imajo Groznikovi v krvi

Groznik je pogosto takole oddrsal za dve minuti z ledu. Groznik je pogosto takole oddrsal za dve minuti z ledu. Foto: Sportida Kaj pa otroka, sta rdeča ali zelena? "Malo bolj sta za Olimpijo, mlajši sploh, ampak se stvari lahko tudi spremenijo. Sem pa jaz v malce drugačnem položaju, kot je bil moj oče, ne smem navijati. Kot sodnik moram biti nevtralen (smeh, op. p.). Odločitev prepuščam njima," pravi.

Če se zvestoba klubu pri Groznikovih ne deduje, pa se vsekakor tekmovalna žilica, še priznava: "Sem pa še vedno zelo tekmovalen in nerad izgubljam. Kondicijsko sem bil vedno dobro pripravljen, tudi pri zrelih letih ob koncu kariere v Olimpiji na testih boljši od mladine, kar je precej žalostno. No, zdaj stavim s svojima otrokoma, ko treniramo na Bledu in tečemo okoli jezera. Rekel sem jima, da tistemu, ki me premaga, dam, kar hoče. Še dobro, da sem si pozneje premislil in nagrado spremenil v dve kepici sladoleda. Res sicer že dolgo nisem šel teč, ampak sem šel okoli jezera v času 25:40, kar je čisto spodobno za šest kilometrov. Sin je šel pa v 25:00. Za 40 sekund me je premagal, pa je star 13 let! Ampak to je bila samo bitka, vojne še ni konec (smeh, op. p.). Bom že potreniral. Tekmovalnost imam po očetu, včasih celo preveč. Spomnim se, da sva se, ko sem bil še otrok, na morju pošteno sprla zaradi taroka, da potem vse počitnice nisva govorila (smeh, op. p.). Ampak če ne bi bil tako tekmovalen in če me oče ne bi priganjal, ne bi bil tako uspešen. To je motivacija."

Morda v hokeju celo še ni rekel zadnje, razmišlja malo v šali, pa malo tudi zares. "S svojo kariero sem na splošno zelo zadovoljen, odigral sem skoraj tisoč tekem v članski konkurenci, skoraj 600 v ligi EBEL. Rekel sem si, da se bom, ko bosta otroka prišla med člane, spet aktiviral, da bomo skupaj zaigrali in da dosežem mejnik tisoč tekem v članski konkurenci (smeh, op. p.). Saj se ves čas gibam in ostajam v formi, čeprav mi za resnejše treninge preprosto zmanjkuje časa."

Lidija Kristančič_PORTRET Sportal Lidija iz Brd, ki je uresničila svoje olimpijske sanje #video

Ni bil samo pretepač

V obdobju aktivne kariere tudi ni bil zgolj pretepač, še poudari: "Še danes mi vsi govorijo, a Groza, ti si se samo tepel, pa ni povsem tako, še vedno sem bil na dvoje svetovnih prvenstvih, za reprezentanco sem odigral blizu sto tekem, kar le ni tako malo. Vseeno sem bil predvsem branilec, četudi je marsikdo na to pozabil. Za 'penalty killing' sem bil pogosto uporabljen, ker sem se metal pod pake, bil sem se pripravljen žrtvovati in to je trenerjem prišlo zelo prav. No, saj ne rečem, da me ta sloves pretepača ne vem kako moti, saj sam vem, kako je bilo. John Hughes je enkrat rekel, da sem nekakšno lepilo ekipe, da jo povezujem, te besede mi kar veliko pomenijo. Ne nazadnje sta mi tudi Mike Posma in Todd Elik to priznala s tem, ko sta svojim agentom predlagala, da bi šel igrat v tujino, ampak je prišlo povabilo v malce nerodnem času, ko sem že imel družino in si nisem več znal predstavljati, da bi šel sam kam v tujino. Že dva, tri tedne od doma zaradi svetovnih prvenstev je bila zame kar muka, sem namreč tak družinski človek. Če je že to muka, kaj bi šele bilo oditi za celo leto ali več mesecev. Ne bi zdržal."

Pa ni bil zgolj pretepač. Pa ni bil zgolj pretepač. Foto: Sportida

Če se ne bo vrnil kot igralec, pa bo vsekakor vztrajal kot sodnik. V tem se je našel. "Sojenje pri nas je dobro, ampak bi bilo zagotovo lahko še boljše. Vedno so stvari, ki jih lahko izboljšaš. Sta pa zadnji dve sezoni zaradi epidemije precej specifični, tekem je manj, igrali so samo člani, tako tudi sodniki nismo v tistem pravem ritmu in je malo težje. Tako za igralce kot sodnike," pravi. Sodnik je šele dobra tri leta, njegova vzornika pa sta Viki Trilar, "pa ne samo zato, ker je naš predsednik (smeh, op. p.)", in Igor Dremelj: "Oba sta nekako najbolj izstopala med sodniki, že ko sem igral."  

Prvi prekršek zapiskal dobremu prijatelju

Za zdaj mu je v sodniški karieri v spominu najbolj ostal derbi med Jesenicami in Olimpijo. "To je bila lepa, korektno sojena tekma, škoda, da ni bilo navijačev. Za seboj sem imel pet, šest članskih tekem in sem prišel na derbi, dobro se je izšlo. Bilo je seveda nekaj treme, vedno je. Že kot igralec nisem bil brezbrižen, zdaj pa je ob tem še odgovornost, odgovoren si za vse, ekipe, igralce … S kakšno slabo odločitvijo lahko povzročiš tudi to, da kakšen trener izgubi službo. Tudi to je odgovornost. Ampak ko pade prvi pak, ti pomisleki izpuhtijo, od takrat si osredotočen le na dogajanje na ledu. Zanimivo je, da sem ravno na prvem derbiju prvi prekršek zapiskal Alešu Mušiču, dobremu prijatelju, kolegu, ne vem, koliko let sva bila 'cimra', pa prvi prekršek ravno njemu. Ampak ni kaj, to je delo, nikomur ne smeš gledati skozi prste. Še vedno greva mirno kaj popit."

Olimpija raste, Jesenice padajo. Škoda.

Trenutno je stanje v slovenskem hokeju podobno, kot je bilo leta 2002, ko je prestopil k Olimpiji. Jesenice so v krizi. Ljubljančani pa na poti v ligo ICEHL, nekdanjo ligo EBEL. "To je res škoda, Olimpija se je zdaj v zadnjih letih spet popravila, prej pa je bila dolgo v težavah, pa je bilo na Jesenicah nekoliko boljše. Zdaj se je Olimpija dvignila, a imajo težave na Jesenicah. Škoda je, da nista oba na isti ravni, da bi šla skupaj v ICEHL in skupaj rasla," ugotavlja Groznik, ki ima dober vpogled tudi v kakovostno razliko med Alpsko ligo in ligo ICEHL. Kot igralec in sodnik.

"Razlika je kar velika, ne le za en razred, kar za dva, bi rekel. No, morda je najboljših pet v Alpski samo za razred slabših od moštev v ICEHL, preostali pa so občutno slabši. Vsaka ekipa v ICEHL je resna, ni prostora za blefiranje, Tudi v hitrosti je velika razlika. Letos sem sodil na eni tekmi v ICEHL, med Salzburgom in Linzem, najprej sem sodil na dveh v Alpski ligi, nato tam. Razlika je res očitna. Tudi sodnik mora biti veliko bolj pozoren, tranzicija je tako hitra, da moraš biti fizično dobro pripravljen, da te ne prehitijo," pravi.

Barbara Jezeršek Sportal Takoj po končani športni karieri je sprva delala v skladišču

Trenutek, ko se je Šivic navdušil nad kolesarjenjem

A bodo Ljubljančani pod vodstvom trenerja Mitje Šivica zagotovo vsaj fizično kos izzivom, se strinja: "O, ja, Mitja je moj sovaščan, sva skoraj soseda, zdaj bodo res trpeli (smeh, op. p.). Nihče mu ne more reči, da tudi sam ni sposoben garati, je obsedenec s kolesom, letos je naredil že šest tisoč kilometrov. Lahko pa povem, da smo, ko sva bila še soigralca, večkrat opravili kakšen trening s kolesi, smo šli na Kurešček, Rakitno … Mitja je takrat prišel s starim gorskim kolesom, na vrh je prišel med zadnjimi in čisto upehan. To mu ni bilo všeč, že naslednji dan je prišel z novo specialko in mislim, da se je takrat začela ta njegova obsedenost s kolesarjenjem. Prav nič mu ni bilo všeč, da je bil med zadnjimi. Tekmovalna žilica mu ni dala miru. Tekaško je bil že takrat dober, na kolesu je pa umrl. Tisti teden se je resno lotil tega športa."

Preberite še:

slovenska hokejska reprezentanca Poljska pripravljalni turnir Sportal V tretje gre rado: SP drugega razreda bo prihodnje leto v Ljubljani Jake Evans Sportal Po grdem naletu prejel kazen, ki sproža polemike Jesenice prvaki - Olimpija finale Sportal Andrej Hebar končal kariero: Hvala, hokej, za neverjetnih 32 let

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin