Druga kariera
Nedelja, 9. 5. 2021, 19.45
2 leti, 11 mesecev
DRUGA KARIERA (209.) – BARBARA JEZERŠEK
Takoj po končani športni karieri je sprva delala v skladišču
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
4,90
1
"Tukaj sem si našla novo službo, uredila sem si življenje in mislim, da imam več možnosti za uspeh in boljše življenje," nam je v pogovoru povedala Barbara Jezeršek, nekdanja uspešna tekačica na smučeh, ki že sedem let živi v Avstraliji. Naša sogovornica bo kmalu opravljala zelo zanimivo službo.
Barbara Jezeršek je dolga leta tekmovala za Slovenijo, potem jo je ljubezen odpeljala v Avstralijo, kjer živi že zadnjih sedem let. Sprva se je zdelo, da bo tekaško opremo za vedno postavila v kot že po olimpijskih igrah v Sočiju (2014), a je splet naključij pripeljal do tega, da se je vrnila v tekaške smučine in štiri leta tekmovala za Avstralijo. Tudi na olimpijskih igrah v Pjongčangu, ki so bile zanjo že tretje. Pred tem je nastopila še na OI v Vancouvru in Sočiju.
V času, ko je tekmovala za Avstralijo, ji ni bilo lahko, a želja po tekmovanjih je bila res velika. Poleg treningov je zraven še delala in zbirala sredstva, da je lahko sploh prišla na tekmovanja v Evropi.
Leta 2019, po svetovnem prvenstvu v Seefeldu, se je dokončno odločila, da postavi tekaške smuči v kot in gre novim življenjskim izzivom naproti. Z njeno energijo, ki jo je bilo čutiti pri telefonskem pogovoru, se zdi, da je našla pravšnji življenjski izziv. Barbara je, tako tudi sama pravi, človek akcije in oseba, ki se zelo dobro počuti v ekipi. Ravno v tem času namreč končuje diplomo za oficirja oziroma za delo carinika.
Zdi se, da je v deželi "tam spodaj" našla svojo srečo. Našla je službo, uredila si je družinsko življenje in kot pravi trenutno ni prav veliko možnosti, da bi se vrnila Slovenijo. Vsak dan pogreša Slovenijo in svojo družino, zato ni nobenega dvoma, da jo bomo v Sloveniji še srečevali.
Najprej bi vas vprašal, kakšno je trenutno življenje v Avstraliji glede pandemije. Videti je, da se je življenje pri vas normaliziralo?
Lani je bilo kar hudo, zdaj pa je že nekaj časa v redu. Tukaj je tako, da če nekaj rečejo, se potem ljudje tega tudi držijo. Vsi so se zavzeli za to. Še vedno imamo kakšne interne izbruhe, ki pridejo z drugih držav. Sicer mislim, da smo že od decembra brez mask in vsega tega. Sploh nimaš občutka, da je koronavirus okrog. Je pa res, da če pride kakšen izbruh v kakšni zvezni državi, zaprejo meje. V primerjavi z drugimi državami nam zelo dobro kaže in moram kar potrkati. Po drugi strani pa je tako, da nas sploh ne spustijo iz države. Edino, če nimaš posebnega razloga za to. Zdaj celo govorijo, da bomo zaprti do leta 2023. Torej še dve leti.
Kje trenutno živite? Ko sva enkrat govorila, ste živeli 45 minut ven iz Sydneyja.
Da, še vedno živim v istem kraju.
Se sicer Avstralci veliko selijo?
Kot zimska športnica sem hodila okoli po Avstralskih Alpah in so ljudje, ki že 50 let živijo v Sydneyju in niso bili niti enkrat na snegu. To veliko pove. Nekateri ne potujejo nikamor, več ali manj so vseskozi na istem mestu. Morda gredo v ZDA ali Evropo na počitnice in po mojem mnenju se tudi ne selijo kaj dosti.
Barbara Jezeršek je štiri leta tekmovala tudi za Avstralijo.
Pred dvema letoma ste končali svojo športno kariero. Nastopili ste na treh olimpijskih igrah, na enih pod avstralsko zastavo. Kako danes gledate na svojo športno kariero?
Nič si nimam za očitati. Edina razlika je bila, da ko sem bila v Sloveniji, sem imela veliko boljše pogoje. Treniraš, greš na tekmo in nimaš nobenih drugih skrbi. V Avstraliji je bilo ravno obratno. Morala sem delati. Na ta način sem si privarčevala nekaj denarja, da sem si lahko plačala stroške. Nisem se mogla 100-odstotno posvetiti treningu. Sama bi še vedno tekmovala, ampak ko pomisliš, da moraš spet delati, najti investitorja, ki bi ti lahko pomagal ... Na koncu se mi ni več ljubilo. Preprosto nisem imela več prave motivacije. Skratka, v Avstraliji je veliko težje uspeti. Sploh v zimskem športu. Tudi na svetovnem prvenstvu v Seefeldu nisem imela najboljše predstave. Takoj se je čutilo, da sem imela manj treninga.
Katera tekma vam je v karieri ostala v spominu?
Tekma, ki mi bo za vedno ostala v spominu, je tekma z olimpijskih iger v Vancouvru, ko sem bila v skiatlonu na 17. mestu. Ta je bila res nekaj posebnega.
Vaša zadnja tekma je bila na svetovnem prvenstvu v Seefeldu. Že prej ste omenili, da si nimate kaj očitati. A vseeno, kako težko vam je bilo postaviti smuči v kot in iti novim življenjskim izzivom naproti?
Po svetovnem prvenstvu v Seefeldu (2019) sploh ne. Najtežje mi je bilo po olimpijskih igrah v Sočiju (2014), ko sem se preselila v Avstralijo. Takrat sem se spraševala, ali to res pomeni konec športne kariere. Takrat sem čutila, da nisem dala še vsega iz sebe. Zato sem se odločila, da bom štiri leta tekmovala še za Avstralijo. V Seefeldu, ki je sicer moje najljubše prizorišče, sem samo čakala konec. Tista sezona je bila, kar zadeva trening in vse skupaj, slaba. Zato mi ni bilo težko. Če bi bila v Sloveniji, bi bila povsem drugačna zgodba. Bili so boljši trenerji, več finančne podpore … Velikokrat rečem: "Vi v Evropi imate vse." V Avstraliji je bilo obratno, saj sem morala sama poskrbeti za denar in stroške. In če potem na tekmah nisi uspešen, ni najbolj prijetno in se sprašuješ, ali je vredno. Vseeno, na koncu nikoli nisem obžalovala nobene tekme, na kateri sem bila. V Avstraliji nisem čutila, da bi imela v teku na smučeh veliko prihodnost. Zato sem se odločila, da grem novim izzivom naproti. Mislim, da sem izbrala pravi čas.
In kaj so danes vaši življenjski izzivi oziroma s čim se danes ukvarjate?
Nikoli ne bo pozabila olimpijske tekme iz Sočija (2014), ko je zasedla 17. mesto.
Takoj ko sem prišla s svetovnega prvenstva v Seefeldu, sem šla delati v skladišče, kjer so imeli prodajo na spletu. To je bilo toliko, da sem imela za preživeti. Trenutno pa sem na enoletnem izobraževanju v državni službi. Januarja bom diplomirala in bom lahko delala na carini. Zelo mi ustreza, da sem znova v okolju, kjer je neke vrste hierarhija. Tako kot je bilo v športu. Torej da so neka pravila, delo v ekipi … To mi veliko pomeni in uživam. Trenutno smo na petmesečni praksi in všeč mi je.
Kako ste odločili, da boste delali na carini?
Prišlo je iz nič. Najprej nisem vedela, kaj bi rada počela in kaj si dejansko želim. Sicer sem si vedno nekako želela, da bi bila v vojski ali policiji. Na koncu sem prišla na carino in mi je zelo v redu.
Ali vam to izobraževanje plača država?
To je že v okviru zaposlitve. Imaš minimalno plačo, potem pa naprej … V Avstraliji mi je že od začetka všeč, da če želiš delati, lahko brez težav dobiš službo. Drugače je kot v Sloveniji. Sicer se mi zdi, da smo Slovenci zelo delaven narod in pomembno nam je, da dobimo delo. Avstralci so malce drugačni. Kakšni so malce bolj leni, medtem ko imamo Evropejci več delovne vneme in nekateri to zelo spoštujejo. Tudi, zdaj vidim, ko sem na praksi … Jaz sem takoj za "akcijo" in želim biti produktivna. To mi je ostalo še iz športa.
So vrhunski športniki v Avstraliji po končani karieri prepuščeni samemu sebi?
Če si zares uspešen športnik in imaš medaljo z olimpijskih iger, potem imaš več možnosti za sponzorja ali da si ustvariš svoj posel. Sicer je pa tako kot pri nas. Kakor se sam znajdeš. Ravno pred časom je bila oddaja o igralcu kriketa, ki je bil najboljši v Avstraliji. Poškodoval se je in je moral končati kariero. Po tistem ga ni nihče povohal in ni imel nobene podpore. Ni se mogel obrniti na nikogar. Imel je družino, plačati je moral položnice, denarja pa ni bilo. Veliko športnikov pade v depresijo in to je težko gledati. Niso samo v Sloveniji takšne težave. Po mojem mnenju je v vsaki državi primer, ko so športniki prepuščeni sami sebi. Tudi meni je bilo prvi šest mesecev težko, potem sem našla to carino in lahko sem malo zadihala. So pa začeli avstralski športniki opozarjati na te težave. Zdaj so razvili program, v katerega se lahko vključi vsak športnik. Imajo mentorstvo in podporo za drugo kariero, kar je lepo videti.
Koliko ste danes še športno aktivni?
(Smeh op. p.) To je dobro vprašanje. Reciva, da deset ali dvajset odstotkov. Moj telo si želi tega, medtem ko glava tega nikakor ne želi (smeh op. p.). Priznam, da mi zelo manjka, da bi bila bolj aktivna. A trenutno mi tudi služba tega ne dopušča. Seveda, ni več isto, kot je bilo včasih. Tudi na snegu nisem bila že dve leti. V službi imamo fitnes, tako da se poskušam nekaj dni na teden malo razmigati.
Še vedno je v stiku z nekaterimi slovenskimi tekmovalkami.
Videti je, da zelo vneto spremljate slovenske tekmovalce v smučarskem teku in se tudi iskreno veselite njihovih uspehov …
Da, vseskozi jih spremljam. Z Ano (Anamarija Lampič op. p.) in Evo (Eva Urevc op. p.) se še vedno na vsake toliko časa slišimo. Še v Seefeldu, preden smo šle vsaka svojo pot, smo šla dekleta skupaj na kavo. Noro mi je, ko vidim, kaj uspeva Ani in Evi. Škoda, ker fantom nekaj malega zmanjka. Tudi sredi noči vstanem in gledam tekme. Res sem vesela za njih, da jim uspeva. Komaj čakam prihodnje leto olimpijske igre. Prav zanima me, kaj jim bo uspelo.
Kako ste zadovoljni z življenjem v Avstraliji? Tam ste zdaj že sedem let. Ste morda kdaj razmišljali, da bi se vrnili v Slovenijo?
Moram povedati, da vsak dan pogrešam Slovenijo in Evropo. Noro pogrešam tudi svoje starše. Mislim, da je minilo že dve leti in pol, odkar smo se nazadnje srečali. Želim si obiskat kraje, kjer sem bila in kjer smo skupaj z ekipo potovali. Težko rečem, ali bi se lahko preselila nazaj. Po eni strani sprejmeš življenje, kakršno je. Tukaj sem si našla novo službo, uredila sem si življenje in mislim, da imam več možnosti za uspeh in boljše življenje. Vseeno se bom vedno zelo rada vračala v Slovenijo na počitnice in na obisk.
1