Druga kariera
Nedelja, 2. 5. 2021, 15.25
2 leti, 11 mesecev
DRUGA KARIERA (208.) – BERNARD VAJDIČ
Zaslišal je smučarski klic vrnitve
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
6,61
1
Bernard Vajdič: pred dobrim desetletje slalomski prvokategornik, danes trener
Čeprav si je kruh služil tudi kot komercialist, zavarovalničar in bančnik, je danes 40-letni nekdanji slalomski prvokategornik Bernard Vajdič po nekajletnem umiku z belih strmin vendarle spoznal, da se najbolje znajde v smučarskih krogih. Trenutno deluje kot klubski trener v Celju.
Ena od vodil njegove druge kariere je, da njegovi varovanci ne bi ponavljali njegovih napak oziroma sistema, v katerem je sam deloval. A čeprav verjame, da bi ob drugačni usmeritvi in bolj prazni zdravstveni kartoteki lahko dosegel še več, je ponosen na dejstvo, da je bil slalomski prvokategornik, dvakratni olimpijec in udeleženec treh svetovnih prvenstev ter pred 21 leti tudi mladinski svetovni podprvak v veleslalomu.
Za popolno zadovoljstvo ob pogledu na tekmovalno pot je manjkala članska pika na i. Zbral je namreč šest uvrstitev med slalomsko deseterico svetovnega pokala, a je bil tako želenim stopničkam najbližje dvakrat na petem mestu.
Upokojeni smučarji, ki so imeli zdravstvene težave, pravijo, da jim že telo sporoča, kakšno je vreme. Ste tudi vi v zadnjem obdobju čutili deževno aprilsko fronto?
Vem, da nisem več mlad, a telo mi, glede na vse težave, ki sem jih imel, zelo dobro služi. Tudi pri svojem delu, ko moram kot trener na snegu demonstrirati kakšne akcije, nimam težav. Zavedam se, da na ravni rekreacije kontaktni športni zame niso priporočljivi. To sem opustil. Sem se pa zato preusmeril v kolesarstvo in planinarjenje, za katera lahko rečemo, da sta nova nacionalna športa. Lahko sem zadovoljen, saj vem, da imajo mnogi moji nekdanji tekmeci in sotekmovalci precej več težav. Verjamem pa tudi, da z redno vadbo nadziram stanje kolen in hrbta.
Omenili ste vlogo trenerja. A drugo kariero ste skušali graditi tudi zunaj športnih krogov …
Takoj po koncu smučarske kariere sem skušal ostati v tem športu. Toda kmalu sem ocenil, da se moram ustaviti. Želel sem zaključiti študij marketinga v Mariboru. Ob tem me je področje, o katerem sem se poučeval, začelo vse bolj zanimati. Želel sem se preizkusiti tudi v drugih vodah. Po dolgih letih smučanja sem poskušal preveriti, kakšno je življenje v dolini, ne le v hribih. Več kot štiri leta sem deloval na drugih področjih. Bil sem komercialist, ukvarjal sem se z zavarovalništvom in na koncu tudi z bančništvom. A nekako ni šlo. Nisem čutil pravega zadovoljstva. Delo z ljudmi mi ni povzročalo nobenih težav, sedenje v pisarni pač. O tem sem pogosto razmišljal med vožnjo na delovno mesto, predvsem, ko mi je pogled za trenutek ušel proti hribom. Belim ali zelenim, vseeno.
120 nastopov na tekmah svetovnega pokala
Kakšen je bil vnovičen smučarski klic?
Bil sem bančnik, ki je na posvet sprejel eno od strank. Poslušal sem njeno razmišljanje o smučarskem treningu in ambicijah, a tudi oceno o tem, da ni prave trenerske opore. "Ne, imamo ljudi," sem nasprotoval. Ko sem se nato iz pisarne peljal domov, sem nadaljeval svojo misel. "Imamo ljudi. Beri, a to si tudi ti," sem si dejal. Že naslednji dan sem se odločil, da zapustim pisarno. Vrnil sem se v alpsko smučanje. Lotil sem se individualnega programa na ravni otroškega smučanja. Ob tem sem tudi spoznal, da je pri takšni starosti po vsej verjetnosti prezgodaj za povsem individualne programe. Otroci potrebujejo družbo in širino.
Sledila je selitev v celjski smučarski klub?
To je moj matični klub. Ko se je po dolgem času v njem ustvarila mladinska ekipa, sem v tem delu videl potencial in izziv. Zdaj skupaj delamo že dobro leto. Gre za proces. Čez noč ne gre. So pa to pomembna leta. Gre za smučarje, ki so stari približno 16 let. V teh letih se veliko ukvarjajo s seboj. A če bodo vztrajali v smučanju, bodo lahko unovčili potencial.
Ob slalomu kot paradni disciplini je točke osvajal tudi v veleslalomu.
Vaš nekdanji reprezentančni sotekmovalec Mitja Dragšič nam je pred kratkim dejal, da je zanj delo na klubski ravni tista zadnja stopnica, ki ob trenerstvu še omogoča dokaj normalno družinsko življenje. Kakšen pa je vaš pogled na trenersko karierni razvoj? Vas vendarle mika tudi prehod v reprezentančne vrste?
Gre za poklic, v katerega je treba vložiti sto odstotkov. Zato ne razmišljam o tovrstnem izbiranju. Že kot aktivni smučar se nisem smel ozirati na to, ali me doma pogrešajo. Družina to razume. Zavedajo se, da trenerski poklic lahko prinaša tudi očetovo odsotnost. Kakšna bo moja pot, ne vem. Trenutno sem z mislimi povsem pri smučarjih v celjskem klubu. Poskušal jih bom popeljati do reprezentančnih vrst.
A že ob zaključku kariere vas je potegnilo v trenerske vode. Ko smo se z vami pogovarjali marca leta 2013, ste nam omenili ime mlade smučarke, s katero delate v ajdovskem klubu. Andreja Slokar.
Da to so bili moji prvi trenerski koraki. Delal sem ob trenerju Tomažu Bizjaku, ki je še danes vodja Andrejine ekipe. Bil sem strokovna pomoč. To je bila uspešna zgodba. Slokarjeva je iz otroškega smučarja prestopila v FIS program. Kmalu zatem sem se umaknil.
40-letni trener U-18 in U-21
Verjetno vas prav zaradi te izkušnje letošnji rezultati Andreje Slokar niso presenetili.
Vedel sem, da ima odlike, ki krasijo le redke. Po kolajni na pokalu Topolino je bilo jasno, da lahko ob načrtnem in dobrem delu do rezultatov pride tudi v članski kategoriji. Pri tem je pomembno, da so njena družina in trenerji verjeli vanjo. Imeli so rdečo nit. Tudi takrat, ko se je zdelo, da je že napočil čas za preboj, pa ga ni bilo. Zato je res, da me letošnji razcvet ni presenetil. Pričakoval sem ga morda celo kakšno leto prej. Andreja ima v sebi nekaj več. Zdaj je odskočila.
A nekako ne moremo mimo spoznanja, da se danes o Andreji Slokar kot vrhunski alpski smučarki ne bi pogovarjali, če za njo ne bi stala družina in jo finančno izdatno podpirala. Lahko iz tega zaključimo, da se v smučarskem sistemu veliko podobnih talentov preprosto izgubi?
Masa smučarjev se je zmanjšala. To je dejstvo. Morda pa se prav zaradi tega še toliko bolj zavedamo pomembnosti dela z mladimi smučarji. Veliko se je spremenilo. Več je trenerskih seminarjev, trenerskih povezovanj, dela v regijah … Jasno je namreč, da so smučarji daleč najbolj učljivi v otroških in mladinskih kategorijah. V teh skupinah poskušamo izluščiti najboljše. Jasno, obstaja tudi druga pot. Družinske ekipe. Ob tem pa ni nobenega zagotovila, da bo takšen smučar tako uspešen, kot je Andreja.
Kontaktne športe je potisnil na stranski tir. Takole pa je v družbi Bojana Jokiča leta 2010 nastopil na dobrodelni tekmi v organizaciji Valterja Birse in Tima Matavža.
Večno vprašanje za smučarske trenerje, ki so bili nekdaj tekmovalci: kako danes gledate na svojo kariero?
Če, če, če … Ne bi se rad pretirano oziral nazaj in razmišljal o tem, kaj bi se dalo spremeniti. Se pa vsekakor iz napak učimo. Kot trener je moja naloga, da jih ne ponavljam. Pomembno je, da ima smučar nad seboj nekoga, nekega angela varuha. Vedeti mora tudi, kakšna je usmeritev in kakšen je program.
A vseeno … Ste ponosni na svoje dosežke?
Vsekakor. V danem trenutku sem dosegel, kar sem bil pač sposoben. Verjamem, da bi sicer lahko iztržil še več. Prav veliko lovorik ob mojem imenu namreč ni. A zgodba o uspehu se ne piše le v tekmovalnih letih, temveč se vleče od otroštva naprej.
Pogosto se je zdelo, da vam manjka zadnji delček za dokončen preboj, ki bi vam prinesel tudi večje denarno zadoščenje. Kakšen je bil na tej ravni prehod na novo življenjsko pot?
Družina je povsem normalno živela. Tudi zdaj živi. Znamo se prilagajati. Je pa dejstvo, da sem moral ob koncu kariere takoj prijeti za delo.
Krajše obdobje ste bili tudi predsednik celjskega smučarskega kluba.
Predsedniška vloga je častna. Kot predsednik sem bil sicer ambiciozen, a menim, da je to vendarle položaj za nekoga, ki ima boljše finančne povezave.
1