Druga kariera
Nedelja, 16. 5. 2021, 20.43
3 leta, 7 mesecev
Druga kariera (210.) – Lidija Kristančič (Lapajne)
Lidija iz Brd, ki je uresničila svoje olimpijske sanje #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
6,75
2
Lidija Kristančič (nekdaj Lapajne) je ena najuspešnejših slovenskih skakalk v višino. Njeni rezultati so jo popeljali na olimpijske igre v Moskvo leta 1980 in Los Angeles štiri leta pozneje.
"Ali sem z atletiko kaj zaslužila? Če mislite na denar, potem je odgovor ne, razen na kakšnem mitingu, sem pa po drugi strani zaslužila ogromno spominov. Vse to, kar vidite v mojih albumih in zvezkih …" S temi besedami je nekdanja atletinja Lidija Kristančič (športne dosežke je nizala kot Lidija Benedetič oz. Lapajne), večkratna jugoslovanska prvakinja v skoku v višino, strnila izkupiček svoje športne poti. "Vse, kar se je v mojem življenju dogajalo po koncu športne kariere, se je dogajalo prav zaradi nje," pravi 62-letna Brika, ki še vedno prekipeva od energije in se v življenju osredotoča zgolj na njegovo pozitivno plat.
36 let je že odkar je Lidija Kristančič, takrat Lidija Lapajne (priimek po prvem možu in trenerju Igorju Lapajnetu) postavila jugoslovanski in slovenski rekord v skoku v višino (192 centimetrov). To je bil že njen sedmi državni rekord, obdržal pa se je vse do leta 1994, ko ga je v Helsinkih preskočila naturalizirana Slovenka Britta Bilač (200 centimetrov). Kristančičeva je na večni lestvici slovenskih rekordov še vedno na visokem tretjem mestu. Za centimeter jo je leta 2016 preskočila Maruša Černjul, enak dosežek kot naša sogovornica ima tudi obetavna 21-letna Lia Apostolovski, ki je 192 centimetrov preskočila junija lani.
Leta 1994 je v Osijeku s 15 leti presenetljivo osvojila naslov jugoslovanske prvakinje v skoku v višino med pionirkami (164 centimetrov).
210. gostja Sportalove rubrike Druga kariera je dvakrat nastopila na olimpijski igrah, leta 1980 v Moskvi in leta 1984 v Los Angelesu. Olimpijska nastopa uvršča med vrhunce svoje kariere, čeprav se tam ni uvrstila v finale. Ponosna je tudi na osmo mesto na članskem dvoranskem EP, bron na sredozemskih igrah in naslov balkanske prvakinje – vse iz leta 1983, ko je bila razglašena tudi za športnico Slovenije in atletinjo Jugoslavije.
Tudi po koncu kariere leta 1989 je ostala vpeta v atletiko. Kot sodnica, kot vaditeljica, organizacijska sekretarka AK Gorica in kot tekmovalka na veteranskih tekmah. Zadnji uradni skok je opravila leta 2008 na evropskem veteranskem prvenstvu v Ljubljani, ko si je njen nastop ogledal tudi njen drugi mož Drago Kristančič, iz znane vinarske družine Kristančič, s katerim sta si bila naklonjena že v mladosti.
Skoki so bili tudi del poročne slovesnosti Lidije in Draga Kristančiča. Aprila sta praznovala 10. obletnico poroke.
Čeprav je bila vrhunska športnica, časi, v katerih je živela, niso omogočali take ravni profesionalizma, kot smo je vajeni danes. Zaposlila se je že pri 15 letih in svoje športne obveznosti ves čas morala usklajevati s službenimi.
Poprijela je za marsikatero delo. Šivala je obutev, delala kot vaditeljica atletike in sekretarka v atletskem klubu, na koncu pa je v podjetju Hit vodila ekipo čistilk. "Vsako delo je častno," poudarja sogovornica, ki je tekmovala v časih, ko šport še ni prinašal finančnih koristi.
Z možem Dragom Kristančičem med delom v vinogradu.
Kljub pokoju in 62 letom dela še danes, a ne za preživetje, ampak zato, da si lahko privošči kak priboljšek. Možu občasno pomaga pri vinogradniških opravilih.
Pred kratkim ste bili ena od nosilk slovenske olimpijske bakle, ki bo do olimpijskih iger v Tokiu obiskala vseh 221 slovenskih občin. Priložnost za obujanje športnih spominov?
Res je. In spomini so lepi. Tako na baklo kot na kariero. Zanimivo je, da sem slovensko olimpijsko baklo nosila kar dvakrat. Tako v Novi Gorici, kjer sem kot športnica trenirala in za občino tekmovala, kot v Brdih, kjer sem odraščala in živim še danes. Sem Brika in na to sem zelo ponosna.
Je to obudilo spomin na vašo športno kariero? Končali ste jo leta 1989, pred več kot tremi desetletji …
Zelo. Vesela sem, da so zdaj tudi mlajše generacije slišale za moje ime.
VIDEO: "Prav ničesar ne bi zamenjala!"
Spomnila sem se na željo, ki sem jo imela pri 16 letih … Želela sem si premagati beograjsko atletinjo Snežano Hrepevnik, takrat rekorderko Jugoslavije v skoku v višino.
Snežana se je udeležila treh olimpijskih iger – v Mexico Cityju, v Munchnu in Montrealu – in sanjala o nastopu na še četrtih, a ji je spodletelo. Še danes se spomnim časopisnega članka z naslovom Na svidenje v Moskvi 1980, ki ga danes hranim v enem od svojih zvezkov s športnimi spomini. Skratka, članek sem shranila in v podzavesti stalno nosila željo po olimpijskih igrah v Moskvi. Srečna sem, da mi jo je uspelo uresničiti.
Naslov članka, namenjen Snežani Hrepevnik, takratni rekorderki Jugoslavije v skoku v višino, ki je Kristančičevo dodatno podžgal v želji po uvrstitvi na olimpijske igre v Moskvi leta 1980.
Kdo je poleg vas najbolj zaslužen za vašo športno kariero?
Ogromno ljudi in zelo hvaležna sem za vse, ki so mi na tej poti stali ob strani. Eden prvih je bil učitelj telovadbe na OŠ Dobrovo, sicer velik ljubitelj atletike Umberto Bizjak, ki je prepoznal moj talent in mi nekoč med skokom v višino dejal in tega ne bom pozabila: Iz tebe pa še nekaj bo. Lahko se uvrstiš tudi na olimpijske igre.
Verjetno je to rekel večim, ampak meni se je to res vtisnilo v podzavest.
Presenetila sem že s 15. leti, ko sem v Osijeku osvojila naslov jugoslovanske pionirske prvakinje v skoku v višino (164 centimetrov). Po tistem so se moji rezultati samo še izboljševali. Postopoma, korak za korakom.
Večkrat ste dejali, da ste imeli tudi srečo, da sta se v času vašega športnega razvoja v Gorico vrnila Jure Novak in Vojko Orel, diplomanta fakultete za šport, ki sta se lotila sistematičnega dela z atleti.
Res je, takrat sta ravno končala študij na fakulteti za šport in v Atletskem klubu Nova Gorica začela s sistematičnim delom v atletiki. Zbrala sta skupino atletov in začela z resnim delom. Takrat smo res naredili cel bum v vrhu jugoslovanskem atletike.
Na pripravah v Avstraliji
Zelo dobro se je delalo. Pred olimpijskimi igrami v Moskvi smo na primer odpotovali na priprave v Avstralijo. Neverjetno, tega ne bom pozabila.
Teden dni smo preživeli Melbournu, drug teden v Adelaidi in zadnji teden še v Canberri. V sklopu priprav smo tudi tekmovali in spomnim se, da sem zmagovala vse po vrsti.
Bila sem kot kraljica. Za povrh še blond pupa iz Jugoslavije oz. Slovenije, kar je bilo zanimivo tudi za naše izseljence, ki so nas vsak večer vabili na obisk v slovenske klube. Mi smo šli tja na trening, oni pa so nas želeli kar naprej častiti (smeh).
Dva meseca po vrnitvi s priprav sem aprila na mitingu v Gorici skočila normo za olimpijske igre v Moskvi, tam pa se mi žal ni izšlo po željah. Letvico za 180 centimetrov sem še preskočila, naslednje za 185 pa več ne.
Če bi mi uspelo, bi izenačila osebni rekord, a mi žal ni. Je bil pa zame uspeh že uvrstitev na olimpijske igre.
V družbi Italijanke Sare Simeoni, dolgoletne svetovne rekorderke v skoku v višino (201 centimeter).
Naslov olimpijske prvakinje je takrat osvojila Italijanka Sara Simeoni, z 201 centimetrom dolgoletna svetovna rekorderka v skoku v višino. Stanuje blizu Slovenije, zato jo smatram za domačinko. V čast mi je bilo, da me je povabila na njeno poslovilno tekmo v Gradiški blizu meje s Slovenijo.
Ponosna sem tudi na to, da sva skupaj skakali na dvoboju v Novi Gorici, kjer so priredili dvoboj med Jugoslavijo in Italijo. Takrat sem skočila državni rekord 191 centimetrov, ona pa 193 centimetrov. Tisti dvoboj je vsem ostal v spominu. Ravno pred dnevi me je moj zobozdravnik vprašal, če sva s Saro še v stikih.
In če se vrnem k Snežani Hrepevnik, s preskočenimi 187 centimetri nekdanji rekorderki Jugoslavije. Ko sem leta 1982 na mitingu v Celju preskočila njen rekord in s 188 centimetri postavila novega, mi je njena mati čestitala s telegramom. Še vedno ga hranim. Ti spomini mi ogromno pomenijo.
Večkrat ste popravili državni rekord v skoku v višino, nazadnje leta 1985 na mitingu v Wörrstadtu v Nemčiji, kjer ste preskočili letvico na 192 centimetrih. Koliko so bili ti uspehi cenjeni, če sploh?
Včasih se mi je zdelo, da premalo. Ko sva se s kolegico Mojco vrnili z mediteranskih iger – jaz s srebrno medaljo, ona z bronasto - naju nihče ni pričakal na avtobusni postaji.
Kaj pa, ko ste leta 1985 postavili državni rekord?
No, takrat pa so se spomnili name. V Ljubljani na Belvederju so mi pripravili sprejem, ki se ga je udeležil tudi moj takratni mož in trener Igor Lapajne. Veste, trener na tekme ni potoval z mano, saj so bili stroški previsoki. Tudi ko sem leta 1989 končala kariero, so me obdarili in to mi je ogromno pomenilo.
Kdaj ste zadnjič tekmovali?
Leta 1986, ko sem še zadnjič nastopila na balkanskih igrah, takrat so bile v Ljubljani, nato pa sem se zaradi poškodbe tetive morala ustaviti. Zdravniki so mi svetovali, da je edino zdravilo za to poškodbo počitek. A ker sem bila takrat že mama, sem bolj težko počivala.
Prvo hčer sem rodila oktobra 1981, drugo pa leta 1992.
Kako to, da vas je treniral vaš prvi mož, ki je skoraj vaš vrstnik?
Ko se je moj trener Jure Novak preselil v Ljubljano, sem ostala brez trenerja. Tako sem nagovorila Igorja, s katerim sva takrat skupaj trenirala, tudi on je skakal v višino, naj bo on moj trener. In tako je bilo.
Prvo hčerko ste rodili med kariero.
Da, na pripravah leta 1981 je kazalo, da bom uspešna, potem pa se na evropskem dvoranskem prvenstvu v Genovi nisem izkazala. No, pozneje se je izkazalo, da sem noseča (smeh, op. a.).
Mož je rekel, da bom nadaljevala po porodu in sem. To so bili zame najlepši časi, imela sem največ časa, saj mi poleg treningov ni bilo treba hoditi v službo.
Delala sem namreč že od 15. leta. V isti stavbi, kjer sem obiskovala prvi in drugi razred, je leta 1973 nastala podružnica tovarne otroških čevljev Ciciban, tam sem si zaslužila pokojnino.
Vodilni so me za pol leta poslali na čevljarsko šolo v Žiri, kjer sem se naučila šivati čevlje.
Koliko posluha so imeli za vašo športno kariero?
Ogromno! Kadar sem bila zaradi tekem odsotna, so mi dali izredni plačani dopust, med pripravami sem lahko delala skrajšan delovnik – tako da sem lahko zjutraj opravila trening, šla na delo in popoldne spet trenirala. Bili so tudi moj sponzor in zelo so mi šli na roko. Iz delavnice so me kmalu premestili v pisarno, kjer sem obračunavala osebne dohodke.
Ko je šel Ciciban leta 1992 v stečaj, sem bila najprej na zavodu za zaposlovanje, nato sem kot vaditeljica atletike delala v atletski šoli. Pri 40. letih, ko sva se s prvim možem ločila, so me povabili v atletski klub Nova Gorica, kjer sem tri leta delala kot tajnica.
Bilo je super, imela sem krasnega šefa, vodila sem arhive in blagajniško knjigo ter imela vse urejeno.
Izobrazbe takrat nisem imela, saj kot otrok šole nisem marala.
Zakaj ne?
Ker sem bila po naravi levičarka, v šoli pa so me silili, da naj pišem z desnico. Šolo sem takrat dobesedno zasovražila. Najbolje sem se počutila pri telovadbi, kjer me ni nihče kritiziral, kjer sem lahko dala vse od sebe in kjer sem bila najboljša.
Osnovno šolo sem sicer dokončala, a ne z veseljem. V srednjo šolo se takrat nisem vpisala, saj je to pomenilo, da bi morala v Gorico v internat. Takrat namreč ni bilo cestnih povezav kot so danes.
Z atletiko se je ukvarjala tudi po koncu kariere.
Je pa zanimivo, da sem se v šolo vrnila s 45 leti, ko se mi je za to ponudila priložnost. Ko sem bila zaposlena na Hitu (zaposlila sem se leta 2004), sem zraven obiskovala trgovsko šolo. Začuda sem se povsem navdušila. Znanje sem dobesedno požirala. Šolo sem končala z odličnim uspehom.
Ste z atletiko kaj zaslužili?
Če mislite na denar, potem je odgovor ne, razen na kakšnem mitingu, sem pa po drugi strani zaslužila ogromno spominov. Vse to, kar vidite v albumih in zvezkih …
No, je pa res, da sem kot otrok za zmago dobila športne copate Borovo, to se mi je najbolj vtisnilo v spomin (smeh), a to verjetno ni zaslužek, ki ste ga imeli v mislih.
Kaj ste si privoščili za denar, ki ste ga dobili na tekmah?
Boljše hlače ali majico (smeh) ali pa sem iz denarja za potne stroške otrokoma kupila boljšo bundico ali kaj podobnega.
Moja plača je bila vedno na zelo spodnjem delu lestvice, zato je temu primerno skromna tudi moja pokojnina.
Omenjali ste, da ste se že s petnajstimi leti zaposlili. Kaj pa regeneracija? Danes je znano, da je to ključen del treninga, vi pa ste bili praktično 24 ur na dan v pogonu.
Kaj pa vem. Saj pravim, največ časa sem imela, ko sme bila na porodniškem dopustu, saj mi poleg treningov ni bilo treba hoditi še v službo. Bila sem prava gospa!
Hči je bila z mano na treningu, vmes sem jo podojila. Če ni spala, sem prosila koga, da jo pelje naokrog.
Leta 1981 je rodila svojo prvo hči Ano in leta 1992 še hčerko Tino. Obe sta se v mlajših letih ukvarjali z atletiko.
Če se ozrete nazaj, mislite, da ste izkoristili svoj športni potencial ali bi lahko iztržili kaj več? Prej ste rekli, da na velikih tekmovanjih ni šlo vedno tako, kot bi si želeli. Na slovenskih in lokalnih ste bili vajeni biti kraljica, ste rekli, na velikih tekmah pa ni bilo čisto tako …
Da, prepričana sem, da ja. To je bil moj domet.
Moj trener, oziroma bivši mož je rad rekel: Do sem smo prišli, da bi pa posegel po kakšnih prepovedanih sredstvih, kot so to v mojem obdobju počeli v nekaterih drugih državah, pa ne. Jaz svoje žene na ta način ne bom uničeval, mi je rekel. Zato mislim, da sem dosegla vse, kar sem lahko. Niti se nisem imela za ne vem kako velik talent.
Kako ne?
Kaj pa vem, konkurentke so se mi zmeraj zdele boljše, višje, sem pa po drugi strani imela svoj stil skakanja, svojo trmo, predvsem pa delavnost. Od nekdaj sem bila zelo aktivna. Tudi če sem šla zvečer v Vipolže na ples, sem podzavestno delala poskoke, se sprostila in bila naslednji dan na tekmi odlična.
Sicer pa tekem nisem poznala do sedmega, osmega razreda … Nisem bila preforsirana. Zelo postopno je šlo vse skupaj …
Kar pa zadeva največja tekmovanja, mi je bil uspeh že to, da sem se nanje sploh uvrstila. Mislim, da sem svoj vrh v sezoni dosegla že takrat, ko sem dosegla normo.
Eno je, da normo dosežeš leto pred velikim tekmovanjem in se eno leto pripravljaš samo na tekmovanje, na primer na olimpijske igre …. Jaz pa sem oba vrhunca doživela v eni sezoni.
Kovček, v katerem je leta 1984 iz Los Angelesa prinesla časopise s športnimi rezultati.
Kaj bi izpostavili kot vrhunec vaše kariere?
Nastop na dveh olimpijskih igrah in državni rekord, ponosna sem tudi na to, da sem kot edina jugoslovanska atletinja sodelovala na grand prix mitingih, ki so predhodnik diamantne lige.
Na ta račun teh mitingov sem leta 1985 prepotovala lep del sveta. Od Helsinkov do Budimpešte, uvrstila pa sem se tudi v finale serije v Rimu.
Foto-video sprehod skozi kariero Lidije Kristančič
Koliko danes še spremljate atletiko? Spremljate vaše naslednice? Marušo Černjul in Lio Apostolovski?
Seveda! Odkar imam pametni telefon, sproti spremljam, kaj se dogaja v atletiki. Rezultate spremljam na Timingu Ljubljana, prenose, če so, pa na YouTubeu. Tudi moja nečakinja Vita Benedetič se ukvarja z atletiko, skače s palico, tako da sem kar na tekočem.
Top 5 slovenskih skakalk v višino:
1. Britta Bilač 200 cm (1994)
2. Maruša Černjul 193 cm (2016)
3. Lidija Lapajne (danes Kristančič) 192 cm (1985)
4 . Lia Apostolovski 192 cm (2020)
5. Lea Cimperman 188 cm (2001)
Zanimivo je, da je Lia Apostolovski, ki ste jo omenili (junija lani je s 192 centimetri izenačila rekord Kristančičeve, op. a.) hči Saše Apostolovskega, ki je bil nekoč najboljši slovenski skakalec v višino, njen trener pa je Rožle Prezelj. Z njegovimi starši Stanko in Dušanom, ki še danes tekmujeta na veteranskih tekmovanjih, smo na stadionih skupaj preživeli ogromno časa.
V svoji karieri ste nastopali kot Lidija Benedetič in Lidija Lapajne, zdaj ste Lidija Kristančič. Je vaš priimek ali športna zgodovina kakorkoli pomagala pri odpiranju vrat oz. iskanju službe?
Vsekakor! Vse, kar sem počela v življenju, je bilo povezano z mojo športno kariero.
Od podjetja Ciciban, do atletske šole in atletskega kluba do Hita, kjer so me zaposlili, ker sem igrala odbojko za ŠD Hit, tudi moj nekdanji mož je bil Hitovec in direktor me je poznal kot športnico.
V podjetju najprej niso vedeli, kakšno delo bi mi ponudili, a sem jim hitro dala vedeti, da je zame vsako delo častno in da mi nič ni težko. Da lahko tudi čistim, saj nisem imela ustrezne izobrazbe.
VIDEO: "Kaj mi je dal šport?"
Na koncu so mi ponudili možnost dela kot sobarica ali čistilka v igralnici. Ni mi bilo težko, samo da sem lahko kaj zaslužila. Firma je bila zelo urejena, zame je bilo boljše kot prej v atletskem klubu, saj sem imela točno določen urnik dela.
Poleg tega so me poslali na vse možne seminarje, učila sem se tujih jezikov, hodila na seminarje za hotelske gospodinje in na koncu zasedla mesto vodje skupine čistilk. To pomeni, da sem poleg čiščenja delala tudi urnik za delavke, naročala in sprejemala robo - od brisačk do čistil … Ko so ukinili Hitove čistilke in je delo prevzel zunanji čistilni servis, so mi po šestih letih dali možnost, da grem za dve leti na zavod, potem pa se upokojim, in to sem tudi storila.
Vse te priložnosti so se mi ponudile prav zaradi mojega imena.
2