Druga kariera
Nedelja, 23. 5. 2021, 19.03
2 leti, 11 mesecev
DRUGA KARIERA (211.) – Marko Kump
V svojem slogu kot puščica se je s kolesa katapultiral v avto
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
7,30
5
Marko Kump je pri 32 letih že športni direktor pri Adrii Mobil, potem ko je lani končal kariero.
Pri vrhunskih športnikih je vedno v zraku vprašanje, kaj bodo počeli po koncu kariere. Mnogi se dalj časa iščejo, spet drugi hitro najdejo nov izziv. Med druge spada dolenjska puščica Marko Kump. Morda tudi zato, ker je imel v kolesarskem svetu funkcijo šprinterja in je moral v zaključkih dirk hitro manevrirati, predvidevati ter biti iznajdljiv, če je želel doseči zmago. Nemudoma je prevzel položaj športnega direktorja pri novomeškem klubu Adria Mobil, v dresu katerega se je veselil največjih uspehov - tudi v družbi Primoža Rogliča. A verjetno jih ni malo, ki so mislili, da bo pri 32 letih še kolesaril, ne pa postavil kolesa v kot in zagrizel v novo jabolko. "Motiv," poudarja Kump, tega pa ima v novi službi zdaj na pretek.
Osrednji domicil kariere Marka Kumpa je bila domača Adria Mobil, pri kateri se je veselil največ zmag na profesionalni športni poti. Štirikrat se je podal v tujino (Geox, Saxo-Tinkoff, Lampre Merida, CCC-Polkowice) in se najbolje počutil pri ekipi Saxo-Tinkoff. V karieri si je prišprintal 17 profesionalnih zmag na dirkah pod okriljem Mednarodne kolesarske zveze (UCI), skupno pa kar 42-krat stopil na najvišjo stopničko. V posebnem spominu sta mu ostali etapni zmagi na dirki Po Sloveniji. Tista iz leta 2015 je imela sploh dodatno težo, saj je slovensko kolesarsko pentljo osvojil njegov ekipni kolega pri Adrii Mobil Primož Roglič, s katerim sta imela poseben dogovor.
Rubrika Druga kariera
Tiho ste odšli, brez kakšnega pompa, in nemudoma vstopili v druge vode. V slogu šprinterja ste skočili in se s kolesa podali v avto, v katerem kot športni direktor nadzirate kolesarje Adrie Mobil. Ali je bil kakšen poseben razlog za slovo od kolesarske kariere?
Ni ga bilo. Dodaten je bil zagotovo to, da sem dobil možnost nadaljevanja dela v kolesarstvu v drugačni vlogi. Lansko leto je bilo na pol kolesarsko. Ni bilo dirk. Trenirali smo, nismo vedeli, zakaj treniramo. Začel sem razmišljati o tej možnosti. Epidemija covid-19 je pospešila vse skupaj. Enkrat je treba reči dovolj.
Marko Kump o ciljih na dirki Po Sloveniji
Pa vendarle, z 32 leti niste stari.
To je res, ampak starost nima nobene vloge. Pomembno je predvsem to, kaj želim in kdaj je vsega dovolj.
Ali je morda primanjkovalo tudi motiva?
Vse težje je bilo. Motivacija za trening mi je padala. Če želiš biti v kolesarstvu na visoki ravni, moraš trdo delati. Brez motivacije je to težko doseči.
V tujini mu je bilo najbolje pri ekipi Saxo-Tinkoff, kjer je bil športni direktor Bjarne Riis.
Največ zmag ste dosegli v dresu domačega kluba Adria Mobil. Prav tako ste okusili tujino in tekmovali v višjem rangu. Ste zadovoljni s tem, kar ste dosegli?
Če bi mi nekdo pred 15 leti dal na mizo takšno kariero, kot sem jo imel, bi takoj podpisal. Videl sem, kako je na najvišji ravni, kakšen je moj domet. Tisto, kar sem bil sposoben narediti, sem maksimalno izkoristil.
Kaj vam je prinesla tujina? Rožice verjetno ne cvetijo povsod.
Daleč od tega. Kar se vidi po televiziji, so le najlepše stvari. Ko si enkrat tam, je vse profesionalno. Temu je vse podrejeno – od treningov, potovanj … Zelo malo si doma. Vse leto posvetiš le temu. V štirih ekipah sem bil. Videl sem, kako je. Videl sem, da nisem dovolj dober, da bi obstal tam. Srečo sem imel, da sem ob vrnitvi vedno nanizal dobre rezultate in imel možnost ponovnega odhoda. Razlika med zmagovanjem tu in tam je ogromna. To sta dva povsem različna ranga.
Kje vam je bilo najlepše in kje najtežje?
Najlepša izkušnja je bil Saxo-Tinkoff. Za ekipo je skrbel Bjarne Riis. Delo znotraj ekipe je bilo podrejeno kolesarjem. Temu, da bi nam omogočili čim lažje delo. Osredotočeni smo bili le na svoje delo, preostalo so urejali oni. Po mojem mnenju greš težko na višjo raven, kar zadeva samo organizacijo. Slabe izkušnje? Tudi v Saxu mi ni bilo lahko. Povsod je težko. Ko si enkrat v teh vodah, se s tem navadiš živeti. Težko bi rekel, da sem se nekje slabo počutil. Pridejo vzponi in padci. Imaš obdobja v letu, ko ti ne gre. Ko ti ne gre, gledaš z drugačnimi očmi, kot če si dober. V vseh ekipah sem bil v dobrih krogih. S kolesarji smo ostali v stikih, smo dobri prijatelji.
Največ let je preživel v dresu Adrie Mobil, v katerem se je počutil najbolj domače.
Katero je bilo vaše najuspešnejše leto? Morda 2015, ko ste nanizali veliko zmag, moštveni kolega Primož Roglič pa je osvojil še domačo dirko Po Sloveniji?
Zagotovo to leto.
Ko je Primož prišel v Adrio Mobil, vas ni bilo, saj ste bili v tujini. Kako ste takrat spremljali njegov prihod iz skakalnega v kolesarski svet in kako je bilo, ko sta prvič kolesarila skupaj v dolenjski ekipi?
Nisem razmišljal nič drugače kot večina kolesarjev. Spet smo dobili novega rekreativca. Primož je kmalu pokazal, da ni tako. Kmalu je dal vedeti, da je zunajserijski. Ko sem se vrnil, se je že dobro vključil v ekipo. Sprejela ga je. Videti je bilo, da ima drugačen motor kot preostali. Močnejši je bil.
Tista dirka Po Sloveniji je bila za vaš klub sanjska. Roglič je postal kralj, vi ste zmagali na zadnji etapi s ciljem v Novem mestu. Kako se je spominjate?
Ko razmišljam za nazaj, je vse steklo tako, kot smo si zamislili. Vedeli smo, da smo dobri, verjetno pa ne, da je Primož tako dober. Upali smo. Na koncu se je izkazalo, da smo z razlogom upali. Na koncu je moral Primož doseči rezultat. Vsi smo bili tam zato, da bi si med seboj pomagali.
Leta 2015 je Primožu Rogliču pomagal do velike zmage na dirki Po Sloveniji.
Ste mu med dirkami kaj svetovali?
Do takrat je Primož že zmagal na nekaj dirkah. Spomnim se anekdote z dirke Po Sloveniji. Krog pred zaključnim vzponom na Tri kralje - padal je dež - sem poskušal ustvariti dobro vzdušje. Primož je sicer vedno izjavil kakšno, da smo se smejali. Ne vem, kako je pogovor nanesel na to, ampak rekel sem mu: "Kaj zdaj, boš zmagal danes?" "Bom, če boš ti jutri," mi je odgovoril. Na koncu je bilo prav tako. Primož je osvojil dirko, jaz pa zadnjo etapo v Novem mestu.
Koliko ste že med kariero razmišljali o vlogi športnega direktorja?
Nisem prav veliko razmišljal o tem. Kdaj je prišla v glavo misel, kako bi bilo, če bi bilo. Zmeraj mi je bilo to delo všeč. Kaj lepšega bi si lahko želel kot to, da ostaneš v svoji vodah, ko končaš kariero? Preden je Bogdan (Bogdan Fink, op. a.) prišel do mene s to idejo, se je že vedelo, da bom končal kariero. Lahko bi šel v drugo smer, tako pa sem ostal v svojem športu.
Kot kolesar ste bili znani kot dolenjska puščica. Boste zdaj morda dolenjska trda roka?
Mislim, da nisem takšen tip človeka oziroma samo do neke meje. Včasih je treba biti malce trši, sicer te fantje hitro ovijejo okoli prsta. Mislim, da se da o vsem lepo pogovoriti, se dogovoriti in to izpeljati. Če je razumevanje obojestransko, ni težav.
Sam se je leta 2015 na slovenski pentlji razveselil zmage na zadnji etapi s ciljem v Novem mestu.
Kako ste se vpeljali v delo? Vendarle morate pripravljati treninge za druge. Imate kakšno pomoč?
Bolj ali manj delam sam. Zdaj že vem, kako poteka sistem organizacij tekmovanj, potovanj, logistika, protokoli ob covid-19. Vse, kar spada zraven. Na začetku je bilo zaradi covid-19 težko. Vse veš, vendar so malenkosti, na katere ne pomisliš. Potrebuješ čas, da padeš v ritem, da točno veš, kaj moraš narediti. Morda sem zaradi covida prišel v najmanj idealnem času, saj je veliko protokolov. Včasih je še kaj zapleteno glede tega, a se vse izpelje, kot se mora.
Na koga se obrnete za pomoč glede treningov? Ali se morda tudi izobražujete?
V klubu je dosti ljudi. Branko Filip mi vedno pomaga, če kaj potrebujem. Dosti nas je z izkušnjami.
Kakšen cilj imate kot športni direktor? Bi se tudi v tej vlogi radi kdaj preizkusili v tujini, če bi bila možnost?
Kot otrok sanjaš, da bi kot kolesar nekoč zmagoval. Zdaj je drugače. Čeprav mi je že kar lepo steklo, se moram še vedno veliko naučiti. Ne bi govoril o tem, kaj bo prinesla prihodnost. Ponavadi se je vedno obrnilo v drugo smer, kot sem si predstavljal. Bomo videli. Tu mi je super. V Adrii Mobil imamo ekipo mladih kolesarjev. Veliko mladih bo še prišlo. V pravo smer moramo, da bomo imeli v prihodnje še kakšnega Rogliča ali Pogačarja.
V karieri je velikokrat v šprintih zmagoslavno dvignil roke v zrak.
Trenerji v različnih športih vedno izpostavljajo, da je bistveno težje biti trener, v vašem primeru športni direktor, kot tekmovalec. Vendarle imate pod seboj več športnikov, za vse je treba skrbeti, kar zahteva veliko časa.
Ko sem bil kolesar, sem vedno govoril, kako težko je biti kolesar. Smejal sem se ljudem v strokovnem štabu, ki so govorili, da je najlažje biti kolesar. Zdaj jih počasi že razumem. Kot kolesar ne vidiš stvari, ki jih mora opraviti osebje. Ko si enkrat na tej strani, ni vse rožnato. Dela je precej več, kot si misliš. Stvar ni preprosta. Za kolesarje bo vedno najtežje biti kolesar (smeh, op. a.).
Kako zadovoljni ste z dosežkom mladih kolesarjev v letošnjem letu?
Precej kratko obdobje je. To so mladi kolesarji, ki so prišli iz kategorije mladincev. Za njih je to nov svet, ogromen preskok. Potrebovali bodo nekaj časa, da se bodo razvili do te mere, da bodo dirkali. Nekateri bodo hitreje, drugi pozneje, nekateri morda nikoli. Za vse je potreben čas. Sprememba se ne zgodi z danes na jutri. Fantje so pri nas opravili osnovno šolo kolesarstva. Veliko so se naučili, dosegli rezultate. Verjamem, da imajo s pravim delom in pristopom svetlo prihodnost.
Osrednji cilj je dirka Po Sloveniji. Nastopil bo tudi Tadej Pogačar. Lepšega zagona in motivacije za mlajše kolesarje si ne bi mogli zamisliti.
Za te fante je dirkati z zmagovalcem Tour de Francea tako kot meni z Armstrongom (Lance Armstron, op. a.). Povrhu vsega je Tadej še Slovenec. Postopoma je treba iti. Ne smemo prehitevati, pa bomo prišli do tja, kamor želimo.
V klubu si prizadevajo za to, da bi Slovenija v prihodnje pozdravila še kakšnega Primoža Rogliča ali Tadeja Pogačarja.
Ali opažate, da je zaradi Rogliča in Pogačarja več otrok, ki so se začeli ukvarjati s kolesarstvom?
Mlajše selekcije so kar številčne. Precej bolj, kot sem mislil, da so. Zdaj je še sin letos začel in sem malce bolj vpet s te strani. Veliko jih je. Ne vem, koliko jih je bilo prejšnja leta, verjamem pa, da se je zaradi njiju zanimanje za kolesarstvo povečalo.
Vrhunski športniki pogosto poudarijo, da sina ne bodo potiskali v svoj šport, saj vedo, kaj vse to potegne za seboj. A verjetno je otroku, ko vidi očeta delati neko stvar s srcem, težko preprečiti, da se ne bi še sam preizkusil v tej dejavnosti?
Željo je imel, a se mu rekel, da bo še malce počakal. Nato je prišlo stanje s covid-19 in smo ga morali nekam dati, da se je rekreiral in porabil odvečno otroško energijo. Povsem je zagret za kolesarjenje. Sicer je še mlad in to je zanj zabava. Uživa, všeč mu je družba, druženje, rad ima kolo. Tudi sam sem že govoril tako, kot ste dejali, vendar mu ne moreš braniti, če ima željo. Naj poskusi, kar si najbolj želi. Nikdar ne vemo, kako bo v prihodnje. Morda ga bo čez leto zanimala košarka, nogomet … Pomembno je, da je aktiven in da ob tem uživa.
5