Cedevita Olimpija
Druga kariera
Nedelja, 30. 5. 2021, 14.19
3 leta, 6 mesecev
DRUGA KARIERA (212.) – SLAVKO DUŠČAK
Še druga kariera, za katero se lahko zahvali ženi
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,19
"Poglej ga … Kot 'foter'. Saj res, kje pa je Slavko Duščak?" Kratek medklic s tribune ob košu člana Cedevite Olimpije Dana Duščaka, sicer enega bolj obetavnih slovenskih košarkarjev. In da, sina nekdanjega reprezentanta Slavka Duščaka. Ta je, da takoj potešimo radovednost sogovornika z uvoda pričujočega zapisa, trener ŽKK Grosuplje in član štaba ženske reprezentance. Pa tudi oče. Ne samo omenjenega Dana in reprezentanta v futsalu Klemna, ampak tudi skupno kar petih otrok. "Le ženi se lahko zahvalim, da sem imel ob tako številčni družini igralsko in zdaj trenersko kariero," pravi tokratni gost Druge kariere Slavko Duščak.
Ni bil zvezdnik iz lige NBA, ki bi tekal za milijoni. Vseeno si je z nadpovprečno kariero, ki je segala tudi do evrolige in članske reprezentance, priigral dovolj manevrskega prostora in finančne varnosti za miren prehod v novo življenje in tehten razmislek o novih poteh. Že med kariero je sicer razmišljal o tem, da bo ta igralsko finančni vir nekoč usahnil. "Nisem brezglavo iskal službe. A če bi bilo treba, bi se lotil marsikaterega dela. Tudi jarke bi kopal. Brez težav. Denar je pač denar, družino je treba nahraniti," pripoveduje Slavko Duščak, eden tistih nekdanjih košarkarjev, ki so po koncu kariere spoznali, da bi bilo modro ostati tam, kjer je tak človek najmočnejši – v košarki.
Začelo se je na Turjaku, kjer je stanoval, oziroma v bližnjih Velikih Laščah, kjer je tamkajšnji župan pred trinajstimi leti prerezal trak nove telovadnice. "Začel sem razmišljati o šoli košarke," se spominja Duščak, ki je bil navdušen nad dobrim lokalnim odzivom. Kar pet let je vodil šolo, nato pa ga je prevzel pravi trenerski klic. In poklic. Kot trener oziroma pomočnik je deloval v Postojni in pri ljubljanskem Slovanu. Za slednjega obžaluje, da ni bilo pravega finančnega zaledja.
Te dni je osredotočen na ženski EuroBasket 2021.
Nato pa je prišel klic iz ženskega košarkarskega kluba Grosuplje. "In tam sem še danes," se nasmehne. Je glavni trener članske ekipe, aktiven pa je tudi v preostalih selekcijah. Deluje tudi na reprezentančni ravni. Vodil je mladinke, zdaj pa je pomočnik selektorja Damirja Grgiča v članski izbrani vrsti. Zmotili smo ga ravno med pripravami na bližajoče se evropsko prvenstvo, za Slovenke že tretje zaporedno.
Ženska ali moška košarka?
"Napočil je trenutek za korak naprej. Dekleta ne bodo novinke na evropskem prvenstvu. Vedo, kaj jih tam čaka. Tudi mi vemo, kako se stvarem streže. Na koncu bo vse odvisno tudi od dnevne forme in množice spremljevalnih dejavnikov. Bil bi že čas, da se obrnejo nam v korist. Tako bi lahko prišli do odmevnega rezultata," o ciljih na EuroBasketu pripoveduje Slavc, ki se z dekleti trenutno mudi na turnirju na Slovaškem.
Pogovor je kaj hitro zavil tudi do vprašanja o primerjavi dela v ženski in moški košarki. Mnogi trenerji so se specializirali, spet drugi so skakali z enega na drugi pol. Duščak pravi, da o tem pretirano ne razmišlja. "Zdaj delujem v ženski košarki. Tako na klubski kot tudi na reprezentančni ravni. Zato razmišljam le o tem, da bi ji dal čim več. Prepričan sem, da sem lahko del te zgodbe. To je moj fokus. Sicer pa me bolj kot delitev na moško ali žensko košarko zanima delitev na urejena in neurejena okolja. Če se bom z delodajalcem dogovoril za en evro, ga želim imeti. To je vse. Govorim iz lastnih izkušenj, saj sem pri Slovanu deloval v dobro nastavljenem projektu, a brez finančnega zaledja," pravi 47-letni trener.
Ko pripoveduje o delu s košarkarji ali košarkaricami, vendarle priznava, da komunikacija ni povsem enaka. "Včasih mi uide kakšna besedna zveza, ki ni najbolj primerna," se pošali. "Se pa časi spreminjajo. Tudi raven dialoga je drugačna. Ni več tako, da je treba vedno povzdigniti glas, da bi prišel do želenega cilja. Včasih tudi brez trde roke lahko prideš do enakega rezultata," pravi Duščak, ki je na svoji igralski poti sodeloval s številnimi trenerji. Vojko Herksel, Zmago Sagadin in Neven Spahija pa so tisti trije, ki so na njem pustili največji vtis in ga posredno zaznamovali tudi pri oblikovanju lastnega trenerskega sloga.
Ponosen na kariero
Če bi se poglabljal v svojo igralsko kariero, bi videl veliko napak. Zato se je ob vprašanju, kaj bi spremenil, nasmehnil in se nelagodno popraskal po glavi. "Moje vodilo je, da gledam naprej. Zakaj? Preteklosti pač ni mogoče popravljati. Moje napake? Da, seveda so bile. Ena od mojih nalog je, da igralcem in igralkam, ki jih treniram, dopovem, naj jih ne ponavljajo," pravi in dodaja: "Je pa med igralcem in trenerjem velika razlika. Igralec je sam, trener pa mora gledati na dvanajst ali še več igralcev. Prav pred dnevi sem v nekem pogovoru z reprezentantkami dejal, da bi na vse skupaj gledale drugače, če bi bile v vlogi trenerja zgolj en dan ali en trening."
Na igralsko kariero je danes ponosen. Najbolj ga je zaznamoval prehod iz mladinske v člansko kategorijo. Za mnoge usodno obdobje. Zanj odločilno. Meni, da zaradi predrznosti in igrivosti. "Lahko bi storil več. A tudi precej manj. Tudi poškodbe so me malce omejile. A ko danes govorim otrokom, sem lahko ponosen. Z veseljem jim namenim kakšen nasvet. Silim jih pa ne," pravi eden od 97 košarkarjev, ki so v slabih treh desetletjih nosili dres slovenske reprezentance. Nastopil je tudi na evropskem prvenstvu leta 2003. Na klubski ravni pa je po preboju do članske ekipe Slovana igral še za Olimpijo, Laško in Krko v njihovih uspešnih letih in z močnim evropskim prizvokom, nato v tujini za Teramo, Anwil in Sopromi, vmes doma še za Elektro, potem pa je kariero zaključil leta 2009 v Kopru.
Klemen Duščak v dresu slovenske reprezentance.
Pomočnik tudi v domači peterki
Slavko Duščak čez deset let? "Iz dneva v dan. Nimam neke začrtane trenerske poti, za katero bi v tem trenutku lahko povedal, kam me bo peljala. Sem motiviran in pripravljen delati," odgovarja tokratni gost Druge kariere, ki priznava, da ne bi imel prve in ne druge kariere, če mu ob strani ne bi stala žena.
"Že ko sem bil aktivni košarkar, je žena podpirala tri vogale hiše. Glede na to, da imava pet otrok, bi lahko dejal, da tudi četrtega. Ne bom lagal, če ne bi imel tako skrbne in prilagodljive žene, ne bi mogel delovati v košarki," poudarja oče petih otrok.
Najstarejši Klemen, sicer tudi reprezentant v futsalu, je star 27 let. Dve leti mlajša je Manca, diplomantka notranjega dizajna. Nogometni sodnik Nejc jih šteje 23, član Cedevite Olimpije Dan pet manj, 14-letna Ana pa je kadetinja v košarkarskem grosupeljskem klubu.
Po očetovih stopinjah, a s potencialom za še korak več: Dan Duščak.
Ko pokliče Real …
Ko mu omenimo Dana in poteze, ki spominjajo nanj, se nasmehne in prikima. "Bolj kot kakšna podobnost z mojo igro, na katero me kdaj kdo opomni, me veselita njegova igrivost in želja po zmagi," pravi Slavko, zadovoljen s sinovim razvojem. Ta je bil povezan tudi s kaljenjem pri madridskem Realu.
"Ko prejmeš klic iz Reala, ne ostaneš ravnodušen. To je institucija. Toda končna je bila odločitev sinova. Dejstvo pa je, da nas je vse, kar obdaja klub, impresioniralo," pravi in v isti sapi dodaja, da sinu ne želi soliti pameti. "Vedno pa sem mu na voljo za nasvet."
Ob tem postreže še z anekdoto iz nogometne kariere starejšega sina Klemna: "Igral je za Bravo. Po tekmi sem v avtu 'nekaj pametoval'. Le pogledal me je in me vprašal: 'Oči, a ni čudno, da ti in trener različno gledata na to stvar?' Takrat sem vedel, da se ne smem vtikati."
