Nekdanji slovenski nogometaš ustvarja čudeže v gostinstvu

Nejc Skubic je nekdanji slovenski nogometni reprezentant. Za izbrano vrsto je zbral 22 nastopov, med strelce se je vpisal leta 2018 proti Cipru. V karieri je igral za Ilirijo, Olimpijo, Interblock (Factor), Dravo, Otelul Galati, Domžale in Konyaspor, pri katerem je nastopal zadnjih šest let in pol ter ustvaril močno čustveno vez z navijači. Foto: R. P.

Razmišlja trezno, odločno in dolgoročno, ničesar ne prepušča naključju. Zaupa le redkim v življenju, zato je še toliko bolj srečen, da so to ravno tisti, ki ga vsakodnevno obkrožajo. Tako družinsko kot tudi poslovno. Zaveda se, kako zahteven je preskok za vrhunskega športnika, ko pomaha navijačem in se odpravi drugi karieri naproti. Skrbi ga za tiste, ki znajo igrati le nogomet in nič drugega, hkrati pa dajejo kakovost pred karakter. "Tisti se bojijo končati kariero," nam je pojasnil, ko smo z njim kramljali debelo uro v enem izmed ljubljanskih lokalov.

Sam kot sveže pečeni upokojenec uživa, zdaj ima opravka z rekordno dolgimi in uživaškimi poletnimi počitnicami. Česa takšnega si ni privoščil že skoraj dve desetletji! Svojo poslovno kariero namerava graditi na gostinstvu, svetu nepremičnin in turizmu. Ter biti sam svoje sreče kovač, sam odločati o tem, kakšen bo njegov delovni čas. Dočakal je svobodo, ravno tisto, kar ga je utesnjevalo zadnja leta, ko sta sina v Turčiji rasla. In pogrešala več druženja z očetom. Zato je še toliko bolj hvaležen srčni izbranki Juši, s katero si bosta dahnila usodni da prihodnje leto. Datum je že izbran, to bo novo poglavje v čudoviti zgodbi družinice Skubic, ki ima opravka z nevsakdanje srečnim poletjem.

Zakaj ste se poslovili od nogometa tako kmalu, pri komaj 32 letih, ko ste ga igrali na zavidljivo vrhunski ravni?

Zaradi družine. Ko dobiš otroke, se ti življenje spremeni. Podrediš ga vzgoji svojih otrok, z njimi želiš preživeti čim več časa. V zadnjih letih so mi dali številni dogodki veliko za misliti. Denimo smrt Kobeja Bryanta, pa letošnja smrt mojega soigralca Ahmeta Calika. Spoznaš, kako minljivo je vse skupaj. Danes si, jutri pa te morda že ni več.

Zato želim preživeti čim več časa z družino, ki mi pomeni največ na tem svetu. Z dekletom sva se med mojo nogometno kariero pogovarjala o tem, da bi starejši sin obiskoval osnovno šolo v Sloveniji. No, pa se je naposled le vse poklopilo. Star je pet let, tako da bo zdaj, ko smo se vrnili iz Turčije, lahko še eno leto obiskoval vrtec v Mengšu, potem pa šel s svojimi prijatelji v šolo. Tako bo prilagajanje zanj bistveno lažje.

Kariero je začel v zeleno-belem dresu ljubljanske Ilirije. Tudi zadnjo tekmo je odigral v zelenem, v dresu Konyasporja. Vmes je zamenjal kar nekaj klubov. Pri 13 letih se je na željo danes žal že pokojnega Romana Bengeza preselil k Olimpiji, nato pa pol leta pred njenim finančnim razpadom odšel k Factorju, bodočemu Interblocku, s katerim je dvakrat osvojil pokal. Pred tem je bil še na Ptuju pri Dravi, kjer ga je vodil Milko Đurovski, njegova soigralca sta bila tudi Ermin Raković in Zoran Pavlović, a so Štajerci izpadli iz prve lige. Ko se je vrnil iz Romunije, pa je njegova kariera krenila v želeno smer. Vrhunec je doživel v Turčiji. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Nogomet mi je, hvala bogu, omogočil, da sem lahko preskrbel družino. Mnogi me sprašujejo, zakaj nisem podaljšal pogodbe v Turčiji, saj bi lahko zaslužil še nekaj denarja. Odgovarjam jim, da ni vse v denarju. Normalno, nekaj ga potrebuješ za normalno življenje, a nekje je treba potegniti črto in reči dovolj. In to takrat, ko si z nečem zadovoljen. Sam sem prišel do te ravni. Zadovoljen sem s tem, kar imam. Imam tudi neke nove cilje, ki mi bodo morda prinesli dodaten finančni kapital, a že s tem, kar imam trenutno, sem zadovoljen. Najbolj pa mi je pomembno, da imam zdrave otroke in dekle. To je to.

Kaj počnete zdaj, ko ste tudi uradno prestopili prag druge kariere?

Zaenkrat sem še na začetku in še vse skupaj predelujem. Z dekletom sva se odločila, da pravo "ponogometno" življenje začnemo 1. septembra, do takrat pa si bomo odpočili in privoščili veliko dopusta. To poletje želimo čim bolje izkoristiti. To so moje prve dolge poletne počitnice po 14. letu, zato lahko razumete moje navdušenje. Ko pa bo poletja konec, se že veselim novega življenja. V veliko pomoč mi bo, da smo se na vse skupaj pripravljali že dlje časa.

"Ko smo se odločali glede imena, smo iskali ime s pomenom. Večinoma ustvarja chef jedi iz sestavin iz slovenskega prostora. Nismo restavracija, ki bi ustvarjala le slovenske jedi, ustvarjamo tudi drugačne, ampak naša prioriteta je, da imamo slovenske sestavine. Tega se držimo. Tu sem strikten, normalno, tega ne moreš upoštevati stoodstotno, ker pozimi slovenske zelenjave pač ne moreš dobiti, ampak stremimo k temu, da se tega čim bolj držimo," je Skubic pojasnil, kako se v njegovi restavraciji kulinarične mojstrovine pripravljajo pretežno iz domačih sestavin. Foto: Instagram V to ne dvomimo, saj že tri leta vodite restavracijo Landerik v starem delu Ljubljane. Bo gostinstvo edina vaša poslovna niša?

Gostinstvo bo verjetno ostala moja primarna zadeva, čeprav se v ekipo, ki jo imam v restavraciji, ne bom mešal. Zadeve, ki deluje in prinaša uspehe, nima smisla spreminjati. Tega, da bi zdaj, ko sem prenehal igrati nogomet, prišel nazaj in jim začel v restavraciji pametovati, kaj je treba storiti, resnično ne nameravam početi (smeh, op. p.). Na papirju sem še vedno glavni v restavraciji. V ekipo Landerika se bom resda vključil, a prevzel bolj obrobne zadeve.

Če pa pustimo ob strani restavracije, imam tu še nepremičnine. Poslovno sodelujem z mojim očetom, ki je kot gradbenik zlata vreden za takšen posel. Kupujemo nepremičnine, jih renoviramo in prodajamo naprej. Imamo tudi neke zamisli za prihodnost, da bi začeli graditi nove objekte.

Imam pa še tretjo poslovno nišo, saj pomagam bratu, ki vodi turistično dejavnost. Na voljo imamo apartmaje in stanovanja, ki jih oddajamo.

Ogromno stvari imam, tako da mi v drugi karieri ne bo dolgčas, ostaja pa na prvem mestu naša družina. Najbolj se bom posvetil njej. Zaradi tega sem tudi prenehal z nogometom.

Kako vam je sploh uspevalo, da ste v zadnjih letih zagnali, nato pa še vodili restavracijo, če ste ves čas igrali daleč proč v Turčiji, obenem pa bili zasedeni še z igranjem v slovenski reprezentanci?

Jaz in restavracija? To je zelo zanimiva zgodba. Že kot otrok sem si želel imeti svojo restavracijo. Leta 2018 se je pokazala priložnost, da bi šel v gostinske vode. In to v starem delu Ljubljane. Priložnost sem zagrabil z obema rokama. Tisto leto je bilo eno najtežjih zame, tako v fizičnem kot psihičnem smislu, saj sem vzporedno "fural" tako nogomet kot tudi odprtje restavracije, pri kateri je bilo treba urediti vse. Celoten prostor smo morali praktično zgraditi iz nič.

Težava je bila, ker nisem takrat poznal niti ene osebe v gostinstvu. Priznam, do takrat sem se bolj gibal v nogometnih krogih, v gostinstvu pa nisem imel vez in poznanstev. Tako sem moral začeti iz čiste ničle. Sem šel na Facebook in Messenger ter dejansko gledal, kdo je kuhar ali natakar. Tako sem prihajal do prvih stikov. Od nekaterih sem slišal, da so se mi posmehovali, češ, kaj se pa grem, da iščem ljudi kar prek Facebooka. A druge poti nisem poznal, tako sem pač moral začeti.

"Prej nisem dal veliko na to, zadnjih sedem let pa obožujem fine dining. Najraje imam slow food. Všeč mi je ideja, vse, predvsem druženje ob hrani. To je vrhunsko," je navdušen nad omenjenim načinom, ki je prisoten tudi v njegovi restavraciji. Pa "turški" kebab? Ob smehu nam je zatrdil, da jih je več pojedel takrat, ko je igral še v Sloveniji, v Turčiji pa v dobrih šestih letih le enega, dva. Pač, raje ima fine dining. Foto: Miha First

No, potem pa je steklo. Imam srečo, da je moj oče gradbinec. Prevzel je gradbena dela v restavraciji, za ekipo in vse ostalo, kar spada v restavracijo, gostinci dobro vedo, o čem govorim, pa sem bil prepuščen sam sebi. Na začetku je bilo zelo težko, najbolj zaradi tega, ker sem bil ves čas v Turčiji. Od Ljubljane oddaljen približno 1.200 kilometrov. Tako je vse potekalo na daljavo. Takrat mi je ogromno pomagalo dekle Juša.

Ko smo leta 2019 odprli restavracijo, je bilo prvih šest mesecev zelo težkih, potem pa je šlo na bolje. Zdaj lahko rečem, da se je splačalo marsikaj pretrpeti in potrpeti. Zdaj smo zelo zadovoljni. Imamo fantastično ekipo. Imam človeka, ki mu lahko zaupam tisoč odstotkov, kar je v današnjih časih, polnih hinavščine, res težko. To je manager restavracije Amir Krcić. Restavracijo doživlja, kot da bi bila njegova. Potem je tu glavni chef kuhinje Izidor Kržišnik, ki je z nami že od začetka. Je pošten, dela tako, kot je treba. Vse je v najlepšem redu, ponosen sem na ekipo.

Restavracija leži v zelo prikupnem delu Ljubljane, na Starem trgu v starem delu mesta.

Res je. Zato smo večinoma odvisni od turistov, a je vedno več tudi Slovencev. Nočem, da bi zvenelo kot samohvala, a lani smo prejeli priznanje Michelinov krožnik, kar je naredilo ogromno reklamo med Slovenci. Vse pogosteje zahajajo k nam, so zadovoljni in se radi vračajo. To me navdušuje.

Zelo je ponosen na ekipo v restavraciji Landerik. "Landerik je tudi krstno ime mojega prvega sina, po drugi strani pa Landerik izhaja iz nemške besede Land, ki pomeni podeželje, in Rik, ki pomeni vsemogočno, prestižno. Imamo hrano, ki jo predstavljamo na moderen način. To potem sovpada s podeželjem in prestižem. Hrano predstavljamo na prestižen način. Imamo degustacijske menije in fine dining. Trudimo se, da natakarji našim gostom predstavijo tako zadevo," nam je podrobno opisal pomen imena. Foto: Instagram Že v nogometu ste radi osvajali lovorike, zlasti pokalne, zdaj pa ste se izkazali še v gostinstvu, kulinariki. Očitno se vseh stvari lotevate z zmagovalno miselnostjo.

Športu sem lahko hvaležen za vse, kar me je naučil. Vesel sem, da so me starši podprli pri nogometu. Če se kot otrok odločiš za šport, je to najboljša odločitev. Šport ti da samostojnost, organizacijo dela. Takrat si prepuščen sam sebi in znaš dan prilagoditi tako, da boš znal organizirati druženje s prijatelji in družino.

Ko sem se spustil v posel, mi je to zelo pomagalo. Šport mi je dal ogromno. Zdaj, ko sem se spustil v drugačne poslovne vode, mi bo zagotovo lažje.

Kar se tiče pridobitve Michelinovega krožnika, sem najbolj vesel, da so slovenski gostje v naši restavraciji tako zadovoljni, da se radi vračajo. Po njih se tudi ravnamo. Med sezono je 80 odstotkov naših gostov turistov, a nam bolj igra "nesezona". Takrat nam je pomembno, da nas obiskujejo Slovenci. Najpomembnejše pa nam je, da je gost zadovoljen.

Pri tej stvari mi ni pomemben denar, ker sem se tega projekta lotil s svojo ljubeznijo, s svojimi otroškimi sanjami. Res ne gledam na to, da bi od tega ogromno zaslužil, pa naj se sliši še tako čudno. Kot nek poslovnež seveda paziš na to, da ne greš v minus, v rdeče številke. Nočeš izgubljati lastnega denarja, a v prvi vrsti je naš namen zagotoviti zadovoljstvo gostov. Da strežemo to, kar sem si vedno želel. Zato velike čestitke ekipi.

O njegovi restavraciji Landerik:

Kako ste proslavili priznanje Michelinovega krožnika?

Kar nismo mogli verjeti, da smo ga prejeli. Nihče od nas. Moramo pa vedeti, da se pri Michelinu ne ocenjuje le hrana, ampak tudi postrežba in ambient. Vse skupaj. Vsi so zaslužni, ne le kuhar, manager ali lastnik, ampak vsi od prvega do zadnjega.

Ta nagrada nam ogromno pomeni. Na trgu smo šele tri leta, kar je za restavracijo zelo malo, od tega smo bili zaprti leto in pol. Dejansko smo odprti le poldrugo leto. In le dve restavraciji v Sloveniji sta naknadno dobili Michelinov krožnik.

Največje zadovoljstvo je, ko vidiš, kako se ti je obrestovalo trdo delo. Koga briga denar. Ponosni smo na to, da smo dobili najbolj objektivno nagrado.

Dejali ste, da ste dejavni tudi v svetu nepremičnin. Vas je presenetilo, kako so cene v Sloveniji poletele v nebo?

Pa še kako. Če bi primerjal ceno moje prve nepremičnine, ki sem jo plačal, bilo je pred petimi leti, s tem, kar se dogaja zdaj, je vse skupaj nerealno. To, kar se dogaja v zadnjem letu, je res neverjetno. Nimam besed. Hkrati pa se moramo zavedati, da so tudi za nas, ki gradimo, šle cene v nebo. V zadnjem letu sem imel odprta dva objekta, tako da je to šokiralo tudi nas. Dobro, saj to pozneje prodajaš, ampak cene materiala … Tudi zaradi tega rastejo cene nepremičnin, kar je do neke mere logično.

"Glede mojih začetkov v gostinstvu bi rad izpostavil Igorja Jagodica. Bil je prvi od znanih imen, ki mi je pomagal. Presenečen sem bil nad njegovo odzivnostjo. Na moje sporočilo na Messengerju se je odzval še isti večer. Dobila sva se, nato mi je marsikaj pojasnil in pomagal. Hvaležen sem mu za vse," se zahvaljuje priznanemu slovenskemu kuharskemu mojstru, da mu je približal številne stvari, s katerimi je imel opravka pri vodenju restavracije. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

V zadnjem obdobju so se cene malenkost stabilizirale, a ne verjamem, da bodo šle kdaj nazaj na tisto, kar je bilo včasih. Saj vidimo, kako gre zadnje čase vse gor. Ne le stanovanja, ampak tudi hrana. Ko greš v trgovino in samo stopiš v trgovino, pa že porabiš 20 do 30 evrov. Pa še nič ne vzameš (smeh, op. p.).

Verjamete, da vas bo življenje v prihodnosti še kdaj povezalo z nogometnim svetom?

Odkar sem v gostinstvu, sem spoznal kar nekaj ljudi, ki so pošteni in delajo tako, kot je treba, v nogometu pa sem bil v zadnjih dveh letih kar razočaran nad nekaterimi ljudmi. To je bila češnja na torti moji odločitvi, da preneham z nogometom. Prepričan sem, da sem se odločil pravilno.

Naslednje leto ali dve zagotovo ne bom razmišljal o nogometu. Zdaj me "zasipajo" z vprašanji, ali bom v prihodnje kaj počel v nogometu. Ali bom trener ali kaj drugega. No, trener zagotovo ne bom. Dobro, nikoli ne reci nikoli, da se ne bom enkrat ugriznil v jezik. A če si trener, imaš opravka z enakim načinom življenja, kot ga ima nogometaš. Sam pa tega nočem. Ravno tega sem se namerno znebil.

Za slovensko reprezentanco je nazadnje nastopil lani v Splitu, ko je Kekova četa doživela prepričljiv poraz proti svetovnim podprvakom (0:3). Foto: Grega Valančič/Sportida

Morda bi se vrnil v nogomet v kakšni drugi funkciji. Morda v direktorski ali managerski vlogi, kjer nisi vpet v samo ekipo. Za zdaj me pa res ne vleče nazaj v nogomet, saj imam v življenju veliko drugih projektov, ki se jih res veselim. Čeprav …

Da?

Tu je še ena stvar, ki bi jo rad delil z vami. Pravzaprav še zdaj predelujem, kako sem šel stran od nogometa. Od svojega 14. leta sem poznal samo tako življenje, zdaj pa sem s tem prekinil. Vem, da sem se odločil pravilno in se veselim novih izzivov, vseeno pa v ozadju ostaja neka žalost, ker sem pustil za seboj svoje življenje, kot sem ga poznal.

Počutim se, kot da bi se ponovno rodil. Ker drugega nisem poznal. Poznal sem le trening, trening, trening, karantene, tekme. Drugega ni bilo v mojem življenju. Zato je malce čuden občutek, a imam to srečo, da smo zdaj res tako leteči, da nimam časa o tem razmišljati.

V nogometu mi ni bilo vedno vse postlano z rožicami, a je bilo vseeno zadnjih šest let najlepših v mojem življenju. Rodila sta se moja sinova, igral sem nogomet na najvišji ravni. To je to.

Kako pa so novico, da boste prekinili kariero, sprejeli delodajalci v Turčiji?

"Med 16. in 19. letom sem bil v internatu, v gimnaziji Šiška. Vedno, ko sem prišel ob petkih domov, je bil moj ritual, da grem k dediju na šmorn. Zato je tudi v Landeriku naša specialiteta Dedijev šmorn. Zato je tudi nastala moja restavracija, to je njena nit," se spominja let, ki jih je preživel v Šiški. Takrat še ni vedel, da mu bo uspela tako ugledna kariera. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko Da bom končal kariero, sem se odločil že septembra 2021, a je to ostalo v krogu družine in mojih prijateljev. Razmišljal sem, da bi klubu to povedal letos marca med reprezentančnim premorom ali pa po koncu sezone, a so me prehiteli.

Februarja so stopili v stik z mojim managerjem in izrazili željo, da bi podaljšali pogodbo. Najprej tega nisem jemal resno, ker so Turki glede tega malce bolj počasni. To pri njih traja. Rekel sem si, da bodo marca zagotovo prišli še enkrat in se bomo takrat pogovorili.

A že čez dva tedna so spet kontaktirali mojega managerja. No, takrat pa sem bil prisiljen povedati svojo odločitev. Najprej managerju, potem pa še trenerju. Ta je novico lepo sprejel. Korektno. Bil je presenečen, a z njegove strani ni bilo nobenih negativnih ukrepov. Da bi me posadil na klop ali kaj drugega.

Čez dva tedna sem govoril še s predsednikom in mu povedal, da končujem kariero, a me sploh ni vzel resno. Rekel je, da se bomo že pogovorili po koncu sezone. Poskušal sem mu še enkrat dopovedati, da je moja odločitev dokončna, a je vztrajal pri tem, da se bo pogovoril še z mojim dekletom in da se bo to na koncu uredilo.

Pa se je res?

Zapis na Instagramu, po katerem je Turčija izvedela, da bo Nejc Skubic postavil nogometno žogo v kot. Foto: Instagram No, to je pa zdaj najbolj zanimivo pri vsej zgodbi. Nato je šlo moje dekle tri tedne pred koncem prvenstva do svojega turškega frizerja in mu bežno omenilo, da se vračamo v Slovenijo. Pa jo je frizer vprašal, kako pa to, pa je dejala, da bom pač končal kariero. Po koncu jo je prosil za skupno fotografijo. Slikala sta se, nato pa je uro pozneje to sliko objavil na Instagramu. S pripisom, da končujem kariero.

Nato so turški mediji ponoreli. Še isti večer, ne lažem, je njegovo objavo povzelo ogromno turških medijev. Ne vem, kje in kako, a v roku nekaj dni so vsi vedeli, da odhajam.

Sicer sem take vrste človek, da se ne želim izpostavljati. Tudi glede konca kariere … Če me ne bi kdo poklical, ga sam od sebe zagotovo ne bi in mu rekel, da sem končal kariero. Preprosto nisem tak tip. No, v Turčiji se je nato hitro razširila novica o mojem koncu, ki so jo povzeli tudi v Sloveniji. Tako je bilo.

Nedolžen obisk frizerja, en stavek preveč in moč socialnih medijev so torej naredili svoje.

Res je, vse skupaj je sprožil frizer. Na dekle, ki mu je to povedalo, nisem bil jezen. Vendarle je bilo to tri tedne pred koncem sezone. Sem si pa tudi želel oditi v krogu naših navijačev, našega kluba. Da bi imel nek zaključek. Tega sem si želel, tako da ne morem reči, da mi je bilo vseeno.

Po tej objavi frizerja je dal klub v javnost izjavo, da končujem kariero. Čeprav so si še obetali, da si bom premislil, sem pred zadnjo domačo tekmo odšel še enkrat do trenerja in mu povedal, da je moj odhod dokončen.

Potem so mi navijači Konyasporja, zame najboljši navijači na svetu, pripravili nepozaben večer. Bilo je 15. maja, igrala se je moja najtežja tekma v življenju. Vse je bilo nabito s čustvi. Oba sinova sta bila z menoj na igrišču, dekle tudi. Bil je prekrasen večer, pravljičen. Soigralci so mi pripravili presenečenje, veliko čast, saj sem bil lahko na zadnji tekmi proti Hataysporju kapetan. Zmagali smo s 3:1.

Čustveni prizori z zadnje, poslovilne tekme Nejca Skubica v Konyi:

👀 Nejc Skubic, 7 sezondur formasını giydiği Konyaspor'a böyle veda etti 👇pic.twitter.com/wxWepJ52YZ

— NTV Spor (@ntvspor) May 15, 2022

Po socialnem omrežju je zaokrožilo kar nekaj posnetkov, na katerih se vidi, kako čustveno je bilo vse skupaj in kako ste si po tekmi dali duška z navijači.

Preplavila so me čustva. Jokal sem kot otrok. Nisem mogel niti kaj dosti povedati. Po tekmi sem spravil skupaj le nekaj stavkov, da sem se vsem zahvalil. Nato sem se poslovil od navijačev, bilo je res ganljivo.

Kako je Nejc Skubic pozdravil fanatične navijače in vodil navijanje:

Pred tem ste za nekaj časa že prenehali igrati za reprezentanco, a nikoli niste podali konkretne razlage. Zdaj, ko vidimo, s koliko stvarmi ste se poleg nogometa še ukvarjali v življenju, zveni vse skupaj bolj logično.

Tudi to je bilo posredi, ne bom lagal, a je tičal razlog še v nekaterih drugih stvareh, o katerih pa ne želim govoriti v medijih. Takrat sem se reprezentančno upokojil, potem pa se na željo selektorja po letu in pol vrnil.

Ni mi žal, da sem takrat prekinil, ker sem to potreboval zaradi sebe in moje družine. Ni mi tudi žal, da sem se nato odločil za vrnitev. Vedno mi je bilo v čast igrati za reprezentanco, čeprav mogoče kdo tega ne misli. Zlasti zaradi tega, ker sem se že prej reprezentančno upokojil. A če se ne morem nečemu stoodstotno posvetiti, potem raje nisem zraven. Potem raje ne pridem. Potem je bolje dati priložnost nekomu, ki ima večjo željo.

Ima dva sina. Pet let starega Lana, ki tekoče govori turško, in dve leti starega Maja. Kako sta sprejela vrnitev iz Konye v Slovenijo? "Pričakoval sem morda njun malce večji odpor, saj smo v Turčiji uživali, a sta zelo zadovoljna tudi tukaj. Zelo. Če ju vprašam zdaj, jima je bolj všeč v Sloveniji. Tu imata vseeno babice, dedije, tete, strice …" Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Sem bil pa vedno odprt za reprezentanco, kar sem dokazal z vrnitvijo. Nikoli mi ni bilo težko priti, vedno sem z veseljem in ponosom igral za naš grb.

Zapisani ste kot fenomen, mnogi športniki se (pre)kmalu poslovijo, na misel nam denimo pride nekdanji smučarski skakalec Rok Benkovič …

Gledal sem ga, ko je bil še svetovni prvak na mali skakalnici. Spremljam vse športe, obožujem zlasti zimske. Nenazadnje sem tudi treniral smučarske skoke. Od sedmega do osmega leta. Dokler nisem prišel na 18-metrsko skakalnico in se samo obrnil (smeh, op. p.). In za vedno prekinil s skoki. Spremljam pa skoraj vse slovenske športnike, sem njihov velik navijač.

Ko so bili naši košarkarji leta 2017 evropski prvaki v Istanbulu, sem bil isti večer, ko so v finalu premagali Srbijo, s klubom v karanteni na drugem koncu mesta. Naslednji dan smo igrali tekmo v Istanbulu, tako da nisem smel iti na košarkarsko tekmo. Finale sem gledal v hotelu, a me je spremljal nenavaden, ponosen občutek, ker sem videl, koliko navijačev je prispelo iz Slovenije. Na tisoče. In kaj vse smo ustvarili v košarki. Bilo mi je težko pri srcu, da nisem mogel navijati skupaj z njimi.

"Moje sanje so postale realnost. Zdaj se vse lepo sliši, a bodo verjetno prišli tudi težki trenutki. Tako kot so v moji nogometni karieri. Hvaležen sem, da so se zgodili, ker te osebno okrepijo. Težki trenutki so pomembnejši od lepih trenutkov. Ker takrat je vse super. Ko pa doživiš slabe trenutke, okrepiš svoj značaj, dobiš izkušnje. To pa ti v življenju največ pomeni, s tem prideš pozneje tudi lažje do lepih trenutkov." Foto: R. P.

Takrat je bil kapetan slovenske košarkarske reprezentance Goran Dragić, ki je odigral zadnjo tekmo pri 32 letih, a bo kmalu odigral še dve "poslovilni". Pri 36 letih. V nogometu ni tako veliko Slovencev, ki bi bili reprezentanti in se poslovili tako kmalu. Pri 32 letih.

Sam se rad spomnim na nekdanjega soigralca in trenerja Luko Elsnerja. Pri 29 letih se je odločil, da bo postal pomočnik trenerja. Glede na poznejšo trenersko kariero lahko rečemo, da se je dobro odločil.

Kar pa se tiče mene, odločitve nisem sprejel z včeraj na danes. Tehtal sem jo že dlje časa. V nogometu bi lahko dosegel še več. Želel sem si zaigrati za enega največjih turških klubov. Bilo je blizu dogovora s Fenerbahčejem, a ni prišlo do sodelovanja.

Ko gledam za nazaj, ne obžalujem niti ene odločitve, niti mi ni za kaj žal. Vesel sem, da se je moja kariera tako razpletla. Pa čeprav nisem zaigral za veliki klub. Pri Konyasporju sem v šestih letih doživel vse, kar sem si želel.

Iz Interblocka je pred debelim desetletjem prvič odšel v tujino. Izbral je ponudbo takratnega romunskega prvaka Otelul Galati, s katerim je celo debitiral v ligi prvakov. Zaigral je na domači tekmi proti Benfici. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

V moji karieri sem doživel vse, o čemer sem sanjal. Igral sem ligo prvakov z romunskim Otelulom, za slovensko reprezentanco sem odigral 22 tekem, nastopal sem s Konyasporjem v ligi Europa. Igral sem v tujini. Preskrbel sem sebe in mojo družino.

Se je dalo kaj privarčevati že v Sloveniji, ko ste bili denimo kapetan Domžal ali pa nogometaš Interblocka?

V slovenski ligi si lahko kot nogometaš živel lepo, privarčeval pa si lahko le, če si bil član Maribora v njegovih zlatih časih. V ostalih klubih pa je bilo to zelo težko. Ko se mi je ponudila priložnost za odhod v Turčijo, ponudba je bila na finančno zelo visoki ravni, sem jo takoj izkoristil.

Sem pa tudi realen. Da bi kar tako sam od sebe pričakoval, da bom nekoč zaigral v ligi petice in ne vem še kje, bi bilo kar preveč zahtevno do mene. Do sebe sem bil vedno pošten. Vse, kar sem dosegel, sem dosegel s svojim karakterjem, ne pa kvaliteto. To sem vedno trdil in vedno bom.

Pred desetimi leti je bil na preizkušnji pri nemškem četrtoligašu RB Leipzig, ki se je takrat začel vzpenjati proti višjim ligam, a ga rdeči biki (fotografija je s prijateljske tekme proti moštvu Eintracht Trier) niso sprejeli. Nato se je vrnil v Slovenijo in zaigral za Domžale. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

V življenju je najprej pomemben karakter, šele potem kvaliteta. Samo s kvaliteto lahko kaj naredi le peščica ljudi, s karakterjem pa veliko več.

Turška liga mi je bila pisana na kožo. Agresivnost, tekanje gor in dol, malce "bezlanja" na trenutke … To mi je ugajalo. V Turčiji sem se počutil kot doma, zato tudi nisem iskal kluba v ligi petice. Finančno je bilo vse v redu, zato nisem imel te želje. Ko se je v medijih omenjalo zanimanje španske Valencie zame, lahko povem, da do mene ni prišla nobena ponudba.

O najbolj nepozabnih dneh nogometne kariere:

V Turčiji mi je ogromno pomagalo, da smo bili v moji prvi sezoni 17 tekem zapored neporaženi. Da smo bili takrat tretji in osvojili pokal, kar je bila najboljša sezona v zgodovini. Takrat sem si ustvaril status pri navijačih, ki sem ga nato negoval. Turki znajo ceniti, če si borben, fanatičen. Če pustiš srce na igrišču. Potem te imajo navijači radi. Če pa bodo videli, da si malce drugačen, te lahko hitro "odpikajo". No, mene so vzeli za svojega, jaz pa njih.

Turčija je moj drugi dom. Počutil sem se ljubljeno. Rad imam Turke. Vsako leto se bom vračal v Turčijo, ker imam rad to državo.

Vsi članki iz rubrike Druga kariera, zbrani na enem mestu.

Kako pa je dolgoletno izkušnjo vašega igranja in življenja v Turčiji doživljala vaša srčna izbranka?

Dekle Juša stoji za mano od moje prve profesionalne pogodbe. Takoj je razumela, kaj potrebujem. Moramo vedeti, da je ženam nogometašev, zlasti tistim, ki imajo družine, težje kot nam. V tistem trenutku morajo skrbeti za vse. Ljudje vidijo le lepe stvari, a je v družinskih življenjih profesionalnega športnika tudi veliko težkih stvari.

Zato je z mene, ko sem prenehal z nogometom, padla velika skala. Po 16 letih sem zjutraj, ko se zbudim, sproščen, saj vem, da sem lahko le z mojimi. Da si lahko naredim takšen urnik, kakršnega hočem. Turški prijatelj mi je pred mesecem dni lepo povedal, da bom zdaj dobil svobodo. Tako, kakršno hočem.

"Turki so zelo pozorni do otrok, nad tem smo bili res presenečeni. Igralnic, parkov in igral je ogromno. Kolikor hočeš. Vse za otroke, ki jih v Turčiji zelo zavijajo v vato. Bog ne daj, da bi se kdo kam udaril. Ena banalna stvar so denimo kolesa. Moja sinova sta bila takoj na poganjavčkih, kar je Turke fasciniralo. Pri njih so do ne vem katerega leta otroci na kolesih s koleščki. Bojijo se, da bi kdo padel," je opisal očitne razlike med pogledom slovenskih in turških staršev. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Veliko manj svobode ste čutili v najhujših obdobjih pandemije novega koronavirusa. Kako ste jo doživeli kot gostinec?

Imel sem veliko srečo, da sem še pred pandemijo covid-19 zamenjal skorajda celotno ekipo in dobil svojega trenutnega managerja Amirja. Koronakrizo smo krasno prebrodili. Moram biti pošten. V medijih se pojavlja veliko negativnih stvari glede gostincev, sam pa moram biti pošten in reči, da smo bili deležni pomoči države. Res nam je pomagala.

V prvem delu smo bili tri mesece zaprti, takrat nam je bilo še težje kot v drugem delu, ker je bil to šok za vse. Gostinstvo je živa stvar. Pijača, hrana … Nimajo ravno neskončnega roka trajanja, kar predstavlja še dodaten strošek. Prvič je bilo težje s finančnega vidika, a smo koronakrizo prebrodili dokaj v redu.

Najbolj mi je bilo žal zaposlenih v drugem delu, ko so bili doma osem mesecev. Kogarkoli poznaš, če osem mesecev ne hodi v službo, to velja za vse vrste dela, tudi šport, potem ob vrnitvi seveda dela ne opravljaš enako kot prej. A moram pohvaliti ekipo, da se je hitro vrnila v staro rutino in ni imela težav.

Koliko oseb imate zaposlenih v podjetju, ki opravlja delo v restavraciji?

Sedem. Trenutno je le ena na pogodbi za določen čas, vse ostale pa za nedoločen čas. Če se za nekoga izkaže, da je pošten in vreden zaupanja, potem ga zaposlimo. Tudi v gostinstvu je tako, da bo nekdo, ki ima morda manj znanja od nekoga, a ga spremlja boljši karakter, dosegel več od tistega, ki je z gostinstvom že dlje povezan in pozna vse trike, a ima slabši karakter. Ni vse v tem, ali si dober natakar, ampak tudi v tem, kakšen si človek.

To v mojem podjetju, restavraciji velja največ. Da si pošten, delaven in si se pripravljen učiti. To so moje zahteve. Če česa še ne znaš, te bo že naučil naš manager. Ali pa naš chef. Važno je, da imaš voljo do dela.

Tako se je veselil po zadetku v Istanbulu, ko jo je zagodel turškemu velikanu Galatasarayju. V Turčiji je odigral šest sezon in pol ter se v vsaki vpisal vsaj enkrat med strelce. Skupno je v turškem prvenstvu prispeval kar 17 zadetkov, kar je imenitna številka za branilca. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Večino življenja vas je spremljal status vrhunskega športnika.

To je po mojem mnenju najtežji poklic, kar obstaja. Saj služiš velik denar, ampak je zelo težko. Trpi tvoja družina, ne moreš biti toliko s prijatelji, kot bi si želel. Imam ozek krog prijateljev, a mi pomenijo toliko kot družina. Ogromno je odrekanja, kot vrhunski športnik ne živiš kot normalen človek. Bom povedal kar primer. Ne moreš si denimo za vikend vzeti tri dni prosto in iti kam z družino. V službi pa imaš na voljo 22, 23 dni dopusta na leto in sam načrtuješ, kam in kdaj. To se ne da primerjati.

So pa tu zraven še pritiski. Ko igraš v tujini, jih doživiš še bolj. V Sloveniji niti ne. V tujini so navijači res nori na nogomet. Turki so zame najbolj fanatični navijači, kar jih poznam. Pričakovanja so vedno velika. Ko sem bil v Konyi, dvomilijonskem mestu, kjer spremlja nogomet vsaj polovica ljudi, te gledajo vsak vikend in pričakujejo, da boš zmagal. Ni lahko igrati s tem pritiskom. A dokler nisi v tej koži, tega ne moreš verjeti. Pa me bodo zdaj nabijali na križ zaradi tega, ker to govorim, a kdor tega ne doživi, tega ne more vedeti. To je pritisk, vsakodnevno se moraš z njim kosati.

Z družino je bil ta mesec že na dopustu na Hrvaškem, julija odhajajo v Grčijo, avgusta pa na jadranje na Hrvaško. Vmes bodo nekaj dni zagotovo "vandrali" še po Sloveniji. "To poletje si bomo zapolnili, izkoristili bomo vse za nazaj, saj od svojega 14. leta nisem imel normalnega poletnega dopusta," nam je povedal. Foto: Reuters Dobro, če si po domače "jebiveter", ti je vseeno. Ti "jebivetri" na koncu še dobro splavajo. A splavajo le v nogometnih vodah, potem pa, ko se jim konča kariera, imajo kar težave. Ogromno je nogometašev, ki se bojijo zaključiti kariero, ker nimajo pri sebi razjasnjenih stvari, kaj bodo počeli po nogometu.

Zaradi tega sem si teren pripravil že toliko prej. Ko sem prišel v to, nisem bil vržen v vodo, potem pa splavaj, če znaš … Ne. Že plavam z rokavčki. Ne še normalno, a nad vodo. Profesionalni šport je zelo težka zadeva, ti pa tudi da ogromno dobrih stvari. Zato bi, če bi se še enkrat odločal, vse skupaj še enkrat ponovil, da bi bil pri 33 letih to, kar sem zdaj.