Sobota, 21. 8. 2021, 4.00
2 meseca, 2 tedna
Sobotni intervju: Žiga Pavlin
Mi res nismo napisani po knjigi, sploh pa ne ta hokejska reprezentanca.
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0,98
" Lovim te zadnje reprezentančne akcije, poskušam čim bolj uživati in iz vsega skupaj potegniti kar največ," pravi Žiga Pavlin, pri 36 letih najstarejši slovenski hokejski reprezentant.
"Dokler bom v reprezentanci zaželen, bom zelo vesel, da sem lahko zraven," pravi hokejski branilec Žiga Pavlin, s 36 leti najstarejši član slovenske reprezentance, ki si bo poskušala naslednji konec tedna v Oslu na Norveškem priboriti še tretji zaporedni olimpijski nastop. Kranjčan je zaigral na zgodovinskem prvem, v Sočiju leta 2014, bil pa je tudi član ljubljanske Olimpije, ko je ta v sezoni 2007/08 prvič zaigrala v ligi EBEL in se prebila vse do finala.
Žiga Pavlin se je pred dvema letoma, ko ga je na Češkem z naletom huje poškodoval legendarni češki as Jaromir Jagr že spogledoval s koncem kariere, a se je sestavil in se vrnil na led, dobil tudi vpoklic v reprezentanco in se danes z risi spet pripravlja na olimpijske kvalifikacije.
Na te ima lepe spomine, že leta 2013 v Vojensu na Danskem je namreč izbrani vrsti pomagal do zgodovinske prve uvrstitve na olimpijske igre in na teh v Sočiju tudi zaigral. Takrat so se risi s pomočjo prvega zvezdnika slovenskega hokeja Anžeta Kopitarja prebili do četrtfinala, kjer pa so klonili proti Švedski. Pavlin je zaigral tudi v Pjongčangu leta 2018, zdaj upa, da se mu bo s selekcijo Matjaža Kopitarja uvrstil še v Peking 2022.
Je eden tistih Gorenjcev, ki v klubskem hokeju nikoli ni zaigral za Jesenice, pač pa ga je pot zanesla v Ljubljano, kjer je za Olimpijo zaigral v njeni prvi sezoni v avstrijski ligi EBEL in se pod vodstvom ameriškega trenerja Mika Posme prebil v veliki finale. Tam pa naposled moral priznati premoč Salzburgu. Iz Olimpije ga je športna pot zanesla po svetu, igral je v Italiji, na Švedskem, v Kazahstanu, pa na Češkem in nazadnje Slovaškem, za Košice, trenutno pa še ne ve, kje bo nadaljeval klubsko kariero. Malce že razmišlja tudi o življenju po hokeju, a za zdaj ostaja popolnoma osredotočen na reprezentanco.
Zdaj pri 36 letih ste eden najizkušenejših v reprezentanci, ali to čutite?
Po eni strani se sliši fino, po drugi pa je kar strašljivo, da sem najstarejši v reprezentanci. (smeh, op. p.) Zdaj malo drugače gledam na te zbore, kot sem pri 24, 25 letih. Lovim te zadnje reprezentančne akcije, poskušam čim bolj uživati in iz vsega skupaj potegniti kar največ. Da se s fanti še družimo in ob tem poslu, ki ga moramo seveda opraviti stoodstotno, tudi zabavamo.
Se pravi, da ste se v zrelih letih bolj sprostili?
No, nekaj nervoze je še vedno, pride pa z leti morda nekoliko drugačna vloga v reprezentanci, tudi izven ledu, da te mlajše igralce poskušaš usmeriti na pravo pot, jim pomagati pri določenih stvareh. Smo pa s temi fanti skupaj doživeli še veliko, vselej je prijetno sodelovati z njimi in dokler bom v reprezentanci zaželen, bom zelo vesel, da sem lahko zraven.
"Morda smo kdaj kakšnega favorita presenetili ravno zato, ker smo bili mi tako povezani, oni pa s kupom nekih zvezdnikov te homogenosti niso imeli."
Že na novinarski konferenci na Bledu ste dejali, da je moč vaše reprezentance v tem, da niti ne potrebujete veliko uigravanja, saj se že tako dobro poznate. Ves čas ste bolj ali manj ista klapa, se pravi, da je ta slovenska majhnost, omejenost s številom hokejistov, v tem pogledu celo prednost?
Morda res, se je pa našla ena zelo lepa generacija. To zgodbo smo nekako začeli pisati še s Tomažem Razingarjem, pa Rodmani (brata Marcel in David, op. p.), Kranjcem (Aleš, op. p.), Robarjem (Mitja, op. p.) in temi fanti. Takrat je v reprezentanci nastala ena taka dobra kemija, ki jo zdaj vlečemo že najmanj deset let. Res je fino. Fantje se poznamo, z nekaterimi že od malih nog, več kot 25 let. Je kar malo smešno, po drugi strani pa tudi dobro, saj smo zelo povezani.
Je ta homogenost ekipe v tako hitri moštveni igri, kot je hokej, še toliko bolj pomembna?
Zagotovo. Morda smo kdaj kakšnega favorita presenetili ravno zato, ker smo bili mi tako povezani, oni pa s kupom nekih zvezdnikov te homogenosti niso imeli. Samo za primer lahko omenim tisto tekmo s Slovaki v Sočiju. Imeli so takšno ekipo, da mi na papirju proti njej ne bi smeli imeti prav nobenih možnosti. Ampak se je prav zaradi te naše povezanosti, pa trenerske taktike, jasno določenimi vlogami med igralci, ko je vsak vedel, kaj mora početi in česa ne sme, vse skupaj povezalo v nekaj, čemur lahko skoraj rečem en čudež.
Večkrat slišimo, da je hokej moštvena igra in posameznik niti ne more odločilno vplivati na potek tekme, in to očitno ni le puhlica. Kako se to kaže v slovenski izbrani vrsti?
Ravno zdaj, ko je bil ta olimpijski pomp in smo vsi skupaj navijali za slovenske košarkarje, se je videlo, kako lahko en, dva ali trije igralci naredijo tekmo. V hokeju smo vsi bolj ali manj mnenja, da dva igralca težko poskrbita za takšen presežek. Da bi bila recimo dva izstopajoča igralca ob vseh ostalih povprečnih odločilen dejavnih. Mi stavimo na to homogenost, ki jo imamo mi, s tem, da se res izvrstno dopolnjujemo in imamo jasno začrtane vloge, ki nam jih je Matjaž (selektor Kopitar, op. p.) dodelil že v svojem prvem selektorskem mandatu. Da nekako vsak ve, kam sodi. Anže je glavni, on je lider, ostali pa imamo vloge, ki jih izpolnjujemo.
Ampak takšna ureditev je najbrž mogoča le z igralci, kot je Luka Dončić pri košarkarjih in Anže Kopitar pri vas, pri katerih ne more biti nobenega dvoma o njunih vodilnih vlogah?
Ja, Anže nam daje že v garderobi tisto mirnost, ki jo potrebuješ pred tekmo in seveda samozavest, zavedanje, da je mogoče vse. Morda se niti ne zavedamo dobro, da smo bili že dvakrat na olimpijskih igrah, pa tako malo hokejistov in tako malo dvoran imamo. Nobene nove dvorane ni bilo že ne vem več koliko let, obenem pa imamo ogromno podmladka, ki nima na voljo pravih pogojev, primerne infrastrukture. Takšne, ki bi fantom omogočila, da bi še veliko bolje trenirali in pripomogla, da bi v prihodnosti dobili še kakšnega Anžeta Kopitarja. Mi pač ves čas 'borbamo' in nekako nam uspeva. Ni pa to samoumevno, šele čez čas bo najbrž jasno, kaj nam je uspelo in kaj vse smo naredili.
Podmladek je, infrastrukture pa ni.
Torej podmladek v hokeju je?
Ja, kolikor se pogovarjam s trenerji, bolj iz kranjskega okolja, saj sem tam gor rasel, vidim, da je vpisa v hokejske šole veliko, veliko fantov bi treniralo, ampak vsak potem pride do tistih kritičnih najstniških let, ko se stvari zakomplicirajo. Mnogi nehajo, boljše starši želijo poslati v tujino, kjer padejo v en tak mlin, v katerem se izgubijo, doma mladi ne dobivajo dovolj priložnosti v članski konkurenci … Jaz, denimo, sem imel srečo, da sem pri 20, 21 letih dobil priložnost v članski ekipi, najprej pri Slaviji, nato pri Olimpiji v Ljubljani. Hvaležen sem vsem, ki so mi ponudili to priložnost, da sem lahko igral in napredoval. Na žalost danes fantje, ki bi si to zaslužili, te možnosti nimajo.
Kaj manjka v obstoječem sistemu, kaj bi se moralo spremeniti, izboljšati?
Premalo se vlaga v mladinski pogon. No, saj se tudi v članskega premalo, ampak v mladinskega pa sploh. Pa ne samo v hokeju, temveč v športu na splošno. Občutek imam, da se vse kar se je zgodilo, vse te uspehe, ki smo jih dosegli, jemlje kot nekaj samoumevnega. Ampak tega enkrat ne bo več. Se bojim. Veliko bolj bi se morali posvečati temu, kje bodo trenirali mladi, kako bodo trenirali. Da se jim da eno vizijo, da lahko sploh postanejo novi Anžeti Kopitarji. Pa že on je moral zelo zgodaj v tujino. Potrebujemo eno vizijo, morda še en dober klub. Ampak smo finančno podhranjeni. Ne vem. Težko je.
Že leta se nič ne premakne, po Anžetu Kopitarju smo pričakovali nekakšen razcvet slovenskega hokeja, pa …
Ja, težko je. Res. Zaradi Luke Dončića se je najbrž v košarkarske šole vpisalo na tisoče otrok. Pri Anžetu je bilo isto, ampak nekako kasneje zmanjka vizije. Ne vem. Ko sem jaz odraščal, smo spremljali bitke med Olimpijo in Jesenicami in se zgledovali po teh fantih, nobenega tako uspešnega kot je danes Anže Kopitar ni bilo. Danes se bojim, da se fantje sploh nimajo po kom zgledovati. Olimpija sicer nekaj dela in bo spet zaigrala v ligi ebel, ampak pomembno bi bilo, da bi na isti ravni igrale tudi Jesenice in bi spet zaživeli pravi derbiji. Spomnim se tistih v mojih časih. Takrat praktično en teden pred derbijem nisi mogel spati, ker si bil tako 'napaljen', v zadnjem času pa so ti derbiji izgubili to vrednost.
"Anže nam daje že v garderobi tisto mirnost, ki jo potrebuješ pred tekmo in seveda samozavest, zavedanje, da je mogoče vse."
S tem je izgubil tudi slovenski hokej …
Ja, tudi prepoznavnost. Ko sem bil jaz majhen, se je življenje v času derbija ustavilo, vsi so gledali finale med Olimpijo in Jesenicami. Ne vem, kaj bi se moralo spremeniti, da bi se vrnili ti časi, no morda je to celo nemogoče. Ampak zdi se mi, da bi se moralo na splošno več vlagati v šport.
S Sloveniji nas zanima ogromno športov, domala vsako sezono je popularen kakšen drug, ne uspemo pa nekako vzdrževati tega interesa …
Morda je problem v tem, da smo tako uspešni v tako veliko športih, medtem ko je trg majhen in vsega tega preprosto ne prenese, ni tega denarja ne interesa, da bi se vse to vzdrževali. Jaz privoščim vsem športnikom v vseh panogah, da so uspešni, ne trdim, da bi se moralo zdaj forsirati hokej na račun nekega drugega športa, vidite pa, da je šport najboljša vstopnica v svet. Slovenci se najbolj promoviramo ravno s športom.
O hokejistiih, ki branilcem povzročajo največ težav:
Vi imate dober vpogled v razmere, saj ste naredili kar dobro turnejo po tujih klubih. Kako primerjate stanje pri nas in v tujini? Kje so razmere za nas nepredstavljive, kje primerljive?
Že prej sem vam hotel dati en primer. Čeprav se morda v zadnjem času za trenerje malo spreminja, ker so klubi finančno podhranjeni in morajo zato dati več priložnosti domačim igralcem, ampak na Švedskem je druga liga Allsvenskan razvojna, namenjena je kaljenju švedskih igralcev in tujcev tam skorajda ni. Če pa že so, so izbrani zato, da se lahko švedska mladina od njih uči. Veliko vlagajo v razvoj mladih, tudi veliko potrpljenja. Miselnost je drugačna, v mlajših selekcijah ni vse podrejeno zmagovanju, pomembno je, da mladi čim več igrajo in uživajo v tem. Tudi dril seveda je, jim je pa dovoljeno delati napake. Imeli smo primer enega 16-letnega branilca v Rögleju, ki je po vsakem treningu delal še s trenerjem za branilce. Vsak dan iste vaje. Prišla je tekma, trener ga je dal v igro, ker je seveda potencial in ga je treba potiskati naprej, in je v prvi tretjini naredil napako, čeprav je ravno to ves čas treniral na treningih. Jaz sem si rekel, u, šit, da vidim, kaj bo, ali ga bo trener nadrl, dal na stranski tir ... Ne, trener je prišel mirno do njega, pohvalil ga ni, saj ga ni imel za kaj, samo mirno mu je razložil, kaj bi moral narediti drugače, obenem pa mu je dal podporo in ga vzpodbudil z besedami, da se ne sme bati delati tega. Pri nas se je vse preveč dogajalo to, da si po eni napaki že dobil veliko manj priložnosti. To mi je ostalo v spominu, tam so veliko bolj umirjeni, mi pa imamo še vedno nekaj te balkanske krvi, za nameček je bilo pa pri nas tudi veliko ruskih in čeških trenerjev, za njimi pa je ostala neka miselnost, da je treba vse delati bolj na trdo.
Ta ruska šola je sledi pustila v kar nekaj slovenskih športih, tudi v smučarskem teku, biatlonu, pa plavanju ... Imajo res en tak trd, neizprosen pristop do treninga.
Ja, imajo pač tako velik bazen športnikov, da si to lahko privoščijo. Saj do ene mere deluje, menim pa, da bi morali morda v Sloveniji poskusiti tudi s tem skandinavskim. Saj mladi dobivajo priložnosti, ne razumite me napak, ampak bolj zato, ker drugih ni. Problem je v teh kritičnih letih, ko pride preskok, od 16 do 22 leta. Takrat bi morali fantje igrati v zanje malenkost premočni ligi. In zares igrati. Tako lahko kot športnik napreduješ. Tega na našem prostoru za te mlade igralce ni. Je pa veliko talentiranih mladih igralcev, pa zelo delavnih.
"Pri nas se je vse preveč dogajalo to, da si po eni napaki že dobil veliko manj priložnosti."
Avstrija ima zdaj ligo IceHL, nekdanji Ebel, ki je špica, Alpska liga pa je bila nekako mišljena kot razvojna. Tudi druga moštva večjih avstrijskih klubov igrajo v njej. Odprta je tudi nam. Je to rešitev?
Problem je v tem, da tudi pri njih tako v ligi ebel kot v nižjih ligah igra res veliko tujcev. Glavne vloge igrajo tujci. Imajo sedem, osem tujcev v ekipi, tri, štiri dobre domačine, nato pa nekaj mladih, ki dobivajo po nekaj minut igre. Tukaj mladi ne napredujejo. Ta boljši Avstrijci ja, ampak, če so res dobri, gredo drugam in ne ostanejo v Avstriji, luknje pa se nekako zakrpa s tujci. Tudi oni, mislim, da imajo kar problem s tem.
Se pravi, da ima bogata Avstrija, kljub temu da v hokej vlaga neprimerno več sredstev kot mi, veliko boljšo infrastrukturo, naposled čisto enake težave kot Slovenija?
Ja. Ampak imajo obenem tudi sladke skrbi, saj imajo toliko denarja, tako dobro infrastrukturo, pa tako močne klube za svojo regijo, pa potem še pravo razvojno ligo, in jim vseeno uspeva razvijati fante. Pa Madžare poglejte, kako se razvijajo. Imajo ekipo v eblu, pa potem še eno ligo za preostale klube, pa predlani so imeli dve ekipi v ekstra slovaški ligi, lani eno … Tudi oni imajo nekakšen koncept, kako tudi reprezentanco dvigniti na višjo raven. Saj so tudi v Sloveniji ideje in se mnogi močno trudijo, da bi nekaj naredili, ampak se nič ne premakne, ni denarja. Potem mora pomagati Hokejska zveza Slovenije. Škoda je. Veliko fantov preneha s hokejem in gredo v službo. Ugotovijo, da s hokejem ne morejo preživeti. Ogromno talenta, časa in truda gre v nič. Pa jih vseeno veliko igra po delu še za sok in sendvič.
Na poslovilni tekmi Tomaža Razingarja.
Kako pa je s tem na Vzhodu? Igrali ste v Kazahstanu, pa na Slovaškem, Češkem. No, Češka je hokejska velesila ...
Češka ima toliko podmladka, toliko dvoran, da je to povsem drug svet. Tudi ta njihova ekstra liga je izjemno močna in v njej igrajo pretežno Čehi. Če že imajo kakšnega tujca, je ta res dober. S tem se dvigujejo. Imajo še to prvo ligo, v kateri sem preživel tri sezone in pol, ki je tudi na visoki ravni, sploh top šest ekip. Dobro je bilo, ampak imajo tak bazen igralcev, da si lahko privoščijo marsikaj. Morda nimajo le te srčnosti, ki krasi naše igralce. Na Slovaškem je hokej kar šport številka dve, takoj za nogometom. Tudi kar vlagajo, ampak, kolikor sem se zadnje čase pogovarjal s svojim tamkajšnjimi prijatelji, imajo kar nekaj težav z denarjem. Tudi občine klubom ne pomagajo več, lani so imeli velike težave z najemom dvoran. Najem velike dvorane za več tisoč ljudi mesečno stane nekaj tisoč evrov, to je denar, ki bi ga sicer lahko porabili za mladinski pogon. Imajo težave tudi drugje, seveda, ampak mislim, da v Sloveniji vseeno bi lahko imeli kakšno dvorano več.
Na Bledu se je uredila dvorana in imamo tam zdaj zelo dobre pogoje, v Ljubljani se je prenovilo, kar je super, Jesenice so se prenovile, ampak vsi ostali, Kranj, Celje, Maribor, Zalog … Tam ne vidim, da bi se kaj vlagalo, sploh v te prve ekipe, ki bi bile dobro izhodišče za mlade, čeprav teh tudi tam ne manjka. No, vsaj tako stvari vidim jaz.
O igranju v Kazahstanu:
In to videvate že najmanj dve desetletji. Tudi vas to frustrira tako kot nas zunanje opazovalce?
Kaj pa vem. Mislim, da me v resnici sploh ne več. Sem že kar malo otopel. Pa, da ne bom spet … V Kranju se dogovarjajo za novo dvorano in vem, da se res na vse kriplje trudijo, da bi jo zgradili, ampak ne gre, ni denarja. Nekako cepetajo na mestu in je res škoda. Pa tako veliko fantov je tam. Če bi ti fantje videli, kakšne pogoje imajo njihovi vrstniki v tujini, bi jih verjetno polovica pri priči nehala. Najbrž sploh ne vedo, da lahko obstajajo toliko boljši pogoji, toliko boljše okolje. Že garderobe so neprimerljive. Upam, da se to spremeni.
Kako pa je vas sploh zaneslo v hokej. Ste sploh imeli izbiro, vam je bil položen v zibko?
Sploh ne, starša o hokeju prej nista niti slišala. Družinski prijatelj je svojega sina vpisal v hokejsko šolo v Kranju, moj oče pa je v tistem času delal v tujini, zato je mama doma sama skrbela zame in za sestro. Zmanjkovalo ji je časa za hišna opravila, pa ji je potem ta družinski prijatelj ponudil roko in rekel, da še mene pelje na hokej, da bo imela vsaj v tistem času nekaj časa, da zadiha. Takrat sem bil star tri leta in odtlej drsalk nisem več dal z nog. Takoj mi je bilo všeč, tudi s tistimi fanti smo postali ena taka klapa, da samo še danes v stiku, vsaj prek družbenih omrežij.
Domala vsi hokejisti poudarjate te tesne odnose, klape. Je to specifika hokeja ali mislite, da je tako pri vseh moštvenih športih?
Najbrž je pri vseh, ne verjamem, da so dobre klape samo pri hokeju, sploh ne. Lahko pa rečem, da ti da to, da se en soigralec vrže z glavo pod pak zato, da tvoja ekipa ne dobi gola, eno tako neverjetno energijo in vzpodbudo, da še ti nekaj vrneš ekipi, da se to ne da niti opisati. Na tem gradiš. In tudi s temi fanti v reprezentanci smo dal veliko takšnega že skozi, zato smo postali kot nekakšna velika družina. Umiramo na ledu en za drugega, da ne bom preveč filozofski.
"Če enkrat zafrkneš, te ni več, si pozabljen in nekje drugje čakaš na drugo priložnost. Tega pa fantje nočemo, smo tako dobra klapa, da preprosto hočeš biti del te zgodbe."
Ni kakšnih primadon in egocentrikov?
O, ja, imaš tudi takšne, seveda. Sploh na vzhodu je veliko teh individualistov, ki gledajo predvsem nase in svoje dobro postavljajo pred ekipno. Ampak tukaj v Sloveniji, predvsem pa v reprezentanci, tega ni. Moram reči, da Matjaž v tem pogledu nima konkurence. Od prvega dneva pove, kako je in kje je tvoje mesto. Če tega ne sprejmeš, te na tem vlaku ni. Fantje, ki smo zdaj že toliko let v reprezentanci, smo to v popolnosti sprejeli. Podrediti se moraš ekipi vsi fantje so super ter to sprejemajo. Ni egocentrikov, ki bi se metali naprej. Takšne videvamo drugje, tudi v drugih športih. Nenazadnje tudi Anže, ki bi lahko zahteval poseben status, tega ne počne. Tukaj je Matjaž res razvil svojo prepoznaven trenerski pristop, en red, avtoriteto, ki mu je ni treba niti preverjati. Vsi se držimo, ni mu treba zvečer trkati po vratih sob in preverjati, če smo pridni. Tega ni, če enkrat zafrkneš, te ni več, si pozabljen in nekje drugje čakaš na drugo priložnost. Tega pa fantje nočemo, smo tako dobra klapa, da preprosto hočeš biti del te zgodbe.
Kakšne prijeme pa so imeli ostali selektorji, s katerimi ste delali? Nenazadnje ste jih imeli skozi kariero priložnost spoznati kar nekaj, najprej Čeha Františka Vybornyja, nato Američana Teda Satorja, Šveda Matsa Waltina in spet Američana Johna Harringtona, nato za štiri leta prvič Kopitarja, potem Nika Zupančiča, pa za eno leto v njegovem drugem mandatu Finca karija Savolainena, Iva Jana spet samo za eno leto, preden se je spet vrnil Kopitar za drugi mandat.
Vsi so priznani trenerji, to lahko rečem. Z Vybornyjem nisem imel veliko opravka, samo ene priprave sem dal čez pri njem, bil sem še mlad in so me hitro poslali domov. S preostalimi sem imel več opravka, opazil pa sem eno stvar. Enemu tujcu je zelo težko razumeti slovenski hokejski prostor. Kako delati z nami. Tukaj namreč nimaš na izbiro 30 'bekov' in 60 napadalcev, ki se bodo borili za mesto v reprezentanci. Tukaj imaš 30, 40 igralcev in iz tega moraš potegniti maksimum. Tukaj je zagotovo slovenski selektor najboljši poznavalec slovenskega prostora.
To nerazumevanje slovenskega prostora je bilo nekako še najbolj očitno pri Satorju, Waltinu in Harringtonu, ki so se zvrstili med leti 2007 in 2010 ...
Oni so pač imeli neko svojo filozofijo, ki pa ni pasala v to okolje. Jaz nikogar nočem kritizirati, ampak imeli smo enega, ne bom omenjal imen, ki je hotel prve zvezdnike reprezentance, tiste, ki so nas vlekli naprej toliko let, dati na stranski tir. Čudno je bilo, da se to dogaja, za nas nepredstavljivo. Da ti prvega vratarja in prvega napadalca daš na stranski tir. Po tistem je bila tudi ena taka čudna vibracija potem v garderobi in tega mi, ki smo tako majhni, ki nas je tako malo, res ne potrebujemo. Te zgodbe teh trenerjev so bile zelo kratke.
V slovenskem športu, čeprav je izjemno uspešen, vladajo neke specifične razmere, ki so za tujca morda nedoumljive.
Ali tem trenerjem ni bilo do tega, da bi se poglobili v ta slovenski fenomen, poskušali razumeti ta čudež, kako nam to uspeva ali pa so hoteli 'terati' svoje in ugotovili, da tako ne morejo biti uspešni. Mi res nismo napisani po knjigi, sploh pa ne ta hokejska reprezentanca. Proti vsem tem številkam smo nekako prilezli do sem. Pišemo eno lepo zgodbo in upam, da se bo še kar nadaljevalo. Tudi, ko nas starejših ne bo več zraven.
S paraolimpijskim tekačem Sandijem Novakom v Kranju.
Kakšno prihodnost hokejske reprezentance pa vidite? Nekaj mlajših se je vklopilo v sistem, nekaj jih prihaja. Je prihodnost svetla?
Ja, zagotovo. Tile naši trenutni vodje so zdaj v najboljših hokejskih letih …
… Govorite o Jegliču, Tičarju, Saboliču …
… ja, pa Urbasu, Verliču in teh, Anžeta pa mednje niti ne bom prišteval, saj je vsakič, ko se nam sploh utegne priključiti, to za nas en res velik bonus. Ampak ti fantje imajo, če bo prava vizija, še kakšnih pet, šest let čas igrati za reprezentanco in pomagati mlajšim, da se razvijejo in kasneje tudi prevzamejo njihove vloge. Ti, mladi, pa vidim, da so zelo pridni, zelo marljivi. Mogoče imajo celo malo več pogojev za dobro delo, kot smo jih imeli mi, ko smo bili toliko stari, pa zdaj s tem internetom imajo vpogled v vse, vidijo lahko, kako trenirajo najboljši na svetu. Če dobijo še pravo priložnost v svojih klubih, mislim, da lahko ta reprezentanca, če ne že zraste, pa vsaj ostane na eni visoki ravni.
To pot so tem mladim hokejistom utirale že generacije pred vami, svoj delček pa je dodala tudi vaša.
Zagotovo. S svojega vidika lahko rečem, da so fantje pred mojo generacijo, se pravi Tomaž Razingar, brata Rodman, Kranjc, Robar, pa Robert Kristan v vratih, pa seveda Anže in Muršak, naredili za nas nepredstavljive stvari, mi smo bili samo majhen kamenček v mozaiku, opravili smo kakšno umazano delo, nekaj malega dodali tej zgodbi. Nekako se je vse poklopilo, da so ti starejši z nami, srednjim valom, pa nekaj mlajših, sestavili lepo celoto. Težko je namreč doseči, da igralci, med katerimi je deset, 12 let razlike, razmišljajo enako. Pri nas se je vse lepo povezalo. Super zgodba, upam, da bo trajala.
Kot srednja generacija imate kar lep položaj, da opazujete razlike med staro in mlado generacijo. Kakšne so?
Uh, to je kot … No, ne ravno kot dan in noč, ampak vsekakor je razlika. Morate vedeti, da so ti fantje, ki so zdaj že gospodje, Tomaž (Razingar) in druščina, da so se učili od … Drugačna hierarhija v garderobi je bila takrat. Čisto malo tega sem ujel še sam, ko sem prvič stopil v garderobo pri članih Slavije in Olimpije. Tam so bili starejši igralci, Tomaž Vnuk, Nik Zupančič, Dejan Kontrec. Ko je kakšen od teh kaj povedal ali privzdignil glas, je bila v garderobi smrtna tišina. Mogoče ti mlajši fantje zdaj te hierarhije niso doživeli in so zaradi tega morda malce izgubljeni v določenih situacijah. Ampak se bodo prej ali slej naučili, bodo prišli v kakšen klub, kjer jim bodo starejši to pokazali. To je pač ena stvar, ki jo moraš v karieri dati skozi, jaz sem zelo hitro dojel, kdo je glavni in kdo tisti, ki pomaga. Jaz sem bil tisti čas malce v stranski vlogi, ampak sem se počutil kot del ekipe, vzeli so me za svojega. Sem pa vedno poslušal starejše in nikoli ugovarjal. To je pravilo številka ena, spoštuj starejše. To so bili taki igralci, ki smo jih spremljali od majhnega, nato pa se z njimi znajdeš v garderobi. Samo poslušal sem.
Na spletni strani eliteprospects piše, da ste najprej zaigrali za Kranjsko Goro …
… To je napaka. Prvič sem zaigral v matičnem klubu v Kranju, tam sem igral do 18, 19, leta, potem sem šel na eno hitro avanturo na Aljasko, kjer sem imel en trening kamp za Alaska Aces in ga tudi uspešno opravil. Dobil sem pogodbo, ampak je bilo mogoče še malo prezgodaj zame. Malo domotožja, pa šole še nisem dokončal, nekako sem se raje vrnil domov. Dobil sem priložnost pri Slaviji, za katero sem izjemno hvaležen, igral sem z Dejanom Kontrecem, pa bratoma Kumar (Samo in Mare, op. p.), fanti, ki so nekaj odigrali v življenju in med katerimi sem se zelo dobro počutil. Potem pa v Ljubljano in iz te naprej v tujino.
V Olimpijo pa ste prispeli ravno v času, ko je ta prvič zaigrala v ligi EBEL, v zgodovinski sezoni 2007/08 …
Res je. Tista sezona sicer do polovice ni potekala tako, kot smo si mi in navijači želeli, bili smo bolj pri dnu. Potem pa smo po prihodu Mika Posme in Todda Elika nekako priplezali do predkola za "play-off", tam pa je bilo potem, kot da bi nekdo napisal filmski scenarij vse do finala. Tam pa ena taka čudna zgodba, ki mi še zdaj ni povsem jasna, ampak so nam vzeli pokal izpod nosu.
V takratnem "play-offu", še posebej v finalu proti bogatemu Salzburgu, se je pokazala ta slovenska sposobnost preseganja potenciala.
Res je. Nikoli pa ne bom pozabil besed Toda Elika, ki sem si jih kasneje velikokrat tudi ponovil, ko sem se znašel v takšnem položaju, da nisem vedel, ali bo kdaj bolje ali ne. Mi je rekel, ko je bila evforija v Ljubljani na višku, mislim, da je bil to polfinale, če ne že celo finale, pri kosilu: Uživaj v teh trenutkih, ker ne veš, kdaj bodo spet prišli. Ampak jaz sem bil takrat mulec in sem si mislil, ah, vsako leto bo tako. No, šele čez čas se zaveš, da je bila to ena lepših zgodb, ki smo jo spisali. Tista sezona je bila nepozabna.
Vi ste nekako pri teh zgodovinskih trenutkih vselej zraven, ob tem Olimpijinem tudi pri prvi uvrstitvi reprezentance na olimpijske igre.
To je zame in še za marsikaterega fanta v reprezentanci najboljši teden morda celo v hokejski karieri. V ponedeljek smo se zbrali na Bledu, trenirali v ponedeljek in torek, v sredo leteli na Dansko, v četrtek zmagali prvo tekmo, v petek drugi in smo bili že uvrščeni na olimpijado, v nedeljo smo igrali še z Ukrajino in jo prav tako premagali. Ta teden je res pokazal. Tudi par govorov je bilo v garderobi, zaradi katerih se še danes naježim, ko se jih spomnim. Tisti teden je bil eden najlepših v moji hokejski karieri.
Ste torej že prej čutili, da ste sposobni v Vojensu pripraviti senzacijo?
Pa saj nam nihče ni pripisoval možnosti za kakšen uspeh. Pač, gremo še na ene kvalifikacije, saj smo jih že toliko prej oddelali, pa da vidimo. Ampak vse se je začelo že v ponedeljek na sestanku, ko nas je Matjaž prepričal, da tja ne gremo samo igrati, ampak gremo zmagat. Da imamo dovolj dobro ekipo, da lahko presenetimo. Na prvi tekmi smo presenetili Belorusijo in začeli nekako zares verjeti, da smo sposobni zmagati. Potem je sledila tista epska tekma z Dansko, pred polnimi tribunami. Kristan je bil neverjeten v golu, vsi smo igrali požrtvovalno. Neverjeten teden, res.
"Pač se nam kakšne stvari predvsem na svetovnih prvenstvih niso tako poklopile, kot bi se nam lahko. Pa vedno smo imeli najslabši razpored tekem. Pa nočem zdaj iskati izgovorov."
Verjeli ste vase, prevečkrat smo vas videli pred prvenstvi elitne divizije, da tega samozaupanja ni bilo, da ste se na turnirje odpravljali že kot premagana vojska …
Mi, Slovenci, smo že tako skromen narod. Niti približno nismo prepotentni, kot so denimo kakšni Američani. Ampak tisti trenerski štab nam je preprosto vcepil v glavo eno miselnost, da smo dobri, da lahko igramo s komerkoli. Če se vseh 25 igralcev drži enega sistema, da dihamo kot eno, da se lahko premikajo gore. In takrat so se res začele. Saj so prišli tudi kakšni slabši izidi, ampak na te se pozabi ob uspehih, predvsem pa nas kasneje noben poraz ni več razbil, da bi začeli drug po drugem udarjati. Vsak nas je naredil še močnejše. Vsem svojim soigralcem lahko rečem samo, kapa dol.
Ta slovenski moto, skromnost je lepa čednost, je v športu precejšnja ovira.
Sploh ne bi smel držati, v športu, kot je hokej, pa sploh ne. Dokler tega ne sprocesiraš in si vbiješ v glavo, da si kljub slabšim pogojem in drugim pomanjkljivostim pravi in je z vsem tem, kar sem prej naštel, povsem mogoče narediti tudi odmeven rezultat, ne moreš nič. Ampak nam je uspelo.
Dance redno premagujete na olimpijskih kvalifikacijah, medtem ko imate na svetovnih prvenstvih z njimi težave. Zakaj? So olimpijske igre toliko večji motiv?
Mislim, da ne. Mislim, da gremo čisto na vsako tekmo stoodstotno, in pod tem vodstvom drugače kot stoodstotno na vsako tekmo niti ne gre. Pač se nam kakšne stvari predvsem na svetovnih prvenstvih niso tako poklopile, kot bi se nam lahko. Pa vedno smo imeli najslabši razpored tekem. Pa nočem zdaj iskati izgovorov. Morda se nam v prihodnosti poklopi še to in se naredi še tam kakšen dober rezultat. Nikoli ne veš.
Ampak olimpijske igre vseeno so nekaj zelo posebnega, to potrjujejo prav vsi športniki in športni delavci, ki so imeli čast sodelovati na njih. Tudi skeptiki, denimo trener plezalke Janje Garnbret, ki je mislil, da bo to pač samo še ena tekma, pa potem priznal, da je bilo v Tokiu vendarle nekaj zelo posebnega.
Ja, to moraš doživeti, če ne, se tega niti ne da opisati. Ne zadene te, dokler ne prideš na otvoritev, pa v to olimpijsko vas. Ko pa enkrat občutiš to olimpijsko vzdušje, pa … Ne najdem besed, mi smo na tem leteli v Sočiju. Prepričani, da je vse mogoče, da se olimpijski čudeži dogajajo. Mislim, da smo zelo dostojno zastopali Slovenijo in prišli v četrtfinale s kasnejšim finalistom. Nor občutek. Sploh pa igrati proti zvezdnikom lige NHL in to motiviranim. Vsi so bili fokusirani na te tekme. Takrat začutiš, da si na največjem odru. To si bom zapomnil za vse življenje, imel sem možnost igrati na največjem odru.
Pa vam je ostala kakšna tekma, kakšen dogodek s tekme posebej v spominu?
Mah, ne vem, vse tekme so bile takšne, da smo bili pač res popolni "under dogi", morda le proti Avstriji, ki je imela prav tako nekaj NHL-igralcev, da smo bili 50:50, na vseh ostalih popolni avtsajderji. Pa da potem premagaš Slovaško in do zadnje minute vodiš 3:0, na njihovi strani pa "hall of famerji" in ne vem še kaj … Pa jih ena majhna Slovenija premaga na najpomembnejši tekmi sploh?! Neverjetno. Lepi spomini.
Pa ste kdaj pomislili, kako so to doživljali oni, Slovaki?
Imel sem srečo, da sem kasneje v karieri igral s članom tiste njihove olimpijske reprezentance. In sem ga vprašal, kaj je bilo, ali ste se kregali, ali ste bili na dveh bregovih? Imeli so namreč nekaj superzvezdnikov. Pa je rekel, da smo jim bili nenormalno neugodni, da preprosto niso vedeli, kako odreagirati na to našo požrtvovalno igro in dobro drsanje, s katerim smo jim čisto parirali. S požrtvovalnostjo in homogenostjo smo pokazali, da je mogoče premagati tudi takšne velike reprezentance.
S požrtvovalnostjo in homogenostjo pa nenazadnje lahko kakšen avtsajder na papirju nenazadnje preseneti in premaga tudi vas, če niste ta pravi.
Točno tako. In vsakič je veliko govora o tem, ko imamo opravka s kakšnimi Japonci ali Južnimi Korejci, ki bodo naš tekmec tokrat v Oslu. Sploh Azijci so znani po tem, da ne odnehajo, da grizejo do konca. Znanje in vse je na tvoji strani, ampak, če ni povezanosti, če ne vlečemo vsi v eno smer, te hitro lahko preseneti tudi kakšna na papirju slabša reprezentanca. To se je dogajalo tem ekipam pred nami, da so nas mogoče malo podcenjevali, pa mogoče niso začeli tako kot bi morali, ko pa enkrat izgubljaš in se nasprotna ekipa na ledu počuti dobro, pa je zelo težko preobrniti. Oni delajo potezo več, ti pa kakšno nespametno in pljuvaš v lastno skledo.
"Ti derbiji so bili res posebni. Spomnim se, ko smo prišli z Olimpijo na tekmo na Jesenice, so nas že na poti, ko smo zavili dol z avtoceste, pričakali navijači ob cesti. Stali so pred hišami, viseli z oken in prav živeli za tisti trenutek, ko so ti lahko pokazali sredinec, ko si se mimo peljal."
Olimpija se vrača v nekdanjo ligo EBEL, kako gledate na to?
To je zagotovo pozitivno za slovenski hokej, Nekateri so že igrali na tej ravni, nekateri bodo prvič. Je pozitivno za slovenski hokej, ampak z enim grenkim priokusom. Jesenice so namreč nekako izvisele v tej zgodbi, to pa je polovica slovenskega hokeja. V tem vemo, da imamo dva hokejska pola v Sloveniji, Ljubljano in Jesenice. Oba bi morala igrati v isti ligi, ampak ker te možnosti ni, imamo za zdaj pač to. Prav je, da je Ljubljana izkoristila to priložnost, Jeseničani pa v tem trenutku nimajo pogojev za to, ampak bi bilo fino, da se Olimpiji čim prej pridružijo. Fino bi bilo ponoviti tiste čase, ko so bili oboji tam. To je le na malce višji ravni kot derbiji v državnem prvenstvu.
Slovenski hokej živi v napetosti med Ljubljano in Jesenicami.
Tako je, vedno je bilo to vprašanje, vedno ta izbira, ali si za Olimpijo ali Jesenice. Kot za Barcelono ali Madrid v Španiji. Ni tretje izbire. Ti derbiji so bili res posebni. Spomnim se, ko smo prišli z Olimpijo na tekmo na Jesenice, so nas že na poti, ko smo zavili dol z avtoceste, pričakali navijači ob cesti. Stali so pred hišami, viseli z oken in prav živeli za tisti trenutek, ko so ti lahko pokazali sredinec, ko si se mimo peljal. To je bilo fascinantno, ko si prišel 45, 40 minut pred tekmo na ogrevanje na led, je bila dvorana polna in so skakali in se drli. Kontra je bilo, ko so prišli oni v Ljubljano in so jim naši navijači vrnili z enako mero. Za te tekme se je živelo in škoda je, da je to ugasnilo. Čim prej bodo spet, tem bolje bo, pa ne tako, da Olimpija spet pade stopnico nižje, pač pa da se Jeseničanom nekako poklopi in pridejo gor. Vem, da je v tem trenutku to zelo nerealno in midva tukaj malo sanjariva, ampak res upam, da se bo v kratkem spremenilo in bodo imeli slovenski ljubitelji hokeja spet možnost doživeti to vzdušje.
Na Jesenice vas ni nikoli vleklo? Vas niso vabili? Nenazadnje ste vendarle Gorenjec, pa čeprav je Ljubljana bližje Kranju, kot so Jesenice.
Zanimivo je, da so me prav tisto leto, ko sem šel v Ljubljano, klicali tudi z Jesenic, ampak so bili v Olimpiji bolj konkretni. Na Jesenicah so cincali, niso se čisto izjasnili, ali ja ali ne, Matjaž Sekelj pa je poklical in dal ponudbo. Zame, za fanta, ki je hotel stopnico višje, je bila odločitev preprosta. Niti nisem razmišljal o tem, šel sem za svojimi sanjami, da bi igral z najboljšimi v državi in to mi je tudi uspelo.
Tudi Boštjan Groznik denimo je izbral Olimpijo, ampak je s tem povzročil nekaj nelagodja pri očetu, ki ga še danes zbada zaradi tega.
(smeh, op. p.) Ja, tega mu ne bo oprostil nikoli. Mogoče je to, da si z Jesenic, pa zaigraš za Olimpijo še huje, kot če si iz Kranja, ki je nekje vmes. Še vedno si Gorenjec in se pričakuje, da greš na Jesenice. Ampak je veliko fantov z Jesenic, ki so velik pečat pustili v Ljubljani in obratno. Še se spomnim, ko so šli Polončič, Dervarič, Rožič in Žagar, fantje, ki so zrasli v Ljubljani, v paketu igrat na Jesenice. To je bilo takrat skoraj nepredstavljivo. Ja, to se bo dogajalo, to rivalstvo je krasno in res upam, da bo kmalu tudi na isti ravni.
