Legenda slovenskega športa, ki je pekel najboljši kruh v Evropi

Zelo je navezan na Ljubljanico. Živi v neposredni bližini gostilne Livade, kjer smo prijetno kramljali. V dobri uri nam je predstavil svojo življenjsko zgodbo, polno vrhuncev, ki jih navadni smrtniki ne bodo nikoli doživeli. Čeprav se je v športni in poslovni karieri družil z največjimi imeni, hodil na sprejeme k maršalu Titu, doživljal nepozabno evforijo, ko je reprezentanca Jugoslavije leta 1970 v dvorani Tivoli postala svetovni prvak v košarki, pozneje pa v Ljubljani vodil najbolje založeno trgovino tistega obdobja v skupni domovini, je zadržal skromnost.

O njegovi zgodbi bi lahko posneli filmsko uspešnico. O prigodah, ki jih je doživljal skupaj z Ivom Danevom, o neenakovrednosti Slovencev v skupni jugoslovanski izbrani vrsti in dvomljivem sojenju v škodo Olimpije, o uspešnem prehodu v svet ekonomije, ko je kot diplomirani ekonomist spoznaval pasti in redke privilegije nekdanjega sistema, o vodenju Maximarketa, izkušnjah v sproščenem podjetništvu. Vseskozi je njegovo srce še naprej utripalo v ritmu košarke. Z iskrivim duhom srčno navija za Slovenijo, občuduje Luko Dončića, Gorana Dragića in druščino, obenem pa se ne zadržuje, ko ga kaj zmoti do te mere, da začuti potrebo po javni kritiki.

Čeprav je dopolnil že 74 let, je lahko s svojo fizično pripravljenostjo in odnosom do rekreacije zgled sovrstnikom. Novi časi ga z rojstvom modernih tehnologij niso zmedli. Še več. Socialna omrežja so najbolj zaslužna, da je svet izvedel za njegovo najnovejšo strast, fotografiranje. Ko se je ravno nastavljal objektivu našega fotografa, je nekajkrat sramežljivo pogledal na uro in se nam vnaprej opravičil, da se mora posloviti. Z ženo sta bila namreč domenjena za kolesarsko turo po Golovcu. Ni kaj, Aljoša Žorga je Legenda z veliko črko L. Sogovornik, ki mu je vredno prisluhniti in oseba, ob kateri se zaveš, kako enostavno in lepo je živeti, če ne čutiš strahu in znaš pravočasno odpravljati težave.

V zadnjih tednih so za nepozabno košarkarsko evforijo na sončni strani Alp skrbeli slovenski košarkarji. Na olimpijskih igrah so se prebili v polfinale in na koncu za las ostali brez medalje. Luki Dončiću in druščini tako ni uspelo tisto, s čimer se lahko pohvali današnji sogovornik, Aljoša Žorga. Foto: FIBA

Ste se v času še sveže olimpijske norije, ki jo je zganjala slovenska košarkarska pravljica na Japonskem, kaj spomnili na leto 1968 in vaš uspeh v Mexico Cityju, ko ste z jugoslovansko reprezentanco osvojili srebrno olimpijsko odličje?

Seveda. Takšno stvar težko pozabiš. Kakšne podrobnosti so se vmes izgubile, a ta olimpijski duh, olimpijska vas, prva medalja … To ostane za vedno. To je bilo nekaj nepozabnega. Če skočiva v leto 1968, je bilo to obdobje hipijev. Izstopalo je gibanje Flower Power, v Mehiki smo doživeli pozdrav Black Power (med podelitvijo medalj na OI sta dva temnopolta Američana med igranjem himne ZDA dvignila pest v črnih rokavicah in opozorila na težave rasizma), videli smo nori skok Boba Beamona (890 cm) in tako naprej. Res je bilo fino. Najbolj sem si zapomnil silno energijo in žalost, ko so se zaprle olimpijske igre. Čustveno je bilo. Cel stadion je jokal, solze so tekle vsem, ki so bili na zaključni slovesnosti. To pa zato, ker so vedeli, da je to enkratni dogodek, ki se ne bo več ponovil. Vsi se zavedajo enkratnosti. Tudi naši fantje, ki so nas navduševali na Japonskem, se bodo verjetno tega zavedali.

Američana Tommie Smith in John Carlos sta na zmagovalni oder v teku na 200 metrov prikorakala brez čevljev, obuta le v črne nogavice, ki so predstavljale revščino temnopoltih ljudi. Smith je imel okoli vratu ovit črn šal, ki je predstavljal črnski ponos, Carlos pa je imel odpet zgornji del trenirke v znak solidarnosti z delavskim razredom v ZDA in ogrlico okoli vratu, ki je po njegovih besedah simbolizirala vse, ki so bili linčani, ubiti, obešeni in vrženi v morje med prevozom iz Afrike v ZDA v času trgovanja s sužnji, ne da bi kdo za njih molil. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko Je bilo že takrat v olimpijskih vaseh razposajeno? Mladi športniki radi pripomnijo, da se tam dogaja marsikaj. Da se mrežijo, navezujejo stike …

Težko bi rekel. Kakor pri katerih. Je pa bilo sproščeno, to je res.

Ste si tudi jugoslovanski košarkarji podobno kot četa Aleksandra Sekulića na Japonskem krajšali čas v olimpijski vasi z igranjem kart?

Zaradi časovnega zamika, ki nam je v Mehiki povzročal nemalo težav, nismo mogli spati. Igranje kart je zato prišlo tudi pri nas kot naročeno. Kartali smo, je bil pa alkohol pri nas prepovedan (smeh). Vodka in podobno ni prišla v poštev.

Jugoslavija je takrat predstavljala združeno skupino številnih narodov. Z Ivom Danevom sta zastopala Slovenijo. Ste se takrat bolj počutili kot Slovenec ali Jugoslovan?

Kot Jugoslovan, saj so bili takšni časi. Drugače pa lahko rečem, da se je znotraj te reprezentance točno vedelo, iz katere republike je kdo. Moram priznati, da sem fantom, ki dosegajo take uspehe kot Slovenija, Luki Dončiću in ostalim, kar "fovš", ker lahko igrajo v dresu Slovenije. Slovenski košarkarji smo namreč imeli v jugoslovanski reprezentanci vedno občutek, da smo bili malce zapostavljeni. Za reprezentanco bi si takrat zagotovo zaslužil igrati še kdo iz Olimpije, a se to žal ni zgodilo, ker so bili interesi Beograda in Srbije zelo močni. Razlike med narodi so se malce čutile, a niso bile toliko izpostavljene kot pozneje. Se je pa videlo v državnem prvenstvu, da nam številni sodniki, ki so prihajali iz drugih republik, niso bili naklonjeni. Lahko bi bila Olimpija večkrat prvak, a nam tega niso pustili.

Torej se je tudi v športu občutilo, da centralizacija moči izvira iz glavnega mesta Beograd?

Da. Ta centralna roka se je čutila pri vseh stvareh. Sicer spet ne tako zelo, ampak zadosti, da si jo občutil.

Jugoslovanska košarkarska reprezentanca je na olimpijskih igrah v Mehiki osvojila srebrno medaljo. V finalu je priznala premoč ZDA, prvim favoritom turnirja. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Na olimpijskih igrah v Mehiki ste nastopili v prvem delu tekmovanja, ko pa se je odločalo o medaljah, v polfinalu in finalu, ste kot eden najmlajših igralcev obsedeli na klopi. Vam je bilo kaj žal, da niste v finalu proti ZDA (55:70), takrat je bil Ivo Daneu s 16 točkami prvi strelec Jugoslavije, na parketu prebili vsaj minute?

Imel sem željo, a je selektor Ranko Žeravica, ki je bil izvrsten trener in seveda imel svoje poglede na igralce, izbral tiste, za katere je smatral, da bodo dali več. Nisem bil pretirano žalosten. Važno je, da dosežeš uspeh. Da pomagaš ekipi. Takrat je bilo nastopanje v reprezentanci, s katero sem pozneje postal svetovni prvak, vrhunec kariere. Takrat nisi mogel nastopati v ligi NBA, v tujino pa si lahko odšel šele pri 27 letih. No, pa saj se nismo veliko pritoževali. Takrat je bilo jugoslovansko prvenstvo zelo močno.

So vam po olimpijskem srebru v Mehiki priredili kakšen slavnostni sprejem? Je bila evforija med navijači podobna tisti, ki smo jo v zadnjih tednih spremljali v Sloveniji?

Ne, ne. To so bili povsem drugačni časi. Čakal nas je le sprejem pri maršalu Titu. V Beogradu. Sprejel nas je s soprogo Jovanko, čestital za dosežek. Trajalo je vsega skupaj pet, šest minut. In to je bilo to.

So dogodek v živo prenašali na televiziji, radiu?

Mislim, da ne. Le kakšne fotografije so bile pozneje objavljene v časopisu, mogoče je bil še kakšen prispevek v televizijskem dnevniku, kaj več pa ne. Takratni mediji niso toliko podpirali tega. Če si kje opazil kakšen kratek utrinek o nas, je bilo to že veliko.

Zanimivo je, da Aljoša Žorga ni bil prvi v družini, ki je nastopal na olimpijskih igrah. Leta 1948 je v Londonu igral klavir njegov dedek Vladimir Prinčič. ''Bil je skladatelj, pianist. Desetletja je igral klavir telovadcem v Narodnem domu. Po njegovih notah je skakal Miro Cerar ter drugi najboljši telovadci tistega časa. Bil je tudi moj velik navijač. Hodil je na tekme, vodil statistiko in si vse zapisoval. Nanj imam prelepe spomine. Ko mi v osemletki ni šlo najboljše, hodil sem na klasično šolo Prežihov Voranc, se je z menoj učil latinščino in mi veliko pomagal,'' se spominja dedka. Foto: Grega Valančič/Sportida

Torej povsem drugače od današnjega obdobja, ko prevladujejo drugačni medijski pristopi, socialna omrežja pa sledijo vsakemu koraku Luke Dončića in podobnih športnih junakov?

Ja, to je nepredstavljiva razlika. Povsem drug svet. Priljubljenost današnjih fantov je na mnogo višji ravni. Vsak dan jih spremljaš v medijih, to je postalo že nekaj povsem običajnega.

Vaš vrhunec košarkarske kariere, ki ga pogosto radi izpostavite, je sledil le dve leti po olimpijskih igrah. Takrat je Ljubljana leta 1970 gostila svetovno prvenstvo v košarki, na katerem je Jugoslavija preskočila skoraj vse ovire, premagala tudi reprezentanco ZDA in poskrbela za nepozabno slavje.

To pa je bila pravljica. Bilo je povsem drugače kot na olimpijskih igrah. Mehika je bila preveč oddaljena, dogajanje ni bilo toliko medijsko podprto, tukaj pa smo bili med domačimi ljudmi. Čudovita stvar. V Hali Tivoli smo šli do konca in postali svetovni prvaki!

Navijači so nas skoraj nosili po rokah. To je bilo res lepo. Pravo čustveno doživetje. Ljudje so to dejansko sprejemali kot svoj uspeh. Podobno kot zdaj, ko se Slovenija identificira z vsemi športnimi junaki. Ne le s košarkarji, ampak tudi Rogličem, Pogačarjem, Garnbretovo in ostalimi.

Verjetno najbolj znamenit transparent, ki ga je bilo zaznati v dvorani Tivoli na srečanju svetovnega prvenstva med Jugoslavijo in ZDA (70:63). Foto: Svetozar Busić, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije.

Slovenija se je pred 51 leti izkazala kot vrhunski gostitelj košarkarskega dogodka in dokazala Beogradu, česa je zmožna.

To je res. Pozneje je bil o tem posnet film, vendar z beograjskega stališča. Kot da so oni zaslužni za vse skupaj. Seveda pa je bila resnica drugačna. Osnovna ideja izvira iz Ljubljane. Tu je bila speljana celotna zadeva. Takrat je bila Ljubljana res v ospredju. S pokroviteljstvom predsednika Tita, Staneta Dolanca, vrhunskih politikov. To je bila tudi svojevrstna politična predstava. Zlasti tista parola, ki se je takrat rada omenjala. Amerikanci na Luno, mi pa po zlato medaljo. Na transparentu na tribunah je na tekmi z ZDA pisalo Luna vaša, zlata naša.

Omenili ste Staneta Dolanca, ki je bil povezan z organizacijo številnih športnih dogodkov v Sloveniji. Vam je veliko pomagal?

Ogromno. Njegova vloga v javnosti kot notranjega ministra Jugoslavije je nekoliko vprašljiva, polemizirana. Kakorkoli že, s tem se nisem dosti ukvarjal, pa vsi ostali športniki tudi ne. Lahko pa rečem, da je bil velik podpornik športa in tega svetovnega prvenstva. V tistih časih so imeli vodilni politiki primeren odnos do športnikov. To si čutil. Celotna ideja socializma se je reklamirala preko uspehov športnikov.

So šli tako daleč kot zdajšnji predsednik Borut Pahor, ki se rad slika z vrhunskimi športniki celo na tekmovališčih, treningih, in tudi sam poprime za športne rekvizite?

O Borutu Pahorju pa moje mnenje ni pozitivno. Moram reči, da kot predsednik svoje vloge ne opravlja dobro. Zelo sem razočaran.

Čeprav je nedavno na Brdu pri Kranju priredil slavnostni sprejem športnikom, ki so se vrnili z olimpijskih iger?

To je lepo. Prav je, da je to naredil. Bi pa moral tudi opozarjati na negativne stvari, ki se v zdajšnjem času dogajajo. Tudi v smislu demokratične družbe in tako naprej. Moral bi biti kot ena vest publike, enostavno opozarjati na stvari, ki niso v redu.

"V tistih časih so imeli vodilni politiki primeren odnos do športnikov. To si čutil. Celotna ideja socializma se je reklamirala preko uspehov športnikov," se spominja časov, ko so najboljši jugoslovanski športniki doživljali sprejeme pri takratnem dolgoletnem predsedniku Josipu Brozu Titu. Foto: Grega Valančič/Sportida

V obdobju, ko ste vi dosegali največje športne dosežke, ste imeli opravka z drugačnim političnim sistemom. Takrat si lahko le ubogal. Druge možnosti niti ni bilo?

Res je. Takrat je vladalo bolj enoumje.

Žorga je bil zelo ponosen, da je lahko nosil dres Olimpije. Leta 1970, ko je postal svetovni prvak, je bil tudi državni prvak z ljubljanskim klubom. To je bil zadnji izmed šestih državnih naslovov zmajev v nekdanji skupni domovini. Foto: Grega Valančič/Sportida Ste se zaradi tega kot vrhunski športnik čutiti kdaj izigranega?

Motile so me omejitve. Denimo pravilo o tem, da pred 27. letom nisi smel v tujino. To je bila za nas športnike velika omejitev. Če ne bi veljala, bi si marsikdo zagotovil eksistenco, saj bi v tujini zaslužil neprimerno več denarja. Reševalo te je edino, če si po koncu kariere postal trener in nato odšel v tujino. V Jugoslaviji kot košarkar nisi mogel veliko zaslužiti. Tiste štipendije in nagrade so bile razmeroma skromne. Če si primerjal naš zaslužek z mesečno plačo direktorjev, je bil veliko nižji. Nisi mogel zaslužiti veliko denarja, si pa mogoče lahko dobil lažje kredit za nakup stanovanja. Vsaj to. So nas pa kot košarkarske reprezentance zelo cenili po vsej državi. Radi so nas imeli. A vedno smo si rekli, namesto, da nam lepite medalje in še kaj okrog vratu, nam dajte raje kaj v žep. A ni bilo posluha (smeh).

Niste nič razmišljali o tem, da bi se po 27. letu preizkusili še v tujini, denimo sosednji Italiji?

Ne. Poškodbe so me že opozarjale, da se bliža konec moje kariere. To mi je nenazadnje prišlo prav, da sem lahko končal študij ekonomije in nato šel v službo.

Ste se takrat kot eden (naj)boljših jugoslovanskih košarkarjev, ki je osvajal medalje na vseh treh največjih tekmovanjih, sploh počutili kot športni profesionalci, ki si s svojo dejavnostjo polnijo žepe?

V tistem trenutku sem denar seveda potreboval. Takrat sem si želel, da bi imeli večje premije in nagrade, a moje želje niso bile uslišane (smeh). Takrat sem kar nekaj let živel kot polprofesionalec, če bi lahko temu tako rekel. Vsaj štiri, pet let. Popolnoma mi je bilo jasno, da od košarke ne bom mogel živeti. Zato sem vpisal tudi študij ekonomije in potem v zadnjem letu, tik pred koncem košarkarske kariere, opravil še 12 izpitov in diplomiral. Zaključil sem fakulteto. Moj cilj ni bil, da bi bil košarkarski trener ali pa da bi na silo podaljševal kariero. Niti ni bilo toliko denarja v košarki niti tega nisem čutil. Raje sem skušal biti ekonomist in pri tem nekaj zaslužiti.

No, vendarle ste se za kratek čas po koncu kariere, košarko ste prenehali igrati pri 30 letih, preizkusili tudi kot trener.

Res je. Nekaj časa sem bil trener v Celju. Med igralci, ki sem jih vodil, je bil tudi Zmago Sagadin.

Kakšen pa je bil Zmago Sagadin kot košarkar?

Bil je izvrsten košarkar, zelo dober. Igral je na poziciji krila. Trojka. Veliko je obetal, a si je v tistem letu poškodoval kolena in moral predčasno zaključiti kariero. Če ga zdravje ne bi pustilo na cedilu, bi lahko zagotovo nadaljeval kariero pri Olimpiji. Tako dober je bil.

Pa se je že takrat kot igralec spuščal v kakšne strokovne polemike s trenerji?

Niti ne. Takrat je bil izključno igralec. Sem pa bil pozneje več kot 20 let v upravi košarkarskega kluba Olimpija. V izvršilnem odboru. V tistem obdobju je k nam prišel Zmago in postal trener mladinske ekipe. V odboru smo ga podpirali. Hvala bogu, da je bilo tako, saj so ga hoteli drugi nekajkrat odstaviti. Pa ne zaradi njegovega značaja, ker je včasih samosvoj, ampak zaradi tega, ker je prišlo do določenih neuspehov znotraj ekipe. V odboru smo mu vedno izkazovali podporo, Zmago pa je nato opravil lepo trenersko kariero.

Zdravje mu ni prizanašalo, zato se je od košarkarskih aren poslovil pri 30 letih. Foto: Grega Valančič/Sportida Zdravje ni prizanašalo niti vam. To nenazadnje niti ne čudi, če vzamemo v obzir, da ste v mlajših letih igrali košarko na betonskih podlagah v izrazito nenavadnih športnih čevljih za današnje dojemanje košarke, v "all-starkah".

Obutev je bila res slaba. Še zdaleč nismo imeli tako zaščitenega gležnja, kot ga imajo košarkarji zdaj. Gleženj mi je večkrat počil, pogosto je bil poškodovan, zdravstvenih težav se je nabiralo vedno več, zato nisem razmišljal o daljši karieri. Podobno je bilo z mojimi soigralci. Redki so bili tisti, ki so igrali še po 30. letu. Takrat je v košarkarskih krogih veljalo, da si pri 30 letih že tako star, da skoraj ne spadaš več na igrišče.

Danes je seveda drugače. Zdaj se več posveča delu v atletiki, fizični pripravi, igralci imajo večjo mišično maso in lažje vzdržujejo kariero. Razvoj košarke je nenazadnje bliskovit. Vsakih pet let je prišla na površje nova generacija, težko si bil konkurenčen mlajšim.

Si še kdaj ogledate stare posnetke, kako se je pred polovico stoletja igrala košarka?

Si. Očitno je, da smo igrali bistveno počasneje od današnje košarke. Ni bilo tako visokih skokov, povprečna višina je bila za današnje čase sorazmerno nizka. Sam sem visok 201 centimeter, pa sem bil vedno med najvišjimi. Napredek košarke je strašen!

V ligi NBA, kjer prevladujejo najboljši igralci na svetu, je v zadnjih letih opaziti trend, kako napadalne akcije vse bolj sestavljajo le še meti za trojke in silovita zabijanja. Včasih dobiš občutek, da vse ostalo, "dobri stari" meti za dve točki, preprosto izumira.

Meni je všeč tudi ta stil. Košarka se je zelo razvila. Všeč mi je, ker so fantje postali tako dobri atleti. Skačejo tako visoko, da jih je res spoštovanje gledati. Najbolj pa me navdušujejo tale zabijanja v zraku po visoki podaji. Tele "alley-oopi". Zelo so atraktivni, v njih najbolj uživam.

Ste takšna zabijanja prakticirali takrat, ko ste izstopali v košarki?

V bistvu je to v naši reprezentanci počel le eden. To je bil Krešimir Ćosić. Bil je tako visok in spreten, da smo mu že pri mladincih dali kakšno tako visoko podajo, po kateri je zabil žogo v koš. A ne vselej. Samo takrat, če smo že vodili za 20 točk ali kaj podobnega.

Vsi sobotni intervjuji, zbrani na enem mestu.

Se je drugače smatrala ta poteza kot poniževanje tekmeca?

Tudi. Če je bila tekma tesna in se je lomil rezultat, so bile takšne poteze preveč tvegane. Drugače pa smo radi takole podajali Ćosiću.

Vi ste takrat zabijali žogo v koš?

Tako iz zraka, če imate v mislih "alley-oop", ne. Niti nisem bil tako dober niti mi niso podajali takšnih žog. Tega preprosto nisem treniral. Sem pa včasih večkrat zabil. Je pa res, da sem potreboval malce več prostora.

Za jugoslovansko reprezentanco, za katero je prepričan, da bi si v njegovih časih zaslužil vpoklic še kateri izmed košarkarjev Olimpije, je odigral 80 tekem. Foto: Grega Valančič/Sportida Po srebrni medalji na olimpijskih igrah (1968) ter naslovu prvaka na svetovnem prvenstvu (1970) ste se z reprezentanco Jugoslavije znašli na zmagovalnem odru še na evropskem prvenstvu. Bilo je leta 1971 v ZRN, kjer ste osvojili drugo mesto.

Takrat sem končeval reprezentančno kariero. Bili smo drugi, v finalu izgubili proti Sovjetski zvezi, kar je bil tudi velik uspeh. Igrali smo ravno v Nemčiji. Upam, da bo Slovenija na naslednjem evropskem prvenstvu, tudi ta bo namreč v Nemčiji, ponovila uspeh iz Istanbula. Upam, da bo znova igral za Slovenijo Luka Dončić. Tako lepo se spominjam obdobja, ko sem leta 2017 spremljal EuroBasket. Bilo je fantastično, užival sem z njimi, ko so postali prvaki. Najslajše pa mi je bilo, ker so v finalu premagali Srbe.

Zaradi tega, ker so Srbi v športu radi polni samega sebe in so si pred to tekmo zaradi dogodkov v preteklosti mislili, kaj nam boste vi Slovenci?

Saj je prav, da so polni samih sebe. Nimam nič proti temu, ampak je bilo pa res fino, da so jih "Janezi" premagali. To je bila sladka zmaga.

V vaših časih je bil Slovenec Ivo Daneu določeno obdobje prvo ime jugoslovanske reprezentance. Vsi so nanj gledali s spoštovanjem. Tudi Srbi.

Seveda. Daneu je eden najboljših košarkarjev s teh prostorov. Vseh časov. Poseben talent. Bil je posebna liga med nami. To smo mu vsi priznali. Bil je eden redkih, ki je lahko vrhunsko metal tako z levo kot desno roko. Imel je fantastičen talent. Podobno kot Luka Dončić, a je imel Ivo še bolj izviren talent, ker ni tako veliko treniral. Zdaj imajo košarkarji profesionalni ritem. Trenirajo vse leto, Daneu pa je veliko hodil v službo in z nami treniral le enkrat na dan. To je velika razlika.

Pred 51 leti sta Aljoša Žorga in Ivo Daneu v Ljubljani postala svetovna košarkarska prvaka. To je bil odmeven uspeh, ki je še dolgo polnil srca slovenskih športnih ljubiteljev. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Stari ste 74 let in še vedno v zavidanja vredni telesni formi. Še kaj zahajate na košarkarski parket?

Košarke ne igram več. Pred nekaj leti sem jo opustil. Na igrišče grem le še takrat, ko se z vnuki malce pohecamo. Drugače pa odkrivam druge lepote športa. Že dolga leta kolesarim, lahko rečem, da kar intenzivno. Kakor pač vreme dopušča. Obenem tudi veliko telovadim. Malce za moč, malce za raztegovanje. Skušam biti aktiven vsaj od 30 do 45 minut. Vsak dan. Jutranja telovadba mi zelo pomaga. Doma imam priročno klopco, na kateri delam trebušnjake in krepim hrbtne mišice. To preprosto moram delati, saj imam že od prej sesut hrbet.

Še od časov, ko ste igrali košarko?

V bistvu že od mladosti, ker sem tako visok. Zrasel sem do dveh metrov, kar ni bilo prav idealno za hrbet. Zaradi tega so izvirale težave. Pri visokih ljudeh je hrbtenica še bolj obremenjena. Tisti, ki so visoki 150 centimetrov, zagotovo ne potrebujejo opravljati toliko vaj (smeh). Skušam pa toliko skrbeti za svoje telo, da lahko ostanem aktiven in normalno živim naprej.

Kolesarstvo je v zadnjem obdobju povsem obnorelo Slovenijo. Tudi po zaslugi vrhunskih športnikov ter množično obiskanih rekreativnih prireditev.

Če ciljate na Franjo, me ta ni nikoli zamikala. Preveč je bila zahtevna. Sploh, ko sem videl nekatere izmed mojih kolegov, nekdanje košarkarje, ki so prišli na cilj povsem izmučeni. Bili so tako izčrpani, da niso mogli tri dni sploh hoditi. Zato sem rekel, da se tega ne grem. S kolesom grem raje v hribe. Prej sem hodil z normalnim kolesom po nekajkrat na Vršič, Mangart, Krim, na Golovcu so prekrasne steze, tam z ženo zelo uživava. Letos sva si kupila električna kolesa in je vse skupaj še lažje. Na izletih s kolesom sem začel tudi veliko fotografirati in odkril nov konjiček.

Ena izmed fotografij Aljoše Žorge, ki je bila na socialnem omrežju Facebook deležna številnih pohval. Foto: Osebni arhiv

Torej se v vas poleg vrhunske športne in poslovne kariere skriva tudi umetniška duša?

Da, obožujem fotografiranje. Ta konjiček sem odkril skoraj naključno. Kar se tiče umetnosti, je imel moj stari oče, skladatelj Vladimir Prinčič, že malce umetniškega občutka, pa stric tudi, ki je bil malce slikar, malce fotograf. Mama je tudi risala lepe portrete. Morda mi je ostal ta občutek. Fotografirati sem začel na izletih s kolesom ali med sprehodi po Barju. Slike sem objavljal na Facebooku, ljudje so jih lepo sprejeli. Zbral sem ogromno všečkov. Morda so bili med njimi tudi košarkarski navijači, kdo ve (smeh). S tem sem rade volje nadaljeval. Nekatere slike so kar v redu, a bi moral v to vložiti več energije. Večkrat bi moral fotografirati zlasti zvečer, ko so sončni zahodi, pa tudi zjutraj. Takrat je najboljše, ko sonce vzhaja, a kaj, ko tako težko vstajam zjutraj. Zaradi tega tudi ne spremljam zgodnjih jutranjih tekem Luke Dončića ali slovenske reprezentance, ampak si jih ogledam v posnetku.

Ko se je slovenska reprezentanca na olimpijskih igrah potegovala za medalje, sta se tekmi proti Franciji in Avstraliji začeli ob veliko bolj primernih urah za sončno stran Alp. Kako ste spremljali zadnjo stresno minuto polfinalnega dvoboja s Francijo?

Ko nastopijo takšne tekme, ne morem zdržati na stolu, ampak se takrat raje sprehajam po sobi. V njej imam dve televiziji, tako da potem spremljal dogajanje malce na eni, malce na drugi. Takrat je bilo res dramatično, zelo stresno.

"Prepelič je šel hrabro na koš, kar je edino pravilno. V tisti sekundi je čutil, da mu prihaja s hrbta Francoz, ki pa je bil na njegovo žalost hitrejši. Kaj češ. Tako je v življenju. Brez malce sreče človek ne preživi," je opisoval dogodke v izdihljajih polfinalnega srečanja olimpijskega turnirja med Slovenijo in Francijo, ki je po dramatični končnici pripadel galskim petelinom. Foto: Reuters

Na kaj ste pomislili tisto sekundo, ko se je ob metu Klemna Prepeliča in blokadi Nicolasa Batuma ustavilo življenje v Sloveniji?

To lahko povzamem nekoliko filozofsko. Tisti, ki se niso s športom nikoli ukvarjali, navijači in vsi ostali, so še enkrat več spoznali, kako so v življenju pomembne malenkosti. Kot denimo tista desetinka sekunde. V življenju je zelo pomembna. Ali na cesti, ko pelješ avto in je od tistega trenutka odvisno, ali se boš zaletel ali ne, ali kje drugje. Ali si zbran ali pa ne. No, kar se tiče tistega poraza s Francijo, moram kot nekdanji košarkar povedati, da sem bil jasno zelo razočaran. A … Prepelič je naredil vse, kar je želel. Kar je lahko. Dončić tudi pred tem. Bil je zelo pokrit in mu dal dobro žogo. Prepelič je šel hrabro na koš, kar je edino pravilno. V tisti sekundi je čutil, da mu prihaja s hrbta Francoz, ki pa je bil na njegovo žalost hitrejši. Kaj češ. Tako je v življenju. Brez malce sreče človek ne preživi (smeh).

Je pa ta poraz pustil boleče posledice. Zelo je potrl slovenske košarkarje, ki jim v boju za bron igra ni in ni stekla.

Ja, tako boleč poraz s Francozi jih je sesul. Pričakoval sem, da bo težko proti Avstralcev, ki so na tej tekmi dosegli svoj višek. Ne bom rekel, da naši fantje niso bili motivirani, a sem se bal, da bo težko. Tako se je žal tudi izkazalo. Avstralci imajo krasno ekipo, številne igralce iz lige NBA. Imajo jih neprimerno več od naših, kar samo še potrjuje, da je Slovenija napravila na Japonskem fantastičen uspeh. Tisti delček sekunde bomo pa vedno sanjali …

Medalje na vseh največjih tekmovanjih je v jugoslovanskem dresu osvajal tudi Jure Zdovc. Na olimpijskih igrah v Seulu (1988) je bil tako kot Aljoša Žorga 20 let pred njim srebrni, bil pa je tudi evropski in svetovni prvak. Foto: Vid Ponikvar

V Sloveniji je vladala prava košarkarska evforija. Malce je spominjalo na četrto mesto z evropskega prvenstva na Poljskem leta 2009, ko je bil selektor Jure Zdovc, nato pa je sledil nepozaben sprejem v Ljubljani.

Tudi takrat je Sloveniji zmanjkalo tako malo do medalje. To je to, tako je to življenju. Malček ti mora pomagati tudi sreča.

Košarkarji so nato dvignili prah, ker se niso udeležili slavnostnega sprejema, namenjenega vsem udeležencem olimpijskih iger, na Kongresnem trgu.

Tega, ali so upravičeno manjkali ali ne, ne bom komentiral. Mislim pa, da so dali veliko energije v vse. Za proslavljanje bo še čas. So pa to profesionalci, hitro se razletijo po klubih in jim niti ne zamerim.

V torek so se udeležili privatne zabave, ki jo je po podpisu nove pogodbe z Dallasom organiziral Luka Dončić, na njej pa je pela hrvaška zvezdnica Severina.

Luka jih je počastil, tako so se odločili. Kaj bi. Zelo mu privoščim, da je podpisal takšno pogodbo prav v Ljubljani. Da je prišla v Slovenijo celotna delegacija Dallasa. Zaslužil si je. Super je bilo. Zares privoščim fantom. Pomembno se mi zdi, da so Roglič, Pogačar in ostali vrhunsko plačani. Veseli me tudi, da ljudje to na splošno v redu sprejemajo. Zakaj je tako? Skušam se poglobiti v vlogo Slovencev, ki smo radi ob omembi denarja in zaslužkov tako ljubosumni. Rečem si, hvala bogu, da jih plačujejo tujci. Dončića, Rogliča, Pogačarja … Kakšna težava bi šele nastala, če bi kdo rekel, da jih plačuje Olimpijski komite Slovenije. Da bodo, ne vem, dali Dončiću 100 tisoč evrov na mesec. Ali pa na leto. To bi bilo grozno. Vsi zdravniki in učitelji bi skočili v zrak, to bi bila revolucija, vam povem.

"Kakšna težava bi šele nastala, če bi kdo rekel, da jih plačuje Olimpijski komite Slovenije. Da bodo, ne vem, dali Dončiću 100 tisoč evrov na mesec. Ali pa na leto. To bi bilo grozno. Vsi zdravniki in učitelji bi skočili v zrak, to bi bila revolucija, vam povem," je z zanimivim razmišljanjem postregel legendarni Žorga. Foto: Grega Valančič/Sportida

Košarkarji so vajeni bolj ali manj simboličnih državnih nagrad. Za evropski naslov leta 2017, z naskokom najbolj odmeven podvig v moštvenih športih v zgodovini slovenskega športa, je vsak košarkar prejel deset tisoč evrov.

To pa je res premalo. Država bi morala velikemu uspehu, ki ga doživljamo kot ogromno promocijo države, dati primerno nagrado. Saj niti ne vem, če bodo sploh zdaj kaj dobili. Upam, da bodo.

Zdaj so lepi, evforični časi za slovensko košarko. Železo pa se ponavadi kuje, ko je vroče.

Pri vsem tem bo morala svoje odigrati še slovenska država. In nekaj postoriti okrog igrišč ter denarja, namenjenega športnikom. Pa sponzorskih sredstev v klubski košarki. Denimo pri Olimpiji, ki jo gledamo kot na vrhu piramide. Verjetno so to pobožne želje in se to žal ne bo zgodilo. Bomo videli.

Košarkarji imajo resnično posebno moč. Zlasti fenomen Luke Dončića. Ste si kdaj mislili, sploh po smrti Dražena Petrovića, da bi se lahko na teh prostorih rodila še večja zgodba in to prav v Ljubljani?

Sploh ne vem, kako bi se izrazil. Fenomen je res posrečena beseda. Dražen Petrović je bil dober, tudi Ivo Daneu pred njim, ampak Dončić pa je res nekaj posebnega. Pri njem so se srečne zvezde poklopile. Zelo pomembno je, da je od očeta športnika, ki mu je dajal podporo, podedoval športne gene. Tu je tudi čudovita mati, ki skrbi za njega, da je lahko živel v urejenih razmerah. Omeniti pa moramo še lastno zagnanost, to željo po uspehu, ki jo je pravzaprav otroku težko privzgojiti. To moraš imeti sam v sebi, drugače ne gre. To strašno željo kot jo je imel že Dražen, da je imel žogo cel dan v svojih rokah in treniral. To ima tudi Luka. Nekaj stvari se mu je poklopilo, ta neskončni talent, ta pregled nad igro … Eni ga imajo, drugi ga nimajo. Luka vse vidi, vse zazna, je kot superman. Je skratka superman v košarki. Saj se je videlo. Vreden je 200 milijonov evrov. Zasluženo.

"Dražen Petrović je bil dober, tudi Ivo Daneu pred njim, ampak Dončić pa je res nekaj posebnega. Pri njem so se srečne zvezde poklopile," ga navdušuje fenomen vročega slovenskega košarkarskega zvezdnika, ki je pred kratkim v Ljubljani podpisal rekordno petletno pogodbo za Dallas Mavericks (2022 - 2027) v višini kar 207 milijonov ameriških dolarjev. Foto: Grega Valančič/Sportida

Na olimpijskih igrah so se ga tekmeci lotili s številnimi obrambnimi prijemi, ko so ga skušali vreči iz ritma. Znašel se je pod silovitim pritiskom, ki mu je jemal moči.

Na odločilnih tekmah se mi je kar malce zasmilil, kako so se tekmeci spravljali nanj. Za razliko od lige NBA pušča FIBA na svojih tekmovanjih zelo fizično igro. Sojenje dovoljuje veliko kontakta. Na Luki stalno visijo igralci. Če te že eden malce drži za roko, je težko. Če pa je zraven še drug, pa je še toliko težje. Saj so tudi Američani priznali, da jim je šele zdaj jasno, kako težko je dosegati koše v evroligi.

Tako, kot je priznal zvezdnik Portlanda Damien Lillard?

Lillard, tako ja. Rekel je, da mu je zdaj popolnoma jasno. Ker je toliko več fizičnega igranja in stika. To se je tudi videlo. To sojenje je bistveno. Če ga ne bi bilo, bi Dončić lažje prihajal do košev, tako pa so ga s sodniško pomočjo in kriteriji omejili. Drugače pa lahko še enkrat več ponovim, kako je Dončić z eno besedo fenomen. Obožujem ga.

Nekatere pri njem moti le ena stvar. Da se zelo pogosto pritožuje sodnikom.

Tudi mene malce moti, da se preveč vtika v delo sodnika, a je po drugi strani res, da je to bolj evropska mentaliteta in je prav, da se sodnike opozarja, sploh če delajo napake. Je pa res, da lahko tako hitro dobi tehnično napako, kar pa škodi ekipi. Še zdaj se spominjam tiste tehnične napake, ki jo je proti Francozom prejel Jaka Blažič. Tista je bila ena ključnih, odločilnih. A se zgodi v žaru borbe.

Je Slovenija dobila potrditev, da je košarkarska država? ''Moram reči, da imam že dolgo ta občutek. Že od sedemdesetih letih. Čeprav je bil nogomet vedno prvi. košarka je imela velike uspehe, je pa res, da širša publika v svetu še vedno bolj spremlja nogomet kot pa košarko. Je pa Slovencem košarka zelo pisana na dušo. Veseli me, da je po vseh teh desetletjih, vse od naše kariere naprej, obdržala svoje mesto v srcih in uspehih. To je uspeh panoge kot take.'' Foto: Grega Valančič/Sportida

Je pa Luka Dončić po koncu olimpijskega turnirja na Japonskem napovedal, da je slovensko reprezentanco še svetla pot in da bo naskakoval najvišje cilje že na naslednji igrah v Parizu. Takrat bo star komaj 25 let.

To je čudovita misel. Zelo inteligentno se je odzval po tem četrtem mestu. Ta njegova ideja, da bo še nastopal za reprezentanco, daje upanje vsem Slovencem. Vsem košarkarjem. To je zelo pozitivna misel. In kar realna. Že na naslednjem Eurobasketu bi lahko posegli po odličju. Seveda potrebuješ še kake fante za dodatno kakovost, a sem prepričan, da bo čez leto ali dve iz povprečja skočil še kakšen fant. Ne gre pa pozabiti tudi na Mika Tobeyja. Bil je fantastičen. Očitno se je imenitno vklopil v našo reprezentanco. Je pozitiven fant, želi si nastopati za Slovenijo. Velika sreča, da smo ga dobili.

Kaj bi bilo šele, če bi lahko vsaj na tekmi s Francijo pomagal Sloveniji še Goran Dragić …

Potem bi zmagali. Vem, da bi. Saj je vse jasno, ker nam je zmanjkal le koš ali dva. Ena uspešna podaja ali dve. Škoda. Gorana pa povsem razumem in spoštujem njegovo odločitev. Ampak morda pa bo zdaj zaigral z Dončićem skupaj pri Dallasu, kdo ve. To bi bilo pa prekrasno spremljati.

O največjem košarkarskem uspehu:

Ko tukaj sediva ob Ljubljanici, vam pogled večkrat uide na reko. Ste zelo navezani na reko, ki postaja zaščitni znak turistične ponudbe Ljubljane?

Z Ljubljanico imam veliko skupnega. Nenazadnje stanujem tukaj v bližini Livade, v arhivih Trnovske cerkve pa sem odkril svoje prednike, ki so bili življenjsko odvisni od Ljubljanice. Po letu 1700 so bili številni čolnarji po reki Ljubljanici s priimkom Žorga. Moji predniki so spadali med male čolnarje. Vozili so pesek, glino in podobne reči. Upirali so se oblastem, ker niso hoteli plačevati davščine. S tistim peskom pač niso kaj dosti zaslužili. To vse je vpisano v trnovski kroniki. Tako sem vrnil na izhodišče, kjer so bili pred 300 leti moji predniki.

Pa ste se lahko včasih resnično kopali v Ljubljanici?

Pa še kako. Kot otroci smo se pogosto kopali na Špici, a je vprašanje, ker se takrat ni kontrolirala kakovost vode, ali je bila neoporečna ali ne. Nam se ni zdela sumljiva. Ljudje so se kopali in večjih težav ni bilo zaznati.

Po vrhunskih športnih vodah se je Aljoša Žorga po uspešno zaključenem študiju ekonomije predal poslovnim izzivom. Leta 1982, ko je imel 35 let, je postal direktor trgovine Maximarket, ki je takrat veljala za najbolj napredno na tem delu Evrope. Foto: Grega Valančič/Sportida Veliko raje se je kopati v vodi kot pa v težavah. Pri vas se poraja občutek, kot da z njimi nimate opravka. Živite življenje, polno imenitnih zgodb, v katerem ste dosegali vrhunske rezultati v športu, pa pozneje v poslu, zdaj ste odkrili še svoje konjičke.

Težave se vseeno vedno pojavljajo, a so na srečo manjše, premostljive. Me pa najbolj skrbijo tiste, ki te strahovito omejujejo. Denimo zdravje. Čeprav nam pravijo, da se moraš z leti sprijazniti z omejitvami. Res je, ne moreš več tako hitro teči ali skakati. To je treba vzeti v zakup. Drugače pa sem zadovoljen. Živim eno uravnoteženo življenje, si je pa seveda vsak dan treba prizadevati, da to ohraniš.

V vaši poslovni karieri ste pokazali velik pogum. Z Maximarketom ste kot njegov direktor ustvarili sloves najbolj založene trgovine v Sloveniji. Zgradili ste določen status in pokazali takratnemu sistemu, da je možno napolniti prodajne police tudi v obdobju, ko je marsičesa primanjkovalo.

To so bili časi negotovosti. Takoj po Titovi smrti je zapadla v krizo vsa država. Vsega je primanjkovalo. Praktično čez noč. Z Maximarketom smo začeli leta 1982. Že prejšnje leto je bilo čutiti pomanjkanje vsega. Ljudje si to danes težko predstavljajo, a manjkalo je vsega. Od ženskih nogavic, kozmetike, kave, cementa, bencina, čokolade, zobne paste …

Praktično čez noč? Kako pa je prišlo do tega? So stvari ostajale v skladišču?

Vse slovenske tovarne so se soočale s težavo. Takrat sem bil direktor Emone. Predsednik takratnega izvršnega sveta skupščine SRS Janez Zemljarič je priredil predavanje vsem direktorjem. Zabičano nam je bilo, da je prioriteta izvoz. Po kakršnikoli ceni. Vse je moralo iti v izvoz. Če si imel čokolado v Gorenjki ali pa kozmetiko v Krki, si moral vse na silo izvažati. Tudi pod ceno. Tiste devize, ki so prišle, so jih preprodajali za "šticungo" (pribitek nad uradnim deviznim tečajem) in tako naprej, ostale devize, ki jih je bilo manj, saj je morala država veliko odplačevati, pa so šle v osnovne stvari. Država je z njimi uvažala zdravila, nekaj hrane, kavo, bencin. A premalo. Vsa lesna proizvodnja se je izvažala. Tisto, kar se je dalo izvoziti, so vse izvozili. Za domači trg ni ostalo nič. Potem nam ni za potrebe Maximarketa preostalo nič drugega, kot da smo pač naredili toliko osebnih obiskov, potovanj, da so nam milostno dali nekaj škatel, da smo imeli kolikor toliko založeno.

"Zabičano nam je bilo, da je prioriteta izvoz. Po kakršnikoli ceni. Vse je moralo iti v izvoz. Če si imel čokolado v Gorenjki ali pa kozmetiko v Krki, si moral vse na silo izvažati. Tudi pod ceno," se spominja zahtevnega obdobja na začetku osemdesetih let, kmalu po Titovi smrti. Foto: Grega Valančič/Sportida

Je bilo treba obiskovati tovarne in jih prositi za stvari na dnevni bazi?

Da. Za to je skrbela komercialna služba. "Letela" je po vsej državi, malce prosila, malce obljubljala. Takrat je Maximarket veljal za najlepše prodajno mesto v Sloveniji, zato so bile tovarne malce bolj zainteresirane. Bili smo nasproti skupščine, Cankarjev dom je bil že zgrajen, tu je bila restavracija Maxim z mojstrom Slavkom Adamljetom, ki smo mu dali vso podporo. Skrbel je za Maxim, da je bila izvrstna restavracija. Saj je še vedno. Že takrat je bil eden najboljših kuharjev v Sloveniji, a tudi zelo strog šef. Imel je svojo ekipo gostincev, okrog 200 ljudi.

Je v Maxim takrat prihajal družbeni jet-set?

Tudi, ampak takrat vendarle ni bilo toliko razlikovanja med ljudmi. Ni bilo tako izpostavljeno. Zdaj se točno ve, kdo kam sodi. Kdo je "smetana", kdo ne. Takrat pa je k nam hodila politična elita, pa ljudje iz bančnega sveta. Tudi zaradi bližnjih stavb.

"Vesel sem, da sem bil leta 2012 sprejet v hram slovenskih športnih junakov. Vsak se dobro počuti, če je nekje obeležen,'' je tako poziral pred svojo sliko, ki jo je moč najti v dvorani Stožice. Foto: Vid Ponikvar Vam je v poslovnem svetu prepoznavna podoba nekdanjega vrhunskega športnika, znanega po vsej Jugoslaviji, odpirala dodatna vrata?

Šport mi je v življenju zelo pomagal. Dal mi je samozavest, s študijem, ki sem ga končal, je bila ta še višja. Ljudje so mi zaupali. Predvidevali so, da če je bil uspešen športnik, se bo pa izkazal tudi tukaj. Discipline sem se naučil že v športu, te stvari pa se potem v poslu zelo cenijo. Da ne obljubljaš nekaj v prazno. To mora imeti vsak poslovnež urejeno pri sebi.

Ste skušali organizirati Maximarket po kakšnem vzoru iz tujine? Ste črpali ideje od drugod?

Maximarket je bil kot blagovnica Emone ob sami otvoritvi predstavljen kot čudež za Slovenijo. Pred tem smo namensko obiskali nakupovalne centre na Dunaj, skušali od njih marsikaj prekopirati, zlasti v smislu notranje opreme, pa tudi pospeševalnih akcij, da je bilo stalno nekaj novega. Zdaj so trend časopisi, vsakodnevne reklame v poštnih nabiralnikih. Takrat tega ni bilo. Skušali smo narediti nekaj novega. V tistih letih je bila težava, saj so imeli na Dunaju blago s celega sveta, mi pa smo bili pri tem strahovito omejeni. Če nimaš blaga, pa je to velika težava. Mi pa smo hoteli imeti zelo raznoliko ponudbo blaga. Od prehrane do konfekcije.

Ste pa imeli kot prvi v Sloveniji v trgovini Maximarket svojo pekarno.

Takrat so ljudje na naš kruh čakali dolgo v vrsti. Bil je svež, imeli smo več vrst kruha, kar drugje ni bilo možno. Pekarna je bila le nekaj metrov zraven. Ta kruh je veljal za najboljšega v Evropi. Žito je bil specializiran za peko kruha. Večkrat so rekli, da je naš kruh res nekaj posebnega. Danes si tega ne morejo privoščiti, ker imajo veliko distribucijo, pa je kruh malce "mehkejši". Kakorkoli že, takrat je bil res zelo dober. Imeli smo več vrst kruha, drugje tega niso imeli.

"Pekarna je bila le nekaj metrov zraven. Ta kruh je veljal za najboljšega v Evropi. Žito je bil specializiran za peko kruha. Večkrat so rekli, da je naš kruh res nekaj posebnega," se rad spominja vonja kruha, ki si je kmalu prislužil sloves najboljšega v državi. Za nekatere celo najboljšega v Evropi! Foto: Thinkstock

Po Maximarketu so sledili novi poslovni izzivi.

Ko je nastopila era sproščenega podjetništva, sem konec osemdesetih let dal odpoved. Hotel sem v življenju izkusiti še kaj drugega. Preizkusil sem se v podjetništvu. Odprl sem trgovino s tekstilom na Trubarjevi ulici, to je bila prva tovrstna trgovina brez lastne proizvodnje, se nato selil in širil v BTC, pa na Šubičevo … Zgodba je trajala dolgo, pred nekaj leti, ko sta se hči in sin usmerila drugam, pa smo zadevo končali. Dolgo časa je bilo mišljeno, da bodo otroci nadaljevali s tem poslanstvom, a so imeli druge ambicije. Tako sva se z ženo strinjala, da zadevo končamo.

Vam je tudi pri tem poslu pomagalo, da ste bili znano športno ime, zapisano v ljudskih srcih?

Pri slovenskih dobaviteljih, če smo nabavljali tekstil ali konfekcijo ali pa metražo, so nam zaupali, da bodo fakture plačane. To mi je res pomagalo. Drugače pa se je trgovina s tekstilom skokovito razvila. Takrat je bila ponudba zelo omejena, tako kot v Maximarketu, a smo vendarle preživeli. Pozneje smo šli celo v proizvodnjo. V Hrastniku je deset šivilj šivalo samo za našo trgovino. Bilo je zanimivo, stvari smo potem nabavljali že v Italiji. Zgodba o samostojnem podjetništvu je zanimiva. Tisto, kar smo hoteli, smo naredili, otroci pa so medtem doštudirali. Zdaj sem ponosen dedek. Zdaj že vnuki študirajo matematiko!

Kje hrani olimpijsko medaljo? ''Žena jo ima nekje spravljeno. Vsakič jo moram vprašati, da jo prinese iz kakega predala. Ko se spominjam teh medalj, mi je res škoda, da v Sloveniji ni bolj zaživel muzej športa. To bi bila lahko naloga vlade, da bi temu namenila primerno stavbo in nekaj sredstev. Da se naredi res dostojen muzej športa. Gre predvsem za otroke, mladostnike, da si ogledajo in rečejo, saj bom mogoče tudi sam športnik. To bi bilo pomembno iz vzgojnega stališča. Zbrale bi se čudovite stvari. Zdaj pa muzej, kakor slišim, skoraj životari. Logično se mi zdi, da bi se mu namenilo vsaj dve nadstropji.'' Foto: Grega Valančič/Sportida

Zanimivo je, da ste lahko svojčas zaključili študij ob igranju košarke. To je danes, vsaj kar se tiče reprezentantov, znanstvena fantastika.

No, saj ni bilo vse tako popolno. Ne smem se preveč hvaliti, da sem hitro študiral. Uvodna letnika sta šlo hitro, potem pa sem potreboval deset let za diplomo. Zato se s tem ne bi hvalil (smeh). Pa vmes sem moral še služiti vojaški rok, se poročil, imel otroke.

Kje pa ste služili vojaški rok v takratni Jugoslovanski ljudski armadi (JLA)?

V Zagrebu. Trajalo je eno leto in bilo še kar v redu. Čeprav je bila to neskončna neumnost, da sem bil tam eno leto, a nimaš kaj. To je bilo treba opraviti. Nisem imel privilegijev. Želel sem si le iti nekam, kjer bi lahko treniral košarko. Tako so mi nekajkrat omogočili, da sem opravil kak trening s Cibono. Takrat se je dalo še kaj zmeniti.

Glede mojega služenja vojske je tako, da je bilo najprej določeno, da bom služil v Celju. To bi bilo izvrstno, saj bi lahko še naprej treniral celjsko ekipo. Če bi se to zgodilo, bi morda še vztrajal v trenerskem poslu. Potem pa je prišla iz Beograda direktiva, da športniki v Jugoslaviji ne smejo služiti vojaškega roka v svoji republiki. Zaradi tega, ker naj bi imeli nogometaši preveč privilegijev.  Čeprav to ni imelo nobene logike. JLA je bila enotna. Ali v Celju ali pa v Gevgeliji na jugu Makedonije. Vseeno. A takšna je bila direktiva. Mah, to so bili čudni časi.

Kako je bilo nasploh živeti v tistih časih?

Določene stvari so bile še kar v redu, drugače pa je zdaj standard neprimerno višji. Svoboda ljudi je drugačna, zdaj lahko potuješ, kamor hočeš. Če gledam objektivno. Je pa danes en velik minus. Danes mladi pridejo do stanovanja bistveno težje, kot smo mi. Drugače pa je tekstil danes skoraj zastonj. Vsaj glede na tiste čase. Danes se lahko za 100 evrov oblečeš, obuješ in si kupiš še eno jakno. Takrat pa si potreboval skoraj enomesečno plačo, če si se hotel obleči.

No, da se še malce ustavim pri stanovanjih … Zakaj so lahko ljudje prišli do tako ugodnih stanovanjskih kreditov? Prvič zato, ker so jih firme dajale praktično zastonj, oziroma ker jih je inflacija razvrednotila. Vse banke so šle v likvidacijo in ni bilo treba plačati realne vrednosti. Zato so bili krediti. Nismo potrebovali nobenih garancij. Dovolj je bilo, da si bil v službi, in so ti dali kredit.

"Za nekaj kilogramov kave si baje dobil golfa, če si jih nesel v Sarajevo. Tega nisem naredil, ampak tako visoka cena kave je bila," je dal vedeti, kako dragocena je bila svojčas, v obdobju največjega primanjkovanja v Jugoslaviji, kava. Foto: Urban Urbanc/Sportida Torej ste se zaposlili in praktično že kmalu prejeli ključe novega stanovanja?

Tako. No, z inflacijsko stopnjo 50, 60, pa tudi 100 in več na mesec, je bilo treba čez nekaj let plačati le še toliko, kot so denimo stala tri piva, da si odplačal kredit do konca. To je bila res Indija Koromandija.

Vsak bi rekel, naj ostane pri takšnem sistemu. Ampak ni bilo logike. Vsi smo vedeli, da dolgo že ne bo trajalo. Kot ekonomistu mi je bilo to hitro jasno. Potem pa nisi mogel v trgovini dobiti niti kilograma kave. Za nekaj kilogramov kave si baje dobil golfa, če si jih nesel v Sarajevo. Tega nisem naredil, ampak tako visoka cena kave je bila. Nobene logike! Res, to so bili čudni časi.

Sportal Luka Dončić žari od sreče: Neverjeten dan. Nikoli si nisem mislil, da bo tako! #video