Tomaž Razingar: Red, disciplino in občutek za ljudi poskušam prenesti v življenje po hokeju

Po dolgih dveh desetletjih profesionalnega hokeja je Tomaž Razingar septembra 2015 napovedal, da pri 36 letih končuje bogato kariero. V tej se je preizkusil tako v Evropi kot čez lužo. Na domači klubski sceni je rdeča devetica velik pečat pustila na Jesenicah, s katerimi bi sodeloval tudi v prihodnje, a so se poti dveh strani pred dnevi razšle.

Z 212 nastopi je rekorder po številu odigranih tekem za slovensko reprezentanco, katere kapetan je bil dolga leta. Prav v reprezentančnem dresu je maja leta 2015 na svetovnem prvenstvu na Češkem dočakal zadnjo uradno tekmo kariere.

Majhna in kratkotrajna kriza Takole so ga julija lani na poslovilni tekmi nekdanji soigralci in hokejski prijatelji pospremili v "igralski hokejski pokoj". Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

"Premagali smo Dance, a izpadli iz elitne divizije. Kljub temu smo se iz Ostrave lahko vrnili pokončnih glav, saj smo odigrali dobro prvenstvo. Igra je bila kar dobra," se zadnje profesionalne tekme spominja Razingar, ki se je ustalil na Bledu.

Kako težko je bilo v prihodnjih mesecih, ko so nekdanji klubski in reprezentančni soigralci spet obuli drsalke, sam pa jih je postavil v kot?

"Po koncu kariere, ko vsak športnik pade v neko vsaj manjšo krizo, ko ti neki ritual kljub vsemu manjka, so bile moje krize zelo majhne in zelo kratkotrajne. Na začetku sem pogrešal trening, hokejsko utrujenost, šale v slačilnici, tekem niti ne. Dva meseca je bilo malo čudno, malo me je sicer še zamikalo, sploh ko sem v živo gledal prve reprezentančne tekme. A ker sem imel veliko dela z drugimi stvarmi, nisem imel veliko časa misliti na hokej. Še vedno pa poskušam biti dvakrat, trikrat na teden na ledu, rekreativno, za svojo dušo."

V gostinstvo že med kariero

Njegov vsakdan že vrsto let zaposlujejo tudi misli iz poslovnega sveta. Je lastnik oziroma solastnik dveh gostinskih lokalov v Kranju in Škofji Loki, picerije in apartmajske hiše na Bledu.

O življenju po hokeju je, drugače od številnih športnikov, razmišljal že lep čas pred koncem športne poti. "Že med kariero sem si želel imeti gostinski lokal, z zanimanjem pa sem spremljal tudi turizem na Bledu in razmišljal o tem, da bi oddajali sobe. Obe stvari sta bili zame izziv in obe sta mi uspeli."

Dva gostinska lokala, picerija in apartmajska hiša - poslovni svet, ki polni njegov vsakdan. Foto: Žiga Zupan/Sportida

V svet gostinstva je na pobudo prijatelja Janeza Pretnarja vstopil leta 2009. Leto zatem sta odprla nov gostinski lokal, leta 2012 je prišla na vrsto družinska picerija, lani še apartmajska dejavnost, ki jo bosta z ženo v letu, letu in pol še širila.

Dela skupini 40 ljudi (11 jih je zaposlenih le v piceriji) – ta številka čez poletje še zraste – ne zmanjka.

Ni mu bilo v breme

Nekateri se med športno kariero osredotočajo zgolj in samo na šport. Kako se je on lotil združevanja hokeja in posla? Kot pravi, je veliko časa preživel na avtobusu, kjer se je rodila marsikatera ideja, in bilo bi škoda, če tistega časa ne bi pametno izkoristil.

"Vedel sem, da bo enkrat športne poti konec, videl pa tudi veliko prijateljev, starejših od mene, ki so padli v krizo. Tega si nisem želel. Saj je lepo samo uživati v športu, a pozneje lahko hitro pristaneš na realnih tleh. Ob hokeju mi tako ni bilo težko še delati. Ko sem stopil v slačilnico, je bil hokej moja služba. Ko sem stopil iz slačilnice, mi je telefon vseskozi zvonil.

Življenje po športni karieri je začel graditi pred slabim desetletjem. Foto: Žiga Zupan/Sportida

Hokej je bil sprostitev od telefonskih klicev, čeprav sem bil stoodstotno z glavo pri njem, a imel tudi to sposobnost, da sem se lahko osredotočil na več stvari hkrati. Znal sem priklopiti in odklopiti. To me ni motilo. Ni mi bilo v breme. Kvečjemu sem imel zaradi tega več zadovoljstva," pripoveduje naš sogovornik in dodaja, da so mu, ko je bil zaradi hokeja zdoma po pol leta, veliko pomagali starši in poslovni partner. Takrat so oni urejali stvari, potrebne za nemoteno delovanje gostinskih lokalov.

Druga kariera:

• Ermin Rakovič - Ujetnik obtožb, zaradi katerih je izgubil dva milijona evrov
• Jaka Lakovič - Resni načrti tudi v novem poklicu
• Denis Žvegelj - Če si sposoben osvojiti naslov svetovnega prvaka, potem bi se moral znajti tudi na trgu dela
• Špela Pretnar - Kar jo je med kariero teplo, jo zdaj osrečuje

"Na lepe oči nikomur nič ne pripada …"

Zavrača očitke, da bi stvari "padle z neba", in dodaja, da nikomur ne bi smelo biti nič podarjeno na "lepe oči". Foto: Žiga Zupan/Sportida

Razingar ne skriva, da mu gre dobro in da je zadovoljen s tem, kar je ustvaril med kariero in po njej. Zavrača kakršenkoli očitek, da bi mu stvari "padle z neba", in dodaja, da je z denarjem znal ravnati skrbno.

"Človek je zmožen narediti veliko stvari. Te ne padejo kar na mizo. Če jih želiš imeti, moraš delati, ne smeš se smiliti samemu sebi. Če bo kdo rekel, da mu, ker je dober športnik in prepoznaven, pripada to in to, lahko rečem le: 'Oprosti, ne pripada ti nič, če ne boš za to delal.' Ko enkrat končaš kariero, si lahko hitro pozabljen. Ljudje morda gledajo name, češ, njemu je lahko, saj je igral za ne vem kakšen denar. A ko sem se odločil za lokal, smo najeli posojilo. Ko smo šli na morje, ni bilo izobilja. Pazil sem na svoj denar. Veliko športnikov, tudi veliko soigralcev, ga je v slavi zapravilo za alkohol, razne stave, marsikdo ga je pustil v igralnici … Jaz ga nisem."

Gorenjec še pravi, da se je zadanih poslovnih ciljev med športno kariero z veseljem lotil s svojo roko, saj je želel dokazati, da je lahko kos izzivom in oviram.

"Ko sem igral v Beljaku, sem živel na Bledu, na dan sem naredil 300 kilometrov, igral tekme, se vračal zvečer v Kranj in Škofjo Loko, kjer smo gradili lokal, nato pa zjutraj vstal in ponovil vajo. Leta 2012, ko je bilo svetovno prvenstvo v Stožicah, smo se nanj pripravljali na Bledu. Po treningu sem šel delat, saj smo na Bledu gradili picerijo … Ne želim jokati, le povedati, da je bilo delo med kariero zame nekaj normalnega."

Red in disciplina

Kot pravi, mu je dal hokej kar nekaj vrlin, ki jih poskuša prenesti tako v poslovno kot zasebno življenje. "Zagotovo red in disciplino. Ko sem še igral na Švedskem in Slovaškem, sem znal mami doma natanko povedati, kje je kakšen papir, saj mi je pomagala pri nekaterih stvareh. Dobil sem tudi občutek za ljudi, ki te seveda kdaj lahko tudi prevara(jo). V slačilnici je bilo vedno okoli 25 oseb različnih značajev, ki so morale skupaj delati. Če ne bodo sodelovale, ne bodo uspešne. To sem poskušal prenesti na življenje po karieri."

Skupini okoli 40 ljudi, poleti se številka še zviša, dela ne zmanjka. Foto: Žiga Zupan/Sportida

Zaupanje – popolnega goji le do bližnjih – je pomembna stvar tudi v gostinstvu, "ki v teh časih ni samo prijetna stvar. Veliko je stresa, saj je vključenih veliko ljudi, ki jim do določene mere zaupaš, saj z njimi soustvarjaš vso zgodbo".

Njegova je sestavljena iz večjega števila slik. Na vsaki je določen izziv, ki se ga je lotil. Trenutno je "neuresničena" le še ena slika. Po njegovih besedah ni povezana s hokejem, kljukico čez njo pa bi lahko napisal že jeseni.

"Končno se lahko posvetim družini in nisem več natempiran stroj." Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Ni več stroj

Če se med kariero svojim trem dekletom ni mogel posvečati toliko, kot si je želel, poskuša zdaj to nadoknaditi. Kot pravi, želi biti dober mož ženi Anji ter oče sedemletni Ruby in štiriletni Taji, za katere si lahko zdaj vzame precej več časa, kot si ga je med kariero.

"Dan začnem zgodaj, obiščem vse lokacije, preverim, ali stvari stojijo, kot morajo, in poskušam do 12. ure opraviti vse. Če mi ne uspe, delam zvečer. A popoldne živim družinsko življenje, želim se posvetiti družini. Ruby peljem na različne športne aktivnosti, ki si jih je izbrala, in jih ni malo. Nisem več 'mašina', nisem več 'natempiran', kot sem bil včasih. Lahko si privoščimo piknik tudi med tednom. Šele pri mojih 38 letih smo šli prvič res sproščeno na morje, si privoščili konce tedna smučanja … Mislim, da smo bili letos do maja na dopustu več kot med mojo kariero v vsem letu."