SiolNET. Sportal OI Tokio
5,57

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Sobotni intervju: Špela Ponomarenko Janić in Anja Osterman

Na kavico bosta šli zagotovo, tudi po medaljo? #video

5,57

termometer

Osterman, Ponomarenko
Foto: OKS

"Kot da želijo nekaj najti, a ne bodo našli ničesar," nam je povedala kajakašica Anja Osterman, ko je beseda nanesla na pogost obisk dopinške kontrole. Špela Ponomarenko Janić in Anja Osterman, slovenski kajakašici na mirnih vodah, imata v Bohinju še zadnje treninge pred odhodom na olimpijske igre v Tokiu. In nobena skrivnost ni, da bosta tam sodili v ožji krog favoritinj za najvišja mesta.

Špela Ponomarenko Janić in Anja Osterman bosta v Tokiu tekmovali v kajaku dvosedu na 500-metrski razdalji. V tej disciplini sta v preteklosti dosegali izjemne rezultate na največjih tekmovanjih. In zakaj jih ne bi tudi v Tokiu? Za to sta primorski kajakašici trenirali in garali zadnjih pet let. Za Špelo bodo to že četrte olimpijske igre, medtem ko bo za Anjo to olimpijski krst. Pred odhodom na olimpijske igre smo ju obiskali v Bohinju. Na jezeru v neokrnjeni naravi opravita večino treningov, v teh dneh pa na kot ogledalo gladki gladini pilita zaveslaj, iščeta usklajenost in z vsakim dnem zmeraj bolj razmišljata o olimpijskih igrah. O olimpijski medalji se ne pogovarjata, želita si le, da bi na najpomembnejši tekmi iz sebe iztisnili vse.

Do olimpijskih iger ni več daleč. Ali vama čoln že drsi tako, kot je treba?

Špela: Še bo (smeh, op. p.). Delava na tem. Zdaj imava še nekaj težkih treningov, tako da sva nekoliko utrujeni, ampak mislim, da je to, to. Torej, da bo tako, kot mora biti.

Anja: Pri meni je podobno. Delava treninge, ki jih pred tem še nisva. Ker sem utrujena, imam nekoliko mešane občutke, ampak mislim, da sva na pravi poti. Olimpijske igre se približujejo, in naredili bova vse, da bo čoln drsel tako, kot mora.

In kdaj pride tisto olajšanje, ko treningi niso več tako naporni?

Anja: Ne vem, ali bo kaj olajšanja. Zdaj bo vedno težje.

Špela: Treningi so zdaj sicer krajši, a bolj intenzivni.

Verjetno so treningi bolj naporni kot sama tekma?

Anja: Ja težko je, ker so dolgi. Pred tem nisva bili toliko časa na vodi v dvojcu. To je res naporno, ker morava druga drugo ujeti. Če nama to ne uspe, lahko pride do bolečin v hrbtu, rokah. Naporno je, ampak šli bova tudi čez to. Prejšnja leta tega ne bi zmogli. To ne pomeni, da nisva bili dovolj hitri, ampak usklajenost ni bila prava.

Špela: Velikokrat sva morali "plezati", da sva bili sploh sposobni na tekmi odveslati 500-metrsko razdaljo. Mislim, da je to z zadnjimi treningi veliko boljše.

Veliko treningov opravita v kajaku enosedu. Veliko treningov opravita v kajaku enosedu. Foto: Boštjan Boh

Veliko trenirata v enojcu. Kako je potem teden ali dva pred olimpijsko tekmo? Je več treningov v dvojcu?

Špela: Midve že od začetka ne veslava veliko v dvojcu. Pri naju je tako, da imava tri dni treninge in potem dan premora. In v treh dneh enkrat veslava v dvojcu. To pomeni, da od šestih treningov, ki jih imava v treh dneh, samo enkrat veslava v dvojcu, da ne pride do zasičenosti. Skušava pa doseči, da je vse optimalno in da naju čim manj moti preostali trenažni proces, kjer napredujeva kot posameznici. To potem združiva v dvojcu.

Videli smo lahko, da sta trenirali tudi z Ilko Štuhec. Kako je prišlo do vašega sodelovanja?

Špela: Tina Kobale, ki je v ekipi Ilke Štuhec, je nekaj časa trenirala z menoj. Prišli so v Bohinj na priprave. Naredili smo en trening skupaj v fitnesu. Nekaj časa je Ilka veslala sama, enkrat pa smo jo tudi peljali v kajaku štirisedu.

Na letošnjem evropskem prvenstvu sta v kajaku na 500 metrov (olimpijska disciplina, op. p.) bili peti, na 200-metrski Špela Ponomarenko Janić in Anja Osterman sta dosegli že številne uspehe na največjih tekmovanjih. Špela Ponomarenko Janić in Anja Osterman sta dosegli že številne uspehe na največjih tekmovanjih. Foto: Kajakaška zveza Slovenije razdalji pa sta postali evropski prvakinji. Takrat sta dejali, da sta dobili odgovore na določena vprašanja. Sta te odgovore vključili v trening?

Špela: Deset dni pred evropskim prvenstvom nisva imeli čolna, tako da že takoj niso bili pravi občutki. Tri dni pred tekmo sva morali zelo paziti, da bi bilo vse nekako dobro videti. Bili sva blizu, in dosti najinih konkurentk je imelo takrat izbirne tekme, tako da so bile vse v boljši formi, kot sva bili midve. Glede na to, da sva bili kljub temu blizu, sva lahko zadovoljni.

Nekateri športniki že mesece ali zadnje leto pred olimpijsko tekmo na vsak trening odidejo kot na olimpijski štart. Kako je s tem pri vama?

Špela: To ravno ne, ker se treningi razlikujejo od same tekme. Vsak trening je drugačen. A vseeno, ni to samo zadnje leto, ampak že zadnjih pet let je vse usmerjeno v olimpijski nastop. Ob tem je prisotna najina osredotočenost, in vse je podrejeno temu.

Anja: Da bova tam čim boljši.

Špela: Nerada si nalagam dodatno breme. Poskušam vse čim bolj odmisliti in čim bolje opraviti treninge.

Anja: K vsakemu treningu pristopim tako, da ga naredim čim bolje in da sem res osredotočena nanj. Zavedam se, da prihajajo olimpijske igre, ampak zaradi tega nisem nervozna. Zagotovo bo drugače, ko bomo prišli tja. Mislim, da to ne bo vplivalo na tekmo. Res bo pomembno, kako bova tam pripravljeni. Če sva se leta 2019, ko sva morali biti med prvimi petimi, da sva se uvrstili na olimpijske igre, mislim, da tudi tokrat ne bo težav.

Špela: Anja se je takrat malo tresla. Upam, da bo zdaj bolje (smeh, op. p.).

Ali v vašem športu na olimpijskih igrah kdaj pride do presenečenj?

Špela: Seveda pride. Olimpijska tekma je posebna tekma za vsakega posebej. Veliko jih podleže stresu in pričakovanjem. Izkušnje, da si na olimpijskih igrah že nastopil, ti zagotovo pomagajo. Psihološka pripravljenost bo zelo pomembna.

Anja, vi boste olimpijske igre drugače dojemali kot Špela. Te bodo vaše prve.

Da, to bodo moje prve igre, zato jih ne morem z ničimer primerjati. Res je, leta 2019 so se mi nekoliko tresle noge, a ko sva se pognali s štarta, je bilo tega konec. Seveda, zavedaš se, da si tam. Za to sva dolgo trenirali, ampak mislim, da strah, če bi bil morda prisoten, ne bi smel vplivati na potek tekme. Nekaj treme je zagotovo dobro. Če te ni, lahko pomeni, da ti je vseeno.

Olimpijske igre v Tokiu bodo posebne. Gledalcev na tribunah ne bo, kar pomeni, da bo vse bolj umirjeno. Vama bo to ustrezalo?

Anja: Med tekmo gledam samo Špelo. Takrat ne slišim ničesar in se ne zavedam dogajanja okoli sebe. Mislim, da tistega hrupa sploh ne slišim, dokler nisem v cilju. Ne vem, ali bo to, da ne bo gledalcev, kaj vplivalo name. Seveda, lepše bi bilo videti, če bi bili tam gledalci.

Špela: Na svojih prvih olimpijskih igrah me sploh nihče ni gledal. Bila sem dekle, ki je prvič v kajaku prišlo na olimpijske igre. Z uvrstitvijo v finale pa so začeli prihajati novinarji. Glede gledalcev pa mi je vseeno. Naš šport ni kot nogomet, tenis ali kaj podobnega, in s tem se ne obremenjujem. Midve greva tja tekmovat. 

Na tekmah včasih vlogo igrajo tudi vremenski pogoji. Predvsem veter. Imata informacije, kakšni so pogoji na progi v Tokiu?

Špela: Piha (smeh, op. p.). Proga je blizu morja in zaradi tega velikokrat piha. Enkrat piha v prsi, drugič v hrbet … Upam, da bo ravna gladina in da bo za vse enako. Torej, da ne bo bočnega vetra, ker takrat potem prihaja do razlik.

Anja: Takrat se lahko zgodi, da pride v ospredje nekdo, ki sicer ne bi.

Proste dneve velikokrat preživita na obali bohinjskega jezera.

Kakšni bodo protokoli, ko bosta prišli na Japonsko?

Anja: Ojoj, že zdaj so.

Špela: Vsak dan dobiva covidni vprašalnik, tudi temperaturo si morava izmeriti, čaka pa naju še cel kup testiranj. Iz hotela bova lahko hodili le na treninge in tekmo. V hotelu bova imeli svoje nadstropje in šli bova v svojo restavracijo.

Tudi druženja bo verjetno bolj malo?

Anja: Ne, druženja ne bo, in tudi s pomočjo telefona bodo vedeli, ali si se družil z nekom, ki je pozitiven. V tem primeru te takoj izločijo z olimpijskih iger.

Špela: Sicer smo športniki že navajeni tega. Mi veliko treniramo, tako da niti nimamo časa za druženje. Nimaš niti volje ali želje. Mislim, da bomo tista dva tedna preživeli.

Sta se kdaj med seboj pogovarjali o olimpijski medalji, ali razmišljata samo o svoji vožnji?

Anja: Glavno je, da čim bolje opraviva s tekmo. To je glavni cilj. In če bova dali vse od sebe, bova lahko zadovoljni.

Špela: Vpliva na druge nimaš. Če bova dali vse od sebe, in to pomeni določeno mesto, potem bova zadovoljni. Na olimpijskih igrah v Riu sem bila četrta in mi je malo zmanjkalo. Vseeno sem bila zadovoljna, ker sem vedela, da sem dala vse od sebe.

Osterman, Ponomarenko Foto: OKS Koliko lahko na progi spremljata svoje konkurentke?

Špela: Nič. Samo čutiš jih. Če bi jih še opazovala, bi izgubila ritem in osredotočenost. Sploh zadnjih 150 ali 100 metrov, ko daš vse od sebe in nimaš časa. Takrat upaš, da bo dovolj, da prideš na cilj pred drugimi.

Anja: Če si na progi v sredini, potem mogoče vidiš malo več, ampak še to samo eno ali dve sosednji progi. Zanimivo je, da si nekateri med tekmo dajejo signale, in potem slišiš nekakšen "op". Vedno je nekdo, ki naredi nekaj takega. Midve sva zmenjeni, kje približno bova pospešili, a nama na kraj pameti ne pade, da bi se še dajali kakršnekoli signale.

Kako je pri vama z dopinškimi kontrolami? Nazadnje sta povedali, da vaju pogosto obiščejo. Je še vedno tako?

Špela: Ravno sva spraševali Ilko o tem in nama je dejala, da je imela v dveh letih le en obisk. K nama pridejo vsak mesec. Vsako jutro sem že v stresu zaradi tega, zato ne hodim več na stranišče, če slučajno pridejo.

Anja: Letos se res velikokrat prišli. Midve se že prav šaliva, ker je res neverjetno, kolikokrat so naju že obiskali. Seveda, naj pridejo in preverijo, ampak naj preverjajo tudi tiste, ki so verjetno bolj sumljivi. Res je čudno, da naju pridejo obiskat tudi dvakrat na mesec. Kot da želijo nekaj najti, ampak ne bodo našli ničesar. Ne vem, ali poznam koga, ki ga je dopinška kontrola tako pogosto obiskala, kot je naju.

Velika možnost je, da se bosta Špela in Anja objeli na olimpijskem odru. Velika možnost je, da se bosta Špela in Anja objeli na olimpijskem odru. Foto: Nina Jelenc

Je Stejpan Janić še vedno vse v enem? Trener, psiholog, fizioterapevt …

Špela: Da, tudi fizioterapevta nisva imeli. Kombinirali sva ga s slalomsko ekipo. Tu je bila na pripravah tudi srbska tekmovalka, ki ima slovensko fizioterapevtko. Tudi ona nama je pomagala. Do Tokia zdaj bolj slabo kaže. Tudi tam, ko bova v hotelu, ne bova imeli nikogar. Sicer Stjepan ima ta občutek in nama lahko kar veliko pomaga … Glede na to, da je najin šport garaški in tudi naporen, bi fizioterapevta potrebovali veliko bolj kot nekdo drug.

Če bi bilo dovoljeno, bi prišli vajini domači na tekmo v Tokio?

Anja: Če bi bili lahko prisotni gledalci, zakaj pa ne. A cene bi bile tako visoke, da se res ne bi splačalo. Res bi bilo nekaj posebnega, da bi me mama spremljala na tribuni, a zaradi cen letalskih vozovnic raje vidim, da bi denar porabili za nekaj drugega.

Špela: To sem tudi jaz povedala svoji mami za olimpijske igre v Londonu. Šla je na križarjenje, in mislim, da je bilo tako najboljše.

Špela je na OI v Riu za las zgrešila olimpijsko medaljo. Na koncu je bila četrta. Špela je na OI v Riu za las zgrešila olimpijsko medaljo. Na koncu je bila četrta. Foto: Stanko Gruden, STA

Že kaj veste, kako je s prehrano v Tokiu?

Špela: Ko sem videla fotografijo Petra Kauzerja starejšega, ko je bil pri zajtrku … Ni bilo ravno najbolj obetavno (smeh, op. p.). Pošiljali so nam jedilnike, ampak ne vem, kako je s tem. Glede na to, da so slalomisti za zajtrk dobili ocvrt krompirček …

Anja: Bo treba s seboj vzeti slovensko salamo ali kaj podobnega (smeh, op. p.). S seboj pa bom zagotovo vzela kakšne kosmiče. Za vsak primer.

Imata pred štartom kakšen poseben ritual?

Anja: Najin ritual je kavica pred tekmo.

Špela: Dobiva se pet minut pred odhodom, spijeva kavico in greva na prizorišče.

Špela Ponomarenko Janić svoje proste dneve preživlja s svojo družino. Trener Špele in Anje je Stjepan Janić, ki je tudi Špelin mož.

Špela, v Tokio boste potovali brez sina in hčerke. Z vami bo šel tudi vaš mož Stjepan. Kako težko je to za vas?

Adam že v Riu ni bil z menoj. Takrat je bilo lažje, da je ostal doma, in z mojo mamo sta se dobro znašla. Zdaj bosta oba ostala doma in še družbo bosta imela. Tudi na letošnjih tekmah nista bila z nami, tako da smo že preizkusili, kako bo. Zagotovo je težko, ker bosta ostala doma, po drugi strani pa gremo tja tekmovat in bi bil to še dodaten stres. Skrbelo bi nas, kako bi se tam znašli … Moje mame pa sta otroka navajena, imamo tudi zelo dobre sosede in prijatelje, ki nam pomagajo.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin