SiolNET. Sportal OI Tokio
1,90

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Sobotni intervju: Ivan Konrad Trajković

"Treniral sem za zlato kolajno, pripravljen pa sem tudi na to, da grem po prvem krogu domov"

1,90

termometer

Ivan Trajković
Ivan Konrad Trajković je edini slovenski predstavnik v taekwondoju na olimpijskih igrah v Tokiu. A tja ni odpotoval zgolj sodelovati, ima veliko višje cilje. Foto: Grega Valančič/Sportida

Edini slovenski taekwondoist na letošnjih igrah v Tokiu Ivan Konrad Trajković si je olimpijsko vozovnico priboril že decembra leta 2019, pa nato po letu dni negotovosti vendarle dočakal pot v Tokio. Želel bi si kakšno pripravljalno tekmo več, nam je zaupal pred odhodom na Japonsko, a je tja vseeno odšel z visokimi cilji. "Treniral sem za zlato kolajno," nam je povedal, a ker je taekwondo izjemno nepredvidljiv šport, dodal še: "Pripravljen pa sem tudi na to, da grem po prvem krogu domov."

Za devetindvajsetletnika iz Slovenske Bistrice so igre v Tokiu njegove druge olimpijske, nastopil je namreč že v Londonu leta 2012, ko je izgubil dvoboj prvega kroga, pa čeprav je tisti dvoboj začel odlično. Premagala sta ga mladost in neizkušenost, ne pa tekmec, nam je povedal odločen, da se to v Tokiu ne zgodi.

Na Japonsko je odpotoval že pred tednom dni, v želji, da se prilagodi časovni razliki in klimatskim razmeram v deželi vzhajajočega sonca. "Vem sicer, kako se obnašati teh prvih nekaj dni, da ujamem pravi ritem, ampak tako imam vseeno dovolj časa za prilagoditev, če bi bilo karkoli narobe," nam je razlagal v Slovenski Bistrici pred tednom dni.

Odtlej je v Tokiu že opravil še zadnji del priprav in se 21. julija pridružil slovenski reprezentanci v olimpijski vasi. Trajković, ki si je olimpijsko vozovnico priboril že decembra 2019 zaradi dobrega rejtinga po odličnih nastopih na turnirjih za veliko nagrado, je pred olimpijsko preizkušnjo izvrstno razpoložen in komaj čaka na začetek tekmovanj.

"Zadnji teden, dva pred nastopom na največji tekmi sezoni je zame najlepši čas v letu. Odlično si pripravljen, vse ti gre kot po maslu, treningi so načeloma malo krajši, pa zato nekoliko bolj intenzivni. To je res najlepši čas, v tem času se tudi malo 'napališ', dviguješ samozavest. Ko udariš, ko veš, da je to to, ko si hiter, močan, ko zdržiš cel trening in nisi preveč zadihan, ker si dobro pripravljen, saj je vse garanje že za tabo," pravi.

Pa se česa v Tokiu boji?

Prva borba Trajkovića na OI v Tokiu čaka v torek ob 4.15 zjutraj po slovenskem času, ko se bo v kategoriji nad 80 kilogramov v prvem krogu pomeril z gaboncem Anthonyjem Mylannom Obamo.
slovenski navijači košarka Sportal Kdaj bomo stiskali pesti za slovenske olimpijce?

Decembra 2019 ste postali eden prvih Slovencev, ki si je priboril olimpijsko vozovnico, šele zdaj, leto in pol kasneje, ste se odpravili v Tokio. Kaj se je zgodilo medtem?

Tako kot vsaka stvar ima to dobre in slabe stvari. Slaba je mogoče res, da nisem oddelal toliko tekem, kot sem si želel. Med svojo kariero sem vselej do vrhunca sezone, bodisi svetovnega bodisi evropskega prvenstva, oddelal več tekem in z njimi rasel. Po drugi strani pa sem imel tokrat več časa za piljenje tehničnih in taktičnih zamisli, ki so potrebne, a zanje ne bi imel časa, če bi več tekmoval.

Malo mi je žal, da sem imel letos samo eno pravo borbo, preden sem si marca zlomil roko, ampak mislim, da smo v danih okoliščinah vseeno odlično delali in se dobro pripravili. Junij je bil zelo naporen, imel sem tri mini pripravljalne kampe, na Rogli, pa v Beogradu in nato spet na Rogli. Povabili smo borce iz drugih držav, tiste, ki ne bodo nastopali na olimpijskih igrah. Kakovostne borce za kakovostne sparinge in zdaj po teh zadnjih pripravah na Rogli moram reči, da sem zelo zadovoljen. A šele, ko pridem v ring v Tokiu, bom zares začutil, kakšno je stanje.

Lahko kaj več poveste o poškodbi?

Zlomil sem si dlančnico, kar grdo. Operacija je bila nujna. Je pa to poškodba, ki me ni čisto vrgla iz treninga, lahko sem namreč treniral ostale zadeve, kar pa se tiče same borbe in kontakta, pa sem bil praktično do junija brez tega. Imel sem vse pod nadzorom, paziti sem moral le, da se ne bi stanje poslabšalo. Junij je bil tako tisti glavni mesec za priprave. Ampak zdaj sem zadovoljen, roka je v redu, me ne boli, z njo lahko tudi udarim, lahko blokiram. Ni omejitev.

"Verjamem, da glede na moje rezultate z nizkimi cilji na olimpijskih igrah nimam kaj iskati. Želje so zelo velike, realnost pa je taka, da lahko izgubim tudi v prvem kolu in sem tudi na to psihično pripravljen." "Verjamem, da glede na moje rezultate z nizkimi cilji na olimpijskih igrah nimam kaj iskati. Želje so zelo velike, realnost pa je taka, da lahko izgubim tudi v prvem kolu in sem tudi na to psihično pripravljen." Foto: Grega Valančič/Sportida

Nekateri bi sicer dejali, da roka pri taekwondoju tako ali tako ni tako pomembna …

Bi se čudili, kako pomembna dejansko je (smeh, op. p.). Jaz precej točk dosežem tudi z roko, čeprav je res točka z roko najmanj vredna. Ampak jih dosežem kar nekaj v borbi. Moja dodatna prednost, ker sem nižji od večine mojih nasprotnikov, je borba v klinču in v tem moraš precej uporabljati roke. Za nastavljanje pozicije, za blok … Kar se tiče samega točkovanja, morda roke res niso tako pomembne, kar se tiče ostalih stvari pa zelo. Tukaj je še trening, ki brez uporabe obeh rok seveda ne more biti tako kakovosten.

otvoritev Tokio Sportal Cesarjevo odprtje preglasilo protestnike

Že decembra 2019 ste omenjali, da v Tokio ne greste samo sodelovati, da imate tam višje cilje. To se najbrž ni spremenilo.

Ne, cilji se niso spremenili. Verjamem, da glede na moje rezultate z nizkimi cilji na olimpijskih igrah nimam kaj iskati. Želje so zelo velike, realnost pa je taka, da lahko izgubim tudi v prvem kolu in sem tudi na to psihično pripravljen. Treniral sem za zlato kolajno, pripravljen pa sem tudi na to, da grem po prvem krogu domov. Vsi borci na tem olimpijskem turnirju so zelo kakovostni, nekih avtsajderjev, razen mogoče dveh, ni. Trinajst, štirinajst borcev lahko poseže po medalji in z njo ne bi presenetili, saj so že doslej osvajali odličja na kontinentalnih in svetovnih prvenstvih.

Sem pa ogromno delal za prvega borca, saj je najprej treba premagati tega, potem še vse ostale. Z žrebom sem načeloma zadovoljen, v prvem krogu se bom pomeril z Gaboncem (Anthony Mylann Obame, op. p.), s katerim imava trenutno izid 1:1 v zmagah. Ampak kot že rečeno, nanj sem se taktično res izdatno pripravil, ne želim si, da se mi v Tokiu zgodi to, kar se mi je v Londonu. To je, da sem prišel res odlično pripravljen, 'raztural' v prvi rundi, potem pa sta me v naslednjih dveh povozila mladost in psiha. Namesto da bi tako nadaljeval, sem se ustavil, si mislil, da je bilo že dovolj narejenega in izgubil.  Če bom v Tokiu pokazal najboljše, kar premorem, lahko posežem visoko. Če bom dal svoj maksimum, bom Tokio tudi zapustil brez obžalovanja, ne glede na rezultat.

Luka Dončić Sportal "Ni še bilo igralca, ki bi nosil tako veliko breme kot Dončić"

Kakšna pa je konkurenca? Enaka, kot je bila 2019 ali je v tem letu, ki ga je zaznamovala koronakriza, prišlo do kakšne spremembe?

Tisti, ki so prišli preko olimpijske rang lestvice, smo ostali isti, tu se stvari niso spreminjale, pri kvalifikantih iz kontinentalnih turnirjev pa tudi ni bilo večjih presenečenj. Mogoče je bilo še največje na evropskem, na katerem sta se v Tokio uvrstila Hrvat in Makedonec (Ivan Šapina in Dejan Georgievski, op. p.), ki sta zelo kakovostna borca. Ampak evropski kvalifikacijski turnir je tako ali tako najtežji v vseh kategorijah, zasluženo sta se uvrstila. Iz Panamerike sta se kvalificirala Mehičan in Kubanec in Mehičan, svetovni prvak in podprvak (Rafael Yunier Alba Castillo in Carlos Sansores, op. p.) iz Afrike Gabonec (Obame), ki je olimpijski podprvak iz Londona ter tekmovalec iz Slonokoščene Obale (Seydu Gbane, op. p.), afriški prvak.

Iz Azije Kitajec in Kazahstanec, oba dobitnika odličij iz azijskih prvenstev in grand prixov. Ne bo lahko. Vsak krog je težak. Prve borbe morda na papirju delujejo kot lažje, ampak ni tako, v vsako borbo je treba vstopiti, kot da je finale, popravnih izpitov ni. No, načeloma je repasaž, ampak na to se ne gre zanašati. V vsako borbo je treba iti res stoodstotno, brez varčevanja z energijo, brez taktiziranja, vsaka borba je na polno.

"Ne bo lahko. Vsak krog je težak. Prve borbe morda na papirju delujejo kot lažje, ampak ni tako, v vsako borbo je treba vstopiti, kot da je finale, popravnih izpitov ni." "Ne bo lahko. Vsak krog je težak. Prve borbe morda na papirju delujejo kot lažje, ampak ni tako, v vsako borbo je treba vstopiti, kot da je finale, popravnih izpitov ni." Foto: Grega Valančič/Sportida

To je bila ta vaša napaka v Londonu, da ste taktično spustili?

Niti ni bila taktična napaka, nekako nezavedno sem spustil, evforija me je ponesla. Takrat sem se boril z aktualnim olimpijskim prvakov, povedel, res sem imel odlično borbo, dominiral sem, potem pa sem se enostavno ustavil. Izkušnje nasprotnika so prevladale in me je potem premagal. Sam pa potem tudi ni več zmagal, da bi me potegnil v repasaž.

Za nasprotnike ste dejali, da vse poznate, z vsemi ste se borili in večino tudi že premagovali. Vsi so torej premagljivi. Vztrajate pri tem?

Da, to mi je glavno vodilo v karieri. Če bi mislil, da nekoga ne morem premagati, potem je mogoče čas, da zaključim kariero. Ne moreš se namreč zanašati na to, da bi se temu borcu izogibal v žrebu in ga dobil šele v finalu ter se nato zadovoljil s srebrom. Verjamem torej, da lahko premagam vsakogar, se pa tudi zavedam, da vsak lahko premaga mene. Odločale bodo nianse, zadovoljen sem s pripravljenostjo, psihično se dobro počutim in komaj čakam, da se začne. Čeprav ni pretirane evforije, je samo popolna zbranost.

Tadej Pogačar Imola Sportal Spopad za olimpijski prestiž pod mogočno goro Fuji

So pa te igre nekoliko nenavadne. Ne le zaradi dejstva, da so leto kasneje, kot bi morale biti, pač pa so tu še strogi ukrepi, gledalcev ni, ni tistega pravega olimpijskega vzdušja. To občutite?

Načeloma to ni težava zame, odsotnost te evforije pri meni pripisujem bolj temu, da sem nekako dozorel kot športnik, kot oseba, da je za mano že ena olimpijska izkušnja, ki mi bo pri tem nastopu ogromno pomagala. Sama olimpijska vas mene, v nasprotju z nekaterimi drugimi športniki, ne gane pretirano. Zelo me je denimo presenetilo to, da dejansko nimaš občutka, da je nekaj posebnega, tam si izoliran od zunanjega sveta, za vse je poskrbljeno, imaš vse, kar potrebuješ, da se v miru pripravljaš.

Dejansko se počutiš, kot da si doma. Živiš v apartmaju, hodiš jest, na sprehode, na treninge. Res je dobro poskrbljeno za to, da ne čutiš vsega tega 'hajpa', da ti ne dviguje adrenalina prehitro. Na koronske pogoje pa smo zdaj tudi že navajeni, res bo strogo tam, veliko bo testiranj, ampak to je trenutno naša realnost, jaz ne bom pustil, da bo to tista stvar, ki me bo zmotila, vrgla iz tira in mi onemogočila dober rezultat. Na vse smo pripravljeni.

"Če sem pravi v glavi, lahko tudi izgubljam, štiri, pet točk, ampak mi je jasno, kje bom te točke nadoknadil in kaj moram delati. Če pa nisem pravi, pa lahko tudi vodim, pa bom vseeno trepetal za zmago." "Če sem pravi v glavi, lahko tudi izgubljam, štiri, pet točk, ampak mi je jasno, kje bom te točke nadoknadil in kaj moram delati. Če pa nisem pravi, pa lahko tudi vodim, pa bom vseeno trepetal za zmago." Foto: Grega Valančič/Sportida

Se glede na to, da je teakwondo izjemno hiter šport, ki temelji na eksplozivnosti in bliskovitih reakcijah, kaj posebej posvečate tudi psihološki plati?

Delam s športno psihologinjo Tanjo Kajtno že zadnjih pet let in sem zelo zadovoljen. Sama psihološka priprava pri taekwondoju je pomembna predvsem pred borbo, v sami borbi ne moreš več prav veliko spremeniti. Dobro psihično pripravljen moraš biti prej. Jaz to začutim, ko stopim v ring. Če sem pravi v glavi, lahko tudi izgubljam, štiri, pet točk, ampak mi je jasno, kje bom te točke nadoknadil in kaj moram delati. Če pa nisem pravi, pa lahko tudi vodim, pa bom vseeno trepetal za zmago.

Pred nastopom se je treba psihološko pripraviti. Če čutim kakšno napetost, se sproščam, kakšna meditacija dan pred nastopom, če je treba. Na dan borbe pa nimam nekih ritualov ali česa podobnega, poskušam le poskrbeti za to, da tista borba zame res traja le tistih šest minut, ves drugi čas pa o njej ne razmišljam. Počnem druge stvari, rešujem križanke, se sprehodim iz dvorane, pa se vrnem, ko je čas za ogrevanje in takrat fokus povsem usmerim v borbo. S psihologinjo sva ves čas na vezi, če je treba kaj obnoviti ali nastopi kakšna kriza, pri treningih pa sem že dovolj izkušen, da ne potrebujem tovrstne pomoči.

Tudi s trenerjem (Jure Pantar, op, p.) sva najboljša prijatelja, kar mi pomaga. Nekateri so se sicer spraševali, kako bo to delovalo, saj se v prostem času obnašava kot najboljša prijatelja, na treningih pa je drugače. Njega sem za trenerja izbral prav zato, ker me pozna v dno duše, ker takoj, ko pridem na treningi vidi, ali sem pravi in bomo trening lahko malo pojačali ali pa nisem in bo treba malce spustiti. Na treningu je moj trener in upoštevam ga stoodstotno. Nismo več tako mladi, da tega ne bi znali ločiti, to mi je super.

"Fizične kondicije imam dovolj, zato sem se nekoliko bolj posvečal še psihični pripravi." "Fizične kondicije imam dovolj, zato sem se nekoliko bolj posvečal še psihični pripravi." Foto: Grega Valančič/Sportida

Po treningu pa se znate izklopiti?

To znam res dobro delati, menjavati fokus. To mi res dobro služi. Ker če ti prideš na dan tekme in začneš razmišljati o borbi, pa na sami borbi, denimo pride do prekinitve za ogled videoposnetka ali se kaj z elektroniko okvari, potem ta borba zate ne traja le tistih šest minut, pač pa pol ure, nekaj ur. Ves čas si z mislimi v borbi, vemo pa, da možgani porabijo ogromno energije, zato si izčrpan. Tudi če je borba načeloma nekoliko lažja, je lahko ob takšni obremenitvi izjemno naporna, iz nje prideš crknjen. Stres pokuri toliko energije, da te izčrpa. Psihično hočem biti torej tako pripravljen, da ne izgubljam energije na tak način in mislim, da sem. Nočem, da me v zadnjih 30 sekundah borbe pobere, ker sem bil z glavo vsepovsod. Fizične kondicije imam dovolj, zato sem se nekoliko bolj posvečal še psihični pripravi.

Katja Fain Sportal V Tokiu si želi odplavati osebni rekord

Vi se borite v kategoriji do 87 kilogramov, z izgubljanjem teže najbrž nimate takšnih težav, kot jih imajo denimo boksarji?

Jaz sem bil od leta 2012 do 2016 v kategoriji nad 87 kilogramov. Takrat sem imel med 90 in 91 kilogramov, včasih tudi več, po eni poškodbi celo precej več, ampak leta 2016 sem se odločil, da bom šel v kategorijo do 87 kilogramov. V začetku je bilo malce težko, dol sem moral spraviti pet, šest kilogramov, potem pa težav ni bilo več. Imel sem dovolj znancev in prijateljev iz drugih borilnih športov, ki morajo ogromno hujšati, da vem, kako fizično in psihično naporno je to. Ne smeš jesti, ne smeš piti, namesto kratkih aktivacijskih treningov se moraš pred borbo ukvarjati še s tem, da greš za eno uro teč, pa v savno … To uniči tvoj nastop.

Jaz sem se spravil enkrat v to in odtlej imam od 85 do 87 kilogramov ter to brez težav vzdržujem. Olimpijske kategorije pa so tako ali tako malo drugačne, ker so združene v samo štiri razrede, jaz nastopam v kategoriji nad 80 kilogramov in tu potem sploh ni nobenega problema. Lahko bi jih imel tudi 95, ampak se najbolje počutim okrog 87 kilogramov. Ti so optimalni za mojo hitrost, vzdržljivost, pa nenazadnje višino.

Večina borcev v moji kategoriji ima nekje med 96 in 105 kilogramov, jaz pa tudi če bi nabil mišične mase na 95 kilogramov, torej še vedno ne bi imel prednosti v fizični moči proti njim, imel pa bi toliko več težav s tem, da bi mi mišice pokurile več kisika. Moja taktika je prilagojena moji moči, moji vzdržljivosti, da nabijem dober tempo, ker dostikrat se zgodi, da tem težjim borcem proti koncu dvoboja pojenjajo moči. Je pa tako, da bo v prvi borbi vsak odlično pripravljen, moje prednosti bi do izraza torej prišle kasneje, ampak na to se ne zanašam.

O nokavtu:

Kako pa ste prišli do tega spoznanja, da vam najbolj ustreza točno ta teža?

To ni bil trenutek spoznanja, skozi leta sem pač prišel do tega. Tudi ko sem bil v težki kategoriji, ko sem imel 92, 93 kilogramov, sem bil tretji na svetovnem prvenstvu in drugi na evropskem. Nisem bil zanič. Ampak zdaj, ko sem starejši, lažje držim kilograme, prej sem imel večja nihanja. Tedenska, po dve, tri kile mi je nihalo. Zdaj sem ugotovil, da mi to pač najbolj paše, ni težav, tudi če grem do 89 ali nižje do 85, ampak pazim samo, da se zdravo prehranjujem, nimam pa nekih posebnih diet ali česa podobnega.

Če sem kakšen dan bolj lačen, pojem več, drugi dan manj, poslušam svoje telo in stvar poteka zelo dobro. Jem kar se da raznoliko hrano, pomaga mi tudi to, da zelo rad kuham. To je zame nekakšen ritual. Ko se spravim v kuhinjo, sem eno uro tam, nastavim si dobro glasbo, nihče me ne moti in preizkušam različne stvari, se malo igram. Pazim, da je dovolj vsega, da imam dovolj ogljikovih hidratov, dovolj proteinov, dovolj zelenjave. No, včasih pa zapaše tudi pica in pojem pico.

Grega Bole Sportal "Ves čas sem vedel, da imam v Dubaju izhod v sili"

To je dandanes cela znanost, domala vsi so že takšni ali drugačni prehranski strokovnjaki. Vi torej pri prehrani ne komplicirate.

Ne, ne, držim se le teh nekaj splošnih pravil, ne tehtam pa si hrane. Ne morem pa denimo jesti le proteinov in zelenjave, pa nič ogljikovih hidratov, ki so dejansko zame energija za trening. Ali pa, da pojem preveč hidratov in nič proteinov, pa zaradi tega mišic nimam. Mislim, da je nutricionistika resna znanost, je ogromno na tem, ampak je pa res tudi, da je te prehranske programe treba prilagoditi vsakemu posamezniku.

Ljudje smo si tako različni, da en program ne velja za vse. Jaz sem sam prišel do tega spoznanja, kaj mi paše in kaj ne, marsikomu pa lahko ti strokovnjaki zelo pomagajo. Sploh športnikom, ki morajo veliko hujšati ali pa se hitro zrediti za svojo kategorijo ali šport. Jaz imam srečo, da mi ustreza neka stabilna, nekomplicirana in naravna rutina. Je seveda treba včasih vzeti kakšen prehranski dodatek, po kakšnih napornih pripravah.

Nam je pa letos veliko izobraževan pripravila tudi slovenska protidopinška agencija in oni so načeloma proti vsem prehranskim dodatkom. Sam se jih ne poslužujem veliko, imam to srečo, da z uravnoteženo prehrano lahko zadovoljim vse svoje potrebe. Imam res zelo dobro regeneracijo, lahko delam naporne treninge več dni zapored. Ampak včasih pa je treba kaj dodati in takrat zelo pazim, jemljem preverjene stvari, da ne pride slučajno do kakšne kontaminacije.

"Če imaš nad seboj en višji cilj, ki si mu pripravljen podrediti vse, se da vse." "Če imaš nad seboj en višji cilj, ki si mu pripravljen podrediti vse, se da vse." Foto: Grega Valančič/Sportida

Po napornih treningih so bržčas še najpomembnejše tekočine?

Tako je, treba pa se je naučiti, da voda ni dobra rehidracijska tekočina, da je treba v telo vnesti tudi ostale snovi. Včasih je težko, ker po napornem treningu ne moreš jesti. Če se to zgodi enkrat, ni problema, če pa je to vzorec, pa izgubljaš kilograme, izgubljaš energijo. Ko tvoje telo ne zahteva hrane, ko ne čutiš lakote, se moraš včasih kar prisiliti.

Jaz imam nek svoj režim, ki mi ne povzroča prevelikega stresa, saj sem ugotovil, da vsakršen stres name izjemno negativno vpliva. Sem pa ugotovil, da lahko vse te stresne situacije z nekaj popravki in majhnimi spremembami obrnem sebi v prid. Če bi pa spoznal, da mi ta način ne ustreza za tekme, pa bi ga takoj spremenil. Tudi diet bi se držal, brez težav. Če imaš nad seboj en višji cilj, ki si mu pripravljen podrediti vse, se da vse. Če veš, za kaj delaš, te vrste spremembe niso stresne.

Tudi v moji ekipi skrbimo, da je vzdušje dobro, da sem obveščen, zakaj nekaj počnem. Rad sem vpleten, aktivno vključen v trening. Moj ata, ki je moj kondicijski trener, to ve in že od malega sem ga spraševal, zakaj to, zakaj ono. Poskušam pa zunanji stres dati na minimum, ker je že sama tekma dovolj stresna.

Ko ste omenili očeta, rojeni ste v Zagrebu, domnevam, da se tukaj skriva zanimiva zgodba.

Pa niti ne. Bila je pač Jugoslavija, moja mama je Hrvatica, moj oče je rojen v Mariboru, njegov oče pa je bil Srb. Živeli so na Hrvaškem, tam sta se spoznala z mamo v Zagrebu, tam sem se tudi jaz rodil, ko pa sem bil star kakšen mesec, pa smo se preselili nazaj v Slovenijo in tukaj ostali.

Agron Šalja Sportal Čudodelec iz Ljubljane, ki je obetal že v Jugoslaviji

Zanimiva je ta povezava s Hrvaško, veliko tam trenirate, pa v Londonu je bila vaša reprezentančna kolegica tudi Franka Anić, Hrvatica.

Tako je, je pa Frankina mama Slovenka, tako da je ona prek nje tudi naša državljanka, ima pa Hrvaška v taekwondoju veliko tradicijo, tudi tri olimpijske medalje, pa na svetovnih in evropskih prvenstvih so, ne ravno velesila, ampak izjemno uspešni. Tudi tam veliko treniramo, s kolegi s Hrvaške imamo skupne treninge. Imajo tradicijo, veliko znanja in tudi velik bazen tekmovalcev. Taekwondo v Sloveniji neke tradicije nima, zato tudi nimamo velikega števila tekmovalcev. Imamo zelo dobre trenerje, znanje, strokoven in izobražen kader tako na reprezentančni kot klubski ravni, ampak če ni ljudi, ki bi trenirali, dejansko delaš s tremi, štirimi borci, ki jih je treba od malega čuvati kot dragocene kapljice vode v puščavi.

Pri mladih prihaja do ogromno šumov z vseh strani in hitro jih potegne kam drugam. Tudi sama finančna situacija v taekwondoju ni ravno rožnata, sam sem imel srečo, da sem z dobrimi rezultati dobil priložnost za zaposlitev v slovenski policiji kot vrhunski športnik. Neizmerno sem hvaležen tako Olimpijskemu komiteju Slovenije kot Ministrstvu za notranje zadeve, saj dvomim, da bi se moja kariera brez službe odvijala na tak način. Veliko mladih pride v člansko kategorijo, to pa je razpotje, ko morajo začeti delati veliko več. Ob tem imajo študij, morda iščejo službo ...

Nekaj časa traja, da pridejo tudi rezultati, samo kot perspektiven športnik pa zaposlitve ne moreš dobiti. Dobijo jo lahko le že uveljavljeni, vrhunski športniki in v tem času veliko tekmovalcev izgubimo. Morda imajo druge države to bolje urejeno z nekimi štipendijami, pokroviteljskimi programi. Če bi imeli večjo bazo športnikov, bi tudi več ljudi dosegalo vrhunske rezultate.

Če govorimo o rezultatih, je treba povedati, da se v zadnjih 12 letih praktično vseh večjih tekem vračamo z medaljami in se je raven taekwondoja zelo dvignila, številčnost pa nam še vedno škripa. Ampak mislim, da se s to težavo v Sloveniji srečujejo številni športi, najhuje je pri teh, medijsko malce manj pokritih. V teh je včasih treba biti malo fanatik, iti skozi neke stvari, vložiti tudi nekaj svojega denarja. Jaz sem imel nenormalno podporo tako doma kot v klubu, vesel se je, s to podporo sem prišel do teh rezultatov.

"Všeč so mi vse borilne veščine, spremljam tudi ostale, včasih se tudi hecamo, da bi po karieri poskusil kakšen K1 ali kaj podobnega, v čemer je tudi več denarja, ampak te borilne veščine so zelo specifične." "Všeč so mi vse borilne veščine, spremljam tudi ostale, včasih se tudi hecamo, da bi po karieri poskusil kakšen K1 ali kaj podobnega, v čemer je tudi več denarja, ampak te borilne veščine so zelo specifične." Foto: Grega Valančič/Sportida

Kako pa se sploh znašli v taekwondoju? Je kriv oče?

Oče je bil sicer atlet, ampak preden je začel trenirati atletiko, se je v Zagrebu ukvarjal s taekwondojem. Kakšnih pet, šest let je treniral. Ko smo že živeli v Mariboru, je takratni klub Kontinental vpisoval nove člane. Ata je videl plakate po mestu in se je odločil, da me pelje na trening, da poskusim. In mi je bilo zelo všeč, bila smo taka ekipica, šest, sedem mulcev, enako starih.

Najprej je bila seveda bolj kot ne igra, saj se učiš, trening je trening, je hierarhija, ampak smo se z ekipo dobro ujeli, se razumeli in to je bilo ključno. Sam sem se tudi zelo pozno razvil. Bil sem zelo majhen, še v začetku srednje šole sem bil med najmanjšimi. Treniral sem tudi atletiko, ampak ko sem bil star 14 let in prišel na skok v daljino, so bili nekateri moji vrstniki že visoki meter osemdeset in so skakali šest metrov in pol, jaz pa sem bil meter 60 in nisem imel nobenih možnosti.

V taekwondoju pa so težnostne kategorije in sem bil lahko bolj konkurenčen. Tudi zaradi tega sem ostal. Všeč mi je bilo tudi to, da si v direktnem dvoboju lahko boljši od nekoga. Imel sem nekaj tega 'fajterskega' duha, to me je malo vleklo.

Saša Dončić Sportal Saša Dončić o sinu in "sinu"

Same borilne veščine na splošno pa ne, da bi vas najprej vleklo v boj, pa nato v taekwondo?

Všeč so mi vse borilne veščine, spremljam tudi ostale, včasih se tudi hecamo, da bi po karieri poskusil kakšen K1 ali kaj podobnega, v čemer je tudi več denarja, ampak te borilne veščine so zelo specifične. Taekwondo ima nekaj zelo sorodnih športov, kot je kickboks, ITF taekwodo ali zdaj tudi karate, ampak dvomim, da bi jaz zdaj z znanjem iz svojega športa lahko bil uspešen tudi v kakšnem drugem. Potreboval bi ogromno treninga in privajanja na razlike, ki so načeloma majhne in za gledalca skoraj nezaznavne, pa so v resnici velike. Takewondo torej ostaja moj šport, všeč mi je, ker je morda med temi borilnimi športni najhitrejši, najbolj dinamičen, pa še 'full kontakt' je.

Ampak deluje pa najmanj grob, najmanj brutalen.

Res je, ampak čeprav deluje najmanj brutalen, je edni, pri katerem je polni kontakt. Pri nas so zato tudi nokavti dokaj pogosti. V zadnjih letih resda malo manj, zaradi sprememb pravil in razvoja elektronike. Pred Londonom 2012 je Mednarodni olimpijski komite dejal, da je bilo teh nokavtov, tudi grdih nokavtov na olimpijskih igrah preveč, da bi morali prilagoditi pravila.

Odtlej je denimo samo dotik glave dovolj za točke, ampak ti še vedno lahko udariš na polno. So pa tekmovalci avtomatsko začeli delati bolj varne tehnike. Če greš namreč ti na polno v glavo in zgrešiš, se takoj odpreš za kontra napad. Mogoče je zdaj zato res manj nokavtov, ampak še zmeraj je to 'full kontakt' šport in sam sem jih že kar nekaj podelil in tudi kakšnega dobil. Ampak to je del športa.

Nik Zupančič Sportal Nik Zupančič: Prav je, da se stremi k višjim ciljem, a na koncu vedno pridemo do financ

Torej ste morali tehniko tudi vi prilagajati novim pravilom.

Da, takrat sem imel zaradi tega tudi rezultatsko krizo. Od 2013 do 2017 ni bilo nobenih medalj z velikih tekmovanj. Bil sem sicer odlično pripravljen, ampak ni šlo. Malo je bila to posledica spremembe pravil, malo pa tudi pritiska, ki sem si ga sam ustvarjal. Jaz sem namreč relativno mlad dosegal zelo lepe rezultate in odšel tudi na olimpijske igre, zato sem od sebe pričakoval več. Nekako sem tudi čutil, da tudi ostali od mene pričakujejo več. Ko se enkrat zgodi, da ni nič, v redu, ko se drugič, pa tretjič … Rabili smo prilagoditev, tako na nova pravila, kot tudi psihološka, in takrat sem potem začel delati s športnim psihologom.

"Pri nas se boj vedno začne šele na tatamiju, nikoli prej." "Pri nas se boj vedno začne šele na tatamiju, nikoli prej." Foto: Grega Valančič/Sportida

Zdaj ste popolnoma usklajeni s pravili?

Tako je, zdaj so se pravila še nekoliko spremenjena in zdaj mislim, da so res poštena do vseh borcev. Prej so imeli visoki borci veliko prednost v primerjavi z nami nižjimi borci. Zdaj imamo tudi mi enake možnosti. Jaz delam na svojih atributih, oni na svojih, stvari so zdaj precej enakovredne.

Prej ste omenjali, da se šalite o tem, kako bi po karieri prestopili v kakšnega od teh bolj popularnih borilnih spektaklov. Kaj bi morali storiti, da bi recimo nastopili v UFC?

Najprej bi moral definitivno naštudirat parter. Pri nas je samo borba stoje, tam pa parter pomeni res ogromno. In kolikor sem se pogovarjal z borci iz juda in ju-jitsa, mi je jasno, da rabiš veliko več časa, da se naučiš borbo na parterju do te mere, da bi se lahko spoprijel z borci na tej ravni. Spomnite se samo Cro Copa (Nekdanjega hrvaškega borca mešanih borilnih veščin Mirka Filipovića, op. p.), ki se je izrazito izogibal parterju, pa mu ni vedno uspelo.

Sam UFC se mi zdi izjemno brutalen, ti ljudje so zame gladiatorji. Mogoče so tudi zato takšni denarji tam. Vsak nokavt, vsaka poškodba tam lahko pomeni tudi konec kariere. Je pa ravno zato najbrž tako priljubljen. Evoluciji navkljub je v ljudeh očitno ostalo nekaj tega nagona, nekaj krvoželjnosti kot v antičnem Rimu. Je pa šport način, kako te nagone pravilno in varno usmerjaš, je neka zdrava agresija. No, sam sicer z veseljem spremljam vse borilne športe, profesionalni boks me zadnje čase fascinira, pa ne le da ga spremljam, tudi poberem od njih kaj koristnega. Ne nujno v tehničnem smislu, včasih bolj glede pristopa k borbi, taktike.

Ivan Trajković Sportal Trajković bo v Tokiu edini slovenski predstavnik v taekwondoju

Taekwondo je v tem pogledu zelo kultiviran, kontakt je, ampak namen tega ni poškodba nasprotnika. Pravila so jasna in kot ste dejali zelo poštena …

Da, mislim, da večina borilnih športov, ki izhaja iz borilnih veščin, kot so judo, taekwondo in karate, imajo v sebi še vedno to spoštovanje. Ta del veščine je ostal. Kljub temu da je taekwondo olimpijski šport in ga treniramo kot šport, ne tako kot včasih, ko je bil poudarek ne le na tehniki, pač pa tudi na duhovnosti, meditaciji in filozofiji. Je pa delček tega ostal. Spoštovanje med nasprotniki se pri nas zelo dobro vidi po tekmi.

Jaz sem načeloma zelo dober prijatelj z skoraj vsemi iz svoje kategorije. Ne, da s preostalimi nisem, samo z nekaterimi se malce več družimo. Po tekmi se lahko mirno skupaj usedemo in spijemo kakšno kavo, pivo, se pogovarjamo normalno o drugih stvareh. Tudi na sparingih na trening kampih se družimo, ampak ko pride trening ali tekma, pa bom poskušal jaz premagati tebe in ti mene na vse dovoljene načine. Po borbi pa, če je boljši, mu sežeš v roko, čestitaš in ohraniš spoštovanje. Ni tega 'trash talka', ni zaničevanja, ni provociranja. Kar se tega tiče je zelo čisto.

"Nešportno obnašanje je kaznovano tudi v ringu, bodisi govorjenje, nizki udarci, to so vse opomini sodnikov. Opomin meni pa pomeni točko nasprotniku." "Nešportno obnašanje je kaznovano tudi v ringu, bodisi govorjenje, nizki udarci, to so vse opomini sodnikov. Opomin meni pa pomeni točko nasprotniku." Foto: Grega Valančič/Sportida

Ta divji irski zvezdnik Conor McGregor z nobenim svojim nasprotnikom ne more na pivo.

Ne, ne, definitivno ne (smeh, op. p.).

Pa obstaja kakšen drug način, kako tekmeca morda pred pomembno tekmo vseeno malce psihološko iztiriti, mu zlesti v glavo?

Načeloma se tega res nihče ne poslužuje. Mislim, da nasprotniku najlažje zlezeš v glavo s tem, da delaš to, kar delaš, ampak res dobro. Skrivnosti pri nas domala ni več. Vse moje borbe zadnjih desetih let lahko najdeš na internetu, tudi za ostale velja enako. Tako se lahko taktično pripravi vsak na vsakogar, ampak če jaz neko stvar res dobro oddelam, ko vem, da je na to pripravljen, pa mu vseeno dam točko, mislim, da je to najboljši način, da mu načnem samozavest. V samem športnem smislu, brez nekih igric. Pri nas se boj vedno začne šele na tatamiju, nikoli prej.

Ivan Trajković Sportal Ivan Konrad Trajković

Je kdaj že kdo prekršil to pravilo?

Ne, na tej ravni nihče. Jaz zadnjih 15 let tekmujem samo na najvišji ravni, prvenstvih in grand prixih in tega tu res ni. Mogoče na kakšnih turnirjih nižje ravni, pri mladincih. Ne vem. Na tem nivoju pa se tega ne počne. Nešportno obnašanje je kaznovano tudi v ringu, bodisi govorjenje, nizki udarci, to so vse opomini sodnikov. Opomin meni pa pomeni točko nasprotniku. Zakaj bi se tega posluževal, če boš zato že v začetku izgubljal za točko ali več? Tudi ostali borci so psihološko dobro pripravljeni in jim to tako ali tako ne bi prišlo do živega, če pa si za to še kaznovan, pa res nima smisla.

Tako je pri nas, prisotno je neko 'gentlemanstvo', ki ga v UFC denimo ni. Tam šteje zmaga za vsako ceno, tudi v sami borbi je ogromno provokacij. To se mi ne zdi primerno, zaradi tega po mojem UFC tudi nikoli ne bo olimpijski šport. Igre so medijsko vseeno eden najbolj spremljanih športnih dogodkov na svetu, poleg nogometa, in če ves čas govorimo o spoštovanju in olimpijskem duhu, morajo biti najboljši primer tega prav tekmovalci. Za neprimerno obnašanje so velike kazni in suspenzi. Pri nas smo imeli primere, da je kdo po porazu razgrajal, vrgel čelado in dobil pol leta prepovedi. Saj čustva te ponesejo, ampak čim je prisotno nespoštovanje, je to nedopustno. Za čiščenje teh frustracij je prostor izven ringa.

Te naše borilne veščine temeljijo na nekem kodeksu obnašanja, na časti. Ta etika in spoštovanje do same veščine, treninga, trenerjev, tekmecev je vtkano v naš šport. Že ko prideš na prvi trening, se pred dvorano sezuješ, se prikloniš trenerju. Ta princip je dober tudi glede vzgoje otrok, tam se ne naučiš postati pretepač, skozi te rituale, hierarhijo se nenazadnje naučiš spoštovati in ceniti tudi samega sebe. Po vsaki borbi sam pri sebi veš, zakaj si zmagal ali izgubil, sebi lagati ne moreš. Lahko drugim poskušaš prodati, da je bila poškodba, slabo počutje itn. Sam pri sebi pa natančno veš.

"Trenutno preprosto nimam dovolj časa, da bi se delu z mladimi posvetil tako, kot bi si želel." "Trenutno preprosto nimam dovolj časa, da bi se delu z mladimi posvetil tako, kot bi si želel." Foto: Grega Valančič/Sportida

Imate občutek, da v drugih športih ta odnos izginja?

Kaj pa vem, všeč mi je denimo v nogometu, ko so trenutki športnega spoštovanja, ampak se večkrat vidi, da tega ni. Je pa res, da je nogometnih tekem več, praktično vsak drugi dan se igra, pa še v prenosih se vse vidi. Ne vem pa, če je tega zato procentualno kaj več, morda le vidimo več kot v kakšnem drugem športu. Mislim, da je več kot je denarja v športu, večji kot so vložki, tekmovalci morda poskušajo na tak način ali s provokacijo nasprotnika nekako onemogočit. Obenem pa so tako bolj zanimivi za medije in s tem za sponzorje.

Če vzamemo za primer Nicka Kyrgiosa (avstralskega teniškega igralca, op. p.), on je trenutno nek petdeseti, šestdeseti igralec sveta, ni blizu vrhu. Ampak v nobenem športu ni tekmovalca, ki bi bil petdeseti na svetu in bi se toliko pisalo o njem. In je to njegov način. Ni več samo šport, je preživetje, s šovom zasluži toliko več denarja, njegovi dvoboji so toliko bolj gledani. S tem si je rešil življenjsko situacijo. Jaz bolj gledam izključno v šport in mislim da je takšna večina teh najboljših športnikov.

Mogoče tudi 'trash talkerji' na ta način izražajo spoštovanje. Saj. Če nekoga ne spoštuješ, ga najbrž ne bi poskušal sprovocirati na tak način.

Morda, po drugi strani pa se spomnim Fedorja Emilianenka (nekdanjega ruskega šampiona iz MMA, op. p.), ki nikoli ni zmerjal nikogar, pravzaprav je na splošno bolj malo govoril. Le prišel je in zmagal. To je za moje pojme največji borec mešanih borilnih veščin in bo še dolgo ostal. Cenim takšne ljudi, ki svoje kakovosti ne rabijo dokazovati z govorom, ampak jo z dejanji. Pa so skromni v življenju, spoštljivi do vseh. To da vsemu skupaj še večjo vrednost.

Ivan Trajković Sportal Bojeviti Štajerec brez lažne skromnosti: V Tokio ne grem le sodelovat! #video

So to torej tudi vaše vrednote, skromnost, spoštljivost, poštenost, delavnost?

Tako je, jaz sem garač. Vem, kdaj je treba delati in ko je treba delati, bom naredil vse. Naučil pa sem se, kot sem že prej povedal, poslušati svoje telo, da vem, kdaj pa je treba mogoče kakšen trening tudi izpustiti, da ne pride do kakšnih poškodb. Ker sem vse poškodbe, ki sem jih imel, pustimo te zaradi udarcev in stvari, na katere nimaš vpliva, pač pa resnejše, natrgane mišice in podobno, vselej začutil že na treningu.

Nekaj sem začutil, niti ne bolečine, a nekakšno napetost, telo mi je sporočalo, ustavi se, dovolj je. Pa sem šel narediti še eno distanco, še en krog ali karkoli in se je mišica natrgala. Imel sem veliko srečo, da v karieri nisem imel poškodbe, ki bi me iz pogona vrgla za pol leta, a vseeno so bile tudi te manjše povsem nepotrebne. Skozi vse te treninge pa sem se naučil tudi ceniti samega sebe. Nisem lažno skromen, vem, česa sem sposoben, se pa zavedam tudi realne situacije.

Ko ste omenili poškodbe, jasno je, da je v vrhunskem športu kakovosten počitek ravno tako pomemben kot dober trening. Imate te stvari urejene, ste se naučili sprostiti, ko je to treba in ali ste imeli s tem težave? Večina športnikov jih ima.

Veliko let sem potreboval, da sem se navadil tega, da (smeh, op. p.). Da sem se naučil poslušati svoje telo. Srečo imam, da imam okoli sebe res vrhunsko ekipo, z očetom kot kondicijskim trenerjem pa najboljšim prijateljem Juretom Pantarjem kot trenerjem taekwondoja. Ko pridem na trening in se preoblečem v opremo, jima je takoj jasno, ali bomo danes trenirali na polno ali pa se samo malo razgibavali in program izvedli kakšen drug dan. Je pa tako, z enim treningom manj ne boš nič slabši, z enim preveč pa si lahko 'out' za kar nekaj časa.

Je pa v vseh športih težava, raven je vse višja, pričakovanja ljudi prav tako, obstajajo rekordi, medalje … Včasih je res težko potegniti zavoro na treningu, ko pa se zavedaš, da tvoji konkurenti prav tako besno trenirajo. Morda si v eni sezoni, drugi, tretji, peti, v naslednji si zagotovo želiš več. Ampak ni nujno, da je za napredek vselej dovolj več treninga. To ima lahko celo nasprotni učinek. Prav je, da imaš okoli sebe strokovnjake, ki jim zaupaš in ti pripravijo predvsem zelo kakovosten trening. Ne moreš pa denimo enemu mladincu ali mlajšemu članu dovoliti, da posluša svoje telo. Ta bo izpustil en trening, nato dva, kmalu pa ugotovil, da je trening brez veze.

Mnogi so na določeno raven prišli na podlagi talenta, ko pa je treba začeti garati, pa je številne treba tudi priganjati. V odraščanju se telesa nenehno spreminjajo in ti pošiljajo tudi lažne informacije: Prezgodaj torej nima smisla poslušati telesa (smeh, op. p.). Takrat se pokaže tudi ta umetnost dobrih trenerjev, ki morajo biti ob tem še psihologi, pa ata in mama, sparing parter … Pri dobrem trenerju je res pomembna ta širina.

"Ne vem, če bi po karieri nadaljeval kot trener v vrhunskem športu." "Ne vem, če bi po karieri nadaljeval kot trener v vrhunskem športu." Foto: Grega Valančič/Sportida

Pa sami razmišljate o trenerski poti po koncu kariere?

Razmišljam o tem, da bi na nek način ostal povezan s športom. Pišem magistrsko nalogo na Fakulteti za šport v Novem Sadu, že to me nekako usmerja v to življenje, ampak ne vem še. Veseli me tudi delo z mladimi, morda kot učitelj športne vzgoje v šoli. Ne vem, če bi po karieri nadaljeval kot trener v vrhunskem športu. Kot sem že dejal, za to potrebuješ neko širino. Trenutno še ne razmišljam, v prihodnosti pa, če se bo ponudila kakšna možnost pa …

Ivan Trajković Sportal Trajković si bo oddahnil, olimpijska vozovnica za #Tokio2020 je v njegovem žepu

Je pa tudi težko takoj po zaključeni karieri vrhunskega tekmovalca stopiti v vlogo vrhunskega trenerja. Takrat si v glavi še tekmovalec …

Res je, zato toliko bolj občudujem svojega trenerja, ki je še preden je zaključil tekmovalno kariero postal moj trener in je znal to res dobro preklapljati. Ves čas je bil z mano, že prej je gledal moje tekme in jaz njegove, že prej mi je neformalno delil nasvete, nato pa se je še popolnoma posvetil trenerskemu delu. Spoštujem njegovo željo, to, da si je vzel čas. Res je hitro preklopil. Ampak je res tudi to, da je on že imel svoj taekwondo klub in je dotlej že kakšnih šest let delal z mladimi. To trenersko šolo je že dal skozi.

V judu in karateju je tako ali tako dolžnost, da ko dosežeš neko stopnjo, svoje znanje prenašaš na mlade. Je v taekwondoju podobno?

Tudi pri nas je tako, da tekmovalci pogosto vodijo treninge mlajših skupin. Jaz se tega nisem lotil. Razmišljal sem takole, če bi želel postati trener, bi to počel stoodstotno, če želim ostati tekmovalec, se moram popolnoma posvetiti temu. Glede na to, koliko sem odsoten zaradi tekmovanj, ker ko se je uvedla ta rang lestvica, enostavno moraš hoditi na turnirje in zbirati točke, brez tega ne bi neposredno prišel na olimpijske igre.

To je en razlog, drugi je, da moram zaradi majhnega bazena športnikov dosti hoditi okoli in iskati sparing partnerje v drugih državah. In to ne greš za en ali dva dni, pač pa za teden, deset dni. Če bi imel skupino mladih ljudi, ki bi jih treniral, bi moral najti zamenjavo za ta čas. V Slovenski Bistrici za to ni nobenega. Morda bi lahko očeta zadolžil, ampak bi bilo spet drugače. Skratka, trenutno preprosto nimam dovolj časa, da bi se delu z mladimi posvetil tako, kot bi si želel.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin