Čudodelec iz Ljubljane, ki je obetal že v Jugoslaviji

Njegov glas je pomirjujoč. Veseli bi ga bili tudi na radijskih postajah. Je miren, preudaren, v njegovih izjavah prevladujeta gosposkost in korektnost. Ne mara obračunavanja ali pranja umazanega perila prek medijev. Raje ostaja skromen, a je nekaj le treba priznati. Odkar je prišel v Celje, zgodilo se je točno pred dvema mesecema, je v knežjem mestu vse drugače. Klub, ki se je v zgodovinski šampionski sezoni po prihodu Jirija Jarošika spogledoval s pravcato katastrofo, prvim izpadom v drugo ligo, odkar se sploh igra 1. SNL, spet diha na jadrih optimizma. V slačilnici se je naselila pozitivna energija, Celjani so bili zelo blizu celo preboju v Evropo! Vse to je uspelo, čeprav se pred tem ni mogel pohvaliti z bogatimi izkušnjami vodenja članskih prvoligaških ekip, Agronu Šalji. Aprila je zapustil položaj selektorja mlajših kategorij, si zaželel novih izzivov in takoj zablestel.

Šalja je sicer nogometni otrok Olimpije. Odraščal je na Plečnikovem stadionu za Bežigradom in svojčas spadal med najbolj obetavne zvezne igralce v Jugoslaviji. V samostojni Sloveniji je z zmaji marljivo osvajal lovorike, nato pa je njegova kariera utrpela padec. Zdravstvene težave, opravil je kar tri operacije kolena, so preprečile, da bi kdaj uresničil največjo željo in zaigral za člansko reprezentanco. V Domžalah je z občudovanjem vpijal trenerske poglede Mihaila Petrovića, z Interblockom izkusil vse, tako leta največjih uspehov, ko je klub še napajal kapital Joca Pečečnika, kot tudi njegov klavrni konec, reprezentanco do 17 let je popeljal na evropsko prvenstvo, s takratnimi evropskimi prvaki, španskimi sovrstniki do 19 let, je celo remiziral, zdaj pa se s celjsko ekipo pripravlja na izpit resnice, novo sezono, v kateri se bo, če bo ponovil rezultate iz prejšnjih mesecev, potegoval za najvišja mesta!

Odkar je prevzel Celjane, jih je vodil na devetih uradnih tekmah. Na kar sedmih je zmagal. Izgubil je le proti ljubljanskima kluboma. Bravu v prvenstvu (0:2 v Ljubljani) in Olimpiji v pokalu (1:2 v Kopru). Vse ostale tekmece je premagal. Kopra dvakrat, enkrat pa Maribor, Olimpijo, Tabor, Radomlje in Gorico. Foto: Vid Ponikvar

Ko ste pozno spomladi prevzeli Celjane, so se rumeno-modri nahajali v nezavidljivem položaju. Na lestvici ste bili le pred Gorico, a je nato trenerska šok terapija več kot uspela. Dokazali ste se kot strateg, ki zmore reševati ekipo iz kriznih situacij, kar ni ravno mačji kašelj.

Kaj pa vem. Prvič sem se znašel v tej situaciji. Skušal sem le dvigniti ekipo iz slabega stanja, o čem drugem nisem razmišljal. In uspelo nam je! Čeprav je bilo vse skupaj intenzivno, saj smo v enem mesecu odigrali devet tekem, smo ustvarili cilj. Takrat bi mi še kako prav prišel kak prosti teden za trening, a sem lahko o tem le sanjal. Vseeno smo se izognili dodatnim kvalifikacijam. Res je, po drugi strani pa v finalu pokala žal nismo premagali Olimpije. A dobro, je že tako moralo biti …

Kaj pa je bila glavna tegoba, ki ste jo ob prihodu v Celje zaznali pri igralcih?

Ne vem, kaj se je dogajalo prej, mi je pa hitro postalo jasno, da igralci ne kažejo tistega, česar so sposobni. Za nazaj nisem hotel veliko analizirati, ampak se bolj osredotočil na trenutno stanje. In na prihodnje preizkušnje. Tako smo delovali. Fantje so dajali vse od sebe, hitro se je ustvarila pozitivna energija. Prišla je kot posledica zmag, zato je bilo zelo pomembno, da smo takoj začeli premagovati tekmece. Tudi po porazu pri Bravu, ko je bilo prisotno veliko razočaranje, saj smo odigrali zelo dober prvi polčas, smo se uspeli pobrati in nadaljevati. To je bilo zelo pomembno. Kljub nehvaležnemu položaju smo uživali popolno podporo uprave kluba. Imeli smo mir, prepotreben za vsako ekipo. Ob dobrih pogojih smo se lahko osredotočili na delo in skupaj prišli do želenega rezultata.

V tem trenutku je povsem osredotočen na delu v Celju, v njegovih cilih za prihodnost pa je tudi prisotna ideja o delu v tujini. Foto: Grega Valančič/Sportida

Je bil pri igralcih, glede na to, da je med njimi veliko mladih, prisoten strah?

Vprašanje. Saj se tudi v 35-letnega igralca, če stalno izgublja, pa čeprav ima v nogah že 500 tekem, naseli nek strah. Dejal bi, da je to bolj stvar nekega posameznika. Lahko ima kdo šele 20 let, pa ima moč v sebi. Na koncu je to vedno stvar njegovega značaja.

Igralci so pod vašim vodstvom zaigrali bolje. Kot da bi jih osvobodili prejšnjih shem, saj pod Jirijem Jarošikom niso prikazovali želenih rezultatov. Pod vašim vodstvom so, to so večkrat priznali, spet uživali v igri.

Ne bi se rad vračal v preteklost, resnično ne. Treba je gledati za zdaj in naprej. Le to. Ta sezona se je končala. Dokazali smo nekatere stvari, ki nam lahko pomagajo za naprej, če pa mislimo, kako bodo stvari v prihodnje tekle kar same od sebe, pa lahko že zdaj povem, da temu ni tako. Spet se bo treba dokazovati na vsaki tekmi, treningu. Imeti bo treba velike cilje, širšo vizijo in se temu podrediti.

Je Celje po naslovu prvaka podzavestno preveč razmišljalo o šampionskih podvigih iz prejšnje sezone in se nato, zlasti po odhodu dveh najboljših igralcev, povsem izgubilo?

Tega ne vem. Kar se tiče mojega prihoda, sem že prvi dan, ko sem vstopil v slačilnico, začutil pozitivno energijo. Kot da bi vstopil v svoje, domače okolje. Dober občutek je bil. Res je, nekaj fantov sem poznal že od prej iz reprezentance, ekipa je bila dosti mlada, tako da smo nadaljevali našo pot. Najbolj je bilo pomembno, da smo zmagali že prvo tekmo. Potem je veliko lažje.

''Če je evforija, ni dobro. Nasprotje evforiji pa je depresija, kar spet ni dobro. Mora biti neko ravnovesje,'' je v prejšnji sezoni poudarja Šalja, ki bi lahko Celjane čudežno popeljal celo v Evropo, a je ostal v finalu pokalnega tekmovanja v Kopru proti Olimpiji prekratek (1:2). Foto: Grega Valančič/Sportida

Ste razočarani, da se zdaj s klubom podobno kot Mura, Maribor, Olimpija in Domžale ne pripravljate za evropske nastope? Če bi v finalu pokala v Kopru prekinili celjsko prekletstvo pokalnih finalnih tekem in še enkrat v nekaj tednih premagali Olimpijo …

S finalnimi tekmami pokala sem imel od prej vedno pozitivne izkušnje. Videl sem, kakšna klima je vladala v klubih pred finali. Nekaj časa je tlelo v klubu, potem pa prišlo do tega. V tem primeru pa je bila Olimpija v prednosti, ker je pred tem izgubila možnosti za državni naslov. Tako se je lahko osredotočila le na to tekmo, mi pa smo o njej začeli razmišljati šele dva dni pred finalom. To je bil minus za nas, ker smo se v podzavesti že zadovoljili s tem, da smo opravili svoje in obstali v ligi. Čutil sem, da smo v finale vstopili premalo lačni, potem pa se je to pri nekaterih igralcih spremenilo še v strah. Kljub temu smo odigrali kar dobro tekmo, si ustvarili veliko priložnosti, a se je Olimpija borila za preživetje. Njeni igralci so se metali na glavo, mogoče jih je prav to nagradilo. Zaradi tega se nismo uvrstili v Evropo, kar bi si seveda želel, je pa mogoče tako še bolje. Zdaj se lahko vsaj v miru pripravljamo. Glede na to, kaj se je dogajalo v prejšnji sezoni, imamo več časa za pripravo. V miru.

Prvenstvo se bo nadaljevalo čez tri tedne, v prvi ligi pa ne manjka sprememb. V kratkem času jih je nastopilo kar nekaj, zlasti pri Olimpiji. Če ste se po finalu še pogovarjali z Goranom Stankovićem, bo vaš tekmec in stanovski kolega v prihodnje Savo Milošević.

Nogomet je živa stvar. Stvari se dogajajo na dnevni bazi, na koncu pa skušam biti osredotočen le nase. Na svoj klub in svoje igralce. Le na to lahko vplivam. Dva tedna pred finalom pokala smo igrali z Olimpijo v prvenstvu in jo premagali, nato pa je v pokalu sledila povsem druga tekma. Ni ga filma, ki bi živel v preteklosti in razmišljal, kako se bo vse skupaj ponovilo. Tak film ne obstaja, ampak se venomer spreminja.

Na celjski klopi je nasledil nekdanjega zvezdnika češkega nogometa Jirija Jarošik, ki je v najboljših letih igral tudi za londonski Chelsea, kot trener pa se v knežjem mestu ni dokazal, saj so rumeno-modri kot branilci državnega naslova pod njegovim vodstvom padli na predzadnje mesto. Foto: Grega Valančič/Sportida

Čeh Jiri Jarošik je pred vami vodil Celjane, Olimpijo je prevzel Srb Savo Milošević, še nedolgo nazaj je v Mariboru deloval nekdanji zvezdnik italijanskega nogometa Mauro Camoranesi. V slovenski ligi ne manjka znanih imen.

Res, zanimivo. Seveda, nekdo kot je Savo Milošević s svojim imenom potegne pozornost, a vseeno zagovarjam našo trenersko stroko. Mislim, da imamo dovolj primernih trenerjev v Sloveniji, nisem pa proti temu, da pride tuji trener. Daleč od tega. Si pa želim, da tuji trener nato prinese tudi neko znanje in napredek slovenskemu nogometu.

Zadnje tri evropske prvake je vedno vodil Nemec, zadnje tri slovenske prvake pa Slovenec. Dokaz več, da bi morala vodstva klubov še bolj zaupati domači stroki?

Seveda. Še enkrat ponavljam. Tuji trener, ja, ampak le, če predstavlja dodano vrednost. Če je to povprečen trener, včasih pri nas pademo na neke stvari, pa tega ne podpiram. Na koncu moramo stremeti k temu, da gre naš nogomet na višjo raven. Zakaj ne bi potem raje dali priložnost naši stroki?

Je podobno z igralci? Je prisotno preveč povprečnih tujcev brez dodane vrednosti, ki odžirajo mesta domačim mladim nogometašem?

Zagotovo. A v tujini je podobno. Z Evropsko unijo se je trg sprostil, ampak … Če sta dva igralca približno enakovredna in je eden izmed njiju domači, je logično, vsaj tak naj bi bil interes vsakega kluba, da raje ponudi priložnost domačemu igralcu. Je pa to bolj neko pavšalno ocenjevanje, v praksi se te stvari občutijo drugače. Sam bi se odločil za domačega igralca.

Foto: Grega Valančič/Sportida

Kot selektor ste delovali z mlajšimi kategorijami, boste tudi v Celju zagovarjali delo z mladimi in nadaljevali proces pomladitve ekipe? Tako nakazuje že izbor poletnih okrepitev, kjer prevladujejo mladi igralci.

Vsak trener si želi dobrega igralca. Nisem proti izkušenemu, daleč od tega, zanima me le kvaliteta. Novi igralci niso prišli zaradi tega, ker so mladi, ampak ker verjamemo, da imajo določeno kvaliteto. Vemo, kako danes deluje trg, trenerju pa je lažje z mlajšimi igralci, ki ti bolj sledijo. Ni pa to poglavitni razlog, zakaj smo jih pripeljali. Slovenija je majhen prostor, vsi se poznamo med seboj, z nekaterimi sem že delal. Zato so prišli.

Vaš odnos do nogometnih medijev je zelo gosposki. Delujete kot preudaren in miren govornik, ki noče gojiti zamer ali izpostavljati negativnih stvari. Ste takšni tudi do igralcev? Tudi tam ni pretiranih izbruhov nervoze ali avtokratskih vložkov?

Kot trener vodiš ekipo igralcev. Seveda moraš doseči neke stvari, da bo na tekmi tako, kot si si zamislil. Včasih je potrebno tudi povzdigniti glas, vse z namenom. To igralci tudi vedo. Igralci so ambiciozni. Želijo nekaj več, a morajo znati za to včasih tudi potrpeti. Po drugi strani pa je pomembno, da razumeš igralce, da se z njim pogovarjaš. Ker vsak ima lahko svoj slab trenutek. Takrat mu je treba pomagati, da se njihov potencial izkoristi maksimalno, potem je to 'win-win' situacija. Če je igralec dober, napreduje, se jutri proda, klub zasluži, sam si omogoči eksistenco, hkrati pa pomaga ekipi do boljših rezultatov.

Kako poteka sodelovanje v celjskem klubu z ruskimi investitorji?

Vodijo klub, tako da veliko sodelujemo. Tudi pri kadrovskih odločitvah. Vse poteka zelo korektno, kot primer dobre praske na profesionalni ravni. Malce je naporno, ker smo bili spomladi v taki situaciji, da nismo mogli prej pripraviti nekih stvari, a se dobro vidi, kako je to timsko delo.

Vam je lepo delati kot trener NK Celje?

Zadovoljen sem. Delo je naporno, a v njem uživam. Vse je v najlepšem redu. Zdaj je pomembno le, da se dobro pripravimo in da sezono pričakamo dobro.

Če sklepamo po tem, kakšne rezultate ste dosegali spomladi (sedem zmag na devetih tekmah), je Celje, če boste nadaljevali s tem trendom, v novi sezoni favorit za najvišja mesta.

Imamo svoje cilje. Želimo nadaljevati v takem ritmu. Na tekmah smo dokazali, česa smo sposobni. To je treba le potrditi in še okrepiti nekatere stvari. Stremeti k najvišjim ciljem. Zakaj pa ne.

Zdaj ste izpostavljeni klubskemu pritisku. Je vse skupaj bolj naporno kot pa v preteklosti, ko ste opravljali vlogo selektorja in se znašli v mehurčku udobja na zvezi?

Od zunaj morda deluje, kot da je selektor resnično v nekem mehurčku na zvezi, a moram pojasniti, da smo tam veliko delali in vlagali ogromno energije, da smo bili lahko konkurenčni najboljšim v Evropi. To ni moglo priti samo od sebe. Dinamika dela je drugačna. V nekih stvareh je celo lažja od dela v klubu, v nekaterih pa ne. Klubsko delaš vsak dan, v reprezentanci pa imaš tekmovalne tedne nekajkrat na leto. Takrat moraš biti pravi, če hočeš naprej. Vodiš eno generacijo in če ne napreduješ, je jeseni konec vsega. Če pa se uvrstiš v drugi del kvalifikacij, 'elite round', kar nam je vedno uspevalo, lahko igraš še kakovostne prijateljske tekme in greš naprej na evropsko prvenstvo. To pa so že tekme, ki igralcem v razvoju prinesejo ogromno. Takrat igraš tekme proti najboljšim v Evropi, se pravi tudi na svetu.

V vlogi selektorja se je prvič preizkusil leta 2015, ko je prevzel vodenje reprezentance do 16 let. Kasneje je vodil starejše mladinske selekcije in se z njimi redno uvrščal v elitni del kvalifikacij za evropsko prvenstvo. Pod največji uspeh se je podpisal leta 2018, ko je kadetsko selekcijo popeljal do nastopa na zaključnem turnirju v Angliji. Foto: Vid Ponikvar

Zakaj ste sploh zapustili selektorski stolček? Je prišlo po šestih letih do določenega zasičenja?

Želel sem si nekaj več. Nazadnje sem vodil selekcijo do 19 let, s katero smo dosegli lepe rezultate in se počutili dovolj močne, da bi se uvrstili na evropsko prvenstvo. Želel sem zaključiti zgodbo z generacijo, s katero smo se uvrstili že na Euro do 17 let, a je vmes posegla epidemija koronavirusa. Žal je vse uničila. Takrat sem si zaželel, da bi šel v članski nogomet. Celje mi je ponudilo pravo priložnost. Njegova zgodba, vizija kluba, ambicija, me je pritegnila. Ekipa je v zadnjih letih opravila lepo delo, zaradi tega je nenazadnje postala tudi državni prvak.

Vsi sobotni intervjuji Sportala, zbrani na enem mestu.

Z osvajanjem naslovov prvakov imate že nekaj izkušenj. Nenazadnje ste člansko kariero začeli pred tremi desetletji pri Olimpiji, ki je bila takrat razred zase v slovenskem klubskem nogometu.

Sem otrok Olimpije, nogometno sem rasel za Bežigradom. Še v mladinskem pogonu sem bil zvezni igralec, nato pa me je trener članov Lučjo Pertič začel postavljati na položaj branilca. Občasno. Tega je bilo pozneje vedno več, tako da sem zadnja leta kariere igral le še v obrambi.

Pri 19 letih ste že zaigrali v prvi enajsterici Olimpije. To je bil velik uspeh za mladega nogometaša, zlasti zaradi tega, ker so imeli zeleno-beli takrat zelo močno zasedbo, praktično postavljeno za potrebe močnega jugoslovanskega prvenstva.

Takrat sem veliko obetal. Kazal sem določen talent. V tistih letih sem bil tudi mladi reprezentant Slovenije, pred tem še mladinski reprezentant Jugoslavije. Spadal sem med najbolj obetavne igralce kluba, a sem imel pozneje ogromno smole. Težave s poškodbami so se vrstile, to me je zavrglo v razvoju in preprečilo, da bi dosegel še kaj več. A nimaš kaj, takšne so pač zakonitosti nogometa.

Agron Šalja je z Olimpijo osvojil tri lovorike. Na tej sliki je v srednji vrsti levo, tik nad njim pa Damir Čačić. Foto: Osebni arhiv

V zadnjih letih, tik pred razpadom Jugoslavije, ste v mlajših kategorijah "modrih" zastopali Slovenijo le še vi in pa Anton Usnik.

Usnik je bil zelo nadarjen, bil je celo kapetan kadetske reprezentance Jugoslavije. In to v generaciji, v kateri je igral tudi Savo Milošević. Pa vidite, kako majhen je nogometni svet (smeh). Tudi v moji generaciji ni manjkalo znanih nogometašev, ki so pozneje zgradili velike kariere. Slačilnico sem si tako delil z Mariom Stanićem, Goranom Vlaovićem, Ivico Kraljem, Predragom Đorđevićem …

Ravno včeraj je samostojna Slovenija praznovala 30. rojstni dan. Se še kdaj spominjate samih začetkov in življenja v nekdanji Jugoslaviji?

Seveda se. Večkrat. V nogometnem smislu sem v tisti Jugoslaviji doživel ogromno lepega. Pri Olimpiji sem pod vodstvom Radoslava Bečejca opravil pogon od pionirjev do mladincev. Takrat smo s slovensko reprezentanco pogosto igrali na turnirjih republik in pokrajin po celotni nekdanji Jugoslaviji. Z osamosvojitvijo so nastopile spremembe. Bili smo še mladi fantje, šli v korak s časom. Igral sem za Olimpijo, se pridružil članom. Nogomet v Sloveniji se je razvijal, k sreči se je zgodba nadaljevala. Tudi nogometno smo jo lažje odnesli kot denimo Hrvati, ki zaradi divjanja vojne na njenem ozemlju niso mogli igrati nogometa kar nekaj časa.

Bil je tudi mladi reprezentant Slovenije. To je fotografija iz leta 1992, ko je mlada slovenska izbrana vrsta do 21 let gostovala na Cipru. To je bila sploh prva tekma slovenske mlade reprezentance, ki je 17. novembra 1992 zaigrala z začetno enajsterico Zver, Binkovski, Hudarin, Šalja, Blatnik, Čerimović, Lukić, Zobec, Karić, Šimundža in Šiljak. Na klopi so bili Pavlin, Mitraković, Marušič in Avguštin. Foto: Osebni arhiv

Dobro se spominjam, kako se je takrat Olimpija odločala, ali bo igrala jugoslovansko ali slovensko ligo. Na koncu se je pokojni predsednik Ivan Zidar skupaj z Rudijem Zavrlom odločil, da bomo igrali slovensko ligo. Pravilno se je odločil, saj bi se nam lahko zgodilo, da bi se čez dva tedna za nas jugoslovanska liga že prekinila. In bi Olimpija ostala brez tekmovanja. To so bili res negotovi časi. Bil sem mlad fant in o tem nisem veliko razmišljal. Kot kadet ali mladinec sem vedno sanjal, da bi kdaj v prvi zvezni ligi zaigral pri članih na derbiju proti klubom velike četvorke, Crveni zvezdi, Partizanu, Dinamu ali Hajduku. Sanjali smo o tem, da bomo igrali takšne tekme.

Zato sem bil presrečen, ko sem podpisal prvo profesionalno pogodbo z Olimpijo, nato pa se v prvi slovenski ligi boril za to, da si priborim čim več minut. 

Pa ste navijali za katerega izmed omenjenih klubov?

Sem. Doma smo vsi navijali za splitski Hajduk. Ko sem bil še otrok. Ko sem bil starejši, nisem v sebi več čutil tega navijaškega naboja. Potem sem začel gledati na stvari drugače. Bolj sem se zanimal za igralce, ne pa za določen klub. Jugoslavija je imela res bazen ekstra talentov, ki so naredili veličastne kariere v Evropi, po razpadu Jugoslavije pa nastopali še leta in leta za svoje nove države.

Vi ste v začetnem obdobju slovenske samostojnosti z Olimpijo osvajali naslove, dvakrat bili državni prvaki, enkrat pokalni zmagovalci, nato pa ste se preselili v Ajdovščino k Primorju. Zakaj?

Zgodilo se je marsikaj. Do 22. leta me je pestilo kar nekaj poškodb, vmes sem odšel še v vojsko, k teritorialni obrambi, in tam izgubil ritem treningov. Ko sem se vrnil, sem si poškodoval koleno. Moral sem na prvo, pa drugo operacijo … Dveletno obdobje je minilo brez kontinuitete. Olimpija je takrat predstavljala vrh slovenskega nogometa, zato sem iskal priložnost drugje.

Odšel sem k Primorju, ki je bil v tistem obdobju še v razvoju, a je v nekaj letih skokovito napredoval ter postal eden vodilnih prvoligašev. V Ajdovščini sem imel priložnost igrati z res odličnimi igralci. Z bratoma Lučić, Dinkom Vrabcem, Adrianom Fegicem. Sploh Fegic … Kot otrok sem ga občudoval, ko je v dresu Rijeke dal dva gola madridskemu Realu. Ko sem prišel prvič na trening, mi ga je bilo nerodno pogledati v oči, tako veliko spoštovanje sem čutil do njega. Kmalu sem ugotovil, da je Nando res krasna in zelo prijetna oseba. V čast mi je bilo sodelovati z njim.

Agron Šalja (četrti iz desne v spodnji vrsti) je v Ajdovščini v rdeče-črnem dresu Primorja zelo rad sodeloval s številnimi izkušenimi soigralci, zlasti Adrianom Fegicem (na sredini v zgornji vrsti). Foto: Osebni arhiv

Po Primorju ste zamenjali še nekaj klubov, a vendarle ohranjali stik s prvo ligo.

Naslednja bolj zanimiva, resnejša postaja, so bile Domžale. Imel sem srečo, da me je tam treniral Mihailo Petrović. Od njega sem se veliko naučil, tudi igralsko sem veliko napredoval. Po vseh negativnih pripetljajih s poškodbami sem se vrnil, napredoval, igral dober nogomet. Kot trenerju so mi izkušnje, ki sem jih takrat pridobival od njega, še danes v veliko pomoč. Pridejo mi zelo prav.

Novo nogometno srečo ste našli v Ljubljani, ko ste se pridružili Factorju iz Ježice in se z njim iz nižjih lig zavihteli vse do prve.

Počasi sem se že spogledoval s koncem kariere. Bil sem starejši od 30 let, ljudje, ki so takrat vodili klub, so v meni prepoznali nekoga, ki bi bil lahko v pomoč mlajšim igralcem. Takrat sem še živel v Ljubljani, delali smo dobro in prišli celo do prve lige. Odigral sem še eno sezono, takrat se je klub s prihodom Joca Pečečnika že preimenoval v Interblock, in nato zaključil kariero.

Kdaj pa ste v sebi začutili trenersko žilico?

Ko sem še igral pri Factorju, sem vzporedno treniral mlajše selekcije, po koncu kariere pa sem sprva opravljal vlogo skavta. Kot del članske ekipe. Na začetku mi je odgovarjalo, da se malce odmaknem od igrišča, čez čas pa sem ga začel pogrešati. Začel sem delovati v štabu trenerske ekipe, potem prevzel vodenje kadetov in mladincev, nato pa postal selektor mlajših reprezentanc.

Na klopi Interblocka je pomagal trenerju Draganu Skočiću do slovenskega pokala in superpokala. Foto: Vid Ponikvar

Pri Interblocku ste mladinski pogon vodili še v obdobju, ko je že skoraj vse propadlo in je Pečečnik pred tem namenoma prekrižal člansko ekipo.

Ko se je Joc umaknil in ni bilo več članske ekipe, so seveda nastopile težave. Za vsak mladinski pogon je članska ekipa kot vlečni vlak. Fantje imajo potem nek cilj. Vedo, kje bi lahko igrali. Vseeno smo uspeli z dobrim timom in kvalitetnim delom ohraniti neko raven. Tudi nekateri boljši igralci so kljub ponudbam drugih klubov želeli ostati z nami. Se pravi, da smo delali nekaj dobrega. Iz drugih klubov so celo prihajali določeni igralci, a ta zgodba Interblocka vseeno ni imela večje perspektive. Na koncu klub brez članske ekipe ne more ostati na neki ravni. Tudi v Ljubljani je bila velika konkurenca. Tu sta bila Olimpija in Bravo, Domžale je blizu. Zato ni nikogar presenetilo, da se bo to zgodilo. Da bo sledil tudi padec mladinskega pogona.

Nekdanji predsednik Interblocka Joc Pečečnik je takrat dal jasno vedeti, da bo razpustil člansko ekipo vse do takrat, ko bi zacvetel projekt prenove bežigrajskega stadiona, ki pa še danes stoji.

Je že vedel, kaj je takrat najbolje postoriti. Ko je vodil klub, je resnično želel postoriti nekaj dobrega zanj. In nasploh nogomet. Žal mi je, da ni uspel. Še danes se bori okrog stadiona za Bežigradom in mi je res žal, da ne more dokončati projekta. Velika škoda je, da smo v nogometu izgubili takega človeka, vizionarja, ki je bil pripravljen vložiti lasten denar za dobrobit športa.

Prvi mož Bežigrajskega športnega parka (BŠP) Joc Pečečnik je prejšnji mesec povedal, da po 14-letni kalvariji prenove stadiona od projekta ne odstopajo, vložili bodo kazenske ovadbe in tožbe. Ministrstvo za okolje in prostor je namreč konec marca družbi BŠP zavrnilo izdajo gradbenega dovoljenja za projekt na območju Plečnikovega stadiona. Foto: Vid Ponikvar

Stadion za Bežigradom, ki je danes dotrajan in zapuščen, poznate zelo dobro še iz otroštva.

Res je. Na tem stadionu sem zrasel. Kot majhni otroci smo že hodili na tekme, nato na njem igrali. Škoda je ogromna. Zlasti zaradi tega, ker imam toliko lepih spominov na objekt, ki zdaj propada.

Kariero ste začeli pri Olimpiji, ravno klubu, ki je Celju ob koncu prejšnjega sezone preprečil, da bi zaigral v Evropi. Od katerega evropskega trenerja sicer črpate največ idej in ga skušate posnemati?

Veliko je odličnih trenerjev, res veliko. Ko sem bil še selektor, sem imel na voljo več časa, lahko sem pogledal več tekem in spremljal določene trenerje, ki so mi bili všeč. Težko pa bi izbral le enega. V zadnjih letih vemo, kdo kroji strokovni vrh. Pep Guardiola je zagotovo nekdo, ki je povzročil revolucijo, tu sta še Jürgen Klopp, Thomas Tuchel … Veliko je dobrih trenerjev. Pri vsakem so mi všeč določene stvari. Ali pa Hansi Flick. Tudi Diego Simeone že leta in leta v Atleticu dela čudeže. Vsako leto zamenja ogromno igralcev, pa je še vedno pri vrhu.

Simeone se pogosto igra tudi z živci navijačev. Moraš ga imeti res rad, da njegov obrambno nastrojeni bojevniški slog nogomet vzameš za svojega.

To je pač njegov stil. Že kot igralec je bil tak tip. Tako kot smo si ljudje različni, smo si tudi trenerji. Se pa zadnja leta vidi, v katero smer gre nogomet. Kdo je uspešen, kdo osvaja ligo prvakov, kateri trenerji so vedno v vrhu. To veliko pove.

Thomas Tuchel, trener evropskega prvaka Chelseaja, je nadaljeval niz nemških strategov na seznamu zmagovalcev lige prvakov. Foto: Reuters

V ligi prvakov kraljujejo Nemci. Thomas Tuchel je v zadnjem finalu nadigral Josepa Guardiolo. Ste tudi vi takšen zagovornik igre z močno poudarjeno in hitro tranzicijo?

Tranzicija je en del igre, a ni samo to. Moraš tudi nekaj vedeti, da je pomembno imeti idejo, ko se tekmec brani z vsemi desetimi možmi. Da znaš tudi to izigrati. Potem pa nastopi trenutek tranzicije, o tem se veliko govori, čeprav je to protinapad, ki je bil v nogometu vedno prisoten. Že desetletja nazaj. V zadnjih letih se to bolj vodi kot organizacija igre, trenutek dobljenih in izgubljenih žog. Zdaj je to bolj definirano kot včasih. Podrobneje se dela, analizira, tako je tudi prav. Stvar gre naprej, nenehno se razvija, temu je treba slediti.

Je poklic nogometnega trenerja zaradi omenjenega razvoja vse hujši, delo pa bolj kompleksno?

Ne bi rekel, da je delo težje. Če razmišljaš, da ti je težko, potem si se napačno odločil in ne bi smel postati trener. V principu je pa vedno bolj kompleksno, to imate prav. Veliko je stvari, o katerih je treba razmišljati. Zelo pomembne so. Nihče ne more delati sam, ampak potrebuješ štab ljudi. To je opazno tudi v Sloveniji. Hvala bogu se vidi, da je vključenih vedno več ljudi. Včasih vemo, kako je bilo. Klub je imel glavnega trenerja, pomočnika in to je bilo to. Zdaj je zavedanje drugačno in doprinese k večji kvaliteti dela.

Kakšen odnos pa imate z Dušanom Kosićem, ki je lani ponesel celjski klub v višave, a nato neslavno zapustil njegov stolček že po jesenskem delu?

V preteklosti sva nekaj časa sodelovala v reprezentanci kot selektorja mlajših kategorij in se zbližala. Imava dober odnos in enake poglede na določene stvari. Dule se je dokazal s svojim delom. Upam, da bo v prihodnosti čim hitreje dobil novo priložnost in nadaljeval svojo kariero.

Danska je leta 1992 presenetljivo, na Euru je nastopila šele po tem, ko je bil nastop onemogočen Jugoslaviji, postala evropski prvak v nogometu. Bi se lahko pravljična zgodba rdeče-belih ponovila še letos? Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

V teh dneh poteka in polni naslovnice Euro. Kaj vas je najbolj pritegnilo na tekmovanju, ki se bo danes prevesil v izločilni del?

Če povem iskreno, sploh ne vem, kdaj sem gledal manj tekem kot letos. Gledal sem jih le nekaj. Po tem, kar sem videl, lahko povem, da Italija kaže veliko stabilnost. Čuti se pozitivna energija. Ko gledaš njeno ekipo med petjem himne, pa igralce na klopi, potem začutiš neko moč. Zelo pozitivno me je presenetila Danska. To, kar sem uspel videti, mi je zelo všeč. Belgija kaže tudi veliko moč, Francija je tako ali tako eden od favoritov, Nemčija se je komaj zvlekla … Tudi Španija sodi v krog favoritov, v preteklosti sem jo veliko spremljal zaradi selektorja Luisa Enriqueja. Že od nekdaj mi je všeč. Danska mi je pa bila letos najbolj všečna. Morda pa se ponovi leto 1992. Nikoli ne veš. Imajo dobro ekipo, igrajo dober nogomet, s tem, kar se je zgodilo Christianu Eriksenu, so doživeli nek šok, ki jih je mogoče še bolj povezal. Definitivno jih ne gre odpisati.