Sobotni intervju
Sobota, 3. 7. 2021, 4.00
9 mesecev, 2 tedna
Sobotni intervju: Katja Fain
V Tokiu si želi odplavati osebni rekord
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,66
Katja Fain se na svoje prve olimpijske igre podaja točno 25 let za svojo mamo.
Njena mama Metka Sparavec je v zgodovino slovenskega ženskega plavanja zapisana kot prva, ki je na evropskem prvenstvu osvojila kolajno. Katja Fain zdaj stopa po njenih stopinjah, konec meseca pa bo, tako kot njena mama pred četrt stoletja, prvič nastopila tudi na največjem športnem dogodku – olimpijskih igrah. Mlada plavalka na igre odhaja brez velikega rezultatskega pritiska, želi pa si novega osebnega rekorda.
Z 19-letnico smo se ravno med premorom med vodnim in suhim treningom pogovarjali na njenem domačem kopališču Pristan v Mariboru, kjer pili še zadnje podrobnosti pred odhodom na Japonsko. Po turbulentni lanski sezoni je odločena, da na igrah v Tokiu pokaže svoje najboljše predstave v karieri. Dobro formo je nakazala že maja na evropskem prvenstvu v Budimpešti, ko je na 200 metrov prosto osvojila šesto mesto, kar je bil najboljši slovenski rezultat tekmovanja.
Prvi del in s tem tudi prvi vrhunec sezone je za vami. Na evropskem prvenstvu v Budimpešti, kjer ste ob uvrstitvi v finale odplavali še osebni rekord na 200 metrov prosto, vam je šlo odlično. Kako težko je stopnjevati formo za dve tako veliki tekmovanji v roku dveh mesecev?
Pravzaprav je bilo kar težko, a s trenerko sva se odločili, da za evropsko prvenstvo sploh ne bova stopnjevali forme. Imeti dva vrha enega blizu drugega je namreč zelo težko oziroma skoraj nemogoče, tako da se že celotno sezono pripravljam za olimpijske igre. Računam na to, da bo takrat forma na vrhuncu.
Video: Glavna tekma sezone – olimpijski nastop v Tokiu – se vse bolj približuje. Kako potekajo priprave, gre vse po načrtu?
Verjetno je vse skupaj nekoliko lažje, saj ste normo za olimpijske igre odplavali že marca?
Zelo sem si želela odplavati normo za Tokio že pred evropskim prvenstvom v Budimpešti. To pa zato, ker se, če vse do zadnjega loviš ta rezultat, soočaš še s pritiskom, prisotna je tudi nervoza. Veliko lažje mi je, ker sem normo odplavala že na tekmi marca in se zdaj v miru lahko pripravljam na glavni cilj sezone in ne potrebujem nekega vrha že vmes. Hkrati si ne nalagam pritiska in imam dovolj časa za nemoteno pripravo na vrhunec sezone. Ravno zaradi tega marčevskega rezultata sem veliko bolj sproščeno odhajala na naslednje štarte, saj sem vedela, da imam naslednje mesece namenjene zgolj pripravi na igre, ne pa več lovljenju norme.
Olimpijski moto je: "Važno je sodelovati, ne zmagati." Verjamem, da to za vas ne velja in da kot vsak športnik že takoj napadate vrhunski rezultat?
Ja, pravzaprav grem prvič na olimpijske igre, zato še ne vem, kaj me čaka in kako vse skupaj poteka. Verjamem pa, da je zelo podobno svetovnim in evropskim prvenstvom, ki sem se jih že udeležila. Vseeno pa so olimpijske igre tisto nekaj več. Vsak športnik ima namreč željo, da se tja uvrsti in nato tam nastopi. Kot sem že omenila, si želim, da bo takrat moja forma na najvišjem nivoju in da bom v Tokiu odplavala osebni rekord. Kam me bo to pripeljalo, pa bomo videli.
Verjetno vas pred odhodom na Japonsko čaka še nastop na kakšnem mitingu?
V soboto (danes) grem še na miting na Slovaško. Tam bom nastopila na 800 metrov prosto, ne na 1.500 metrov, v čemer bom tekmovala v Tokiu. Tekma mi bo služila predvsem za to, da vidim, kje sem, saj se trenutno še intenzivno pripravljam. Pomembno mi je, da bom imela spet en štart na tekmi.
Več iz rubrike Sportalov sobotni intervju
Lanska sezona je bila zelo turbulentna, predvsem zaradi zdravstvene situacije v svetu. Kar nekaj pozornosti ste poželi z improviziranim bazenom za trening v vašem domu. Zagotovo je vse skupaj popolnoma drugače kot v olimpijskem?
Pravzaprav smo takrat, ko so vse zaprli in nam prepovedali treninge na bazenu, bili v šoku. Upali smo, da se bo vsaj reprezentanca uspela dogovoriti, da bi vsaj na enem bazenu v Sloveniji lahko trenirali v nekem mehurčku. Žal se v tej smeri na koncu ni zgodilo nič, tako da smo začeli razmišljati, da moramo počakati teden, mogoče dva, nato pa se bomo lahko vrnili v bazen. A potem se je vse začelo le še podaljševati, tako da smo morali najti alternativno rešitev. Na idejo za ta bazen smo prišli prek socialnih omrežij, ko smo videli plavalce iz tujine, ki so se v času zaprtja znašli na ta način. Nato smo preverili, kakšne so možnosti izvedbe in na koncu vse skupaj pripravili. Temu treningu sem dodala še plavanje v naravi ("open water"). Plavala sem v Wake parku v Dupleku.
Pa menite, da je to, da ste vseeno lahko opravljali tudi "vodni trening", lahko tudi neka prednost?
Preden smo to naredili, sem bila kar nekaj časa brez treninga v vodi. Res je, da to ni enako, saj plavaš na mestu, imaš pa vsaj občutek, ko delaš zaveslaje, čeprav se nikamor ne premakneš. Tudi v Dupleku je bila gostota vode povsem drugačna, bilo je zelo mrzlo, tako da sem trenirala v neoprenu. Res ni isto, kot če treniraš v bazenu, ampak vsaj občutek je, da imaš stik z vodo.
Kakšna je bila celotna izkušnja takega treninga?
Zdi se mi, da je bilo psihično vse skupaj zelo naporno. S treningi smo morali nehati ravno sredi olimpijske sezone, saj smo takrat še pričakovali, da se bodo poleti res izvedle. Pravzaprav se mi je vse "podrlo". Najprej so začeli odpovedovati tekmovanja, kasneje pa še zapirati bazene, tako da nismo mogli več niti plavati. Zdelo se mi je, da se olimpijski nastop vse bolj oddaljuje od mene, nato pa so jih na srečo preložili. Zelo sem bila vesela, da sem se lahko vrnila k treningom in vstopila v novo sezono.
Vemo, da tudi nasploh v Sloveniji pogoji niso idealni. V Mariboru imate na voljo zelo dober pokriti bazen, a verjetno obstaja še marsikaj, kar bi se dalo izboljšati.
Obstaja kar nekaj pomanjkljivosti. Sama voda je v redu, odlično je tudi, da imamo notranji bazen in ne balona, predvsem se to zelo pozna pozimi. Po drugi strani pa imamo težave poleti, saj je Pristan zelo slab, kar se tiče prezračevanja. Zaradi visokih temperatur se v zraku nabira klor, tako da imamo kdaj tudi težave s kašljem. Tudi fitnes v kompleksu je že zelo dolgo enak in bi bil potreben prenove.
Video: Seveda ne moremo mimo tega, da je bila tudi vaša mama Metka Sparavec nekoč vrhunska plavalka, zdaj pa je vaša trenerka. Kako težko je na treningu ločiti mejo med odnosoma mama–hči in trenerka–plavalka?
Ko smo jo konec leta 2019 gostili v naši rubriki Druga kariera, je dejala, da pravzaprav ni imela želje po tem, da vaju s sestro usmeri v plavanje, saj je vedela, kaj vse to prinaša. A na koncu ste vseeno pristali tu.
Sprva sem trenirala veliko drugih športov. Trenirala sem atletiko, karate, tenis. Starša sta se trudila, da bi ostala pri kakem drugem športu. Na treninge plavanja sta me vpisala zgolj z namenom, da se naučim plavati. Hčerki vrhunskih plavalcev si pač ne moreta privoščiti, da ne bi znali plavati (smeh, op. p.). A na koncu se temu nista uspela izogniti, saj sva tudi po učenju osnov v plavalni šoli ostali v tem.
Metka Sparavec
Mama je nastopila tako na olimpijskih igrah, kot tudi osvojila prvo medaljo za slovensko žensko plavanje na evropskih prvenstvih. Verjetno je tiha želja tako nje kot trenerke kot tudi vas, da jo presežete?
Ja. Zdi se mi, da si kot starš zagotovo želiš, da te tvoji otroci presežejo. Zato tudi sama lovim te rezultate in jih želim še izboljšati.
Minilo bo ravno četrt stoletja od nastopa vaše mame v Atlanti. Je tudi to za vas nekaj posebnega?
Zelo sem vesela, da bova olimpijsko izkušnjo skupaj doživeli kot plavalka in trenerka. Ona je na igrah že nastopila, jaz pa sem zelo vesela, da grem po teh stopinjah in bom letos nastopila v Tokiu.
Ste dobili kakšen dragocen nasvet z njene strani, predvsem glede olimpijskega nastopa?
Zaenkrat še ne, ampak kot sem rekla, na Japonsko greva skupaj, tako da bo za vse to še dovolj časa.
Kot sva že omenila, je plavalka tudi vaša mlajša sestra Nika. Je med vama prisotna tekmovalnost tako v bazenu kot tudi izven tega?
Je, zagotovo. Že na splošno kot bratje in sestre tekmujemo med seboj in tako je tudi pri naju. Pri plavanju pa se nekoliko težje primerjava, saj je ona mlajša. Vse skupaj gre seveda počasi, letos ona plava prvo sezono v članski kategoriji, tako da se še uvaja v ta sistem. Pa tudi potem bova težko tekmovali, saj plavava druge discipline. Ona je šprinterka, tako da plava na 50 in sto metrov, jaz pa na daljše razdalje. Zato je tu težko iskati primerjave.
Poleg tega se je pred dvema letoma vaša družina povečala še za dva člana. Kaj sta v vaše življenje prinesla brata dvojčka?
Nekaj novega. S sestro sva že dovolj stari, da lahko pomagava in vidiva, kako poteka delo s tako mladimi otroki in spremljava njun razvoj. Vse skupaj je eno veliko veselje, sta pa naporna, saj sta dva. Nas je pa skupaj v družini kar veliko, tako da ni problemov.
Glede na to, da sta vaša starša nekdanja plavalca, sta verjetno slišali tudi marsikatero zgodbo s tekmovanj.
Ja, zdi se mi, da naju je s sestro prav to pritegnilo k plavanju. Doma imamo veliko medalj, pokalov, ves čas sva gledali posnetke … Zagotovo sva med drugim tudi zaradi tega začeli uživati v plavanju.
Obstaja tudi kakšen zanimiv dogodek, ki se je zgodil vam, pa bi ga delili z našimi bralci?
Oh, kaj pa vem (smeh, op. p.). Zdi se mi, da še nimam dovolj izkušenj za sabo, da bi lahko rekla kaj takega. Ne morem se spomniti ničesar.
Opazili smo, da imate na levi rami tatu. Je za tem kakšna posebna zgodba? Koliko časa ga že imate?
Posebna niti ne. Ko sem se odločala, mi je bila slika zelo všeč, torej tiger in ogenj. Tako je prišlo do te odločitve. Imam ga od leta 2019.
In še za konec ... Vsi vemo, da se kariera vrhunskega športnika nekoč konča. Ste še mladi, a vseeno – kakšen je vaš plan B? Študij?
Zaenkrat še ne. Najprej moram zaključiti srednjo šolo, dokončati moram še četrti letnik. Mislim, da se trenutno toliko posvečam plavanju, da še nisem imela časa razmišljati o tem, kaj bi počela kasneje, in še ne vem, kaj me sploh zanima. Vse skupaj se bo odvijalo postopoma.
