Luka Dončić
Sobota, 12. 6. 2021, 4.00
2 meseca, 3 tedne
SOBOTNI INTERVJU: SAŠA DONČIĆ
Saša Dončić o sinu in "sinu"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
6,64
1
Medtem ko je njegov sin Luka pred slabim tednom končal uspešno tretjo sezono v ligi NBA in okrepil svoj zvezdniški status, pa je Saša Dončić vsega nekaj dni pozneje Nutrispoint Ilirijo, sina v prenesenem pomeni besede, vrnil v slovensko prvoligaško konkurenco. Tako od kluba kot od sina v prihodnje pričakuje še več. Z eno veliko razliko: Iliriji ne bo nalagal prehudega rezultatskega bremena, za Dallasovega mladeniča pa ponavlja tisto, kar je izjavil že pred leti. "Le nebo je meja."
Ko se je Luka Dončić pred dobrimi petnajstimi leti med odmori tekem slovenske ali jadranske lige začel zvedavo in včasih nagajivo smukati po košarkarskih igriščih, je marsikdo dejal: "Ta mali od Dončića." Ko se danes Saša Dončić sprehodi mimo dvorane Tivoli, pa je za mnoge "fotr od Dončića". Z majico Dallas Mavericks se danes 46-letni oče le nasmehne dovtipu o obrnjeni zgodbi. Ob tem ne skriva ponosa, ko ga mimoidoči potreplja po rami in pohvali – sina. O podrobnostih odnosa in nekošarkarskih pogovorih z njim ne želi javno govoriti. Kot tudi ni govoril takrat, ko so bile družinske razmere bolj vihrave. "To je moja zasebnost," pristavi nekdanji košarkar in zdaj trener. V zadnji vlogi je prav ta teden uspešno zaključil sezono, saj je z zmago nad Postojno ljubljansko Ilirijo še drugič popeljal v prvo ligo.
Mnogi slovenski ljubitelji košarke so v preteklih mesecih marsikatero noč prebedeli ob spremljanju tekem Dallasa v ligi NBA in bili navdušeni nad vragolijami, pod katere se je podpisoval Luka Dončić. Kako pa tekme spremlja nekdo, ki je imel pred leti na svojem dresu prav tako zapisan priimek Dončić?
Na to najlažje odgovorim z vprašanjem. Kako se je počutil košarkarski navdušenec? Ko dobimo ta odgovor, ga pomnožimo z deset. Ali s sto. Že samo navdušenje nad košarkarskimi predstavami je veliko. Seveda, pri meni je prisoten še ta očetovski ponos. Ne gre za točke, skoke, asistence. Tudi ne le za sam uspeh. S ponosom in navdušenjem me v prvi vrsti navdaja spoznanje, da še vedno uživa v tistem, kar počne. To pa počne hudičevo dobro. Kot otrok je užival v igri na betonskem igrišču za Bežigradom. Igra se tudi zdaj. Predvsem pa se ne boji narediti napake. To je njegova velika kakovost.
"Samo nebo je meja," je vaš znameniti stavek. Ko ste ga izgovorili, verjetno niste imeli v mislih 22-letnega zvezdnika, ki v končnici igraje preseže 40 točk?
Notranji glas mi je vseskozi govoril, da mu bo uspelo. Mnogi so se mi zaradi tega prepričanja smejali. A nekako je vse igralce, s katerim so ga primerjali, na svoji starostni ravni presegel. Izjava o nebu kot meji je stara. Luka je imel morda 14 let, ko sem to prvič izjavil. Pa ga s tem nisem želel obremenjevati. Vesel pa sem, da je vedno izkoristil priložnost, ko se je ta ponudila. Vedno! Še danes je stalno v pripravljenosti. Čaka na priložnost.
A gre za frazo. Kaj pa vaša realna ali bolj oprijemljiva pričakovanja? Jih je presegel?
Večino preseneča neverjetna hitrost razvoja. Vsekakor je eden od redkih na svetu, ki so se tako bliskovito prebili tako visoko. Ne bom dejal, da sem to napovedoval ali pričakoval. Me pa ne preseneča. Gre za način pristopa. Ko je prišel v Madrid, mi je s samim vedenjem sporočal, da bo hitro prišel do članske ekipe. Liga NBA? Prvo pripravljalno tekmo z Dallasom je odigral proti ekipi iz Pekinga. Nasprotnik ni pomemben. Pomemben je pristop. In bil je pravi. Že takrat se je videlo, da fant nima strahu. Tudi nepotrebnega spoštovanja ne. Pokazal pa je, da želi postati vodja. Že takrat. In zdaj sva prišla do bistva. Luka želi biti glavni in za to bo storil vse.
Eno so izjave za medije, drugo so pravi občutki. Ga je izpad v prvem krogu končnice, čeprav je bil v strokovnih krogih pričakovan, prizadel?
Poraz pravega športnika, ne glede na mnenje okolice, vedno prizadene. Udarec v roko ali nogo zaboli, a bolečina mine. Čustvene rane bolijo dlje. Boli pa še toliko bolj, ker je s svojo igro pokazal neizmerno željo. Na koncu pa … Porazi so sestavni del športa. Nove priložnosti bodo prišle. Saj veste, da na vrata trkajo olimpijske kvalifikacije.
Ne le kot oče, temveč tudi "krivec", da je stopil na parket, boste verjetno znali ločiti zrnje in plevela ter opredeliti, kdo ima realne zasluge za takšno kariero.
Preprosto vprašanje.
Da, ker boste odgovorili: Luka Dončić!
Točno tako. Le on.
Težko bi se v celoti strinjali. Poti vendarle ne gre spregledati.
V pravem trenutku je bil na pravem mestu. Ob tem bi se vrnil v Madrid. Ko je že bil del Realove družine, se je zanj zanimal marsikdo. Izkazalo se je, kako pomembno je, da je ostal. In zakaj je ostal? Ker je sam začutil, da je to pravo okolje zanj. Da, nekdo ga je tja peljal, nekdo mu je pomagal, nekdo ga je treniral … Toda Luka je tisti, ki je garal, se odrekal, odraščal, premagoval vesele in žalostne trenutke … Zato je postal to, kar je danes.
A zgodba še ni končana. Zdi se, da se je šele dobro začela.
Vse skupaj deluje sanjsko. Fant je star 22 let in je že pet let v vrhu scene, sprva evropske in zdaj svetovne. Med tekmo človek hitro pomisli, da Luka člansko košarko igra že 15 let. V resnici pa je, vsaj kar zadeva staž, začetnik. Da, njegova prava kariera se šele začenja. V življenju bo še zelo veliko dosegel.
Kje? Vztrajati v okolju in čakati, da se okrog nesporne prve zvezde zgradi ekipa, kot se je v Chicagu okrog Michaela Jordana, ali pa se kot manjkajoči zvezdniški člen podati v bolj izoblikovano in šampionsko naravnano okolje?
Dobil sem vtis, da so v Dallasu pripravljeni storiti vse, da mu ugodijo. Zakaj ne bi bil Dallas v kratkem to, kar so bili nekoč Chicago, Boston ali LA Lakers?
Da ne bomo peli le hvalnic. Kaj pa njegove igralne pomanjkljivosti?
Ni jih malo. A bolj kot o pomanjkljivostih bi govoril o rezervah. Met! Na prvem mestu. Ne glede na vrhunsko statistiko. Nadalje, ko bo imel ob sebi še bolj kompatibilne soigralce, bo na njegovem računu še več asistenc. Znal bo ustvariti prostor tudi za druge. V napadalnem delu je torej še kar nekaj rezerv.
Kaj pa v obrambnem?
Kdo pa v ligi NBA gleda na obrambo? Z obrambo se ni še nihče prodal. Ha, ha … Šalo na stran, ko se na tekmah zavzame in osredotoči, je tudi v tem elementu zelo dober. Je pa dejstvo, da je napadalec, za nameček pa še nekdo, ki je prva tarča obrambnih taktik vsakega nasprotnika. Nanj se posebej pripravljajo, podvajajo obrambo, ga tepejo …To je treba zdržati. Ni preprosto.
Reprezentanca. Giannis Antetokounmpo se je na svetovnem prvenstvu 2019 izgubil in opekel. Se lahko kaj podobnega zgodi tudi Dončiću?
Za njim je ekstremno naporna sezona, v kateri ga je pogosto gnal adrenalin. Ta lahko tudi popusti. Tega se je treba zavedati. Poleg tega se bo v Kaunasu igrala drugačna košarka kot v ZDA. Tudi to je treba upoštevati. Po drugi strani pa … Olimpijske kvalifikacije bodo zanj velik izziv. Verjamem, da mu bo kos.
Slovenija do Tokia?
Zakaj pa ne?! Želja ni sporna. Njegov motiv niso le olimpijske igre. Žene ga neizmerna želja po dokazovanju v reprezentanci. Všeč mi je ta odnos. Zakaj? Vedno sem trdil, da se reprezentance ne sme zavračati. Tam ne igraš za denar, igraš zaradi dolžnosti, časti in ponosa. S tem smo imeli v Sloveniji v preteklosti veliko težav. Tega ne gre enačiti s politiko klubov. Da, včasih delodajalec igralca postavi v neugoden ali kar nemogoč položaj. Bolj so me motili primeri, ko so imele osebne odločitve ali pa individualne priprave na novo sezono prednost pred državno reprezentanco. Luka ni takšen. Tudi zaradi tega verjamem v to reprezentanco in preboj na olimpijske igre. Ne pozabimo, Slovenija je evropski prvak. Kot takšna mora nastopiti. Prepotentno, če je treba. Dokler nisi premagan, si najboljši. Premagajo pa te lahko le na igrišču.
Kako pa danes, skozi prizmo sinovega uspeha, gledate na svojo kariero? Kot na zapravljeno priložnost za nekaj več?
Pravijo, da je vsaka stvar za nekaj dobra. Primer sem vam ponudil malce prej, ko sem govoril o Lukovem odhodu v Madrid. Veliko je bilo kritikov, toda okolje takrat, žal, ni bilo najbolj stimulativno. Luka je bil na preveč ravneh prepuščen samemu sebi. Potreboval je okolje, v katerem se bo moral dokazovati. Lahko bi se mu pripetilo nekaj podobnega, kot se je meni. S tem pridem tudi do odgovora na vprašanje. Res je, storil sem veliko napak. Morda kar preveč. Toda v moji generaciji, pa še kakšni pred njo in za njo, pogoji za razvoj niso bili takšni, kakršni bi morali biti. Prepotentnega šestnajstletnika je pač treba krotiti, ga usmerjati in biti potrpežljiv. Na to pogosto pomislim tudi kot trener. Vem, da ne razvijam le igralca, temveč tudi osebnost. Včasih kar na temeljih lastnih napak.
Ali se kot trener kdaj znajdete v težavah, ker bi mladi košarkarji v vas videli predvsem "Dončićevega fotra"?
Večja težava so starši. Pa ne govorim o Iliriji. Govorim o pričakovanjih, ki jih je sprožil Luka. Zdaj vsi vidijo Real, Barcelono in ligo NBA. Včasih je težko razložiti, kako kompleksna je športna pot. Na tej poti pa končni cilj ne sme biti le kariera. Šport je dokazovanje, je iskanje poti do pravega razmišljanja … Je tudi umik iz otroških sob in skrivanja po garažah, kjer bi se dogajale mladostniške neumnosti.
Ima Ljubljana zdravo košarkarsko okolje?
Je v razvoju. Kot trener Nutrispoint Ilirije čutim odgovornost, da pri tem sodelujem. Podpiram tudi projekt Cedevite Olimpije. Tako urejenega in rezultatsko konkurenčnega kluba pri nas že dolgo ni bilo. Če ne bi bilo koronavirusa, bi bile Stožice pogosto polne. So na pravi poti, zavedajo pa se, da čez noč ne gre. A to je klub, ki mora loviti rezultat. Napadati mora vrh lige ABA, se dokazovati v evropskem pokalu in naskakovati evroligo. Ob tem težko razvijaš večje število mladih igralcev. Zato je to partnerstvo z Nutrispoint Ilirijo pomembno. Nismo obremenjeni z rezultatom. Igrali bomo v prvi ligi, kjer bo edini rezultatski cilj obstanek. Primarno pa bo delo z mladimi. Dali jim bomo priložnost. Pomagali jim bomo preskočiti to velikansko stopnico, ki se pojavi med mladinsko in člansko košarko. V tem obdobju marsikateri košarkar odneha.
Ilirijo ste drugič popeljali v prvo ligo. Prva epizoda se nato zaradi finančnih težav ni končala dobro. V čem je ta zgodba drugačna?
Največjo razliko vidim v finančni plati. V prvem primeru smo skorajda "klošarili". Preživljali smo težke trenutke. Fantje tudi po šest mesecev niso prejemali plač. Trudili smo se, iskali pokrovitelje … No, današnja Ilirija je po zaslugi Vlada Ilievskega in prijateljev upravnega odbora finančno stabilna. Nutrispoint je generalni pokrovitelj. Imamo dobre pogoje za razvoj.
Prva liga je bila vseskozi cilj.
Ko je bil zaradi ukrepov v boju proti koronavirusu šport zaklenjen, smo vztrajali. Klub je plačeval igralce in trenerje ter s tem pokazal svojo usmeritev. In resnost kluba. Da, prva liga je bila cilj. To je bila prioriteta. Tudi zaradi partnerstva s Cedevito Olimpijo ter možnosti razvoja igralcev. Velika razlika je, ali mlademu fantu ponudiš kaljenje v drugi ali prvi ligi. Ponavljam, od Ilirije prihodnje leto ne bo nihče zahteval lovorike, preboja v ligo ABA ali česa podobnega. Nesmiselno bi bilo v klub vlagati milijone, avione in kamione. Za to imamo Cedevito Olimpijo. To je vrh ljubljanske piramide.
Uživate v trenerskem poklicu?
Da. Predpogoj so urejene razmere. Rad pogledam na utrujene in zadovoljne obraze po treningih ali tekmah. Tudi ko se igralec iz kluba, v katerem je zaslužil za sendvič, prebije na visoko raven, je trener zadovoljen.
Je to poklic ali poslanstvo?
Če govoriva o Iliriji, bi dejal, da je bilo sprva poslanstvo, zdaj tudi poklic.
Verjetno govorite o prvi Iliriji, ki ste jo brez poraza pripeljali iz tretje v prvo ligo?
Kot bi dobil v roke dojenčka in ga spremljal odraščati. Prav zaradi tega na Ilirijo gledam z drugačnimi očmi, kot na druge klube. Sprva smo delali prostovoljno. Včasih ni bilo lahko. Morda je prav zdajšnje stanje pravo poplačilo.
Delujete zadovoljno, srečno …
Ne bom se pritoževal. Sem srečen v partnerskem odnosu. Sin je uspešen na svojem področju in zdrav. Hčerka se lepo razvija. Da, sem zadovoljen.
Zakaj ste potem "rinili" v politiko?
To je bil poskus zagotavljanja samostojnega športnega ministrstva. Sama politika me ne zanima. Še manj ideologija. Trdim, da šport v nobeni vladi ni imel ustreznega mesta. Športniki so najboljši ambasadorji države. Šport združuje, ne razdvaja. Je Sloveniji kakšna stranka ali ideologija prinesla toliko veselja in povezanosti kot prav šport? To je bila misel, ki me je gnala. Pomoč športnikom, da bi lahko sami odločali o svoji usodi. Prav zaradi tega sem v politiki videl marsikaj. Toliko, da me je dokončno odvrnila. Vedno pa bom podpiral športno ministrstvo.
1