SiolNET. Sportal Drugi športi
4,50

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Sobotni intervju

Ni denarja, ki bi Marjana Fabjana zvabil v tujino #video

4,50

termometer

Foto: Ana Kovač

"Nihče nima toliko denarja, da bi plačal moje znanje," poudarja Marjan Fabjan, 58-letni trener kluba Sankaku in selektor slovenske judoistične reprezentance. Ostaja v Sloveniji, o naslednikih pa še ne razmišlja. "Moj sistem še ni dokončan," pravi.


Marjan Fabjan bo čez tri leta praznoval pol stoletja sobivanja s tatamiji. V tem času si je privoščil samo štiri dni dopusta brez misli na judo, v tem visokem ritmu pa vztraja še danes. Tudi dobra dva meseca po koncu poletnih olimpijskih iger v Riu de Janeiru, kjer sta njegovi varovanki Tina Trstenjak in Ana Velenšek osvojili zlato oziroma bronasto olimpijsko medaljo, še ni uspel zbrati misli in zadihati.

#video: Marjan Fabjan o dosežkih, na katere je najbolj ponosen

[video: 60720 / ]


Marjan Fabjan Foto: Ana Kovač Zelo redko dobimo sogovornika, ki bi bil pripravljen na pogovor pred 9. uro zjutraj, vi pa ste takoj pristali na termin ob 6. uri. Verjetno so zgodnja jutra za vas nekaj običajnega. Navsezadnje se takrat v klubu Sankaku že začne prvi trening.

Da, danes sem vstal ob 4.15. Moral sem pripraviti program za jutranji trening in še marsikaj drugega.

Minevata več kot dva meseca od olimpijskih iger v Riu de Janeiru. Po prihodu v domovino ste priznali, da vas je vse skupaj precej izčrpalo in da niste prepričani, ali imate dovolj moči, da bi vztrajali še en olimpijski cikel. Glave so se zdaj že ohladile, moči morda povrnile, kako razmišljate danes?

Še vedno si nisem odpočil. V tem času sem si privoščil samo dva dneva dopusta, in to je vse. Pričakoval sem, da se bodo obveznosti do zdaj že umirile, a nič ne kaže, da se bodo.

Tempo je vse večji, več je obveznosti, zavedam se, da je dani trenutek treba čim bolj izkoristiti. Od sponzorskih obveznosti, do solidarnostnih obveznosti, do raznih ustanov. Vabijo nas invalidi in podobno. To se nam po finančni plati seveda ne obrestuje, saj vse to delamo zastonj, vendar nisem človek, ki bi takim ponudbam rekel ne.

Ste se že vrnili v ustaljeni trenažni proces?

Ne povsem. Naredil sem prvo selekcijo judoistov, torej prvo ekipo, ki šteje 52 ljudi. Med njimi so člani, mladinci in kadeti.

Zaradi prostorske stiske smo morali ekipi razdeliti na dve. Eno trenira Igor Trbovc, drugo pa jaz. Urška Žolnir se bo po novem posvetila mlajši generaciji, na katero bomo lahko računali po olimpijskih igrah v Tokiu.



Veselje ob olimpijskem naslovu Tine Trstenjak Veselje ob olimpijskem naslovu Tine Trstenjak Foto: Stanko Gruden

Kaj pa olimpijci iz Ria?

Tina Trstenjak in Adrian Gomboc sta že po dveh tednih začela trenirati, kar pomeni, da imata resne ambicije tudi v prihodnje.

Ana Velenšek je še vedno na rehabilitaciji, Rok Dragšič in Miha Žgank pa sta dala prednost nastopom v tujih ligah, kjer sta sicer uspešna, težava bo le v tem, ker bosta ostala brez baze, ki bi jima rezultat prinesla dolgoročno. Sem pa vesel, da v judu še vedno vztrajata.

Prvi ekipi sem priključil tudi judoiste, ki so bili prej v ozadju, in novince, ki jih poimensko še ne bi izpostavljal. To je najboljši kader, ker so novi in ker so mi uganka, delo z njimi pa je zelo zanimivo.

Do 1. januarja bom sestavljal ekipo, do marca jih bom opazoval, hkrati pa bom videl, ali je sistem dober ali ga bo potrebno spremeniti.

#video: Olimpijske igre v Braziliji so bile vaše četrte v trenerski vlogi. So vas najbolj izčrpale?

[video: 60715 / ]

Da. Olimpijski cikel ni nikoli rutina. Program moraš spreminjati. Če ga ne,  ker misliš, da stara formula deluje, te konkurenca povozi, pa tudi tekmovalci ostanejo nemotivirani. Vedno moraš načrtovati na novo, zato, da jih pritegne in jim je zanimivo.

Leta 2013 ste v intervjuju za naš medij izjavili, da ste z upokojitvijo Urške Žolnir ostali brez liderja, brez kapetana. Ga še vedno iščete?

Dober vodja ekipe je ključnega pomena in Urška je to brez dvoma bila. Mislim, da je bila celo najboljša do zdaj. Liderstvo zdaj prevzema Tina, ki pa vidi, da to ni preprosta naloga. To je velika odgovornost, vsak bi želel biti najboljši na svetu.

Poskusil sem tudi z Ano in Adrianom, pa se zaradi različnih razlogov ni izšlo. Čas bo pokazal svoje. O tem veliko razmišljam.



Urška Žolnir, ki je danes trenerka v klubu Sankaku, je bila kot tekmovalka najboljša liderka, poudarja Fabjan. Urška Žolnir, ki je danes trenerka v klubu Sankaku, je bila kot tekmovalka najboljša liderka, poudarja Fabjan. Foto: Vid Ponikvar

Kako dolgo ste po olimpijskih igrah potrebovali, da ste znova dobili veselje do dela?

Še vedno ga ne čutim. Čutim, da bi moral z družino na morski dopust. Žal mi časovno to ne uspe. Sanacija telovadnice, urejanje prostorov, kamp na Rogli, tekmovanja, niz organizacijskih opravil ... Še vedno nimam izdelanega letnega načrta, ker preprosto nimam časa. Improviziram.

Se pa verjetno zavedate, da je zdravje na prvem mestu. Priznali ste, da ste imeli v Riu težave s pritiskom. Zdravniki ob takih težavah običajno svetujejo izogibanje stresu, v vašem primeru pa je to skoraj nemogoče.

Zdravnica mi je svetovala, naj se pred odhodom na Japonsko čez mesec dni oglasim pri njej na podrobnem zdravniškem pregledu. Ne vem, če mi bo uspelo. Kar prestavljam in prestavljam ... Že šest let nisem bil na zdravniškem pregledu, pa sem imel kar nekaj zdravstvenih težav. Uživam zdravila za pritisk in to je vse.



Četrti olimpijski cikel je Fabjana dodobra izčrpal. "Še vedno si nisem odpočil," pravi. Četrti olimpijski cikel je Fabjana dodobra izčrpal. "Še vedno si nisem odpočil," pravi. Foto: Stanko Gruden, STA

Verjetno vas tudi partnerica Simona priganja h zdravniku?

Seveda, kar naprej. Jezi jo, kadar preveč pogosto hodim do hladilnika (smeh). Ne morem si pomagati. Ko imam težave in sem živčen, se mi kilogrami hitro kopičijo.

O tem, da bi izpregli, verjetno še ne razmišljate? Imate že koga v mislih, ki mu boste lahko predali vašo judoistično dediščino?

Ne in ga tudi ne vzgajam. Moj sistem še ni dokončan in ne morem ga kar prenesti na nekoga. Tempo je strašen …



Podmladka na Lopati pri Celju ne manjka. Podmladka na Lopati pri Celju ne manjka. Foto: Žiga Zupan/Sportida

Koliko let že? Od začetkov leta 1992?

Približno 20 let. Ne znam opisati, kako, ampak aktivnosti se kar vrstijo. Od gradnje telovadnice, podaljšanje telovadnice do urejanja novih prostorov … Šotor, ki sem ga postavil blizu vadbenega centra na Lopati, sem, ker nisem imel potrebnih dovoljenj, moral podreti. Tam bom zdaj postavil kozolec in kupil kakšno domačo žival. Upošteval bom zakone. Morda sem se res prehitro odločil, ker sem si na tem mestu želel zgraditi večjo borilnico. Sem se pa naučil, da se od obljub ne da živeti.

Kakšne so sicer vaše izkušnje z obljubami? Verjetno ste jih v 20 letih slišali kar precej …

Pred letošnjimi olimpijskimi igrami smo dobili 36 sponzorskih obljub. Vem, ker sem jih zapisal. Realiziranih je bilo šest, gre za večja podjetja, ki so stoodstotno držala svojo besedo, in dve državni inštituciji. Pri drugih poslušam izgovore o tem, da so se časi spremenili, da je prišlo do nesporazuma ... Nekateri se niti ne oglašajo na telefonske klice.

S tem denarjem bomo preživeli prihodnji dve sezoni. Zavedamo se, da je letos v državnem proračunu dva milijona evrov manj, namenjenih za šport in posledično tudi za judo zvezo. 

Že od 6.30 mu telefon ni dal miru ... Že od 6.30 mu telefon ni dal miru ... Foto: A. T. K. Med najinim pogovorom vam kljub zgodnji uri kar naprej zvoni telefon. Ste kdaj razmišljali, da bi obveznosti  razdelili med sodelavce ali pa si, na primer, omislili nekoga za odnose z javnostmi in druga področja?

Če bi se za to odločil, bi mu moral plačati. Mi pa tega denarja nimamo. Če bi si omislil nekoga za odnose z javnostmi, bi moral dobiti še nekoga za marketing, za fizično pripravo športnikov, za idejno skiciranje prostorov, ki si jih zamislim. To ne gre. Kaj če mu plačamo več, kot od njega dobimo? Ali če bi moje delo izkoristil v svojo korist?

Torej ne gre za to, da ne bi želeli nikogar spustiti zraven, se nanj zanesli, gre zgolj za finančni vidik?

Seveda, vsakega je treba plačati. Če pa je kdo pripravljen delati zastonj, mi ga, prosim, predlagajte.

Vaš prijatelj Ciril Počivavšek, ki je z vami že od vaše mladosti, in ki je že 31. julija napovedal dve olimpijski medalji za slovenski judo.

Tudi on mora od nečesa živeti. Veste, kdo je pravi prijatelj? Vaša hčerka, mama in oče. Samo ožjim sorodnikom lahko brezpogojno zaupate.

Marjan Fabjan Foto: Ana Kovač

Očitno še vedno živim v iluzijah in mislim, da lahko zaupaš tudi prijateljem.

Lahko, a je treba narediti močno selekcijo. Vem, prijatelj bi dal vse zame, ne moreš pa ga izkoriščati. Tehtnica koristi in zaslug mora biti vedno v ravnovesju. Prijateljstva se ne sme izkoriščati.

Vas je kdo v življenju izkoriščal, morda v otroštvu, pa ste si to še bolj zapomnili?

Izkoriščali so me vse življenje, nekateri me izkoriščajo še danes. Ko gre na primer za razna povabila na judo kampe in seminarje, ki se jih ne morem udeležiti, pa takoj vidim, da ljudem to ni prav. Tudi to je izkoriščanje.

Tina Trstenjak se udeležuje vseh mogočih obveznosti, pa nihče ne vpraša, ali ji lahko plača gorivo. Vsi rečejo le, da je to dobro za našo promocijo.

Judoist Teddy Riner je v Franciji velika športna zvezda. Judoist Teddy Riner je v Franciji velika športna zvezda.

Ali v judu obstajajo prave zvezde, tako kot je na primer v nogometu Ronaldo ali Messi, pa v smučanju Lindsey Vonn? Je v judu to na primer Francoz Teddy Riner, osemkratni svetovni in dvakratni olimpijski prvak?

Da, on je prava zvezda, on je pravi zvezdniški karakter in mislim, da je eden najbogatejših športnikov v Franciji.

Veliko jih je zvezd v svojem okolju. Na primer Američanka Kayla Harrison, olimpijska prvakinja v kategoriji do 78 kilogramov. Ona je carica, kot rečemo, na svojem ozemlju. Pa Francozinji Gevrise Emane in Lucie Decosse, nekdanji konkurentki Urške Žolnir.

Kaj pa v Sloveniji? Si predstavljate vaše varovance, da bi pozirali na rdeči preprogi in bili zvezde tabloidnih časopisov?

Težko, kajti naš kodeks tega ne dovoljuje. Seveda pa obstajajo tudi izjeme. Nekaterim se zdi fino zabavno, če v javnosti počnejo nekaj, kar je sicer v klubu Sankaku prepovedano. Da spijejo na primer pet ali šest piv. Ne zavedajo se, da s tem ne blatijo kluba, ampak samega sebe, ker oni so klub.

"Srečen sem, da sem izpolnil obljubo. Če je ne bi, bi se počutil umazanega." 106 kilometrov je prehodil v družbi Adama, enega od članov kluba Sankaku, in dolgoletnega prijatelja Cirila Počivavška. "Srečen sem, da sem izpolnil obljubo. Če je ne bi, bi se počutil umazanega." 106 kilometrov je prehodil v družbi Adama, enega od članov kluba Sankaku, in dolgoletnega prijatelja Cirila Počivavška. Omenila sva Cirila Počivavška. On vas je spremljal tudi na romarski poti od Lopate do Brezij. Kako močna je bila ta izkušnja za vas?

Brezje so me kar precej bremenile. Ko sem izjavil, da bom šel peš na Brezje, če Ana osvoji medaljo, me je slišala samo Urška, a sem vedel, da to moram uresničiti. Če tega ne bi naredil, bi se počutil umazanega. Srečen sem, da sem šel, čeprav je bilo to pravo psihično mučenje. Ne med potjo, ampak pred tem.

Vsi so govorili o tem, vsi so me spraševali, jaz pa sem kar odlagal, upal sem celo, da se bo na to pozabilo. Prišlo je celo tako daleč, da zaradi tega nisem mogel spati. Ko sem spremljal zadnji dan olimpijskih iger, sem se zamislil. Zdaj pa moram iti, sem se prepričeval.

Na internetu sem si ogledal zemljevid, pa nisem kaj dosti razumel, kaj me čaka. S Cirilom sva štartala v nedeljo ob 14. uri. Želel je počivati po kosilu, jaz pa sem hotel, da se čim prej odpraviva na pot.

Po spletu okoliščin se nama je pridružil tudi eden od naših mlajših judoistov Adam. Vznemirilo me je, ker je naši trenerki Petri Nareks poslal SMS, češ da me je videl, da sem, ko je deževalo, sedel v kombiju. To seveda ni bilo res, v kombiju sem se samo preoblekel in nadaljeval pot.

Takoj sem poklical njegovo mamo in predlagal, naj se nam Adam pridruži na Vranskem. No, pa se je. Dobro se je obnesel. Dokazali smo mu, da smo vso pot prehodili in na koncu postali pravi prijatelji.

V družbi patra Roberta, ki je s Fabjanom prehodil zadnji del poti. V družbi patra Roberta, ki je s Fabjanom prehodil zadnji del poti. Foto: Osebni arhiv

Pot je bila zelo naporna, res smo potili krvavi pot. Bolje sem spoznal tudi Gorenjce, ki so se izkazali za res komunikativne ljudi. Ženske so me kar ob cesti čakale s kavico. V zadnjem delu poti se nam je pridružil še pater z Brezij, bili smo tudi pri maši. Ob tem sem se spomnil tudi prizora iz mojega otroštva, ko smo se z družino pripeljali na Brezje, no, toliko let pozneje pa se jaz sprehajam z njihovim patrom. Neverjetno.

Na romanje ste povabili tudi predsednika OKS, Bogdana Gabrovca, nekdanjega predsednika Judo zveze Slovenije. Kako to, da se vam potem ni pridružil?

Mislim, da nam bo pripravil presenečenje in da bo romal iz Aten v Slovenijo, tako kot je to obljubil leta 2004, potem ko je Žolnirjeva osvojila bronasto olimpijsko medaljo. Prepričan sem, da bo držal besedo, takoj ko bo imel malo več časa.

Fabjan je prepričan, da bo predsednik OKS Bogdan Gabrovec držal obljubo iz leta 2004 in romal od Grčije do Slovenije. Fabjan je prepričan, da bo predsednik OKS Bogdan Gabrovec držal obljubo iz leta 2004 in romal od Grčije do Slovenije. Foto: Vid Ponikvar

Poleg vašega imena se v Sloveniji omenja še dve trenerski imeni: Andrea Massi in Bogo Gajser. Spremljate njune prijeme?

Seveda. Vsak ima svoj specifičen prijem in lahko se jima samo poklonim. Tudi Bogo je bil judoist, v mojih časih je bil na državnem prvenstvu tretji. Sila neugoden nasprotnik. Zelo spoštujem tudi njegovega sina Tima. Uspeh jima zelo privoščim.

Tudi Massi je poglavje zase. Ima svoja načela in odlično dela. Če bo imel proste roke, lahko še naprej dosega odlične rezultate. Če pa se bodo vmešavali v njegovo delo, se to ne bo dobro končalo.

Oba precej stavita na psihično komponento. Ni skrivnost, da je Massi pri Tini Maze znal zaigrati na prave strune, da je ta smučala še bolj odločno, konflikti pa so pogosti tudi v družini Gajser. Se podobnih prijemov poslužujete tudi sami?

Ne. Mi trije imamo, kljub določenim podobnostim, zelo različne načine dela. Gre za prijeme, ki niso nikjer zapisani in ki se jih ne moreš naučiti. Menim, da smo rojeni za trenersko delo. Nismo naučeni, delamo po občutku in bolje, da nas nihče ne kopira. S kopiranjem ni še nikomur uspelo.

V novi klubski sobi na Lopati je izobešenih pet olimpijskih fotografij. Na vseh so dekleta, je čas za moško olimpijsko medaljo v judu? V novi klubski sobi na Lopati je izobešenih pet olimpijskih fotografij. Na vseh so dekleta, je čas za moško olimpijsko medaljo v judu? Foto: A. T. K.

Delate z moškimi in dekleti, a so ta, vsaj na olimpijskih igrah, praviloma bolj uspešna. Kako blizu vam je ženska mentaliteta? Nekateri trenerji so precej kritični do dela z ženskami, češ da s(m)o preveč zahtevne in nepredvidljive.

Ženske bi se rade dokazale, zveste so svojemu delu. Moški pa pridejo do določene točke, potem pa stvari radi vzamejo v svoje roke. Preveč so samozavestni, ženske pa vedo, da se še vedno lahko česa novega naučijo. Poleg tega so bolj korektne in se nanje lahko bolj zaneseš. V Sloveniji je med športnicami še veliko neizkoriščenega potenciala.

Kaj jih zadržuje?

Ne vem, verjetno tudi konflikti s trenerji, ki ne najdejo pravega stika z ženskami.

Vam je to, kot kaže, uspelo.

Očitno. Treba jih je poslušati in se tudi vključiti v njihove "čveke", če je to potrebno.

Pri Pošti Slovenije so v čast Trstenjakovi in njenemu olimpijskemu naslovu izdelali priložnostno poštno znamko. Pri Pošti Slovenije so v čast Trstenjakovi in njenemu olimpijskemu naslovu izdelali priložnostno poštno znamko. Foto: A. T. K.

Kako pomembna je socialna komponenta trenerja? Menda se vaši varovanci zavedajo, da se boste v šoli zavzeli zanje, če bo to potrebno. Lani ste nam tudi zatrdili, da boste Tini Trstenjak sami zagotovili službo, potem ko je zaradi nedokončane srednješolske izobrazbe ostala brez zaposlitve na ministrstvu.

Zelo pomembna, pri tem pa je ključnega pomena, da športniki tega ne izkoriščajo. Saj to se hitro vidi, tudi učitelji vedo, kdaj gre za izigravanje sistema.

Kar zadeva Tinino službo: uredil sem ji sponzorje, ki so pomagali, da je dobila sredstva, ki bi ji sicer s službo pripadala, potem pa je dobila tudi službo v carini. Šolo pa bo tako ali tako dokončala.

Omenili ste, da imate kar 52 judoistov v prvi ekipi. Kaj pa otroci? Kako veliko je zanimanje za judo?

Zelo veliko. Otroke od 4 do 6 let uči moja partnerica Simona, trenutno jih je v našem klubu je 80. Mislim, da je judo, vsaj kar zadeva podmladek, v Sloveniji šport številka ena.

So otroci bolj razvajeni kot nekoč?

To je odvisno od trenerja. Vedno poudarjam, da je za vse, kar se dogaja s športnikom, kriv ali odgovoren trener, ne glede na to, iz kakšnega okolja otrok prihaja. Na mojih treningih vsi stojijo v vrsti, za črto, brez izjeme, vsi poslušajo, vsi so spoštljivi. Torej se da.

Nekateri trenerji za vse težave krivijo otroke. S tem se ne strinjam.

Mislim, da 90 odstotkov staršev otroke k nam vpiše zaradi discipline. Vedo, zakaj jih pripeljejo k nam. Ne zato, da bodo šampioni, ampak zaradi vzgoje. To je velika razlika med judom in drugimi športi.

Fabjan je prepričan, da je judo, kar zadeva mlade rodove, v Sloveniji šport številka ena. Fabjan je prepričan, da je judo, kar zadeva mlade rodove, v Sloveniji šport številka ena. Foto: Klemen Korenjak

So starši bolj zaščitniški do otrok kot nekoč?

Ne bi rekel. Pri nas vsi spoštujejo pravila, za zdaj nimamo nobenih pritožb. Dejstvo je, da je naš sistem dela preizkušen in uspešen. Mislim, da bi bil po toliko letih lahko že uradno priznan.

Danes nimamo nobene inštitucije, ki bi otroke vzgajala in disciplinirala, no mi v judu, ki je res zelo asketski šport, pa jih. V dvorani ima besedo samo trener, vsi ga morajo poslušati, tam ni izbire in komentarjev. V dvorani se samo dela, da postaneš dober in da nekaj dosežeš. To je mogoče samo v športu.

Bi potem vaš sistem dela lahko preslikali tudi na druge športe?

Mislim, da bi lahko določene točke iz programa Massija, Gajserja in mojega dela inštitucije uporabile na državni ravni.

Andrea Massi Tina Maze Foto: Vid Ponikvar

Ste lahko bolj konkretni?

Iz naših primerov bi se lahko naučili, kako pridobivati čim več otrok v športne organizacije, kako jih vzgajati, kako z njimi individualno delati. Lahko bi se naučili, kako lahko trener trenira svojega otroka ali svojega partnerja, kako lahko starš ustvari športnega šampiona, kako lahko en sam trener obvlada večje število športnikov. Kakšni so njihovi pogoji dela, kako se financirajo in s kom so povezani. Na ta način bi lahko ustvarili različne vzorce dela.

Kako se financira vaš klub?

Financirajo ga Olimpijski komite Slovenije, ministrstvo, fundacija za šport in sponzorji. Imamo tudi vadnino v višini 20 evrov na mesec, a tistim, ki je ne zmorejo plačati, priskočimo na pomoč. Takih je okrog 30 odstotkov.

Danes je svetovni dan juda. Je to za vas pomemben dan?

Je, a še bolj bo pomemben čez tri leta, ko bom praznoval 50-obletnico na tatamijih. Pol stoletja z le štirimi dnevi dopusta brez juda. Odpravil sem se na Krk. (smeh).

Klicu iz tujine se ne namerava odzvati. Klicu iz tujine se ne namerava odzvati. Foto: Ana Kovač

Katero obdobje boste ohranili v najlepšem spominu?

Leto 1978, ko sem na mladinskem evropskem prvenstvu v Miškoljcu na Madžarskem osvojil bronasto medaljo. Vse se je poklopilo, vsi so me častili, nisem še bil z ničemer obremenjen, nisem poznal ozadij. Vsi so mi privoščili uspeh. Tudi zdaj je veliko lepih trenutkov, vendar bi bilo bolje, če ne bi poznal stvari v ozadju.

Že dvakrat ste bili razglašeni za najboljšega trenerja stare celine, v tujini ste zelo cenjeno ime. Že večkrat ste omenili, da povabilom iz tujine niste naklonjeni. Še vedno tako razmišljate?

Ne delam za denar. Če pa bi, ga nima nihče dovolj, da bi me lahko plačal. Tudi v tujini ne.

Med drugim so me vabili v Turčijo, Azerbajdžan in Uzbekistan. Toda selitev v tujino bi terjala previsok davek. Na cedilu bi pustil ljudi v klubu, moj sin bi moral v drugo šolo, naučiti bi se moral drugega jezika … Če bi bil sam, bi mogoče o tem razmišljal, tako pa ne. Ostajam doma.

Kaj pa razni tečaji? Tudi to bi vam nedvomno dobro plačali.

Ne, to bi bila izdaja mojih sistemov, tega pa nočem. Od mene bi potrebovali malenkosti, ki pa bi lahko v njihovih sistemih pomenile velike spremembe.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 396
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin