Judo - šport, ki te nauči (varno) pasti in se hkrati tudi pravilno pobrati

Judo velja za kralja borilnih športov. Sloveniji je prinesel že štiri olimpijske medalje, zato je bil v preteklosti (že skoraj) deležen pozornosti, kakršne si zasluži.

Pogosto se ga, poleg gimnastike, plavanja in atletike, omenja kot enega od osnovnih športov, ki so odlična popotnica za otrokov psihofizični razvoj. Gre za moderno japonsko borilno veščino, ki ima od leta 1964 svoje mesto tudi v družini olimpijskih športov.

Presenečeno smo ugotovili, da na treningu juda ni brezglavega tekanja po telovadnici, razen v trenutkih, ko je za to odmerjen čas, da poslušajo trenerja, in to kljub temu, da ta ne povzdiguje glasu. Foto: Klemen Korenjak

Kdaj lahko začnem?

V šolo juda otroka lahko vpišete že pri štirih letih, s tem da so prva leta namenjena predvsem igri, spoznavanju osnov juda, učenju reda, discipline in spoštovanja. Tekmovalni del se začne šele pri desetih ali 12. letih, pojasnjuje Sašo Šindič, predstavnik Judo zveze Slovenije in soustanovitelj športnega društva Mala šola juda, ki vodi uspešen projekt z istim imenom, ki v Sloveniji deluje že deset let in ima v svojih vrstah trenutno kar 1260 otrok.

Otroka lahko k uricam juda vpišete že pri štirih letih. Tam se bo najprej naučil osnov juda, osnov reda, discipline in spoštovanja. Foto: Klemen Korenjak

Vadba poteka v okviru podaljšanega bivanja, zato je udeležba precej visoka, med 80 in 90 odstotki. "Otroci trenirajo dvakrat tedensko po eno uro (vrtec, prvi in drugi razred), otroci, ki obiskujejo tretji razred, vadbo razširijo na dvakrat tedensko po uro in pol, potem se obveznosti povečujejo, tudi do dveh treningov dnevno," našteva Šindič, ki sicer deluje tudi kot mednarodni sodnik.

Opaža, da je iz juda veliko prehajanj v druge športe, da pa so otroci, glede na to, da pri judu pridobijo osnovne motorične sposobnosti, tudi za druge športe povsem primerno "opremljeni".

75 judo klubov in skoraj pet tisoč članov

Trenutno je v Sloveniji aktivnih okrog 75 klubov juda, kamor je vključenih med štiri in pet tisoč članov. Korelacija z uspehi slovenskih judoistov v mednarodnem merilu zagotovo obstaja, pravi Šindič: "Boljši ko so uspehi, bolj je judo medijsko pokrit, in boljša ko je o njem podoba, več otrok se zanj odloča. Je pa seveda veliko odvisno tudi od programov. Če so pozitivni, potem je tudi odziv velik. V okviru male šole juda je vsako leto pet odstotkov višji."

Fotografije smo posneli lani, med treningom juda med prvošolci na osnovni šoli Ketteja in Murna v Ljubljani. Otroci so osnove juda spoznavali pod vodstvom trenerjev Borisa Rudaša in Mateja Hvalca. Foto: Klemen Korenjak

Kakšni so plusi (in kakšni minusi)?

In zakaj je judo tako pomemben in tako pogosto izpostavljen kot eden tistih športov, ki naj bi bili na obveznem seznamu otrokovih športnih dejavnosti? "Otroci se z judom naučijo varnega padanja in obvladovanja položaja telesa v prostoru, naučijo se reda, discipline in spoštovanja, tako do trenerja, nasprotnika, kot tudi do dvorane. In to je nekaj, kar danes starši tako zelo pogrešajo. Judo je več kot šport. Otroci izgubijo strah pred dotiki, naučijo se povsem življenjskih form. Gre za kontaktni šport, ki je priporočljiv tudi za otroke, ki so boječi in nesamozavestni. Še posebej ti lahko z judom ogromno pridobijo, poudarja Šindič.

Čeprav se na pogled zdi nevaren, pa poškodbe pri njem niso pogoste. Največ jih nastane zaradi nespoštovanja judo principov, nekaj pa je tudi težav z ušesi, tudi če se sliši smešno in banalno, tako pač je, saj zaradi pogostega drgnjenja ob gard nastane vnetje, ki povzroča nabiranje krvi v zgornjem predelu ušes. "Če se ne odzoveš pravočasno in te krvi ne odstraniš, se strdi in uho nabrekne," pojasnjuje Šindič in hkrati dodaja, da se to dogaja le pri vrhunskem športu, kjer so moči večje, ponavljanje enih in istih prvin pa zelo pogosto. Tovrstne poškodbe so sicer pogoste pri vseh kontaktnih športih, pravi.

Na obisku v osnovni šoli Ketteja in Murna

Trening juda smo seveda želeli doživeti tudi v praksi. Obiskali smo prvošolce na osnovni šoli Ketteja in Murna v Ljubljani, kjer pod vodstvom trenerjev Borisa Rudaša in Mateja Hvalca malo šolo juda obiskuje 20 prvošolcev in 23 otrok iz višjih razredov.

Presenečeno smo ugotovili, da tam ni brezglavega tekanja po telovadnici, razen v trenutkih, ko je za to odmerjen čas, da poslušajo trenerja, in to kljub temu, da ta ne povzdiguje glasu.

Kako jim to uspeva? "Že na začetku vadbe se vzpostavi red z osnovnim programom. Trener mora biti strog, dosleden in ohranjati mora svoj princip. Tisti, ki se temu ne bodo mogli prilagoditi, tisti v judu ne bodo mogli obstati," je prepričan Šindič.

Pa še nekaj: če ste pričakovali, da je to izključno fantovski, moški šport, ste se pošteno zmotili. Med judoisti, ki obiskujejo malo šolo judo, je namreč kar 30 odstotkov deklic.

Marjan Fabjan je zaslužen za vse štiri slovenske olimpijske medalje v judu. Foto: Ana Kovač

Sokovač treh slovenskih olimpijskih medalj iz juda: Judo je način življenja

Za največ uspehov v slovenskem judu je nedvomno zaslužen Marjan Fabjan, legendarni trener iz Lopate pri Celju, kjer domuje eden najtrofejnejših judo klubov v Sloveniji Z'dežele Sankaku. Pod "Fabijevim" okriljem trenutno trenira 420 otrok, kar je lepa številka, a trener, znan po svoji brezkompromisnosti, se ne bi branil še večje.

"Otroci se v naš klub lahko vključijo pri štirih letih. Prvo leto se učijo res samo osnov, od zlaganja oblačila, pospravljanja in spoštovanja trenerja in soborcev, vse preostalo je igra. Trudimo se, da otrok šport vzljubi, saj ga bo šele takrat lahko tudi razumel. Z otroki se je treba igrati, jih učiti, tako kot se to počne v osnovni šoli. Šele potem lahko začnejo trenirati.

Pri nas se otroci naučijo osnov padanja, pridobijo samozavest, kar je z vidika psihofizičnega razvoja otroka ključnega pomena. Spoznavajo sovrstnike, sebi enake. Pri nas se prav gotovo vzpostavlja družba, ki ne vodi v drogo, alkohol in kriminal, pri nas se naučijo spoštovanja. Judo je način življenja," poudarja trener, ki nasprotuje tekmovanjem do 20. leta starosti. "Če klub lahko nagradi vse otroke, potem tekmovanja podpiram, sicer pa ne. Tekem za potešitev starševskih apetitov ne podpiram. Zmagovalci bi morali biti vsi."