Petek, 13. 3. 2026, 11.46
5 dni, 13 ur
"Prizanesi vsaj ženskam, ki imajo otroke"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,90
Januarja 1963 je iranski šah Mohamed Reza Pahlavi začel s t. i. belo revolucijo, poskusom modernizacije Irana. Temu se je uprla šiitska duhovščina. Leta 1964 je šah v Turčijo izgnal ajatolo Ruholoha Homeinija. Ta je naslednje leto odšel v Irak, kjer je izdelal svoj načrt islamske oblasti, v kateri bi oblast v Iranu prevzeli duhovniki oziroma verski pravniki. Leta 1978 je odšel v Francijo, februarja 1979 pa se je vrnil v Iran, kjer je vodil islamsko revolucijo (na fotografiji Homeini na teheranskem letališču po prihodu iz Pariza februarja 1979). Homeini je po sprejetju nove iranske ustave decembra 1979 postal iranski vrhovni voditelj.
Iran je od leta 1979 verska diktatura, v kateri imajo oblast v rokah šiitski duhovniki (imenovani tudi mule), ki se opirajo predvsem na iransko revolucionarno gardo (uradno imenovana vojska varuhov) – ta je glavna udarna pest za krvave zadušitve protestov prebivalstva. Znotraj islamske šiitske duhovščine imajo glavno besedo konservativni duhovniki, zagovorniki trde linije. Takšen je bil tudi nedavno ubiti iranski vrhovni voditelj Ali Hamenej, ki je s pomočjo dobro premišljenega sistema (osrednja institucija tega avtoritarnega sistema je Svet varuhov) vladal islamski republiki od leta 1989. Islamski revolucionarji so pod vodstvom velikega ajatole Ruhaloha Homeinija prišli na oblast leta 1979 kot borci proti šahu Mohamedu Rezi Pahlaviju, da bi na koncu le zamenjali en avtoritarni sistem z drugim. Svojo oblast so utrdili tudi tako, da so v 80. letih preteklega stoletja izvedli množične poboje pripadnikov levičarskih političnih organizacij, ki so se predtem prav tako borile proti šahu.
V 60. in 70. letih preteklega stoletja je z nafto bogati Iran doživljal veliko gospodarsko rast (med letoma 1960 in 1979 je bila povprečna letna iranska gospodarska rast 9,1 odstotka). Državi je vladal šah Mohamed Reza Pahlavi, ki je bil velik zaveznik ZDA in si je prizadeval, da bi Iran postal čim bolj podoben Zahodu. Čeprav je bil veren šiitski musliman, je na šiitsko duhovščino gledal kot na oviro za modernizacijo Irana.
Mladi in nepismeni Iran: islamska revolucija leta 1979
Šahov Iran je bil v 70. letih država, kjer je bila skoraj polovica prebivalstva nepismenega, 60 odstotkov prebivalstva pa so predstavljali mlajši od 30 let. To so bila tudi leta, ko je Iran doživljal verski preporod, na čelu katerega so bili politično aktivni konservativni duhovniki, kot je bil veliki ajatola Ruholah Homeini. Ta je moral zaradi svojega nasprotovanja šahu v izgnanstvo. V Iran se je vrnil leta 1979 iz Francije.
Islamski fundamentalisti so zagovarjali vrnitev k tradiciji in kritizirali šahove poskuse modernizacije družbe. Največ podpore so dobili med mladimi Iranci, ki so bili tudi ključno gonilo islamske revolucije leta 1979. Zmaga islamistov v Iranu je dala zagon tudi islamistom v drugih delih islamskega sveta. Islamska revolucija v Iranu je imela torej svetovnozgodovinske posledice.
Poskusi izvoza islamske revolucije v tujino
Islamski radikalci, ki so prevzeli oblast v Iranu, so v 80. letih utrdili svojo oblast. Njihove oblasti ni ogrozila niti iransko-iraška vojna med letoma 1980 in 1988, prej nasprotno, verjetno ji je celo koristila. Vojna se je začela z napadom Iraka, ki ga je tedaj vodil Sadam Husein.
Iran je od septembra 1941 do februarja 1979 vodil šah Mohamed Reza Pahlavi (dal si je tudi naslova šahanšah, tj. kralj kraljev, in arjamehr, tj. luč Arijcev). Šahova oblast se je v zadnjem obdobju vladavine soočala z množičnimi protesti (leta 1978 je šah zaradi tega razglasil izredne razmere oziroma vojno stanje), ki so dosegli vrh z islamsko revolucijo februarja 1979. Strmoglavljeni šah, ki je bolehal za rakom, je zbežal v ZDA, kjer mu je takratni predsednik Jimmy Carter dal politični azil. Novembra 1979 so v ameriško veleposlaništvo vdrli mladi islamistični študenti (na fotografiji) in vzeli za talce uslužbence na veleposlaništvu. Od ZDA so zahtevali izročitev šaha. Študenti so talce izpustili šele 20. januarja 1981, potem ko je novi predsednik ZDA postal republikanec Ronald Reagan.
Po drugi strani pa je veliki ajatola Homeini hotel že leta 1979 islamsko revolucijo izvoziti tudi v sosednji Irak, kjer je sunitska manjšina vladala šiitski večini. Po nekaterih podatkih je Iran zaradi vojne izgubil do pol milijona vojakov.
Poboj na tisoče političnih zapornikov
Leta 1988 je veliki ajatola Homeini, ki je imel v islamističnem Iranu v rokah škarje in platno do svoje smrti leta 1989, dal ukaz za poboj na tisoče političnih zapornikov: šlo je za pripadnike levičarskih skupin, kot so bili levičarsko usmerjeni islamisti, socialisti in komunisti.
Proti pobojem političnih nasprotnikov je bil veliki ajatola Husein Ali Montazeri, ki je sprva veljal za Homeinijevega naslednika, nato pa začel med drugim nasprotovati izvozu iranske islamske revolucije in protiameriški politiki. Leta je 1988 napisal pismo Homeiniju, v katerem je nasprotoval poboju zaprtih političnih nasprotnikov in ga rotil, naj prizanese vsaj zaprtim ženskam, ki imajo otroke.
Teokratski sistem: avtoritarna vladavina islamskih duhovnikov
Homeini Montazerija, ki je tudi nasprotoval Homeinijevem pozivu muslimanom, naj ubijejo britansko-indijskega pisatelja Salmana Rushdieja, ni uslišal, ampak ga je odstranil z oblastnih položajev. Leta 1997 je dal ajatola Ali Hamenej Montazerija v hišni pripor. Montazeri je umrl decembra 2009.
Leta 1979 je nastala iranska revolucionarna garda (na fotografiji njeni pripadniki v Teheranu maja 1979), glavna opora novi islamistični oblasti. Iranska revolucionarna garda se je v poznejših desetletjih še okrepila.
Islamisti so po prevzemu oblasti leta 1979 oblikovali teokratski sistem, v katerem so glavno vlogo dobili duhovniki. Na čelu države je vrhovni voditelj (uradno po ustavi imenovan samo voditelj – rahbar po iransko).
Na čelu klerikalnega Irana je vrhovni voditelj
Vrhovni voditelj mora biti duhovnik (najprej je bil pogoj, da mora biti vrhovni voditelj veliki ajatola, a ker Ali Hamenej ni imel tega verskega naslova, so pogoje omilili). Ta ima med drugim nadzor nad vojsko, mediji in pravosodjem. Je nekakšen predsednik države in vrhovni verski vodja hkrati.
Uradno ima Iran tudi predsednika države, ki je v bistvu le predsednik vlade. Predsednika Iranci izvolijo na volitvah, ki pa so zelo omejene, ker je pomembno, kdo lahko kandidira na teh volitvah. To velja tudi za kandidata na volitvah za iranski parlament – madžlis.
Svet varuhov: institucija, ki ohranja avtoritarni sistem
Sito za kandidate ima v rokah svet varuhov, 12-članski organ, ki ima med drugim veto na odločitve parlamenta in nadzoruje volitve, torej je tudi nekakšna državna volilna komisija. Polovico članov sveta varuhov imenuje vrhovni voditelj in jih lahko kadarkoli odpokliče.
Leta 1980 je islamsko republiko Iran napadel Irak pod vodstvom Sadama Huseina. To je bil začetek osemletne vojne, ki je na obeh straneh zahtevala na sto tisoče življenj. Nekateri so prepričani, da je ta vojna okrepila novo islamistično oblast v Iranu in da bo podoben učinek imela tudi letošnja vojna proti Iranu. Na fotografiji: iranski vojaki v času iransko-iraške vojne leta 1986.
Drugo polovico imenuje vodja iranskega pravosodja, potrditi pa jih mora madžlis. A ker vodjo iranskega pravosodja imenuje vrhovni voditelj, to pomeni, da ima vrhovni voditelj dejansko v rokah vso izbiro in imenovanje vseh 12 članov sveta varuhov. Gre torej za nekakšen začaran krog, nad katerem bdi vrhovni voditelj.
Stari vrhovni voditelj vpliva na izbiro novega voditelja
Svet varuhov tudi odloči, kdo lahko kandidira za zbor strokovnjakov, ki ga sestavlja 88 duhovnikov in ki izbere vrhovnega voditelja. Zbor strokovnjakov izvolijo volivci, a tudi tukaj ima seveda glavno vlogo nadzora oz. besedo pri tem, kdo je lahko v zboru strokovnjakov, vrhovni voditelj. Še živeči vrhovni voditelj v bistvu tako tudi določi, kakšna bo usmeritev iranske države po njegovi smrti.
Zato seveda ni presenečenje, da je zbor strokovnjakov za novega iranskega voditelja izbral Modžtaba Hameneja, sina ubitega Alija Hameneja, saj je ta izbral člane zbora strokovnjakov.
Omejena in nadzorovana volilna pravica
Čeprav imajo Iranci volilno pravico, sistem nadzora nad tem, kdo lahko sploh kandidira, to pravico izjemno omejuje. Gre za demokratično kuliso, za katero vlada konservativna islamska duhovščina. Iran je tako avtoritarna klerikalna država.
Veliki ajatola Husein (tudi Hosein) Ali Montazeri (na fotografiji) je najprej veljal za naslednika velikega ajatole Ruholaha Homeinija, a se je z njim politično razšel in padel v njegovo nemilost. Po smrti Homeinija je tako leta 1989 novi vrhovni voditelj postal ajatola Ali Hamenej.
Po nekaterih podatkih je v 93-milijonskem Iranu do 300 tisoč duhovnikov. Za primerjavo: na svetu naj bi bilo nekaj več kot 400 tisoč katoliških duhovnikov, pri čemer je katolikov na svetu okoli 1,4 milijarde.
Protesti, ki so vedno zadušeni v krvi
V sistemu, kjer so volitve strogo nadzorovane, je eden od načinov izražanja nezadovoljstva z versko diktaturo protest. A vsi protesti, od leta 1999 naprej, so bili zadušeni z nasiljem. Zato ne preseneča, da nekateri – še zlasti Iranci v izgnanstvu – vidijo rešitev v vojaškem posegu od zunaj.
Trdna opora islamistični oblasti je iranska revolucionarna garda (uradno vojska varuhov), katere del so tudi basidži, paravojaške skupine, ki so v prvih vrstah zatiranja protestov (najbolj krvavo so basidži zatrli upor januarja letos, ko naj bi pobili več tisoč protestnikov). Skupaj imajo mule pod orožjem več kot milijon ljudi – sem so všteti tako pripadniki revolucionarne garde kot redne vojske.
Ne zdi se, da skuša Trump spremeniti sistem v Iranu
Vprašanje je, ali si ZDA in Izrael z napadi na Iran v resnici prizadevata za menjavo oblasti. Verjetno bi bil Donald Trump zadovoljen že s tem, da bi Iranu še vedno vladali duhovniki, a ta oblast ne bi bila več sovražna do Washingtona.
Nenazadnje teokratske težnje niso zgolj iranska posebnost, konservativni protestantski evangelijski verski voditelji imajo na primer velik vpliv nad republikansko bazo, ki je trdna opora Donaldu Trumpu. Bi bilo ameriškim evangelijskim voditeljem všeč, če bi se Iran iz teokratske države spremenil v zelo sekularno državo?
Islamska revolucija v Iranu je v naslednjih desetletjih okrepila islamski radikalizem po vsem islamskem svetu. Del te zgodbe je tudi islamistični oziroma džihadistični terorizem. Islamska revolucija je bila prelomna tudi zato, ker se je zgodila v času hladne vojne – merjenja moči med komunističnim in kapitalističnim svetom –, a je obenem nasprotovala tako prvemu (ki je bil že s svojim ateizem ideološki protipol političnemu islamu) kot drugemu.
Politični islam iranskega tipa ni samo vplival na islamski svet, krepitev povezav med vero in politiko po letu 1979 lahko vidimo tudi drugje, na primer v Rusiji, nekdaj jedru protiverske komunistične Sovjetske zveze, kjer je pravoslavna cerkev opora vladavini Vladimirja Putina, v ZDA, kjer so konservativni evangelijski kristjani postali ideološko jedro republikanske stranke, ali v Indiji, kjer vlada hindujska Indijska ljudska stranka (BJP) Narendra Modija.
V zgornji galeriji fotografij vidimo Putina in moskovskega patriarha Kirila, Donalda Trumpa, obkroženega z evangelijskimi verskimi voditelji s Paulo White-Caine (ta je uradno Trumpova duhovna svetovalka) na čelu ter Modija s hindujskimi svečeniki.
Nejasno je, kakšna so razmerja moči v iranski družbi
Vprašanje je tudi, kakšno je sploh razmerje moči med zagovorniki in nasprotniki verske diktature islamskih duhovnikov. Po nekaterih ocenah avtoritarni klerikalni sistem podpira od 20 do 30 odstotkov prebivalstva Irana, nasprotuje pa mu od 60 do 80 odstotkov. A to so bolj ali manj le ugibanja.
Dejstvo pa je, da imajo podporniki sistema v svojih rokah orožje, nasprotniki pa ne. Nasprotniki avtoritarnega klerikalnega sistema so tudi razdeljeni glede cilja – nekateri si želijo sekularno državo, drugi vrnitev monarhije.
