Nedelja, 1. 11. 2020, 22.30
3 leta, 5 mesecev
Kako je islamizem napovedal vojno Zahodu
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
7,30
94
Jezni bradati možje, ki besnijo nad Zahodom in "neverniki". Tako bi lahko na kratko in poenostavljeno opisali islamiste. Najskrajnejše med njimi bes nad tistimi, ki jih imajo za nevernike, pripelje do pobijanja ljudi. Glede na to, da se je od leta 1950 do danes število muslimanov po svetu z nekaj več kot 430 milijonov povečalo na dve milijardi, se je s tem tudi povečalo število islamistov, prav tako je muslimanska demografska krepitev povečala njihovo samozavest.
Islamski radikalizem se krepi že od 70. let prejšnjega stoletja. Pospešek so mu med drugim dale iranska islamska revolucija, vojna v Afganistanu, destabilizacija Bližnjega vzhoda in demografska eksplozija v muslimanskih državah.
Krvava islamistična napada, ki sta se v preteklih dnevih zgodila v Franciji, sta opozorilo, da je islamistični terorizem še vedno živ in še vedno nevaren. Teroristični napadi, ki so se v preteklih letih v imenu Alaha izvajali skoraj po vsem svetu, so le zunanji znak krepitve islamizma v zadnjih desetletjih.
Iranska revolucija
Zelo pomemben mejnik pri vzponu islamizma je bila iranska islamska revolucija v začetku leta 1979, ki je vrgla z oblasti prozahodnega iranskega šaha Mohameda Rezo Pahlavija. Na čelu države ga je zamenjal vodja iranskih islamistov ajatola Homeini, ki se je po šahovem padcu iz izgnanstva v Parizu vrnil v domovino.
Homeini je šahovo diktaturo zamenjal s teokratsko diktaturo, v kateri imajo glavno besedo islamski pravniki in teologi. Iran je postal islamska republika z ustavo, ki se sklicuje na Alaha. Iranska islamska republika se je takoj postavila v sovražno držo do ZDA, ki so podpirale strmoglavljenega šaha.
Ajatola Homeini je s svojimi privrženci leta 1979 strmoglavil režim šaha Mohameda Reze Pahlavija in v Iranu uvedel versko diktaturo. Strogi mož vedno mrkega pogleda je bil s svojo islamsko revolucijo navdih za islamiste po vsem muslimanskem svetu, ki so hoteli vreči z oblasti režime, ki so se jim zdeli premalo zvesti islamu in preveč naklonjeni zahodnim vplivom. Iranska islamska revolucija ima zato svetovnozgodovinski pomen.
Iran postane navdih za islamiste po vsem svetu
Islamistični študenti so novembra 1979 vdrli v ameriško veleposlaništvo v Iranu in vzeli osebje za talce. Na prostost so jih izpustili šele januarja 1981. Odnosi med iransko islamsko republiko in ZDA so tako od samega začetka zelo sovražni. Iranski režim ima ZDA za Velikega satana.
Zmaga iranskih islamistov je spodbudila islamske fundamentaliste v drugih muslimanskih državah. Novembra in decembra 1979 je skupina savdskih islamskih teroristov, ki jih je vodil Džuhajman Al Otaibi, zasedla veliko mošejo v Meki in zahtevala konec vdiranja zahodnega življenjskega sloga v Savdsko Arabijo.
Savdski kraljevi režim je pozneje Al Otaibija usmrtil in uničil njegovo skupino, toda v bistvu hkrati začel uresničevati njegove zahteve. Zaprli so kinodvorane in prostore, kjer se je vrtela glasba, prepovedali so fotografije žensk v časopisih, z malih ekranov so se morale posloviti ženske televizijske voditeljice, povečali so število ur za verouk v šolah, iz učnih programov so izključili neislamsko zgodovino …
Homeinijeva fatva proti Rushdieju leta 1989
Pomemben dogodek, povezan z islamskim Iranom, je tudi fatva, ki jo je Homeini razglasil februarja 1989. Z njo je muslimane po vsem svetu pozval, naj umorijo britansko-indijskega pisatelja Salmana Rushdieja zaradi njegove knjige Satanski stihi, s katero naj bi užalil islam, preroka Mohameda in Koran.
Ajatola Homeini se ni zadovoljil samo s spodbujanjem muslimanov, naj preprečijo zahodne vplive v islamskih državah, ampak je s fatvo proti Salmanu Rushdieju želel ustrahovati zahodne demokratične družbe ter omajati njihovo zvestobo svobodi izražanja mnenja in umetniški svobodi. Od takrat so množični protesti, na katerih muslimani izlivajo gnev proti zahodnjakom, ki naj bi s svojimi dejanji žalili islam (najpogosteje gre za karikature Mohameda), postali stalnica. Na fotografiji: indijski islamisti leta 1999 zažigajo lutko, ki predstavlja pisatelja Rushdieja.
Fatva proti Rushdieju, ki ga od takrat nenehoma varuje policija, je bila po svoje zlovešča napoved prihodnjih napadov islamskih verskih fanatikov na ljudi, ki naj bi s svojimi izjavami, knjigami ali karikaturami užalili islam.
Napadi na svobodo izražanja mnenja
Napad na uredništvo satiričnega tednika Charlie Hebdo leta 2015 spada v to skupino, tudi umor nizozemskega režiserja Thea van Gogha leta 2004 v Amsterdamu. Van Gogha je umoril maroški priseljenec, ker naj bi s svojim kratkim filmom o nasilju nad ženskami v islamu žalil to vero. Morilec Mohammed Bouyeri je v Van Gogha izstrelil več strelov iz pištole, nato pa ga je želel obglaviti z nožem.
Džihad v Afganistanu
Vzpon islamskega radikalizma pa ni povezan samo z Iranom, ampak tudi z dolgotrajno vojno v Afganistanu. Leta 1978 so v tej zaostali in revni osrednjeazijski državi z državnim udarom prevzeli oblast komunisti. Ti so začeli s trdo roko izvajati radikalno modernizacijo afganistanske družbe po sovjetskem zgledu.
Savdijec Osama bin Laden je bil do svoje smrti leti 2011 glavni vzornik za islamske radikalce in njihov junak. V 80. letih je bil bin Laden mudžahid v Afganistanu in s tem ameriški zaveznik v boju proti komunistični Sovjetski zvezi. Z ameriško pomočjo so džihadisti premagali afganistanske marksiste in Rdečo armado. To so bila leta, ko so bili mudžahidi (džihadisti) v ameriških očeh plemeniti junaki, ki se borijo za svojo vero. Sylvester Stallone je leta 1988 celo posnel film Rambo 3, v katerem se filmski Rambo skupaj z Alahovimi vojščaki bori proti Sovjetom. A že čez nekaj let se je zgodba obrnila. Bin Laden je napovedal vojno Američanom, vojno proti Američanom pa je od leta 1996 vodil prav iz Afganistana. Ameriški specialci so ga ustrelili maja 2011 v neki hiši v Pakistanu, kjer se je skrival.
Na afganistanskem podeželju je izbruhnil upor proti komunistični oblasti. V prvih vrstah upora so bili islamisti – tako imenovani mudžahidi (to je sopomenka za džihadista). Decembra 1979 je v Afganistan vkorakala sovjetska vojska. Iz geostrateških razlogov so mudžahide podprle ZDA, v Afganistan pa so prišli tudi številni prostovoljci iz muslimanskih držav, ki so želeli sodelovati v verski vojni oziroma džihadu proti brezbožnim komunistom.
Osama bin Laden in njegova Al Kaida
Sovjetska vojska se je leta 1989 umaknila, oblast v Afganistanu pa so prevzeli islamisti različnih frakcij. Na koncu so najmočnejši med njimi postali najbolj radikalni afganistanski islamisti – tako imenovani talibani. Ti imajo močno oporo med Paštuni, ki so največja afganistanska etnična skupina.
V džihadu proti komunistom v Afganistanu je sodeloval tudi mladi islamski radikalec iz Savdske Arabije z imenoma Osama bin Laden. Iz skupine arabskih prostovoljcev, ki jih je vodil, je leta 1988 nastala organizacija Al Kaida. Ta se je po porazu Sovjetske zveze obrnila proti nekdanjim zaveznikom Američanom in začela teroristične napade. Bin Laden je leta 1996 našel zavetje pred Američani prav pri afganistanskih talibanih.
Napad na newyorška dvojčka Svetovne trgovinske organizacije je bil šok za Zahod, ni pa bilo malo muslimanov po svetu, ki jih je napad na mesto, ki velja za prestolnico Zahoda, navdušil. Napadu na New York je sledil povračilni ameriški napad na Afganistan in nato tudi na Sadamov Irak. Čez nekaj let je v Severni Afriki in na Bližnjem vzhodu izbruhnila arabska pomlad, ki pa je klavrno propadla. V Libiji je izbruhnila državljanska vojna, Zahod je nato pomagal vreči Moamerja Gadafija z oblasti, na koncu pa je država zdrsnila v brezvladje, ozemlje Libije pa je postalo odskočna deska za nezakonite migracije v Evropo. V sosednjem Egiptu se je Hosni Mubarak poslovil z oblasti, na oblast je prišla Muslimanska bratovščina, to pa je vrgla z oblasti vojska. Najbolj klavrno pa se je končalo v Siriji s krvavo in dolgoletno državljansko vojno.
Prelomni 11. september 2001
Septembra 2001 je bin Ladnova Al Kaida izvedla spektakularna samomorilska letalska napada na newyorška dvojčka. Sledil je ameriški napad na Afganistan, leta 2003 pa so ZDA napadle še Irak, ker naj bi režim Sadama Huseina razvijal orožje za množično uničevanje (tega pozneje v Iraku niso našli). Ameriška zasedba Iraka leta 2003 in sirska državljanska vojna, ki je izbruhnila leta 2011, sta okrepili vrste islamistov.
Vzpon zloglasne Islamske države
Najmočnejša islamistična organizacija je postala Islamska država, ki jo je vodil Iračan Abu Bakr al Bagdadi. Islamska država je zagrešila številne okrutne zločine v Siriji in Iraku (njen zaščitni znak so bili srhljivi posnetkov obglavljanj, ki jih je objavljala na spletu).
Po smrti Osame bin Ladna so islamisti kmalu dobili novega junaka – Iračana Abu Bakra al Bagdadija. Ta je s svojo Islamsko državo zasedel velik del Sirije in Iraka ter se oklical za kalifa, voditelja vseh sunitskih muslimanov. Njegova Islamska država je zagrešila številne zločine (spolno zasužnjevanje nemuslimank, posiljevanje, zažiganje in obglavljanje ljudi, metanje homoseksualcev z nebotičnikov …). V pomoč Islamski državi so v Sirijo prihajali številni mladi prostovoljci, tudi iz zahodnoevropskih držav. Na koncu je Al Bagdadi končal podobno kot bin Laden. Oktobra 2019 se je razstrelil, da ne bi prišel v roke ameriškim specialcem, ki so vdrli v njegov skrivni bunker.
Islamska država je tudi organizirala pariške napade novembra 2015. Temu pokolu so sledili številni novi napadi v Franciji in drugih zahodnih državah. Pri tem v večini ni šlo za napade, ki bi jih neposredno organizirala Islamska država, ampak so se islamski skrajneži ali skupine islamskih skrajnežev v zahodnih državah odzvali na pozive Islamske države, naj se borijo proti "nevernikom".
Radikalizirana generacija džihad
Tudi padec Islamske države v Siriji in Iraku ni končal islamskega terorizma. Dejstvo je namreč, da je tako v muslimanskih državah kot v zahodnih državah z močnimi skupnostmi priseljencev iz muslimanskih držav v zadnjih letih zrasla tako imenovana generacija džihad ali generacija Alah.
Zlasti od 60. let prejšnjega stoletja naprej so v zahodne industrijske države s trebuhom za kruhom prihajali številni muslimani. Vzpon islamizma v muslimanskih državah je vplival tudi na krepitev islamskega radikalizma med muslimanskimi priseljenci v Evropi in njihovimi potomci. Številni se nočejo vključiti v zahodno družbo in sprejeti zahodne vrednote, ampak so pod okriljem ideologije multikulturizma začeli graditi tako imenovane vzporedne družbe – nekakšne mini islamske države znotraj zahodnoevropskih držav. Pomembno vlogo pri radikalizaciji zahodnoevropskih muslimanov in njihovem zavračanju zahodnih vrednot imajo tudi bogate arabske zalivske države, ki dajejo denar za gradnje mošej v evropskih mestih in spodbujajo radikalni tip islama.
Prav mladi radikalizirani muslimani so bili tisti, ki so kot prostovoljci odhajali v Sirijo in Irak, da so se borili na strani Islamske države. Mlada radikalizirana muslimana sta bila tudi v Franciji živeči 18-letni čečenski begunec Abdullah Anzorov, ki je umoril učitelja Samuela Patyja, in 21-letni Tunizijec Brahim Aouissaoui, ki je šele septembra letos iz Tunizije kot migrant prek morja prišel v Italijo, od tu pa odšel v Francijo, kjer je pred dnevi moril katoliške vernike pred baziliko Notre Dame v Nici.
94