Petek, 20. 8. 2021, 22.30
2 leti, 8 mesecev
Od kraljice, ki je javno raztrgala muslimansko ruto, do metanja kisline v obraze žensk
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
4,02
17
Afganistanska kraljica Soraja Šahzada Tarzi (1899–1968) se je rodila v liberalni družini. V času, ko je njen mož vladal Afganistanu, je veljala za eno najvplivnejših žensk na svetu.
Afganistanska kraljica Soraja je bila obraz prvega poskusa modernizacije zaostale države po prvi svetovni vojni. Ta poskus spremembe afganistanske konservativne islamske družbe v sodobno državo po zgledu liberalne Evrope je hitro in klavrno propadel.
Po prvi svetovni vojni so tri muslimanske države skušale modernizirati svoje družbe in se odmakniti od stroge islamske ureditve. Skupna značilnost vseh teh držav je bila, da za razliko od drugih muslimanskih dežel na začetku 20. stoletja niso bile kolonije evropskih držav (čeprav so se evropske sile zelo vpletale vanje).
Uspešna Atatürkova modernizacija
Ozemeljsko so si sledile ena za drugo od Evrope do britanske Indije. Severno od njih je ležala velika Sovjetska zveza, na jugu so mejile na britanske in francoske kolonije oziroma mandatna območja. Te države so bile Turčija, Iran in Afganistan.
Najbolj uspešna pri modernizaciji je bila Turčija pod reformatorjem Mustafom Kemalom Atatürkom. Kemalizem je zelo spremenil turško družbo in učinki reform so bili zelo dolgotrajni. Šele v zadnjih letih islamisti pod vodstvom Recepa Tayyipa Erdogana skušajo turško družbo bolj islamizirati.
Iranska modernizacija se konča z islamsko revolucijo
Malce manj uspešni in manj dolgotrajni so bili poskusi modernizacije v Iranu. Tu sta reforme, s katerimi sta skušala Iran in njegovo družbo preoblikovati po zgledu Zahoda, izvajala šaha Reza Pahlavi in njegov sin Mohamad Reza Pahlavi. Bila sta nekakšna razsvetljena avtokrata, ki sta med drugim omogočila ženskam, da jim ni bilo več treba nositi čador, tradicionalnega islamskega iranskega oblačila. To je enodelna tančica, ki zakriva vso telo, razen obraza.
Iranski verski voditelj Sajid Ruholah Musavi Homeini, bolj znan kot ajatola Homeini, je bil velik nasprotnik šaha Mohamada Reze Pahlavija. Leta 1963 je bil eden najglasnejših nasprotnikov šahove tako imenovane bele revolucije (načrta modernizacije), češ da je to napad na islam. Homeini je 14 let preživel v izgnanstvu (Irak, Turčija in Francija), od koder je svoje privržence v domovini hujskal proti šahu. Bil je eden od voditeljev iranske islamske revolucije leta 1979 in ustanovitelj iranske islamske republike. Njegova islamska revolucija je spodbudila vzpon islamizma po vsem muslimanskem svetu.
Velik nasprotnik šahovih reform je bila šiitska duhovščina. Pod vodstvom enega od duhovnikov, ajatole Homeinija, so islamisti z islamsko revolucijo leta 1979 vrgli šaha Mohamada Rezo Pahlavija z oblasti. Iran je postal islamska republika in začel gorečo protiameriško politiko.
Poskus afganistanske modernizacije
Najmanj uspešna in najmanj dolgotrajna je bila modernizacija v državi, ki je od omenjene trojice najbolj oddaljena od Evrope – v Afganistanu. Tu je od leta 1919 vladal emir, pozneje pa kralj Amanulah Kan. Poročen je bil s Sorajo Šahzado Tarzi. Ta je bila hčerka Mahmuda Tarzija, vplivnega afganistanskega voditelja in velikega zagovornika modernizacije.
Leta 1913 se je Soraja poročila z Amanulahom Kanom, ki je bil takrat afganistanski kronski princ in velik podpornik liberalnih zamisli njenega očeta. Soraja je bila Amanulahova edina žena, kar je bil prelom z dotedanjo tradicijo afganistanskih vladarjev. Bila je tudi prva žena kakšnega muslimanskega vladarja, ki je skupaj z njim nastopala v javnosti.
Ena najbolj vplivnih žensk na svetu
Sodelovala je na zasedanjih afganistanske vlade in je veljala za nekakšno ministrico za izobraževanje. Imeli so jo tudi za eno najbolj vplivnih žensk na svetu. Bila je obraz sprememb, ki jih je v državi uveljavljal njen mož. Ta je javno nasprotoval nošenju burk oziroma hidžabov in mnogoženstvu.
Januarja 1928 je afganistanski kraljevi par z afganistansko delegacijo obiskal Francijo. Na fotografiji: kraljica Soraja stoji v prvi vrsti, desno ob njej je francoski predsednik Gaston Doumerge. Desno od francoskega predsednika stoji afganistanski kralj Amanulah Kan. Ta je bil zelo protibritansko usmerjen (med prvo svetovno vojno, ko še ni bil afganistanski vladar, je celo zagovarjal stališče, naj Afganistan stopi na stran Nemčije in napade britansko Indijo), zato je navezoval tesne stike z drugimi evropskimi državami. Britanci so se mu menda maščevali tako, da so spodbujali afganistanske islamiste k uporu zoper kraljevo modernizacijo.
Odprl je vrata šol tudi za deklice, ne samo v prestolnici Kabul, ampak tudi na podeželju. Prvo osnovno šolo za deklice v Kabulu je odprla njegova žena Soraja. Ta je tudi pomagala nadarjenim dekletom, da so odšle na univerzitetni študij v tujino. Soraja je tudi ustanovila prvo afganistansko revijo za ženske in zvezo afganistanskih žensk.
Javno trganje muslimanske naglavne rute
Na enem od javnih nastop je kralj Amanulah trdil, da islam ne zahteva od žensk, da zakrivajo vse telo ali da morajo nositi tančico. Na koncu tega govora je kraljica Soraja javno raztrgala svoj hidžab (muslimansko naglavno ruto). Njenemu zgledu so javno sledile še žene kraljevih uradnikov.
Modernizacija Afganistana pa je šla v nos zagovornikom strogega islama. Leta 1928 je prišlo do islamistične vstaje, ki so jo menda spodbujali tudi Britanci iz sosednje Indije (ti naj bi med Afganistance razpečevali fotografije kraljice Soraje v zahodnih oblačilih, da bi sprožili njihovo ogorčenje in jezo). Kralj Amanulah se je želel izogniti krvavi državljanski vojni, zato se je leta 1929 odpovedal kroni in skupaj s Sorajo odšel v izgnanstvo.
Modernizacija po zgledu Sovjetske zveze
Svoj nov dom sta našla v Rimu. Tu je Amanulah umrl leta 1960 (po drugih podatkih je umrl v Švici), Soraja pa leta 1968. Po njuni smrti so posmrtne ostanke pripeljali v domovino in jih pokopali v mavzoleju v mestu Džalalabad. Po njunem odhodu v Evropo so se v Afganistanu nadaljevali poskusi modernizacije, ki pa so vedno naleteli na hudo nasprotovanje konservativnega podeželja.
Leta 1924 so se kralju Amanulahu uprli islamisti – tako imenovani sakavisti, ki jih je vodil Tadžik Habibulah Kalakani. Leta 1928 so sprožili vstajo, ki se je končala leta 1929 s pohodom na Kabul. Namesto da bi se afganistanska vojska zoperstavila sakavistom, so vojaki raje dezertirali. Do ponovne vstaje islamistov, imenovanih mudžahidi, je prišlo v 70. letih prejšnjega stoletja. Eden glavnih islamističnih upornikov je bil Paštun Gulbudin Hekmatjar (na fotografiji iz leta 1992), znan tudi kot klavec iz Kabula. V času spopadov mudžahidov s Sovjeti so ga podpirali tudi Američani. Po padcu Kabula je bil dvakrat afganistanski premier. Z oblasti so ga leta 1996 vrgli talibani, ki pa se jim je pozneje pridružil. Nato je leta 2016 spet zamenjal stran in sklenil sporazum s takratno afganistansko oblastjo.
Če je bila za Amanulaha in Sorajo zgled za modernizacijo liberalna Evropa, pa so bili pozneje številni afganistanski politiki naklonjeni modernizaciji afganistanske družbe v smeri komunistične Sovjetske zveze. Po drugi svetovni vojni, ko se je Afganistan zaradi svojih ozemljskih zahtev zapletel v spor s Pakistanom, se je Kabul vse bolj zbliževal z Moskvo. Vse bolj so se v državi krepili afganistanski komunisti. Ti so z državnim udarom prevzeli oblast leta 1978.
Skrajni islamist Gulbudin Hekmatjar
Ko so leta 1979 v državo stopile sovjetske enote, so islamistični uporniki, imenovani mudžahidi – ti so prej imeli podporo sosednjega Pakistana –, dobili še podporo ZDA in zalivskih držav. Ameriška vojaška podpora je bila najbolj zaslužna, da so mudžahidi prisilili Sovjete v umik. Zadnji sovjetski vojak je odšel iz Afganistana leta 1989.
Mudžahidi so bili razdeljeni na več etničnih frakcij. Od bolj zmernih tadžiških islamistov, ki jih je vodil Ahmad Šah Masud, do radikalnih paštunskih islamistov, ki jih je vodil Gulbudin Hekmatjar.
Metanje kisline v obraze žensk
Za Hekmatjarjeve privržence je bilo znano, da so ženskam, ki so se upirale strogim islamskim pravilom (niso si pokrivale obrazov, so hodile v šole ...) v obraze metali kislino. Hekmatjar je še več moči dobil po tem, ko so islamisti leta 1992 zavzeli Kabul in strmoglavili z oblasti komunista Mohamada Nadžibulaha. Zaradi pobijanja političnih nasprotnikov je dobil vzdevek Klavec iz Kabula.
Talibani so tudi v letih, ko so bili v državi ameriški in drugi zavezniški vojaki, pogosto napadali ženske. Zlasti so bile tarče napadov ženske, ki so hodile v šole. Novembra 2008 so s kislino napadli več deklet, ki so bile na poti v dekliško šolo. Ena od njih je bila 17-letna Šamsija, ki je dobila opekline po obrazu in se je zdravila v kabulski bolnišnici (na fotografiji). Talibani so dekliške šole napadali tudi s plinom. Zelo je odmeval tudi primer 27-letne Farhunde, ki jo je marca 2015 v Kabulu sredi belega dne napadla skupina moških, jo najprej pretepla s palicami, nato pa še zažgala.
Talibani, ki so nastali leta 1994 in imajo korenine v afganistanskih begunskih taboriščih v Pakistanu (ta taborišča so nastala, ko je v Pakistan pljusknil begunski val, ki ga je sprožila vojna med Sovjeti in mudžahidi), so s svojim radikalnim islamizmom ideološko še najbolj sorodni Hekmatjarjevim mudžahidom. Od njih so prevzeli tudi metanje kisline v obraze žensk.
Talibanski napadi na ženske
Leta 2008 so na primer talibani v Kandaharju na jugu Afganistana vrgli steklenice s kislino na petnajst deklet in njihovo učiteljico, ko so te prihajale v šolo. Podobnih talibanskih napadov s kislino na ženske je bilo v Afganistanu in tudi v sosednjem Pakistanu precej.
17