Iranski vladar savdskemu kralju: Dovoli ženskam, da nosijo minikrila

Leta 1683 je turško Otomansko cesarstvo pred Dunajem doživelo katastrofalen poraz. Začelo se je ozemeljsko krčenje nekdaj dinamičnega in osvajalnega muslimanskega imperija. Zahodni svet je po vzponu evropske znanosti postajal vse močnejši, islamski svet pa vse šibkejši.

Otomanski poskus približevanja Zahodu Nekateri vladarji v islamskemu svetu so to opazili in skušali posodobiti svoje družbe in države z uvajanjem zahodnega načina življenja in družbene ureditve. Otomanski sultan Mehmed II., ki je začel obdobje tanzimata, tj. reorganizacije oziroma reforme Otomanskega cesarstva, je leta 1829 z reformo oblačenja državnim uradnikom prepovedal nošenje arabskih turbanov in zapovedal nošenje novega pokrivala – feza.

Poleg feza so otomanski državni uradniki začeli nositi frake. Še zlasti premožnejše nemuslimansko prebivalstvo v cesarstvu je v obdobju tanzimata začelo nositi oblačila po zadnji evropski modi. Podobno kot Otomansko cesarstvo je tudi sosednji Iran leta 1873 začel uvajati feze namesto turbanov.

Albanec v službi sultana, ki postane egiptovski kralj V začetku 19. stoletja je bil odločen zagovornik modernizacije muslimanskega sveta tudi Mohamed Ali Paša, otomanski podkralj v Egiptu. Ta turški uradnik albanskega rodu je med drugim začel tiskati prvi arabski časopis. Leta 1820 je poslal skupine mladih Egipčanov na potovanje v Evropo, da so se seznanili z zahodnim načinom življenjem.

Na drugi strani Rdečega morja, na Arabskem polotoku, pa je bilo takrat v vzponu popolnoma drugačno gibanje – gibanje vahabitov. Sredi 18. stoletja je namreč Mohamed bin Saud, arabski beduinski voditelj v okolici današnjega Rijada, združil moči s salafističnim verskim voditeljem Mohamedom bin Abd al Vahabom, utemeljiteljem vahabizma, strogega puritanskega in fundamentalistične gibanja sunitskega islama.

Otomani se vojskujejo s savdskimi džihadisti Savdski vahabiti pod vodstvom Mohameda bin Sauda so med drugim leta 1801 napadli Karbalo v Iraku, sveto mesto šiitov (ti so za vahabite odpadniki od islama) in uničil grobnico Huseina bin Alija, vnuka preroka Mohameda, ki ga šiiti častijo. Vahabitski džihadisti so tudi pobijali šiitske prebivalce Karbale.

Savdski vahabiti so pozneje zasedli tudi mesti Meko in Medino, ki sta bili pod pokroviteljstvom sultana v Istanbulu. Osvojitev obeh mest, ki sta za muslimani sveti, je spremljalo pobijanje. Zdaj je bilo Otomanom dovolj Savdijcev. Izbruhnila je otomansko-savdska vojna, ki jo je na otomanski strani vodil Mohamed Ali Paša.

Atatürkove reforme v Turčiji Ali Paša je leta 1818 izgnal Savdijce iz Meke in Medine, Abdulaha bin Sauda, ki je nasledil Mohameda bin Sauda na čelu savdske države, pa ujel in odpeljal v Istanbul, kjer so ga javno obglavili. Pred smrtjo so mu Turki namenoma, ker so vedeli, da vahabizem prepoveduje poslušanje glasbe, brenkali na strune lutenj.

Islamski svet je tako nadaljeval svojo pot modernizacije, še zlasti potem, ko je po koncu prve svetovne vojne razpadlo Otomansko cesarstvo. V sodobni Turčiji je prišel na oblast turški general Mustafa Kemal. Ta je od leta 1922 do 1935 uvedel vrsto modernizacijskih ukrepov, ki so se zgledovali po zahodnih liberalnodemokratičnih državah. Med drugim (vir: spletna stran All About Turkey):

- islam ni bil več državna vera, odpravil je šeriatsko pravo in zaprl verske šole, - spodbujal je ženske, da so si nehale zakrivati obraz v javnosti, in prepovedal mnogoženstvo, - namesto arabske pisave je uvedel latinico, - uvedel je priimke po zahodnem zgledu, sam je postal Kemal Atatürk (sl. Oče Turkov).

Vzpon arabskih socialistov Tudi v arabskem svetu, ki je do konca prve svetovne vojne prišel pod popolnoma pod nadoblast zahodnih sil, zlasti Velike Britanije in Francije, so prva desetletja 20. stoletja zaznamovala zgledovanja po zahodnem svetu. Arabski reformatorji so se zgledovali zlasti po evropskih socialističnih idejah.

Po drugi svetovni vojni so arabski socialisti, ki so bili nasprotniki verske države in zagovorniki sekularizacije, prišli na oblast v številnih arabskih državah. V Egiptu leta 1952 so mladi socialistični častniki pod vodstvom Gamala Abdela Naserja z oblasti strmoglavili kralja Faruka, potomca prej omenjenega Ali Paše.

Savdska Arabija – revna država, ki obogati z nafto Arabski socialisti iz vrst arabske socialistične stranke Baas (ta se je zavzemala za enotno arabsko državo) so leta 1963 prišli na oblast tudi v Siriji in Iraku. Med arabske socialistične države lahko štejemo tudi pokolonialno Alžirijo in Libijo. V Južnem Jemnu pa so leta 1969 prišli na oblast celo marksisti, zato je država postala komunistična.

Toda Savdska Arabija, ki je po prvi svetovni vojni znova zasedla pokrajino Hedžas, v kateri sta mesti Meka in Medina, je še vedno ostala dosledna vahabitska držav. Dokler je bila Savdska Arabija ena od najrevnejših držav na svetu, je bila skoraj nepomembna, vse pa se je spremenilo po odkritju nafte leta 1938.

Savdijci po letu 1967 prvi med Arabci Po drugi svetovni vojni je postajala Savdska Arabija zaradi nafte vse bogatejša, močnejša in vplivnejša v arabskem svetu. Ko so Izraelci leta 1967 v šestdnevni vojni potolkli Egipt, je Naser izgubil ves prestiž in ugled med Arabci. Vodilna arabska država je postala Savdska Arabija, še zlasti po letu 1973, ko je uvedla naftni embargo proti zahodnim državam, ki so podpirale Izrael.

Na drugi strani Perzijskega zaliva, v Iranu, je vladal prozahodni šah Reza Pahlavi, ki je bil zagovornik modernizacije in vesternizacije islamskega sveta (mešani razredi v šolah, zahodni slog oblačenja …). V poznih šestdesetih letih prejšnjega stoletja je napisal pismo savdskemu kralju Fajsalu in ga rotil, naj tudi on modernizira svojo državo (vir: A Nation challenged: Ally’s Future; U. S. Pondering Saudis' Vulnerability, spletna stran The New York Times):

"Prosim, moj brat, moderniziraj. Odpri svojo državo. Dopusti v šolah mešane razrede s fanti in deklicami. Naj ženske nosijo minikrila. Imej diskoteke. Bodi moderen. Drugače ti ne morem zagotoviti, da boš ostal na prestolu."

Kralj Fajsal je šahu odgovoril: "Vaše veličanstvo, spoštujem vaš nasvet. Toda naj te spomnim, da nisi šah Francije. Nisi v Elizejski palači. Si v Iranu. Tvojo prebivalstvo je v 90 odstotkih muslimansko. Prosim, ne pozabi tega."

Iranska islamska revolucija leta 1979 Savdski kralj se ni motil. Iranske opozicijske skupine (od komunistov do islamistov) so oktobra 1977 začele z množičnimi protesti proti šahovi diktaturi, ki so se nato le stopnjevali. Januarja 1979 je šah pobegnil v ZDA, v Iran pa se je iz izgnanstva vrnil vodja iranskih islamistov ajatola Homeini.

Ta je prevzel oblast v Iranu in uvedel teokratski režim, v katerem imajo glavno besedo islamski pravniki in teologi. Iran je postal islamska republika z ustavo, ki se je sklicevala na Alaha. Iranska islamska revolucija je spodbudila islamske fundamentaliste v drugih islamskih državah, tudi v Savdski Arabiji – ta se je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja zelo sramežljivo spogledovala z zahodnih načinom življenja.

Savdski islamisti proti zahodnemu načinu življenja Novembra in decembra 1979 je skupina savdskih islamskih teroristov, ki jih je vodil Džuhajman Al Otaibi, zasedla veliko mošejo v Meki in zahtevala konec vdiranja zahodnega življenjskega sloga v Savdsko Arabijo. Savdski kraljevi režim je pozneje Al Otaibija usmrtil in uničil njegovo skupino, toda v bistvu hkrati začel uresničevati njegove zahteve.

Zaprli so kinodvorane in prostore, kjer se je vrtela glasba, prepovedali so fotografije žensk v časopisih, z malih ekranov so se morale posloviti ženske televizijske voditeljice, povečali so število ur za verouk v šolah, iz učnih programov so izključili neislamsko zgodovino …