Petek, 11. 12. 2015, 19.39
1 leto, 10 mesecev
Iranski vladar savdskemu kralju: Dovoli ženskam, da nosijo minikrila
Leta 1683 je turško Otomansko cesarstvo pred Dunajem doživelo katastrofalen poraz. Začelo se je ozemeljsko krčenje nekdaj dinamičnega in osvajalnega muslimanskega imperija. Zahodni svet je po vzponu evropske znanosti postajal vse močnejši, islamski svet pa vse šibkejši.
Poleg feza so otomanski državni uradniki začeli nositi frake. Še zlasti premožnejše nemuslimansko prebivalstvo v cesarstvu je v obdobju tanzimata začelo nositi oblačila po zadnji evropski modi. Podobno kot Otomansko cesarstvo je tudi sosednji Iran leta 1873 začel uvajati feze namesto turbanov.
Na drugi strani Rdečega morja, na Arabskem polotoku, pa je bilo takrat v vzponu popolnoma drugačno gibanje – gibanje vahabitov. Sredi 18. stoletja je namreč Mohamed bin Saud, arabski beduinski voditelj v okolici današnjega Rijada, združil moči s salafističnim verskim voditeljem Mohamedom bin Abd al Vahabom, utemeljiteljem vahabizma, strogega puritanskega in fundamentalistične gibanja sunitskega islama.
Savdski vahabiti so pozneje zasedli tudi mesti Meko in Medino, ki sta bili pod pokroviteljstvom sultana v Istanbulu. Osvojitev obeh mest, ki sta za muslimani sveti, je spremljalo pobijanje. Zdaj je bilo Otomanom dovolj Savdijcev. Izbruhnila je otomansko-savdska vojna, ki jo je na otomanski strani vodil Mohamed Ali Paša.
Islamski svet je tako nadaljeval svojo pot modernizacije, še zlasti potem, ko je po koncu prve svetovne vojne razpadlo Otomansko cesarstvo. V sodobni Turčiji je prišel na oblast turški general Mustafa Kemal. Ta je od leta 1922 do 1935 uvedel vrsto modernizacijskih ukrepov, ki so se zgledovali po zahodnih liberalnodemokratičnih državah. Med drugim (vir: spletna stran All About Turkey):
- islam ni bil več državna vera, odpravil je šeriatsko pravo in zaprl verske šole, - spodbujal je ženske, da so si nehale zakrivati obraz v javnosti, in prepovedal mnogoženstvo, - namesto arabske pisave je uvedel latinico, - uvedel je priimke po zahodnem zgledu, sam je postal Kemal Atatürk (sl. Oče Turkov).
Po drugi svetovni vojni so arabski socialisti, ki so bili nasprotniki verske države in zagovorniki sekularizacije, prišli na oblast v številnih arabskih državah. V Egiptu leta 1952 so mladi socialistični častniki pod vodstvom Gamala Abdela Naserja z oblasti strmoglavili kralja Faruka, potomca prej omenjenega Ali Paše.
Toda Savdska Arabija, ki je po prvi svetovni vojni znova zasedla pokrajino Hedžas, v kateri sta mesti Meka in Medina, je še vedno ostala dosledna vahabitska držav. Dokler je bila Savdska Arabija ena od najrevnejših držav na svetu, je bila skoraj nepomembna, vse pa se je spremenilo po odkritju nafte leta 1938.
Na drugi strani Perzijskega zaliva, v Iranu, je vladal prozahodni šah Reza Pahlavi, ki je bil zagovornik modernizacije in vesternizacije islamskega sveta (mešani razredi v šolah, zahodni slog oblačenja …). V poznih šestdesetih letih prejšnjega stoletja je napisal pismo savdskemu kralju Fajsalu in ga rotil, naj tudi on modernizira svojo državo (vir: A Nation challenged: Ally’s Future; U. S. Pondering Saudis' Vulnerability, spletna stran The New York Times):
"Prosim, moj brat, moderniziraj. Odpri svojo državo. Dopusti v šolah mešane razrede s fanti in deklicami. Naj ženske nosijo minikrila. Imej diskoteke. Bodi moderen. Drugače ti ne morem zagotoviti, da boš ostal na prestolu."
Kralj Fajsal je šahu odgovoril: "Vaše veličanstvo, spoštujem vaš nasvet. Toda naj te spomnim, da nisi šah Francije. Nisi v Elizejski palači. Si v Iranu. Tvojo prebivalstvo je v 90 odstotkih muslimansko. Prosim, ne pozabi tega."
Ta je prevzel oblast v Iranu in uvedel teokratski režim, v katerem imajo glavno besedo islamski pravniki in teologi. Iran je postal islamska republika z ustavo, ki se je sklicevala na Alaha. Iranska islamska revolucija je spodbudila islamske fundamentaliste v drugih islamskih državah, tudi v Savdski Arabiji – ta se je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja zelo sramežljivo spogledovala z zahodnih načinom življenja.
Zaprli so kinodvorane in prostore, kjer se je vrtela glasba, prepovedali so fotografije žensk v časopisih, z malih ekranov so se morale posloviti ženske televizijske voditeljice, povečali so število ur za verouk v šolah, iz učnih programov so izključili neislamsko zgodovino …
1