ženske
Četrtek, 13. 10. 2022, 22.18
1 leto, 6 mesecev
Bo upor žensk spremenil svetovno zgodovino?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,65
11
Marca 1979 so številne Iranke prvič množično protestirale proti uvedbi strogih pravil glede oblačenja (na fotografiji je protest v Teheranu), ki so med drugim zapovedale nošenje naglavnega pokrivala, znanega kot hidžab.
Marca 1979 so ženske v Iranu prvič množično protestirale proti t. i. zakonu o hidžabu. Letos septembra so zaradi smrti 22-letne mladenke izbruhnili do zdaj najbolj siloviti protesti, ki še vedno ne pojenjajo. Bodo ti protesti usodni za oblast islamske duhovščine, ki državi vlada že 43 let?
V času hladne vojne so se ZDA najbolj bale komunističnih revolucij oziroma širjenja komunizma v državah t. i. tretjega sveta. Del tega sveta je bil tudi Iran, ki mu je vladal proameriški šah Mohamed Reza Pahlavi. Toda ZDA so se tukaj uštele, ker na koncu za šahovo avtoritarno monarhijo niso bili usodni marksisti oziroma levičarji, ampak islamisti.
Vpliv iranske islamske revolucije
Februarja 1979 je Iran postal islamska republika oziroma protiameriški in protizahodni avtoritarni režim teokratskega tipa. Namesto šaha je zavladal vrhovni verski voditelj ajatola Homeini. Vladajoči razred v Iranu pa je postala šiitska duhovščina. Islamska revolucija v Iranu je bil dogodek svetovnozgodovinske pomembnosti.
Iranska islamska revolucija je med drugim usodno vplivala na krepitev islamskega fundamentalizma in islamskega radikalizma v islamskem svetu, pa tudi v tistih zahodnih državah, ki imajo veliko priseljencev iz islamskega sveta.
Zakon o hidžabu
V Iranu je po zmagi islamske revolucije duhovščina z ajatolo Homeinijem na čelu uvedla stroga islamska pravila za Irance. Del teh strogih pravil je bila tudi uzakonitev nošenja hidžaba za ženske – to je naglavne rute, ki zakrije lase in vrat. Nošenje minikril in podobnih "nespodobnih" oblačil po zahodnem zgledu je bilo seveda prepovedano.
Leta 1936 je šah Reza Pahlavi, ki je želel posodobiti iransko družbo po zahodnem zgledu, prepovedal nošenje hidžaba in čadorja. Te prepovedi v versko konservativni družbi šah ni mogel popolnoma uveljaviti, še zlasti ne na podeželju. V 70. letih preteklega stoletja je hidžab postal simbol upora proti šahu Mohamedu Rezi Pahlaviju, sinu Reze Pahlavija. To naglavno pokrivalo so v znak protesta začele nositi tudi mestne ženske iz srednjega sloja. Na fotografiji iz obdobja islamske revolucije vidimo skupino žensk s hidžabi in fotografijo ajatole Homeinija.
Obleka, ki seveda ni smela biti preveč "izzivalno" oprijeta, ampak ohlapna, je morala zakriti čim več ženskega telesa (obvezno tudi boke in gležnje). "Modni" simbol islamske republike, ki je značilen za najbolj konservativne dele Irana, je postal čador, črno oblačilo brez rokavov, ki prekriva vse telo.
Ženske na iranskih ulicah
Proti verskim zapovedim glede oblačenja, to je proti obveznemu nošenju hidžaba, so številne Iranke prvič množično protestirale že 8. marca 1979, na mednarodni dan žensk (v Teheranu se je zbralo več kot sto tisoč žensk). To je bilo le dan po tem, ko je ajatola Homeini razglasil zakon o hidžabu. Seveda ti ženski protesti niso imeli nobenega učinka. Kar si je islamska duhovščina zadala, je izpeljala do konca.
Kot piše švicarski spletni medij Republik, je v Iranu kazen za žensko, če v javnosti ne nosi hidžaba, 74 udarcev z bičem ali do dva meseca zapora. Lahko pa je še huje. Nekatere ženske celo obtožijo, da so prostitutke ali tuje agentke, ki med ljudmi širijo sovražno propagando. Kazen se lahko nato hitro poveča na nekaj let, celo na nekaj desetletij zapora.
Protesti proti islamski duhovščini
Od leta 1979 ima islamska duhovščina oblast v Iranu trdno v svojih rokah. Po smrti ajatole Homeinija junija 1989 je novi vrhovni verski voditelj postal Ali Hamenej. V Iranu so v preteklih desetletjih pogosto izbruhnili množični protesti nezadovoljnih Irancev, a ti vladavine islamske duhovščine niso zamajali.
Smrt 22-letne Kurdinje Mahse Amini je sprožila proteste iranskih žensk, pa tudi moških. Pri protestih ne gre samo za nasprotovanje hidžabu, ampak so to protesti proti mulam, to je islamskim duhovnikom, ki imajo od leta 1979 v državi absolutno oblast. Osrednja moč je v rokah glavnega med mulami – vrhovnega verskega voditelja Alija Hameneja. Po številnih državah po svetu so shodi v podporo iranskim ženskam. Na fotografiji je shod v Londonu.
Leta 1999 so na primer šli na ulice študenti, ker je oblast prepovedala neki liberalni časopis. Leta 2009 so številni Iranci protestirali zaradi volilnih goljufij. Leta 2017 so ljudi na ulice pognale slabe socialne razmere. Dve leti pozneje pa je zavrelo zaradi višjih cen bencina. A islamska oblast je kljub temu trdna v sedlu.
Smrt mladenke kot sprožilec nakopičenega nezadovoljstva
Bodo trenutni protesti, ki jih je sprožila smrt mladenke Mahse Amini, na koncu podobni jalovi ali pa se bo oblast islamske duhovščine po 43 letih zrušila? Iz Irana prihajajo posnetki o množičnih protestih, toda vseh prebivalcev Irana je skoraj 89 milijonov. Na vprašanje, ali več Irancev podpira ali nasprotuje teokratskemu sistemu, je zato težko odgovoriti.
Vsekakor pa je jasno, da številne Iranke nasprotujejo strogim pravilom, ki jim jih zapoveduje islamska duhovščina. Nezadovoljstvo je seveda tlelo že dolgo časa, sodu pa je izbilo dno smrt 22-letne Aminijeve.
Kurdinja v Teheranu
Ta je bila Kurdinja iz enega od mest na zahodu Irana. Zanjo je bila usodna pot na študij v glavno mesto Teheran, kjer jo je 13. septembra, teden dni pred začetkom študija mikrobiologije, na postaji podzemne železnice aretirala verska policija oziroma moralna policija (gašt-e eršad po perzijsko). Aminijeva naj bi kršila verska pravila, ker je hidžab nosila tako, da se je videlo nekaj pramenov las.
Na iranskih ulicah so tudi podporniki oblasti. Na fotografiji vidimo takšen shod, ki je bil 25. septembra letos. Na shodu so sodelovale tudi v čador oblečene ženske, ki med drugim nosijo fotografije iranskega vrhovnega voditelja Alija Hameneja. Ajatola Hamenej med drugim nadzoruje iranske oborožene sile, pravosodje, državno televizijo, svet za presojo smotrnosti (nekakšno posvetovalno telo, ki svetuje vrhovnemu voditelju) in svet varuhov. Zadnji omenjeni svet med drugim nadzoruje volitve v državi (na primer volitve v iranski parlament, ki se imenuje madžlis, in volitve predsednika države). 12-članski svet varuhov, katerega člane posredno ali neposredno izbere vrhovni voditelj, namreč odloča o tem, kdo lahko kandidira na volitvah. Lani poleti je tako na volitvah za predsednika države zmagal Hamenejev varovanec Ebrahim Raisi, ki velja za trdorokca.
Prisotnost moralne policije na mestnih ulicah po vsej državi se je okrepila v času, ko je bil predsednik države Mahmud Ahmadinedžad (2003–2015). Tudi po njegovem odhodu se je njegova trda politika do žensk ohranila.
Usodni udarci v glavo
Moralni oziroma verski policisti ponavadi krožijo po Teheranu v belih kombijih z zeleno črto, v katerem so v povprečju trije policisti in dve v čador oblečeni policistki. Ti sta zadolženi za žaljenje žensk, ki kršijo zakon o hidžabu, policisti pa jih na silo zvlečejo v policijski kombi.
Na Aminijevo so se policisti spravili z udarci v glavo, kar so potrdili tudi očividci. Ti udarci so bili za mladenko usodni, saj je umrla zaradi možganske krvavitve (policija se je sicer izgovarjala, da je bil zanjo usoden srčni infarkt, torej da jo je pokončalo njeno slabotno srce, ne pa udarci policistov).
Iranska oblast z represijo nad proteste
V Iranu so se torej zaradi Aminijeve verski diktaturi uprle številne ženske. Ta upor se kaže tudi na simbolni ravni – v kljubovalnem nezakrivanju las v javnosti. Odziv iranskih oblasti na proteste, v katerem sodelujejo tudi številni moški, ki nasprotujejo oblasti, je bil pričakovano predvidljiv: policijska represija, ki je po nekaterih podatkih do zdaj zahtevala življenja že okoli dvesto ljudi.
Videoposnetek o zloglasni iranski moralni (verski) policiji:
Odgovor na vprašanje, ali bo ta iranska ženska revolucija na koncu uspešna, bo seveda dala prihodnost. Jasno pa je nekaj: če bo Irankam s pomočjo moških na koncu uspelo zrušiti teokratski sistem, ki je bil vzpostavljen leta 1979, bo to najverjetneje še en dogodek svetovnozgodovinskega pomena.
11