Petek, 14. 4. 2023, 22.18
1 leto, 8 mesecev
Zgodba o Sloveniji in Avstriji, ki vse postavlja na glavo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
7,70
65
Štajersko glavno mesto Gradec je bilo bolj gospodarsko razvito od mest na slovenskem Štajerskem, kot so Maribor, Ptuj in Celje, že pred prvo svetovno vojno.
Avstrija je soseda, s katero se Slovenija rada gospodarsko primerja. Zelo je uveljavljeno mnenje, da je Slovenija za svojo severno sosedo začela zaostajati predvsem zaradi socializma po drugi svetovni vojni, medtem ko je Avstrija ohranila kapitalistični sistem. A pri tem se pozablja, da je območje današnje Slovenije glede na gospodarsko razvitost za območjem današnje Avstrije zaostajalo že leta 1870. Zaostanek za Avstrijo je Slovenija dejansko začela zmanjševati šele po prvi svetovni vojni.
Slovensko-avstrijske primerjave
V Sloveniji se glede gospodarske razvitosti in blaginje pogosto pojavljata predvsem primerjavi s Švico in Avstrijo. Primerjave s Švico, ki ima podobne naravne danosti kot Slovenija, a je za razliko ena najbogatejših držav na svetu, so namenjene predvsem motivaciji po večji učinkovitosti države in njenega aparata, medtem ko so primerjave z Avstrijo namenjene predvsem primerjanju razlik v razvoju po razpadu skupne države leta 1918. Po prvi svetovni vojni, ko je razpadla Avstro-Ogrska, je Slovenija (razen Primorske) postala del nove jugoslovanske države, Avstrija pa samostojna država.
Po pretresih druge svetovne vojne, ko je bila Avstrija del nacističnega Tretjega rajha, pa je socialistično Slovenijo in kapitalistično Avstrijo (katere državnost je bila obnovljena leta 1955) ločeval tudi različen družbenoekonomski sistem.
Slovenija je za Avstrijo zaostajala že leta 1870
Čeprav se je v zadnjem času uveljavilo prepričanje, da je bil za Slovenijo čas pred prvo svetovno vojno nekakšno gospodarsko zlato obdobje, pa je v resnici ravno obratno.
Kapital se je pred prvo svetovno vojno "izogibal" gospodarsko manj razviti spodnji Štajerski. Še največ kapitala je pritekalo v zasavske premogovnike. Ni presenetljivo, da je bilo pred prvo svetovno vojno med spodnještajerskimi podjetji največ zaposlenih v trboveljskem rudniku (leta 1906 3.569, leta 1914 pa 3.828).
Prostor današnje Slovenije je, kot ugotavlja slovenski gospodarski zgodovinar Žarko Lazarević, zaradi zamudništva pri industrializaciji precej zaostajal za prostorom današnje Avstrije ali Češke že leta 1870.
Kdaj je bila Slovenija najbližje Avstriji
Kot je razvidno iz izračunov relativnih razmerij slovenskega BDP s sosednjimi državami 1870–2001, ki so objavljeni v Lazarovićevem znanstvenem članku Sočasnosti slovenskega gospodarskega razvoja, je Slovenija leta 2001 glede razvitosti manj zaostajala za Avstrijo, kot je leta 1870 znotraj Habsburške monarhije prostor današnje Slovenije zaostajal za prostorom današnje Avstrije.
Najbližje svoji severni sosedi je bila Slovenija v 70. letih prejšnjega stoletja, pozneje pa je spet malce bolj zaostala, a je bila leta 2001 še vedno bližje kot leta 1870.
Razlike v razvitosti znotraj Štajerske
Razlikam v gospodarskem razvoju med današnjim slovenskim in avstrijskim prostorom pred prvo svetovno vojno se je pred leti posvetil tudi slovenski zgodovinar Peter Vodopivec. Ta je ugotavljal razlike v gospodarskem razvoju znotraj dežele Štajerske pred prvo svetovno vojno: razlike med zgornjo Štajersko, osrednjo Štajersko (Gradec in okolica) in večinsko slovensko spodnjo Štajersko.
Celje je v času Habsburške monarhije tako kot Maribor pri industrializaciji zaostajalo za industrijskimi mesti zgornje in srednje Štajerske. Je pa bila v mestu ena od redkih spodnještajerskih gospodarskih zgodb o uspehu pred prvo svetovno vojno – Westnova tovarna emajlirane posode (po drugi svetovni vojni bolj znana kot Emo).
Po prvi svetovni vojni sta zgornja in osrednja Štajerska (p)ostali del Avstrije, spodnja Štajerska z Mariborom vred pa je postala del Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS) oziroma Jugoslavije.
Na vrhu je bila zgornja Štajerska
Pred prvo svetovno vojno je bila najbolj gospodarsko razvita zgornja Štajerska. Ta je sicer zaostajala za hitro industrijsko razvijajočimi se Spodnjo Avstrijo, Moravsko in Češko (na Češkem je bil najbolj razviti severni, etnično nemški del, op. p.), a ji je od osemdesetih let 19. stoletja z učinkovito modernizacijsko preobrazbo in koncentracijo industrijskih obratov uspelo pritegniti potreben kapital in ohraniti položaj industrijsko vodilnega območja dežele Štajerske, poudarja Vodopivec.
Po razvitosti je zgornji Štajerski sledil osrednji del dežele okoli glavnega štajerskega mesta Gradec, kjer je nastalo novo, dinamično industrijsko jedro. To se je v najuspešnejših panogah oprlo na tradicijo železarstva in kovinske industrije ter se s pomočjo naložb domačega (štajerskega) in tujega (neštajerskega) kapitala uspešno vključilo v proces industrializacije.
Slovenski del Štajerske zaostaja za nemško govorečim
To pa ni veljalo za Štajersko južno od Gradca, t.j. za večinoma slovensko spodnjo Štajersko z mesti Maribor, Celje in Ptuj. Tukaj je bil proces gospodarskega spreminjanja precej manj živahen kot v osrednjih in severnih delih dežele Štajerske. V nasprotju z zgornjo in osrednjo Štajersko je bila spodnja Štajerska tudi manj zanimiva za vlagatelje. Še največ kapitala se je stekalo v zasavske premogovnike.
Maribor je na področju industrializacije pred prvo svetovno vojno zaostajal za Gradcem in drugimi razvitimi zgornje- in srednještajerskimi mesti. Bolj kot Južna železnica je mariborski industrijski razvoj pospešila vključitev mesta v novo jugoslovansko državo po letu 1918.
Maribor, ki je bil največje spodnještajersko mesto, tako po svojem industrijskem razvoju ni opazneje prehiteval spodnještajerskega povprečja in povprečja sosednje Kranjske, za hitro razvijajočimi se zgornje- in srednještajerskimi mesti pa je sploh zaostajal.
Redke zgodbe o uspehu in pomanjkanje kapitala
Spodnja Štajerska je imela tudi kakšno zgodbo o uspehu, kot je bila Westnova tovarna emajlirane posode v Celju. Ta se je v slabih dveh desetletjih (od 1895 do 1914) iz podjetja s 50 delavci razvila v tovarno z več kot 900 zaposlenimi. A takšne zgodbe so bile bolj izjema kot pravilo, poudarja Vodopivec.
Večji spodnještajerski podjetniki so bili večinoma Nemci in prevladujoče nemška je bila tudi večina spodnještajerskih in štajerskih gospodarskih ustanov. Toda kljub temu številnim spodnještajerskim nemškim podjetnikom ni uspelo dobiti dovolj kapitala – domačega štajerskega ali zunanjega izvora – za uresničevanje svojih ciljev.
Nov zagon za slovensko Štajersko po prvi svetovni vojni
Nove možnosti so se spodnještajerskemu gospodarstvu – kot tudi gospodarstvu na drugem slovenskem ozemlju – odprle šele z razpadom Habsburške monarhije in vključitvijo v jugoslovanski državni okvir. Slovenski prostor, ki je bil v habsburškem sistemu del gospodarskega obrobja, je takrat dobil novo vlogo in nov razvojni zagon, še piše Vodopivec.
Glavna vira:
Peter Vodopivec, O industrializaciji Maribora in spodnje Štajerske v 19. stoletju, leto 2011
Žarko Lazarević, Sočasnosti slovenskega gospodarskega razvoja, leto 2007
65