Nedelja, 24. 9. 2017, 4.10
7 let, 1 mesec
Je to najusodnejša napaka, kar jih je storila Slovenija?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
10
24
Zahodni svet, katerega del je Slovenija, se je začel vzpenjati k blaginji z znanstveno revolucijo in industrializacijo. Zadnja desetletja pa smo priča vse večji deindustrializaciji Zahoda. Je ta pot pravilna ali je to usodna napaka?
Newyorški milijarder in najbogatejši slovenski zet Donald Trump je novembra lani zmagal tudi zaradi svojih obljub, da bo končal prenos proizvodnje in delovnih mest v industriji iz ZDA v tujino. Torej, da bo zavrl proces deindustrializacije, ki traja že nekaj desetletij.
- Zakaj se več ljudi izseli iz Švice kot iz Slovenije
- Varčevati je treba, pa naj stane, kar hoče
- Zaradi visokih davkov se je slekla do golega
- To je mož, ki je kapitalizem rešil pred propadom
Škodljiva deindustrializacija Velike Britanije
Na drugi strani velike luže, v Veliki Britaniji, je eden od najbolj znanih kritikov deindustrializacije krščanski konservativec in kolumnist Peter Hitchens.
Ta ostro graja odločitve nekdanje britanske premierke Margaret Thatcher, ki so na eni strani deindustrializirale Veliko Britanijo, domovino industrijske revolucije, na drugi strani pa pripeljale do napihovanja javnega sektorja.
Znanstvena revolucija in industrializacija
Dejstvo je, da se je vzpon Zahoda, to je Evrope in pozneje Severne Amerike, začel z znanstveno revolucijo (ta zajema pomembna odkritja na različnih znanstvenih področjih) in od druge polovice 18. stoletja z industrijsko revolucijo.
Pred industrializacijo se je velika večina evropskega, torej tudi slovenskega prebivalstva preživljala s kmetijstvom.
Slovenija oziroma slovensko ozemlje, torej slovenske dežele nekdanje Habsburške monarhije, se je začelo industrializirati v prvi polovici 19. stoletja. Pred tem je – na primer v glavni slovenski deželi Kranjski – več kot 90 odstotkov prebivalstva živelo na podeželju in se preživljalo s kmetijstvom.
Prvi parni stroj in prvi vlak na Slovenskem
Prvi parni stroj – ta simbol prvega vala industrializacije – na območju današnje Slovenije so postavili leta 1835 v sladkorni rafineriji v Ljubljani. Do leta 1847 jih je na ozemlju današnje Slovenije delovalo 25.
Poleg parnega stroja je bila simbol industrializacije tudi železnica. Gradnja Južne železnice, ki povezuje Dunaj in Trst, se je začela leta 1838. Leta 1846 so za promet odprli odsek Gradec–Celje. Leta 1849 je železnica pripeljala do Ljubljane in leta 1857 do Trsta.
Slovensko zaostajanje za razvitim delom Avstrije
A pravega razmaha industrializacije slovenske dežele, ki so jih nemški nacionalisti v Avstriji imeli za del nemškega mostu do Jadrana, niso doživele. Tudi zato, ker gradnji Južne železnice ni sledilo nadaljnje pospešeno izgrajevanje železniškega omrežja na slovenskem ozemlju.
Južna železnica Dunaj–Trst slovenskim deželam ni prinesla tolikšnega industrijskega razcveta, kot so napovedovali v petdesetih letih 19. stoletja.
V primerjavi z najbolj razvitimi zahodnimi deželami Habsburške monarhije (Češka, Spodnja in Zgornja Avstrija …) je bila industrializacija slovenskih dežel precej slabotna. Posledica tega je bilo množične izseljevanje, zlasti mladih moških, v druge avstrijske dežele, Nemčijo, Francijo ter Severno in Južno Ameriko.
V tujino se je izselil vsak peti Slovenec
Do okoli leta 1893 se je izselilo 150 tisoč Slovencev, med letoma 1893 in 1913 pa še 100 tisoč. Skupaj torej več kot 20 odstotkov slovenskega prebivalstva. Zaradi izseljevanja so nekatere vasi na Dolenjskem in v Beli krajini ostale skoraj brez mladih moških.
Po podatkih popisov se je v letih 1846 do 1910 število prebivalcev avstrijskega dela Avstro-Ogrske povečalo za kar 57,5 odstotka, število Slovencev pa le za 18,8 odstotka (na nekaj več kot 1,3 milijona), kar je bilo najmanj med vsemi narodi, ki so živeli v zahodni polovici Habsburške monarhije oziroma Avstro-Ogrske.
Slovencev vse manj, manj tudi kmetov
Na slovenskem narodnem ozemlju se je delež Slovencev zaradi omenjenega izseljevanja in germanizacije na severni narodnostni meji zmanjšalo z 88,9 odstotka leta 1846 na 76,9 odstotka leta 1910.
Eno od večjih podjetij na slovenskem ozemlju v obdobju industrializacije je bila leta 1872 ustanovljena Trboveljska premogokopna družba (TPD), ki je bila v lasti francoskega kapitala. Na fotografiji: palača Trboveljske premogokopne družbe v Ljubljani leta 1925.
Število podeželanov in kmečkega prebivalstva je do prve svetovne vojne kljub šibki industrializaciji vseeno upadalo. Leta 1869 je na podeželju živelo več kot 80 odstotkov Slovencev, leta 1900 pa več kot 73 odstotkov.
Slovenija je začela oblikovati svoje narodno gospodarstvo
Po propadu Avstro-Ogrske po koncu prve svetovne vojne smo bili Slovenci razdeljeni med štiri države: Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, Italijo, Avstrijo in Madžarsko. Večina Slovencev je bila del Kraljevine SHS (v tako imenovanih ljubljanski in mariborski oblasti) oziroma od leta 1929 Jugoslavije (v upravni enoti z imenom Dravska banovina).
Če smo bili v Avstriji Slovenci po svoji gospodarski moči zadnji, pa smo bili dovolj izobraženi (skoraj nismo poznali nepismenosti) in industrijsko močni, da smo postali najrazvitejši in gospodarsko najmočnejši del jugoslovanske države. Kljub načrtnemu beograjskemu izkoriščanju Slovenije smo Slovenci začeli oblikovati zametke svojega narodnega gospodarstva.
Vse več tovarn, a te so večinoma majhne
Slovensko ozemlje je pomenilo 6,5 odstotka ozemlja jugoslovanske države (malo manj kot 16 tisoč kvadratnih kilometrov) in deset odstotkov prebivalstva (1,15 milijona). Na drugi strani je slovenska industrija ustvarila 28 odstotkov vse jugoslovanske industrijske proizvodnje.
Po prvi svetovni vojni je zraslo veliko tovarn. Ena od teh je leta 1921 v Ljubljani ustanovljena družba Saturnus, ki je leta 1948 začela izdelovati svetlobno opremo za avtomobilsko industrijo.
V letih 1918 do 1940 se je število tovarn v Sloveniji skoraj podvojilo. 70 odstotkov podjetij je imelo do 200 delavcev, le v sedmih tovarnah je delalo več kot tisoč delavcev.
Večina Slovencev je še vedno kmetov
Leta 1931 je bilo v industriji, obrti, trgovini in denarnih poslih zaposlenih nekaj več kot 26 odstotkov Slovencev. Več kot 60 odstotkov jih je živelo od kmetijstva. A podeželje je bilo še vedno prenaseljeno, saj je tam še vedno živelo skoraj 80 odstotkov prebivalcev.
Slovenci so se izseljevali tudi iz prve Jugoslavije. V letih 1921–1937 se je iz Slovenije s trebuhom za kruhom izselilo okoli 50 tisoč ljudi, od tega se jih je pozneje vrnilo nekaj več kot 27 tisoč.
Sodobna industrijska družba
Skokovito industrializacijo in urbanizacijo ter prehod v sodobno industrijsko družbo je Slovenija, takrat povečana z večino Primorske, doživela po drugi svetovni vojni v obdobju socializma.
Kot piše slovenski ekonomski zgodovinar Žarko Lazarević v svoji knjigi Plasti prostora in časa, je po drugi svetovni vojni v času socializma nastala polovica slovenskih industrijskih obratov. Takšen industrijski obrat, ki je bil zgrajen po letu 1945, je tudi tovarna Litostroj v Ljubljani.
V letih 1947 do 1955 so zrasli vsi pomembnejši velikani, ki so bili do 80. let prejšnjega stoletja nosilni steber slovenske industrije. Leta 1947 na primer so v Ljubljani zgradili tovarno Litostroj, ki je bila opremljena s tehniko in stroji zasebnih podjetij.
Podobno so iz podržavljenih zasebnih podjetij zrasli tudi gradbeni velikani Gradis, Primorje, Beton in Pionir. Po nacionalizaciji oziroma podržavljanju leta 1948 je bila država oziroma politična oblast lastnik 93 odstotkov slovenskih podjetij.
Slovenci prvič v svoji zgodovini nismo bili več večinoma kmetje
Število kmetov in podeželanov je hitro upadalo. Leta 1971 je bilo v Sloveniji 20 odstotkov kmetov, leta 1981 pa le 9,2 odstotka. Na drugi strani se je povečalo mestno prebivalstvo. Skoraj iz nič sta bili tudi zgrajeni dve novi mesti – Nova Gorica in Velenje.
Po letu 1965, ko je Slovenija po reformah lažje gospodarsko zadihala, se je začela tudi gradnja zasebnih stanovanjskih in počitniških hiš. V drugi polovici in v sedemdesetih letih je bilo tako zgrajenih več deset tisoč zasebnih stanovanjskih hiš in nekaj tisoč počitniških hiš. Leta 1976 smo imeli en televizor na 4,6 prebivalca, Slovenci pa smo imeli že skoraj 260 tisoč osebnih avtomobilov.
Po drugi svetovni vojni se je zgodila deagrarizacija oziroma urbanizacija slovenske družbe. S podeželja se je prebivalstvo priseljevalo v mesta. V slovenskih mestih so tako zrasla nova stanovanjska naselja.
Polna zaposlenost, zdomci in priseljevanje z juga
Slovenija je dosegla polno zaposlenost, a je želja po višjih plačah v tujino, zlasti v Nemčijo, pritegnila veliko število Slovencev (tako imenovanih zdomcev oziroma gastarbajterjev). Na drugi strani se je zlasti od šestdesetih začelo priseljevanje v Slovenijo iz drugih jugoslovanskih republik.
Življenjski standard v Sloveniji ni dosegel ravni najbogatejših zahodnoevropskih držav, a je naraščal hitreje kot v drugih jugoslovanskih republikah. Po oceni OECD je bila leta 1985 Slovenija na ravni Španije, Hrvaška na ravni Grčije, Srbija na ravni Turčije in Kosovo na ravni Pakistana.
Slovenija – vlečna gospodarska lokomotiva Jugoslavije
Slovenija je v osemdesetih letih, ko je Jugoslavija že padla v gospodarsko agonijo, imela 8,3 odstotka prebivalstva Jugoslavije, a je ustvarila 16,5 odstotka jugoslovanskega bruto domačega proizvoda (BDP) in 20 odstotkov vsega izvoza v tujino.
Leta 1959 je Štajerec Franc Jeza, nekdanji krščanski socialist in pripadnik Osvobodilne fronte, ki je leta 1948 prebegnil v Trst, v samozaložbi izdal študijo o gospodarskem položaju Slovencev v Jugoslaviji z naslovom Tlaka slovenskega naroda.
Jeza, ki je med drugo svetovno vojno izkusil italijanske fašistične zapore in nemška koncentracijska taborišča, je bil odločen zagovornik samostojne slovenske države. V svoji študiji je opozarjal na dvoreznost slovenske prevelike usmerjenosti v jugoslovanski gospodarski prostor in na beograjsko zaviranje razvoja slovenskega gospodarstva.
Beograd Sloveniji ni dal deviz za nakup novih strojev
Slovenija, na katero je okoli leta 1959 odpadlo 25 odstotkov jugoslovanske industrijske proizvodnje, je bila motor jugoslovanskega gospodarstva, a zaradi nasprotovanja Beograda, ki je določal, kako se porabljajo devize, ni mogla posodobiti svoje industrije, saj ni dobila dovolj deviz za nakup strojev v tujini.
Slovenska industrija je v petdesetih letih postajala vse bolj zastarela in ni mogla biti konkurenčna na mednarodnem trgu (pozneje se je stanje malce izboljšalo, op. p.). Slovenski izvoz v tujino, kjer bi za svoje izdelke lahko iztržili višjo ceno, je bil tako premajhen, kar je vplivalo tudi na to, da slovenski življenjski standard ni mogel doseči zahodnoevropskega (glede na slovensko industrijsko razvitost bi moral biti na ravni Avstrije), ampak je bil zaviran, da se ne bi preveč odlepil od jugoslovanskega povprečja.
Slovenija je južne republike oskrbovala s cenejšimi izdelki
Dve tretjini slovenskega izvoza je tako odpadlo na druge jugoslovanske republike, ki so dobivale industrijske izdelke iz Slovenije po nižji ceni, kot bi jo morale plačati za izdelke, če bi jih kupovale na mednarodnem trgu.
Težave slovenskih podjetij, a je samostojna Slovenija preživela
Po osamosvojitvi Slovenije od propadajoče in razpadajoče Jugoslavije je velika usmerjenost na jugoslovanski trg v prejšnjih desetletij spravila v težave veliko slovenskih podjetij.
A kljub temu je samostojni Sloveniji, tudi po zaslugi malce osovraženih tako imenovanih rdečih direktorjev, uspelo z izvozom na zahodnoevropske trge, zlasti v Nemčijo, gospodarsko preživeti, čeprav se je morala posloviti od polne zaposlenosti.
V osemdesetih letih se je med industrijskimi delavci širilo nezadovoljstvo zaradi slabšanja življenjske ravni. Tako so decembra 1987 stavkali delavci Litostroja.
Začetek deindustrializacije Slovenije
Težave industrijskih velikanov v času tranzicije iz socializma v kapitalizem so pomenile tudi začetek deindustrializacije Slovenije. Ta se je med drugim kazala tudi v povečanem odhodu mladih na družboslovne in humanistične fakultete.
To je državo, podobno kot v drugih deindustrializiranih državah, na primer v thatcherjanski Veliki Britaniji, sililo, da je, če je hotela ohraniti visoko raven zaposlenosti, to novo delovno silo zaposlovala v javnem sektorju. Posledica tega je seveda prenapihovanje javnega sektorja.
Je deindustrializacija prava pot ali usodna napaka?
Vprašanje je torej, ali je proces deindustrializacije pravilna odločitev ali usodna napaka. Še zlasti, ker je javni sektor – v Sloveniji ali v drugih zahodnih državah – vse manj sposoben posrkati vase nove zaposlene. V Sloveniji tudi zaradi tega, ker ni več monetarno suverena.
Tako se na primer tudi v ZDA veliko število mladih, ki so končali drago družboslovno izobraževanje na univerzah, mora sprijazniti s slabo plačanimi službami zunaj svojega poklica in živeti pri starših. Ti mladi Američani so bili na primer ena od glavnih volilnih baz demokratičnega socialista Bernieja Sandersa na demokratskih predsedniških primarnih volitvah.
24