Nedelja, 16. 7. 2017, 17.29
6 let, 7 mesecev
Zaradi visokih davkov se je slekla do golega
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
5
8
So čim nižji davki nujen predpogoj za gospodarsko uspešnost? V zgodovini in sedanjosti lahko najdemo tako primere, ki to potrjujejo, kot primere, ki to zanikajo.
Anglija ima dve zanimivi legendi s srednjeveškimi koreninami. Prva je legenda o saškem razbojniku Robinu Hoodu, ki se bojuje proti zatiralskim normanskim lordom.
- Kako nevarno je utapljanje v dolgovih
- Zakaj je koristno, če je država do vratu zadolžena
- Ko so države v dolgovih, njihovi državljani pa bogati
- Koliko denarja ima pod palcem povprečni Slovenec
Mož, ki je jemal bogatim, da bi dajal revnim
Ker je Robin Hood s svojo roparsko skupino jemal bogatim, da bi dajal revnim, ne preseneča, da so v času vrhunca hladne vojne v ZDA nekateri najbolj vneti protikomunisti v njem videli nekakšnega komunista.
Ko je prvi mož laburistov Jeremy Corbyn po uničujočem požaru v stolpnici Grenfell v bogati londonski soseski Kensington predlagal, da bi bogatašem v Kensingtonu odvzeli prazna stanovanja oziroma hiše ter vanje naselili preživele stanovalce iz pogorelih socialnih stanovanj, so številni zmajevali z glavo. A Corbyn je s svojim predlogom le (verjetno nehote) deloval v skladu z načeli angleškega narodnega junaka Robina Hooda.
Če je angleška legenda o tatiču iz sherwoodskega gozda lahko navdih za levico, pa je druga slovita angleška srednjeveška legenda lahko navdih za zagovornike nizkih davkov in ekonomskega liberalizma.
Lady Godiva
To je legenda o anglosaški gospe lady Godivi oziroma o grofici Godivi (njeno izvirno ime je bilo Godgifu, v slovenskem prevodu Božidarka) iz 11. stoletja.
Godivi so se smilili moževi podložniki, ki so morali plačevati visoke davke. Svojega moža Leofrica je stalno moledovala, naj ljudem olajša davčno breme, a je ta zavračal njene prošnje.
Za nizke davke do "nazga"
Naveličan prošenj je ženi Godivi obljubil, da bo znižal davke, če se bo slekla do golega in jezdila na konju skozi Coventry. To je tudi storila.
Davki so odgnali severnoameriške koloniste od Britanskega imperija
Godiva ni bila edina, ki se je borila proti visokim davkom. Boj proti prevelikim davčnim bremenom so bili tudi gibalo številnih kmečkih uporov, tudi osamosvojitev severnoameriških kolonij od Britanskega imperija v drugi polovici 18. stoletja je spodbudilo zavračanje davkov.
Slogan uporniških kolonistov je bil: dokler nimamo svojih predstavnikov v londonskem parlamentu, ne bomo plačevali nobenih davkov (angl. no taxation without representaion).
Američani so se uprli britanskim davkom, toda Benjamin Franklin, eden od ustanovnih očetov ZDA, je nekoč dejal, da sta v življenju neizogibni le dve stvari: smrt in davki.
Posredni davki namesto neposrednih davkov na dohodek
Ne preseneča, da pozneje ZDA dolgo časa niso imele neposrednega davka na dohodek, ampak je vlada zbirala prepotrebni denar s posrednimi davki.
A tudi pri tem se je zvezna oblast soočila s kljubovanjem, ko je leta 1794 izbruhnil oborožen upor pensilvanskih kolonistov proti davku na viski. Upor je kongres zadušil z vojsko.
Škot Adam Smith je eden od najbolj slovečih in znanih ekonomistov ter velja za očeta ekonomskega liberalizma. Smith je v svoji znani knjigi Bogastvo narodov naklonjen svobodni trgovini, odpravi carin in nižjim davkom, a na začetku knjige poudari, da je bogastvo naroda odvisno predvsem od dveh dejavnikov. Od izurjenosti in spretnosti delovne sile ter od razmerja med številom ljudi, ki opravljajo koristno delo (mislil je predvsem na industrijo, obrtništvo, kmetijstvo, op. p.), in tistimi, ki se preživljajo drugače.
Sodobne države imajo večja davčna bremena
Sodobna država, ki je na Zahodu nastala v 20. stoletju, je zahtevala večja davčna bremena. A visokih progresivnih davkov na dohodke in visokih davkov na dobičke pravnih oseb v povojni Zahodni Evropi in ZDA večina prebivalstva ni zavračala.
To so bila zlata leta, ko je vladala polna zaposlenost, potrošniška družba pa je vse bolj cvetela. A slišali so se tudi uporniški glasovi proti visokim davkom.
Liverpoolski kuštravci proti davku za superbogate
Tako je slovita skupina The Beatles leta 1966 na albumu Revolver objavila pesem Taxman (sl. Dacar), v kateri je grajala 95-odstotni davek za superbogate, ki ga je uvedla britanska laburistična vlada na čelu s premierjem Haroldom Wilsonom (Dacarjem, kot so mu rekli liverpoolski kuštravci). Davek jim je seveda pobral veliko prisluženega denarja.
Švedski davčni primež za Astrid Lindgren
A samoumevnost visokih davkov je načela prva naftna kriza leta 1973. Najbolj neizprosen davčni primež je veljal na Švedskem, kjer so od leta 1932 vladali švedski socialdemokrati.
Med drugim so socialdemokrati poleg visokih davkov na dohodke uzakonili tudi ne preveč domišljeno davčno zakonodajo, zaradi katere je morala slovita švedska otroška pisateljica Astrid Lindgren leta 1976 državi plačati kar 102-odstotni davek.
Plačala več, kot je zaslužila
Torej je morala pisateljica, ki je bila sicer privrženka socialdemokratov, državi plačati več davka, kot je zaslužila denarja. Zakonodaja je namreč samozaposlenemu predpisovala, da mora plačati tako dohodnino kot tudi dajatve, ki jih državi plačuje delodajalec.
Marca 1976 je Lindgrenova o tem napisala satirično zgodbo Pomperiposa v Monismaniji. Zgodba je v švedski javnosti sprožila debato o ustreznosti njihove davčne politike in pripomogla k porazu socialdemokratov na volitvah leta 1976.
Aretacija Ingmarja Bergmana zaradi davčne utaje
Lindgrenova pa ni bila edini sloviti švedske gore list, ki se je znašel v davčnem primežu. Nekaj mesecev pred objavo Pomperipose so namreč švedski policisti aretirali najbolj znanega švedskega filmskega režiserja Ingmarja Bergmana.
Svetovno znanega režiserja so švedske oblasti obtožile, da je leta 1971 davčno utajil zaslužek v vrednosti tedanjih 118 tisoč ameriških dolarjev. Bergman je namreč leta 1967 v Švici z dovoljenjem švedske centralne banke ustanovil podjetje z imenom Persona za produkcijo in distribucijo svojih filmov po svetu.
Premalo plačani davek
Leta 1974 je Bergman ukinil podjetje in prenesel na Švedsko 600 tisoč dolarjev ter plačal 10-odstotni davek na dobiček (ta davek ni bil tako visok kot dohodnina, op. p.). A po mnenju švedskih oblasti je plačal premalo davka na dohodek.
Bergman je po aretaciji doživel živčni zlom in so ga zato odpeljali v bolnišnico. Pozneje so ga izpustili, odšel je na otok Faro v Baltskem morju. Marca 1976 so obtožbo o davčni utaji umaknili. Takoj po umiku obtožnice se je potrti Bergman preselil v Zahodno Nemčijo. V domovino se je vrnil šele leta 1983.
Nižanje davkov od osemdesetih let
Pozneje so se v Zahodni Evropi in ZDA (v času vladavine republikanca Ronalda Reagana) davčna bremena znižala. Zagovorniki nizkih davkov poudarjajo, da je manjše davčno breme ugodno za gospodarstvo, a primeri iz zgodovine kažejo, da ni bilo vedno tako.
V 18. stoletju sta se za svetovno prevlado borila Velika Britanija in Francija. Francozi so se dolgo posmehovali Britancem, saj so imeli Veliko Britanijo za prezadolženo državo, kjer prebivalci trpijo zaradi visokih davčnih bremen (Britanci so bili dvakrat toliko davčno obremenjeni kot Francozi). Torej je bila v 18. stoletju Velika Britanija v francoskih očeh nekakšen davčni pekel.
Davčni pekel premagal davčni paradiž
A na koncu so se zadnji smejali Otočani s svojim vse bolj industrializiranim in cvetočim gospodarstvom. Zgodovina je pokazala, da so bili sicer bolj zadolženi, a so imeli bolj spreten ter znosnejši način financiranja in odplačevanja dolga kot Francozi. Na davčnem področju pa so v primerjavi s Francozi velik del davčnih obremenitev Britancev pomenili neposredni davki.
Švedska kljub visokim davkom še vedno konkurenčna in razvita
Tudi Švedska, ki ima še vedno primerjalno gledano visoke davke (najvišji dohodninski razred znaša 57 odstotkov), je bogatejša in gospodarsko razvitejša od številnih držav, ki imajo manjša davčna bremena.
Davek na dohodek pravnih oseb znaša 19 odstotkov, najvišji dohodninski razred znaša 50 odstotkov (tukaj smo bolj pri vrhu), DDV pa 22 odstotkov (znižana stopnja je 9,5 odstotka).
Švica kot davčni paradiž
Švica velja za davčno ugodno državo, čeprav je po dohodnini nekje v sredini. Najvišji dohodninski razred, ki je drugačen od kantona do kantona, v povprečju znaša 34 odstotkov, davek na dohodek pravnih oseb 16,55 odstotka in davek na dodano vrednost (DDV) osem odstotkov, z znižano petodstotno stopnjo.
A to še ne pomeni, da bi s prevzemom švicarske davčne zakonodaje vsaka država samoumevno postala nova Švica. Številne vzhodnoevropske država imajo namreč še bolj ugodno davčno zakonodajo (dohodnina in davek na dobiček), s katero sicer uspešno privabljajo tuje vlagatelje, a še dolgo ne bodo, če sploh kdaj, dohitele bogate alpske države.
Bolgarija kljub nizkim davkom ne bo postala druga Švica
Bolgarija ima na primer 10-odstotni davek na dobiček pravnih oseb in 10-odstotni davek na dohodek, a bo verjetno še dolgo časa najrevnejša članica EU in ne bo nikoli postala nova Švica.
Madžarska: zelo nizek davek na dobiček, a zelo visok DDV
Nekatere vzhodnoevropske države privabljajo tuja vlaganja z nizko enotno davčno stopnjo in nizkim davkom na dobiček. A na drugi strani ohranjajo ali zvišujejo DDV, ki bolj udari po žepu tiste z nižjimi prihodki. Takšen je primer Madžarske, ki ima najnižji davek na dohodke pravnih oseb v EU (devet odstotkov), a po drugi strani s 27 odstotki najvišjo stopnjo DDV (ima še 15- in osemodstotni znižani stopnji) v EU.
8