Nedelja, 9. 4. 2017, 17.22
7 let, 1 mesec
Zakaj je koristno, če je država do vratu zadolžena
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,23
1
"Ali bo narod uničil državni dolg ali bo državni dolg uničil narod," je v 18. stoletju dejal eden od britanskih mislecev. Na drugi strani so Nizozemci zagovarjali misel, da je za državo koristno, če je zadolžena. Kdo ima prav?
Javni oziroma državni dolg je beseda, ki jo od evrske krize najprej zelo pogosto slišimo v javnosti. Zadolževanje držav oziroma kraljevskih dvorov ima sicer dolgo zgodovino. Številni bankirji so posojali denar kraljem – genovski na primer v 16. in 17. stoletju španskemu kralju.
- Država do vratu zadolžena, državljani pa polnih žepov
- Kako se je svet začel utapljati v dolgovih
- To je bila pravljično bogata dežela
Spet je bila prva Italija
A zgodovina sodobnega državnega oziroma javnega dolga v obliki prodaje državnih obveznic se je začela – kje drugje kot v Italiji, domovini zgodnjega kapitalizma.
V 14. stoletju so Benetke izdajale prve oblike državnih oziroma mestnih obveznic, pogruntavščino je leta pozneje prevzelo nizozemsko mesto Amsterdam, to je začelo izdajati mestne obveznice, ki so se pozneje zlile z nizozemskimi državnimi obveznicami.
Na Apeninskem polotoku so bili postavljeni temelji vseh glavnih institucij kapitalizma: bančništva, dvojnega knjigovodstva, pojem kapitala, koncept podjetja (družbe) … In tudi sodobnega koncepta javnega dolga.
Nenavadne nizozemske navade
Ni čudno, da se je na Nizozemskem, dežela je bila v 17. stoletju središče svetovnega kapitalističnega sistema in je kljub svoji ozemeljski majhnosti vzpostavila dobičkonosen kolonialni imperij, uveljavila miselnost, da je za državo koristno, če je zadolžena.
Leta 1689 je postal kralj Anglije holandski voditelj Viljem Oranski (kot angleški kralj uradno Viljem III.). Z njim so prišle na Otok tudi nizozemske finančne spretnosti oziroma čudne navade, kot so jim rekli Angleži.
Ustanovitev Banke Anglije
Ker je Viljem III. potreboval denar za gradnjo ladjevja v vojni z največjim angleškim sovražnikom Francijo, a dvoru ni hotel nihče posoditi denarja po ugodni obrestni meri, je Anglija leta 1694 ustanovila Banko Anglije (Bank of England).
To je bila vladna banka, a obenem zasebna delniška družba. Ta banka, ki je imela tudi edina pravico izdajanja bankovcev, je opravljala vlogo tako imenovane posojilodajalke v skrajni sili.
Banka Anglije
Banka Anglije je od države odkupila državne obveznice, s čimer je financirala angleški državni (javni) dolg. Te državne obveznice so Banka Anglije oziroma posojilodajalci lahko prodajali naprej. Država pa je dolg odplačevala z denarjem, nabranim z davki. Banka Anglije je tako v 12 dneh zbrala 1,2 milijona takratnih britanskih funtov, kolikor jih je kralj potreboval za obnovo ladjevja.
Je državni dolg poguba ali odrešitev?
Javni dolg Anglije oziroma (od združitve s Škotsko leta 1707) Velike Britanije je potem v 18. stoletju samo še naraščal. Sodobniki so imeli zelo različna mnenja o tem.
Leta 1748, ko je imela Velika Britanija 80 milijonov funtov šterlingov državnega dolga, je neki črnogledi Anglež svaril: "Če se bomo še bolj zadolžili, bomo propadli."
Škotski filozof in ekonomist David Hume je okoli leta 1750 prav tako svaril Otočane: "Ali bo narod uničil državni dolg ali pa bo dolg uničil narod."
Velika Britanija je imela centralno banko, javni dolg in likviden trg državnih obveznic, Francija pa nič od tega. Velikanski zneski, ki so jih Britanci dobili z najemanjem posojil, so jim omogočili zmago v spopadu s Francozi za prevlado na svetu. Na fotografiji: Britanci oblegajo Pondicherry, prestolnico francoske Indije.
Francosko posmehovanje do vratu zadolženi Angliji
Vse bolj zadolženi Veliki Britaniji so se posmehovali tudi v Franciji, ki se je z Veliko Britanijo borila za svetovno prevlado. Leta 1739 je tako neki francoski diplomat napisal, da je Anglija zaradi dolga 60 milijonov funtov potolčena do tal.
Francoski ekonomist Jacques Accarias od Serionne je Angliji očital, da je njeno bogastvo umetno. V nekem ženevskem časopisu pa so se Britancem posmehovali tako, da so izračunali, da bodo Otočani potrebovali 272 let, da bodo odplačali svoj dolg.
Nevarna igra Anglije z zadolževanjem, ki se ji je obrestovala
A zadnji so se smejali do vratu zadolženi Angleži. Kot poudarja ugledni francoski zgodovinar Fernand Braudel, je bil državni dolg, ki je dal Britancem na razpolago neznanske zneske denarja, v resnici temelj britanske zmage nad Francijo.
Velika Britanija je imela trikrat manj prebivalcev kot Francija, tudi davčna obremenitev je bila dvakrat večja kot v deželi galskih petelinov (angleških 22 odstotkov proti francoskim desetim odstotkom), a s pomočjo državnega dolga je Britaniji uspelo, da je bila kot žaba iz basni, ki se ji je uspelo tako napihniti, da je bila velika kot vol (Francija).
Napoleon Bonaparte je želel premagati Veliki Britanijo. A njegov trud je bil zaman, tudi zato, ker si je lahko Velika Britanija denarno privoščila dolgotrajni spopad s Francozi in finančno podpiranje svojih zaveznikov na stari celini. V letih Napoleona je Francija sicer izdajala državne obveznice (rentes), za katere pa je morala plačevati dvakrat višje obresti kot Britanci za svoje državne obveznice brez datuma zapadlosti (consols).
Umetno bogastvo Anglije premagalo gmotno bogastvo Francije
Britanci so Francijo, ki se je zadolževala po manj ugodnih obrestnih merah kot Anglija in je bila brez centralne banke, premagali že v sedemletni vojni (1756–1763).
Dokončno pa so Britanci Francoze v bitki za svetovno prevlado potolkli v francoskih revolucionarnih oziroma napoleonskih vojnah med letoma 1792 in 1815. Umetno bogastvo Anglije je premagalo gmotno bogastvo Francije.
Meja vzdržnosti pri 200 odstotkih BDP
Velika Britanija, ki je svoje dolgove zaradi svoje močne industrije z lahkoto odplačevala, je bila potem nesporna vladarica sveta vse do obdobja po prvi svetovni vojni, ko so jo s prestola izrinile ZDA.
Britanski dolg ni nikoli presegel 200 odstotkov bruto domačega proizvoda (BDP), torej meje, ki velja za še za obvladljivo – najbolj je zrasel ob koncu prve svetovne vojne, ko je dosegel 140 odstotkov BDP.
Japonska je država z najvišjim javnim dolgom na svetu. A kljub temu je še daleč od bankrota.
Nepotrebna panika zaradi dolga?
Tudi takrat, ko je v nekaterih državah zavladala panika in so mislili, da jih bodo dolgovi pokopali, so bili ti še vedno pod 200 odstotki. Leta 1748, ko je Habsburški monarhiji vladala Marija Terezija, je državni dolg znašal 280 milijonov goldinarjev, a glede na to, da je bil BDP monarhije od 500 do 600 milijonov goldinarjev, je dolg pomenil od 46 do 56 odstotkov BDP.
Leta 1789, v letu, ko je Francijo stresla revolucija, je na primer francoski dolg znašal 150 odstotkov BDP.
Zakaj lahko Japonci vzdržijo tako visok javni dolg
Sodobna Japonska pa dokazuje, da lahko država prenese tudi dolg, ki je večji od 200 odstotkov BDP. Dežela vzhajajoča sonca ima dolg, vreden kar 250,3 odstotka BDP. Povedano drugače: japonski javni dolg je 2,5-krat tolikšen, kot je japonski BDP.
A Japonska je tako kot Velika Britanija v 18. in 19. stoletju močna in zelo razvita ter izvozno naravnana industrijska država. Poleg tega je pomemben podatek, da je Japonska zadolžena v jenih in da je kar 90 odstotkov lastnikov njenih državnih obveznic Japoncev oziroma japonskih pravnih oseb (banke, zavarovalnice, vladne institucije …).
Grčija je država, ki ima visok javni dolg, utajevanje davkov pa velja za nacionalni šport.
Visok javni dolg potopil Grčijo
Čisto drugačen je grški primer. Grčija ima javni dolg v vrednosti 183,4 odstotka BDP. A v primerjavi z Japonsko Grčija ni tehnološko razvita industrijska država, ki bi proizvajala izdelke z visoko dodano vrednostjo in jih drago prodajala v tujino. Prav tako je Grčija zadolžena v evrih in ni monetarno suverena kot Japonska. Država ob Egejskem morju pač ne more tiskati evrov in tako odplačevati dolga.
Poleg tega je v Grčiji davčno utajevanje skoraj nacionalni šport – že primer Anglije v 17. in 18. stoletju je pokazal, da je za odplačevanje dolgov potrebno tudi učinkovito pobiranje davkov.
Da lahko državo spravi na kolena tudi razmeroma nizek državni dolg, dokazuje tudi primer socialistične Jugoslavije. Leta 1990 je imela Jugoslavija okoli 20 milijard dolarjev tujega dolga, kar je znašalo približno od 15 do 22 odstotkov BDP (ocene o jugoslovanskem BDP leta 1990 se gibljejo od 90 do 130 milijard dolarjev).
A Jugoslavija ni bila Japonska. Če izvzamemo Slovenijo, ki je kot najrazvitejši in najbogatejši del zvezne države imela edina spodobno gospodarstvo, je bila velika večina jugoslovanskega gospodarstva nekonkurenčna in tehnološko zaostala, nezmožna preboja in preživetja na svetovnem trgu.
Jug Jugoslavije kot del tretjega sveta
Velik del Jugoslavije – tako imenovane nerazvite republike – lahko označimo za tako imenovani tretji svet, najrevnejše Kosovo, na primer, je bilo po BDP na prebivalca na ravni srednjeveške Evrope.
Jugoslavija je bila zadolžena v ameriških dolarjih, njena valuta pa je bila dinar, ki je bil nekonvertibilen in je pogosto izgubljal vrednost. V osemdesetih letih, ko je izbruhnila svetovna dolžniška kriza in je cena nafte, ki jo je bilo treba plačevati v dolarjih, skokovito zrasla, se je razdivjala tudi inflacija.
Žilava Japonska in šibka Jugoslavija
Jugoslaviji je obupno primanjkovalo deviz za odplačevanje dolga. Tuje posojilodajalke so v osemdesetih letih Jugoslaviji priskočile na pomoč s tem, da so ji odpisale del dolga. A tudi to je ni rešilo.
Povedano v prispodobi: žilava Japonska lahko s polnim nahrbtnikom kamnov brez težav šviga navkreber, šibka Jugoslavija je zaradi nekaj kamnov v nahrbtniku upehana omagala na prvi vzpetini.
1