Nedelja, 30. 4. 2023, 22.46
12 mesecev
Velika padca, od katerih si Slovenija še vedno ni opomogla
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
5,57
34
Slovenija glede na realni bruto domači proizvod (BDP) zaostaja za skoraj vsemi zahodnoevropskimi državami. To zaostajanje slovenskega prostora pa ima globoke korenine, ki segajo celo v 16. stoletje.
Slovensko ozemlje je v preteklosti doživelo dva velika padca, ki sta zavrla hitrejšo industrializacijo in večjo gospodarsko rast. Prvi je povezan s prenosom evropskega gospodarskega težišča iz Italije in Sredozemlja na obale Atlantskega oceana v 16. stoletju, drugi pa z zaostajanjem slovenskega ozemlja pri uvajanju industrializacije in razvitega kapitalističnega gospodarstva v 19. stoletja. Ta padca sta imela dolgoročne posledice, ki so vidne tudi danes.
Slovenija je glede na realni bruto domači proizvod (BDP), ta meri gospodarsko razvitost, še vedno prva med evropskimi državami, ki so bile pred letom 1990 del socialističnega sveta. Po drugi strani pa zaostaja za zahodnoevropskimi državami, zlasti za tistimi najrazvitejšimi.
Zelo trdoživa razmerja
Takšna razmerja med Slovenijo in preostalo Evropo niso nekaj novega oziroma niso posledica različnih družbenoekonomskih poti, ki so jih po drugi svetovni vojni ubrale evropske države – nekatere so začele uvajati socializem, druge pa ohranile kapitalistični sistem.
Kot piše slovenski gospodarski zgodovinar Žarko Lazarević, Slovenija v zadnjih dvesto letih zaostaja za severozahodom Evrope, ohranja pa enako razvojno razmerje z južnoevropskimi oziroma sredozemskimi deželami. Po drugi strani je zlasti v 20. stoletju povečala svojo gospodarsko prednost pred vzhodnoevropskimi in balkanskimi državami.
Globoke korenine slovenskega zaostajanja
Kje tičijo vzroki teh razmerij? Kot piše Lazarević, pri čemer se sklicuje na slovenskega zgodovinarja Ferda Gestrina, ima slovensko ekonomsko zamudništvo v primerjavi z razvitim evropskim severozahodom globoke korenine.
Italija z Beneško republiko na čelu je bila dolga stoletja evropsko gospodarsko središče. Italijansko povpraševanje je bilo gospodarsko ugodno tudi za sosednje slovenske dežele. Prenos gospodarskega središča na obale Atlantskega oceana je imel tako negativne gospodarske posledice tudi za slovenske dežele.
S prvo reagrarizacijo oziroma deindustrializacijo (pojem deindustrializacija je tukaj treba jemati v širšem pomenu, kot zmanjševanje nekmetijskih gospodarskih dejavnosti, op. p.) so se tako slovenske dežele srečale že konec 16. stoletju.
V tem stoletju se je zgodil premik evropskega gospodarskega središča na obale Atlantskega oceana, zaradi česar je upadal gospodarski pomen italijanskega prostora. Na ta prostor so bile slovenske dežele gospodarsko zelo navezane, zaradi česar se je posledično zgodil upad nekmetijskih dejavnosti v slovenskem prostoru.
Na severu Apeninskega polotoka (Benetke in Genova) in v Toskani se je v 12. stoletju začelo razvijati kapitalistično gospodarstvo. V Italiji so bili postavljeni temelji vseh glavnih institucij kapitalizma: bančništvo, dvojno knjigovodstvo, pojem kapitala, koncept podjetja (kompanija) … Cvetoča kapitalistična Italija – ki je svet obogatila tudi z renesanso (sl. preporodom) in humanizmom – je bila na primer v 16. stoletju dvesto let pred vsemi svojimi sosedi, še najmanj, nekaj več kot sto let, je za Italijo zaostajala Francija, poudarja znani francoski zgodovinar Fernand Braudel.
Gospodarski pomen Italije za slovenske dežele
Prav italijansko povpraševanje je bilo gibalo slovenskih storitvenih in protoindustrijskih dejavnosti. Z zmanjšanjem italijanskega povpraševanja se je zmanjšala tudi kmečka obrtniška proizvodnja.
Industrijska revolucija se je najprej začela v Veliki Britaniji v 18. stoletju. Tej so pri industrializaciji najbolj tesno sledile druge države na severozahodu Evrope. Te države so zaradi te prednosti še zdaj najbolj gospodarsko razvite države na stari celini.
Prav tako so se zmanjšali trgovinski tokovi čez slovensko ozemlje. Postopoma so na Slovenskem prenehale delovati maloštevilne manufakture. Zmanjševale so se tudi vrednosti meščanskih premoženj, kar ni prispevalo h krepitvi kapitalske podlage gospodarstva.
Pohod italijanskih trgovcev in podjetnikov
Gestrin tako navaja, da so beneški trgovci postopoma zaradi močne kapitalske zaslombe izrinili trgovce s slovenskega ozemlja iz posredništva v donosni trgovini z živino z madžarskih ravnic. In ne samo to, italijanski podjetniki so postopno prevzeli pobudo tudi v drugih proizvodnih dejavnostih, na primer v železarstvu.
Zastoj in nazadovanje sta neposredno vplivala na nadaljnji razvoj na slovenskem ozemlju. Izostale so namreč spodbude za ekonomski pritisk za hitrejši prehod v kapitalistično ekonomijo.
Začetki industrije v 18. stoletju
Kot piše slovenski zgodovinar Jože Šorn, ta je preučeval začetke industrializacije na Slovenskem v 18. stoletju in prvi polovici 19. stoletja, je bila za slovensko ozemlje značilna počasnost ekonomskih strukturnih sprememb (to je ugotavljal na podlagi razmerja med agrarnim in neagrarnim delom ekonomije).
V Veliki Britaniji je bila železnica posledica industrializacije, v Franciji in Nemčiji pa sestavni del oziroma gibalo industrializacije. Prihod železnice na slovensko ozemlje z Južno železnico sredi 19. stoletja pa je bil šele znanilec industrializacije slovenskih dežel, piše Lazarević. Proces industrializacije se je v slovenskih deželah tako pravzaprav začel šele v 80. letih 19. stoletja.
Že takrat je prišlo do različne dinamike razvoja med slovenskimi deželami in drugimi habsburškimi deželami, zlasti češkimi, ki so bile najbolj razvite. Šorn je trdil, da so se razvojne razlike – to je zaostajanje slovenskih dežel – v prvi polovici 19. stoletja celo poglobile.
Drugi veliki gospodarski padec
Prav v 19. stoletju se je zgodil drugi veliki gospodarski padec slovenskih dežel. Takrat je nastala druga diskontinuiteta gospodarskega razvoja moderne dobe, druga "deindustrializacija" (šlo je za zaton kmečke obrtniške proizvodnje), piše Lazarević. Zaradi vzpona industrializacije v severozahodni Evropi je namreč postalo slovensko gospodarstvo mednarodno nekonkurenčno.
Protoindustrijske dejavnosti na Slovenskem so postopno izgubljale tla pod nogami. Konkurenca tuje industrije je bila preprosto premočna, najprej na tujih trgih, potem tudi na domačem. Proces je postal še hitrejši z gradnjo železniškega omrežja. Vsaj Kranjska kot osrednja slovenska dežela je imela v drugi polovici 19. stoletja bolj agrarni značaj kot v prvi polovici tega stoletja.
Železnica in industrializacija
Železnica je pravi primer za ponazoritev globine relativnega zamudništva oziroma različnosti izhodiščnih položajev na pragu industrializacije, pojasnjuje Lazarević. V Veliki Britaniji je bila železnica posledica industrializacije, v Franciji in Nemčiji pa sestavni del oziroma gibalo industrializacije.
Sloveniji med t. i. tranzicijskimi državami pri gospodarski razvitosti najbolj tesno sledi Češka. V preteklosti je bilo dolgo časa gospodarsko razmerje med slovenskimi in češkimi deželami ravno obratno. Kot je ugotavljal zgodovinar Jože Šorn, so slovenske dežele že v prvi polovici 19. stoletja povečale svoje zaostajanje za češkimi deželami (najbolj razviti so bili deli čeških dežel, v katerih je strnjeno živela nemška manjšina). Razmerje se je obrnilo po drugi svetovni vojni, ko je Češka oziroma Češkoslovaška dobila socialistični gospodarski sistem sovjetskega kova (t. i. planski socializem), Slovenija pa je imela t. i. samoupravni socializem, ki je deloma upošteval tržne zakonitosti.
Povsem drugače je bilo v vzhodni Evropi, tudi Sloveniji. Tam je bila železnica komaj znanilec industrializacije, ki je ta območja povezovala v širše prometne in gospodarske tokove. Sama industrializacija se je začenjala nekaj desetletij po prihodu železnice. Ta je bila zgrajena s tujim kapitalom in znanjem (tudi zaradi tujih strateških potreb), njeni vplivi na obstoječo gospodarsko strukturo pa niso bili prav nič enoznačno pozitivni, trdi Lazarević.
Malce naglejša industrializacija
Za drugo polovico 19. stoletja je za slovenski prostor značilna dualistična gospodarska struktura, soobstajala sta dva ekonomska sektorja: večinsko tradicionalni (kmetijsko-obrtniški) in kapitalistični. Prvi je bil odvisen od domačega povpraševanja.
Industrializacija je v slovenskih deželah dobila značaj procesa zelo pozno, šele od osemdesetih let 19. stoletja, torej z nekajdesetletnim zaostankom za drugimi sosednjimi, bolj razvitimi okolji. Kapitalistični sektor v slovenskih deželah so spodbudili tujci – temeljil je na tuji pobudi, tujem kapitalu in tujem znanju. Zaradi skromnega obsega (okoli deset podjetij) kapitalistični sektor ni mogel spremeniti splošnega razvojnega modela, ni mogel zaznamovati tipa slovenske industrializacije v 19. stoletju. Ni bil sposoben spodbuditi izvoznega tipa industrializacije, poudarja Lazarević.
(Zamudniška) kapitalistična ekonomija po letu 1918
Prevlada kapitalistične ekonomije v slovenskem prostoru tako po Lazareviću nastopi šele po letu 1918. Kot že prej, v 16. in 18. stoletju, je bilo gibalo gospodarske rasti in obsega kapitalističnega sektorja tuje povpraševanje, tokrat v podobi jugoslovanskega trga in protekcionistične ekonomske politike, ki je veljala v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev oziroma Jugoslaviji.
Zgodnja internacionalizacija švicarske industrije ter dostop do tujih trgov, blaga in storitev sta Švico naredila bogato in gospodarsko razvito. Zelo zgodaj so Švicarji tudi izvažali svoje ure. Gospodarstvo slovenskih dežel je bilo na drugi strani manj izvozno uspešno, še zlasti po padcu italijanske gospodarske moči proti koncu 16. stoletja in na začetku industrializacije v 19. stoletju.
Najbolj se je razmahnila tekstilna industrija. Primerjalno gledano to pomeni, da tip industrializacije v Slovenijo med obema vojnama še vedno temelji na tehnološko manj zahtevni ravni. "Slovenija torej naredi sklepni korak v industrijski značaj ekonomije v času, ko so dežele v jedru Evrope že skorajda pet desetletij v procesu tehnološke preobrazbe z uvajanjem sodobnih znanstvenih dosežkov v industrijske proizvodne procese," še piše Lazarević.
Glavni viri:
Žarko Lazarević, Spremembe in razmišljanja: gospodarsko-zgodovinske refleksije, Ljubljana 2015.
Ferdo Gestrin, Slovenske dežele in zgodnji kapitalizem, Ljubljana 1991.
Jože Šorn, Začetki industrije na Slovenskem, Maribor 1984.
34