Četrtek, 30. 10. 2014, 15.23
7 let, 2 meseca
Kaj potrebuješ, če hočeš obogateti?
Eden od utemeljiteljev sociologije, Nemec Max Weber, je leta 1905 dvignil veliko prahu, ko je v svojem delu Protestantska etika in duh kapitalizma razvil tezo o veliki vlogi asketskega protestantizma v zgodovini kapitalističnega razvoja.
Za kalviniste (angleški puritanci, škotski prezbiterijanci, francoski hugenoti …) in druge zgoraj omenjene asketske protestante je bilo v skladu s protestantsko delovno etiko ničvredno, če je vernik počival na lastnini in užival bogastvo.
Pridobljeno bogastvo je moral varčni vernik usmerjati nazaj v proizvodnjo. Posledica tega delovanja je bila kopičenje (akumulacija) kapitala, kar je ugodno vplivalo na razvoj kapitalizma, zlasti na Nizozemskem ter v Angliji in Severni Ameriki (ZDA).
Kapitalizma si seveda niso izmislili protestanti. Domovina zgodnjega kapitalizma je Italija – na severu Apeninskega polotoka (Benetke in Genova) in v Toskani se je v 12. stoletju začelo razvijati kapitalistično gospodarstvo.
V Italiji so bili postavljeni temelji vseh glavnih institucij kapitalizma: bančništvo, dvojno knjigovodstvo, pojem kapitala, koncept podjetja (kompanija) …
Ko je Luther 31. oktobra 1517 po legendi na vrata cerkve v nemškem mestu Wittenberg pribil list s 95 tezami, v katerih je ostro nasprotoval prodajanju odpustkov, je v resnici nastopil zoper zgodnji kapitalizem bogate in napredne Italije (in Slovencem zaradi dneva reformacije čez nekaj stoletij dal še en dela prost dan).
Luthru je šlo zlasti v nos, da je šel denar od odpustkov v gradnjo bazilike svetega Petra v Rimu. Italijani so se po drugi strani zavedali znane misli, da ko gre dobro gradbeništvu, gre dobro vsemu gospodarstvu. In gradnje cerkva so dajale kruh številnim gradbenikom.
Ko je Luthru njegov pokrovitelj in zaveznik, saški volilni knez, podaril delnice rudarskih podjetij (nem. kuxen) v vrednosti takratnih 300 guldnov, jih je z gnusom zavrnil, češ da noče nič imeti s finančnimi špekulacijami.
Napaka pa bi bila, če bi zaradi tega na Luthra gledali kot na nekakšno ikono demokratičnega socializma, ki bi – če bi živel dandanes – protestiral na Wall Streetu proti borznim mešetarjem in bogatašem ter nosil transparent: Mi smo 99 odstotkov. Luther je bil namreč zaveznik nemškega plemstva, vladajočega sloja v takratni družbi.
Vsekakor pa niti Weber v Luthru ali njegovem luteranstvu ni videl spodbujevalca kapitalističnega razvoja. Zanj je bil precej pomembnejši drugi reformator, francoski teolog Jean Calvin. Ta je v Ženevi oblikoval skoraj nekakšno teokratsko mestno državico in postavil temelje kalvinizma.
Njegov nauk so sprejeli Nizozemci, Škoti ter številni Angleži in Francozi. Kalvinizem se je širil tudi na Ogrsko (Madžari so imeli kalvinizem rajši kot nemško luteranstvo), zlasti med plemstvom. Nekaj sto kalvinistov živi tudi v Sloveniji – predvsem v prekmurski vasici Motvarjevci.
Osrednji del Calvinovega krščanstva je nauk o milostni izvoljenosti: Bog je le nekaj ljudi izbral za večno življenje, drugim pa namenil večno smrt. Ta patetično nečloveški nauk, kot pravi Weber, je kalviniste pripeljal v stanje nenehnega samospraševanja, ali spadajo med izbrane oziroma izvoljene. To samospraševanje pa je po Webrovem mnenju kalviniste sililo v potrjevanje svoje izvoljenosti prek asketskega poklicnega dela. Čeprav je Calvin trdil, da ni zunanjih znakov, kateri človek je izbran in kateri ne, se je pozneje štelo, da je prav gospodarska uspešnost eden od teh znakov.
Toda vzpon prej revnega severa stare celine nad prej bogatim sredozemskim jugom je predvsem posledica velikih sprememb po odkritju Amerike (ki so jo ironično odkrivali predvsem italijanski pomorščaki), ki so pripomogla k počasnemu gospodarskemu nazadovanju zgodnjekapitalistične Italije.
In tudi dejstvo, na katerega opozarja zgodovinar Norman Davies, da so imele prav nekatere protestantske države najbogatejša nahajališča premoga (Velika Britanija, Prusija), je pripomoglo k temu, da so v 19. stoletju, v času razmaha industrijske revolucije, te protestantske države postale še bogatejše.
Kako revne so bile takrat skandinavske države, pove podatek, da so še v 60. letih 19. stoletja ljudje na severu Švedske in zlasti na Finskem množično umirali od lakote zaradi slabih letin, oblasti pa niso imele denarja, da bi uvozile hrano iz drugih delov Evrope.
To, da je določena dežela protestantska, torej še ne pomeni, da bo samoumevno postala bogata oziroma da je bogata. Biti Skandinavec je takrat pomenilo biti reven. Toliko reven, da nimaš niti za hrano. Švedska je pozneje obogatela zaradi lesa in železove rude, Norvežani se zdaj kopajo v denarju zaradi odkritja nafte.
V Švici na primer, ki je bila ena od žarišč protestantske misli, so večinsko protestantska mesta Basel, Ženeva in Zürich res zelo bogata, toda večinsko katoliški kanton Zug je drugi najbogatejši kanton – pred njim je le Basel, za njim pa med drugim tudi nekdaj Calvinova Ženeva.