Kaj potrebuješ, če hočeš obogateti?

Eden od utemeljiteljev sociologije, Nemec Max Weber, je leta 1905 dvignil veliko prahu, ko je v svojem delu Protestantska etika in duh kapitalizma razvil tezo o veliki vlogi asketskega protestantizma v zgodovini kapitalističnega razvoja.

Asketski protestantizem in kapitalizem Reformacija je širila kapitalistični duh po svetu, ki pa je obstajal že prej, je zapisal Weber. Ta je med zgodovinske nosilce asketskega protestantizma štel kalvinizem iz 17. stoletja, pietizem, metodizem in sekte, ki so se razvile iz prekrščevalskih gibanj.

Za kalviniste (angleški puritanci, škotski prezbiterijanci, francoski hugenoti …) in druge zgoraj omenjene asketske protestante je bilo v skladu s protestantsko delovno etiko ničvredno, če je vernik počival na lastnini in užival bogastvo.

Pridobljeno bogastvo je moral varčni vernik usmerjati nazaj v proizvodnjo. Posledica tega delovanja je bila kopičenje (akumulacija) kapitala, kar je ugodno vplivalo na razvoj kapitalizma, zlasti na Nizozemskem ter v Angliji in Severni Ameriki (ZDA).

Italija – domovina kapitalizma Te Webrove teze so naletele na številne kritike, med drugim so jim ostro nasprotovali marksisti. Čeprav Weber ni trdil, da so si kapitalizem izmislili protestanti, si je njegove teze tako razlagala večina – Webrovi privrženci in nasprotniki.

Kapitalizma si seveda niso izmislili protestanti. Domovina zgodnjega kapitalizma je Italija – na severu Apeninskega polotoka (Benetke in Genova) in v Toskani se je v 12. stoletju začelo razvijati kapitalistično gospodarstvo. V Italiji so bili postavljeni temelji vseh glavnih institucij kapitalizma: bančništvo, dvojno knjigovodstvo, pojem kapitala, koncept podjetja (kompanija) … Revna Luthrova Nemčija proti bogati Italiji Cvetoča kapitalistična Italija – ki je svet obogatila tudi z renesanso (sl. preporodom) in humanizmom – je bila na primer v 16. stoletju dvesto let pred vsemi svojimi sosedi, še najmanj, nekaj več kot sto let, je za Italijo zaostajala Francija, poudarja slavni francoski zgodovinar Fernand Braudel.

Ko je Luther 31. oktobra 1517 po legendi na vrata cerkve v nemškem mestu Wittenberg pribil list s 95 tezami, v katerih je ostro nasprotoval prodajanju odpustkov, je v resnici nastopil zoper zgodnji kapitalizem bogate in napredne Italije (in Slovencem zaradi dneva reformacije čez nekaj stoletij dal še en dela prost dan).

Luthru je šlo zlasti v nos, da je šel denar od odpustkov v gradnjo bazilike svetega Petra v Rimu. Italijani so se po drugi strani zavedali znane misli, da ko gre dobro gradbeništvu, gre dobro vsemu gospodarstvu. In gradnje cerkva so dajale kruh številnim gradbenikom.

Luther sovraži bogataše in delničarstvo Nemškega reformatorja nikakor ni mogoče razlagati kot preroka kapitalizma. Razdražljivi Luther se je namreč hudoval tudi nad takrat najbogatejšem Evropejcem, katoliškim trgovcem in bančnikom Jakobom Fuggerjem iz Augsburga, češ da ni po božji volji, da ima en človek toliko bogastva.

Ko je Luthru njegov pokrovitelj in zaveznik, saški volilni knez, podaril delnice rudarskih podjetij (nem. kuxen) v vrednosti takratnih 300 guldnov, jih je z gnusom zavrnil, češ da noče nič imeti s finančnimi špekulacijami.

Napaka pa bi bila, če bi zaradi tega na Luthra gledali kot na nekakšno ikono demokratičnega socializma, ki bi – če bi živel dandanes – protestiral na Wall Streetu proti borznim mešetarjem in bogatašem ter nosil transparent: Mi smo 99 odstotkov. Luther je bil namreč zaveznik nemškega plemstva, vladajočega sloja v takratni družbi.

Jean Calvin – protestantski tekmec Martina Luthra Ko je leta 1524 izbruhnil veliki nemški kmečki upor, je začetnik reformacije podprl plemstvo in upravičeval krvavo zatrtje vstaje kmetov, ki so takrat predstavljali veliko večino v družbi. Luther pa je sovražil tudi Jude in pravnike. Misel Pravnik je slab kristjan (v nem. Ein Jurist, ein schlechter Christ), naj bi bila njegova.

Vsekakor pa niti Weber v Luthru ali njegovem luteranstvu ni videl spodbujevalca kapitalističnega razvoja. Zanj je bil precej pomembnejši drugi reformator, francoski teolog Jean Calvin. Ta je v Ženevi oblikoval skoraj nekakšno teokratsko mestno državico in postavil temelje kalvinizma.

Njegov nauk so sprejeli Nizozemci, Škoti ter številni Angleži in Francozi. Kalvinizem se je širil tudi na Ogrsko (Madžari so imeli kalvinizem rajši kot nemško luteranstvo), zlasti med plemstvom. Nekaj sto kalvinistov živi tudi v Sloveniji – predvsem v prekmurski vasici Motvarjevci.

Kdo je izbran in kdo pogubljen? Weber ni trdil, da je Calvin dejansko želel spodbujati kapitalistično gospodarstvo (ne nazadnje bi to težko pričakovali od človeka, ki je dejal, da je ljudstvo poslušno Bogu, samo dokler je revno), ampak da je bila to nekako nehotena posledica njegovega nauka.

Osrednji del Calvinovega krščanstva je nauk o milostni izvoljenosti: Bog je le nekaj ljudi izbral za večno življenje, drugim pa namenil večno smrt. Ta patetično nečloveški nauk, kot pravi Weber, je kalviniste pripeljal v stanje nenehnega samospraševanja, ali spadajo med izbrane oziroma izvoljene. To samospraševanje pa je po Webrovem mnenju kalviniste sililo v potrjevanje svoje izvoljenosti prek asketskega poklicnega dela. Čeprav je Calvin trdil, da ni zunanjih znakov, kateri človek je izbran in kateri ne, se je pozneje štelo, da je prav gospodarska uspešnost eden od teh znakov.

Odkritje Amerike in italijansko nazadovanje Glede na to, da so protestantske države, zlasti tiste, v katerih so imeli pomembno vlogi kalvinistični protestanti (Nizozemska, Anglija, ZDA …), pozneje dobile glavno gospodarsko moč, se je to zdelo kot potrditev Webrovih tez.

Toda vzpon prej revnega severa stare celine nad prej bogatim sredozemskim jugom je predvsem posledica velikih sprememb po odkritju Amerike (ki so jo ironično odkrivali predvsem italijanski pomorščaki), ki so pripomogla k počasnemu gospodarskemu nazadovanju zgodnjekapitalistične Italije.

In tudi dejstvo, na katerega opozarja zgodovinar Norman Davies, da so imele prav nekatere protestantske države najbogatejša nahajališča premoga (Velika Britanija, Prusija), je pripomoglo k temu, da so v 19. stoletju, v času razmaha industrijske revolucije, te protestantske države postale še bogatejše.

Finska – najrevnejša evropska dežela druge polovice 19. stoletja Na drugi strani so bile na primer protestantske oziroma luteranske skandinavske dežele dolgo časa revne. Švedska in še zlasti Norveška so bile dežele, od koder so ljudje trumoma odhajali s trebuhom za kruhom v Ameriko.

Kako revne so bile takrat skandinavske države, pove podatek, da so še v 60. letih 19. stoletja ljudje na severu Švedske in zlasti na Finskem množično umirali od lakote zaradi slabih letin, oblasti pa niso imele denarja, da bi uvozile hrano iz drugih delov Evrope.

To, da je določena dežela protestantska, torej še ne pomeni, da bo samoumevno postala bogata oziroma da je bogata. Biti Skandinavec je takrat pomenilo biti reven. Toliko reven, da nimaš niti za hrano. Švedska je pozneje obogatela zaradi lesa in železove rude, Norvežani se zdaj kopajo v denarju zaradi odkritja nafte.

Superbogataši in protestantska etika Res je, da so bili številni najbogatejši Zemljani zlasti v 19. stoletju in začetku 20. stoletja protestanti (baptist John D. Rockefeller, reformista Cornelius Vanderbilt in John Jacob Astor, anglikanec Henry Ford, prezbiterijanec Andrew Carnegie …). To bi lahko tudi razlagali kot potrditev teze o protestantski delovni etiki, ki je pot v osebno bogastvo. Koliko je pridobljeno bogastvo posamezne osebe posledica nekakšne protestantske delovne etike, koliko pa drugih dejavnikov, lahko ugotavljamo in razglabljamo, tudi če prebiramo lestvice najbogatejših – na primer Managerjevo lestvico stotih najbogatejših Slovencev (prihodnji teden bo ta revija objavila, kdo so letos najbogatejši Slovenci).

Katoliški kanton Zug bogatejši od kalvinistične Ženeve Toda krščanska delovna etika temelji že na misli svetega Pavla: "Kdor noče delati, naj tudi ne je". Tudi v Nemčiji sta zdaj katoliška Bavarska in delno katoliški, delno protestantski (pietistični) Baden-Württemberg bogatejša od protestantskih severnih zveznih dežel.

V Švici na primer, ki je bila ena od žarišč protestantske misli, so večinsko protestantska mesta Basel, Ženeva in Zürich res zelo bogata, toda večinsko katoliški kanton Zug je drugi najbogatejši kanton – pred njim je le Basel, za njim pa med drugim tudi nekdaj Calvinova Ženeva.