Zgodba o deželi, ki je s kapitalizmom prerodila svet

Novi italijanski predsednik vlade Matteo Renzi iz vrst levosredinske Demokratske stranke napoveduje boj z birokracijo, zmanjševanje javnega dolga in visoke brezposelnosti ter davčno reformo.

Vrnitev obdobja nestabilnih vlad Glede na to, da je Renzi po letu 2011 že tretji italijanski premier, po tehnokratu Mariu Montiju in Enricu Letti, je to po odhodu Silvia Berlusconija spet vrnitev Italije, kjer se predsedniki vlad menjavajo kot po tekočem traku.

Hitro menjavanje premierjev, mafija, nenehne stavke, nogometna strast, rojstni kraj fašizma, dežela mode in umetnosti … Vse to so dejstva, značilnosti in stereotipi, ki jih povezujejo z deželo v obliki škornja.

Dežela, ki je svetu dala kapitalizem, renesanso in humanizem Italija pa je tudi domovina kapitalizma. Prav v severni Italiji (Benetke in Genova) in Toskani se je v 12. stoletju začelo razvijati kapitalistično gospodarstvo. Na Apeninskem polotoku so bili postavljeni temelji vseh glavnih institucij kapitalizma: bančništvo, dvojno knjigovodstvo, pojem kapitala, koncept podjetja (kompanija) …

Cvetoča kapitalistična Italija – ki je svet obogatila tudi z renesanso (sl. preporodom) in humanizmom – je bila na primer v 16. stoletju dvesto let pred vsemi svojimi sosedi, še najmanj – nekaj več kot sto let – je za Italijo zaostajala Francija.

Z odkritjem novega sveta pa so središče mednarodnega kapitalističnega gospodarstva postale dežele ob Atlantskem oceanu, Italija pa je zdrsnila na obrobje. Ironija usode je, da so prav Italijani – s svojimi pomorščaki in denarjem, s katerim so financirali države ob Atlantiku – sami spodjedli svojo prednost.

Italija iz središča zdrsne na obrobje Potem ko je Italija zdrsnila na obrobje, se nikoli ni več povzpela na sam vrh, tudi po svoji združitvi leta 1861 ne, saj je bila dosti revnejša od svojih severnih sosed. Še zlasti je bil zaostal in reven t. i. mezzogiorno, torej jug italijanskega škornja ter oba otoka, Sicilija in Sardinija.

Velik gospodarski razcvet je Italija doživela po drugi svetovni vojni v času italijanskega gospodarskega čudeža v letih 1950–1963 (il miracolo economico), ko je bila povprečna letna gospodarska rast 5,8-odstotna. Med letoma 1964 in 1973 je bila rast petodstotna.

Povojna italijanska rast do leta 1973, ko je izbruhnila naftna kriza, je bila tako druga najvišja v Evropi, pred njo je bila le Zvezna republika Nemčija (ZRN), v svetovnem merilu pa jo je prehitevala še Japonska. Italija je zdaj šesto največje gospodarstvo na svetu, četrto največje v Evropi in tretje največje v evroobmočju.

Velika razlika v razvitosti med severom in jugom Italija je bila sicer še vedno dežela emigrantov, vendar so se južni Italijani vse bolj selili znotraj Italije. Med letoma 1955 in 1971 se je znotraj države preselilo devet milijonov ljudi, večinoma z revnega juga na industrijsko razvit sever.

Razlike v razvitosti med severom in jugom Italije se tudi v času gospodarskega čudeža niso zmanjšale. Najrevnejša italijanska statistična regija Kampanja ima na primer po podatkih Eurostata le 64 odstotkov EU-povprečja glede BDP na prebivalca.

Za primerjavo: statistična regija Vzhodna Slovenija ima 69 odstotkov povprečja EU (bogatejša je od štirih italijanskih južnih regij), Zahodna Slovenija pa 100 odstotkov (bogatejša je od devetih italijanskih regij, tudi od Umbrije v osrednji Italiji).

Najbogatejša je nemško govoreča Južna Tirolska Najbogatejše italijanske statistične regije ležijo na severu, zlasti so bogate alpske regije: Lombardija ima 132 odstotkov povprečja EU, francosko govoreča Valle d'Aosta 133 odstotkov povprečja EU, nemško govoreča regija Bozen, ki je najbogatejša italijanska regija, pa ima 146 odstotkov povprečja EU.

Poleg razlik med severom in jugom je italijanska "bolezen" tudi velik javni dolg. Italija je bila dolgo evropska država z največjim javnim dolgom, zadnja leta pa jo je prehitela Grčija.

Med letoma 1994 in 2009 je bil italijanski javni dolg v povprečju 111 odstotkov BDP, nato se je povečeval, največji obseg naj bi po jesenski napovedi Evropske komisije dosegel letos, in sicer 134 odstotkov. Dolg naj bi zdaj zmanjšali, med drugim tudi s privatizacijo državnih podjetij in nepremičnin.

Italija zadolžena do vratu, Italijani pa imajo polne žepe denarja Zanimivo pa je, da dejstvo, da je Italija zadolžena do vratu, še ne pomeni, da so tudi državljani revni. Po podatkih raziskave Global Wealth Report 2013, ki jo je objavil nemški Allianz, so imeli Italijani leta 2012 v povprečju 45.770 evrov finančnega premoženja, kar je več od Avstrijcev – ti so imeli v povprečju 41.985 evrov finančnega premoženja.

Če upoštevamo še drugo premoženje, pa ima povprečen odrasel Italijan po raziskavi Credit Suisse Global Wealth Reporta 2013 178.615 evrov premoženja. To je okoli dvajset odstotkov nad povprečjem evroobmočja in na primer več kot v Nemčiji, kjer ima v povprečju odrasel Nemec 149 tisoč evrov premoženja.

Renzi bo imel lažje delo kot Letta, saj Italija, ki je bila dolgo v recesiji, počasi okreva. Po desetih zaporednih četrtletjih krčenja gospodarstva so imeli v zadnjem lanskem četrtletju znova rast, sicer skromnega 0,1 odstotka. Letos naj bi bila rast 0,7-odstotna, prihodnje leto pa 1,2-odstotna.

Po jesenski napovedi naj bi se znižala tudi brezposelnost. Če je bila decembra lani 12,7-odstotna (EU povprečje je 10,7 odstotka), naj bi se do leta 2015 malenkostno znižala na 12,1 odstotka.