umetna inteligenca
Sobota, 11. 10. 2025, 4.00
1 ura, 5 minut
Ko umetnost, vojska in umetna inteligenca hodijo z roko v roki
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,14
Valerija prihaja iz sveta umetnosti, raziskav in mednarodnih projektov, zdaj pa v Slovenski vojski odpira vprašanja etike in odgovorne rabe umetne inteligence. "Majhnost je lahko prednost – Slovenija je inovativna, agilna in povezana, zato lahko razvijemo svoje niše."
Ko je Valerija Zabret raziskovala umetne nevronske mreže, da bi bolje razumela umetno inteligenco, je ugotovila, da lahko ista načela uporabi tudi pri sebi: postopno učenje, ponavljanje, popravki in vztrajnost. V nekaj letih je preoblikovala navade in odnos do telesa ter izgubila več kot šestdeset kilogramov. "Ni šlo le za fizično spremembo, ampak za reprogramiranje miselnih procesov," pravi danes. Ta osebni preobrat jo je počasi privedel do vojske: najprej zaradi zanimanja za psihološke mehanizme odločanja, nato pa tudi skozi dejanska urjenja, kjer je disciplino iz osebne preobrazbe prenesla v povsem novo okolje.
Danes je višja vojaška uslužbenka na ministrstvu za obrambo, v umetnosti znana pod psevdonimom Valerie Wolf Gang. Je intermedijska umetnica, raziskovalka in pedagoginja, habilitirana kot asistentka profesorica na Univerzi v Novi Gorici, kjer uči sodobno umetnost in nove medije. Svoj svet opiše kot stalno prepletanje umetnosti, tehnologije, znanosti in družbe; zanimajo jo obogatena resničnost, umetna inteligenca (UI), transhumanizem, hibridno vojskovanje, psihološke operacije in vloga tehnologije pri oblikovanju prostora ter identitete. Prepričana je, da mora tehnologija človeka krepiti – ne nadomeščati.
Natov kompas: šest pravil za odgovorno rabo umetne inteligence
Že na začetku pogovora poudari: govori v osebni kapaciteti, iz strokovnih izkušenj, ne podaja uradnega stališča Slovenske vojske. Zato pa morda toliko bolj jasno zariše kompas, po katerem sama razmišlja. V ospredje postavlja Natovih šest načel odgovorne rabe umetne inteligence – zakonitost, odgovornost, razložljivost, zanesljivost, upravljivost in zmanjševanje pristranskosti. "Ta načela ne smejo ostati na papirju – morajo živeti na vsakem koraku raziskav, razvoja in uporabe. Za vojsko so etične smernice, ki zagotavljajo, da UI ostaja v službi človeka," pravi.
"Reprogramirala sem sebe, ko sem izgubila več kot šestdeset kilogramov – postopoma, z vztrajnostjo in popravki, kot se uči tudi umetna inteligenca. Danes podobna načela prenašam v vojsko: UI mora človeka krepiti, nikoli ga nadomeščati," pove Valerija.
Umetna inteligenca: orodje ali multiplikator?
Umetna inteligenca je lahko orodje – pomočnik pri analizi, odločitvah, vpogledu v kompleksne podatkovne tokove. A je lahko tudi multiplikator moči, ki spremeni dinamiko delovanja in omogoči, da majhen sistem z manj viri doseže več. "Slovenija je majhna, kar je prednost: imamo kakovostno znanje, agilnost in inovativnost. Če UI uporabimo strateško, lahko stojimo ob boku večjim," pravi Valerija, ki je pred uniformiranim življenjem več kot desetletje delala in predavala po Evropi in ZDA.
"Smiselna človeška kontrola je temelj. UI nikoli ne sme postati samostojen odločevalec – človek mora imeti zadnjo besedo in prevzeti odgovornost. Zaupanje pa se gradi postopoma, z razložljivimi sistemi, ki so jasni in razumljivi," pravi.
Inovacijsko vozlišče kot most
Ko govori o sodelovanju z domačimi projekti, kot sta Vega 2 in SLAIF, poudari civilno-vojaški preplet: "Najbolj inovativne rešitve nastanejo, ko se povežejo različni svetovi. Želela bi si, da bi se administrativni postopki skrajšali, da bi bilo sodelovanje še plodnejše."
V tem duhu v okviru Poveljstva za doktrino, razvoj, izobraževanje in usposabljanje (PDRIU) nastaja Innovation Hub – razvojno vozlišče kot most med vojsko, akademijo, raziskovalci in širšo družbo. "Gre za prostor eksperimentiranja in povezovanja najboljših praks," pravi. O prioritetnih projektih je po njenih besedah še prezgodaj govoriti, a v ospredju bodo rešitve, ki združujejo UI, nove tehnologije in rabo v vojaškem ter širšem družbenem kontekstu.
"Kot Slovenka sem prepričana, da imamo izjemno prednost, ker smo majhni, a hkrati zelo kakovostni. Imamo odlične študijske programe, predavatelje in raziskovalce, kar sem izkusila tudi sama, ko sem pred vstopom v vojsko več kot deset let delala in predavala po različnih državah. V teh mednarodnih izkušnjah sem se veliko naučila o svetu, a hkrati še bolj cenila Slovenijo. Zame je to dokaz, da lahko zgradimo razvojno vozlišče, ki bo povezovalo najboljše prakse in znanja ter ustvarjalo nove priložnosti," pove Valerija.
Etika umetne inteligence: brez človeka ni zaupanja
Ko pride do etike in prava, je njena linija jasna. Smiselna človeška kontrola je temelj: "UI ne sme postati samostojen odločevalec v kritičnih situacijah; človek mora imeti zadnjo besedo in odgovornost." Podobno vztraja pri razložljivosti: brez razumevanja odločitev ni zaupanja. "Zaupanje se gradi postopno: najprej z razložljivimi, enostavnejšimi sistemi, potem z bolj kompleksnimi. To je proces, v katerem skupaj rasteta tehnologija in ljudje."
"Pri poveljnikih je zaupanje vedno pogojeno z uporabniško izkušnjo. Če sistem večkrat pokaže, da je zanesljiv, če jim je razumljiv in če se jasno ve, da je človek tisti, ki ga nadzira, potem se tudi zaupanje krepi. To je proces, kjer tehnologija in ljudje rastemo skupaj," pove Valerija.
Izkušnje iz vojne v Ukrajini potrjujejo, da se sodobno bojevanje seli v informacijski in kibernetski prostor. "Največja lekcija je prilagodljivost. Improvizacija lahko rodi inovacijo – toda vedno v kombinaciji z etiko in nadzorom."
Proti smrtonosnim algoritmom: Slovenija kot etični korektor
V razpravah o smrtonosnih avtonomnih orožnih sistemih (LAWS – Lethal Autonomous Weapon Systems) vidi prostor za slovenski glas razuma. "Smo majhni in povezani, občutljivi za humanitarna vprašanja. Prepoved popolnoma avtonomnih smrtonosnih sistemov se mi zdi logičen korak – o uporabi sile mora odločiti človek," pravi. Ob tem izpostavi tudi trend, ki ga vidi po svetu: razvoj varnih internih jezikovnih modelov za delo z občutljivimi podatki. "Javni generativni modeli so odlični za raziskave, kreativnost in izobraževanje, niso pa primerni za tajne podatke. Interne, varne rešitve bodo ključne," doda – izkušnje iz umetniških in znanstvenih projektov so jo naučile, da je treba vzpostavljati ravnotežje med odprtostjo in zaščito občutljivih vsebin.
Cyber Range kot učilnica prihodnosti
Ko pride do operativne rabe umetne inteligence, sogovornica ne dvomi: protidronski sistemi, kibernetska obramba, obveščevalna analitika in logistika so štiri področja, kjer UI že danes prinaša otipljive koristi. "Protidronski sistemi so danes nuja – droni niso več eksotika, ampak realnost tudi v civilnem prostoru. Kibernetska obramba je temelj, saj so kibernetski napadi pogosto prvi signal sodobnega konflikta. Obveščevalna analitika pa z umetno inteligenco odpira ogromno možnosti pri razumevanju kompleksnih podatkovnih tokov," pojasnjuje.
Posebej poudari področje logistike, kjer vidi učbeniški primer, kako lahko umetna inteligenca postane multiplikator moči: "Omogoča boljše načrtovanje, hitrejše odzive in predvidevanje potreb. To je ena največjih priložnosti za majhno vojsko, kot je naša."
Pri tem izpostavi tudi Cyber Range Connect, okolje, kjer se lahko varno preizkuša scenarije brez ogrožanja realne infrastrukture. "To je izjemno dragoceno, saj nam omogoča eksperimentiranje in učenje. Moja osebna želja je, da bi ga še bolj uporabljali za scenarije, povezane z umetno inteligenco – od simulacij kibernetskih napadov, kjer UI pomaga pri obrambi, do zaznavanja anomalij, ki bi jih človek zlahka spregledal. Cyber Range je pravzaprav učilnica prihodnosti: prostor, kjer se združujeta tehnologija in človeška iznajdljivost, in to je ključ do varnega razvoja," pravi.
Civilno-vojaška sinergija: prihodnost slovenskih inovacij
Na vprašanje, kako vojska vključuje domače projekte, kot sta Vega 2 – nacionalni superračunalnik, ki omogoča vrhunske računske zmogljivosti za raziskave in razvoj umetne inteligence – in slovenski forum za umetno inteligenco (Slovenian Artificial Intelligence Forum – SLAIF), nacionalna platforma za povezovanje raziskovalcev, podjetij in države, odgovarja z načelnim prepričanjem: civilno-vojaško sodelovanje je nujno. "Slovenija je izjemno intelektualno sposobna; najbolj inovativne rešitve nastanejo, ko se povežejo različni svetovi.
Želela bi si, da se administrativni postopki skrajšajo, da bo sodelovanje še plodnejše. Na področju prediktivnega vzdrževanja v logistiki ostane pri načelu: o konkretnih projektih ne govori, vendar meni, da gre za področje z očitno praktično vrednostjo – prehod iz reaktivnega v proaktivno vzdrževanje lahko prihrani čas, stroške in vire, kar je za majhno državo z omejenimi viri dvojna prednost.
Ko umetnost sreča vojaško vajo
Slovenija je vključena v evropske programe, kot sta EDF in DIANA, ki povezujejo raziskovalce, industrijo in vojsko. "Pogosto podcenjujemo svoje potenciale, a v resnici smo na določenih področjih izjemni. Potrebujemo več poguma in samozavesti," poudarja.
Posebej blizu so ji simulacije ter tehnologije navidezne resničnosti (VR – Virtual Reality) in obogatene resničnosti (AR – Augmented Reality). Kot umetnica je s temi mediji ustvarjala nove izkušnje in pripovedi, danes pa jih vidi v povsem drugačnem kontekstu – kot učni pospeševalnik v vojaškem urjenju. Navidezna in obogatena resničnost vojakom omogočata, da vadijo v varnem, a hkrati realističnem okolju brez nevarnosti za življenje. Pomembno dopolnilo k temu so haptične tehnologije, ki dodajo telesno komponento – občutek dotika in gibanja –, kar je ključno za celostno učenje. "To niso orodja, ki bi nadomeščala klasično urjenje, ampak ga dopolnjujejo in krepijo. Fascinantno je, da nekaj, kar sem kot umetnica uporabljala za ustvarjanje novih izkušenj, danes pomaga graditi kompetence in pripravljenost vojakov," pojasnjuje.
Simulatorjev bo v prihodnje v Slovenski vojski še več, saj gre za eno najučinkovitejših poti do varnega in kakovostnega treninga. Valerija ob tem poudarja, da je pomembno tudi domače sodelovanje: veseli jo, da na tem področju dobro sodelujejo s slovenskimi podjetji, ki s tem dobijo priložnost za rast in vstop na mednarodne trge. "V zadnjih desetletjih je bilo veliko velikih podjetij prodanih tujim lastnikom – želim si, da bi jih več ostalo v naši lasti. Tudi tukaj vidim priložnost za domača podjetja," dodaja.
Lekcija iz Ukrajine: ko UI iz laboratorija prestopi na fronto
Ko govori o vojni v Ukrajini, poudari, da se svet danes uči v realnem času, kaj pomeni sodobno bojevanje. "Vojna ne poteka več samo na fizičnem bojišču, ampak tudi v informacijskem prostoru, v kibernetskem prostoru in prek tehnologij, kot so droni in umetna inteligenca. Ena ključnih lekcij je, da moramo biti agilni, se znati hitro prilagoditi, povezovati in učiti." Slovenske vaje in postopki zato vse bolj vključujejo poudarke na kibernetski obrambi, protidronskih sistemih in fleksibilnosti pri odločanju.
V prihodnost gleda optimistično: čez od pet do deset let si predstavlja Slovensko vojsko, ki bo umetno inteligenco uporabljala premišljeno in odgovorno – kot multiplikator moči, ki majhni državi omogoča večjo učinkovitost, hkrati pa ohranja človečnost in etičnost.
Še posebej jo je pretresla hitrost, s katero v Ukrajini umetna inteligenca prehaja iz laboratorija na fronto. "To je fascinantno in hkrati zelo skrb vzbujajoče. Improvizacija odpira vrata inovaciji, a v vojaškem prostoru mora biti vedno uokvirjena z odgovornostjo in nadzorom, sicer lahko zdrsnemo v kaos."
Valerija opozori, da je treba načela odgovorne rabe UI vključevati že vnaprej, še preden se pojavijo krizne situacije. Pri tem vleče vzporednice iz umetnosti: improvizacija je tam pogosto vir novih rešitev, v vojski pa lahko postane učinkovita samo, če jo spremljajo jasni okvirji in etični kompas.
Slovenska industrija: niša namesto mase
Ko govori o sodelovanju in industriji, poudarja, da je prihodnost Slovenije v nišnih rešitvah, kjer se srečata agilnost in interdisciplinarnost. Največ priložnosti vidi v kibernetski varnosti, obdelavi podatkov, naprednih algoritmih za obveščevalno analitiko, logistiki in simulacijah. "Slovenija je majhna, kar pomeni, da se lahko hitro povežemo med industrijo, akademskim okoljem in vojsko. To je naša prednost – ni se treba odločati za količino, ampak za kakovost in nišne rešitve, ki jih lahko ponudimo v evropskem in Natovem prostoru," pravi.
Ob tem opozarja, da je Slovenija že naredila prve korake v EDF (European Defence Fund), ki financira raziskovalne in razvojne projekte na področju obrambe in varnosti, ter v DIANA (Defence Innovation Accelerator for the North Atlantic), Natovem pospeševalniku inovacij, ki povezuje startupe, industrijo in vojsko ter omogoča testiranje tehnologij v realnih pogojih. "Takšni programi so priložnost, da povežemo domače znanje z evropskim in Natovim okoljem. Imamo dovolj talentov, ki lahko tekmujejo z najboljšimi. Manjka nam le več poguma in samozavesti – Slovenci pogosto podcenjujemo svoje potenciale," pravi in dodaja, da bi morali znati bolj jasno pokazati in pohvaliti tisto, kar delamo dobro.
Karierne poti: "UI-častniki"
Osrednje vprašanje prihodnosti so kadri. "Umetna inteligenca ni več oddaljena eksotika; to je realnost vsakega dne," pravi. Zato se v Slovenski vojski že razvijajo nove vsebine in kurikulumi, ki bodo del obveznih usposabljanj. Na eni strani gre za osnovno pismenost, ki jo potrebujejo vsi vojaki in častniki – razumevanje priložnosti in nevarnosti, ki jih prinaša UI. Na drugi strani pa so potrebna specializirana izobraževanja za tiste, ki bodo z njo neposredno delali.
"Vojna v Ukrajini nas uči v realnem času. Ne poteka več le na bojišču, ampak tudi v informacijskem in kibernetskem prostoru. Največja lekcija je prilagodljivost – sposobnost, da se hitro odzoveš in iz improvizacije narediš inovacijo," opozori.
Pri tem poudarja, da verjame v izkustveno učenje – prakso, simulacije, poskuse – saj samo teorija ne zadostuje. Na vprašanje o posebni karierni poti "UI-častnikov" pojasni, da ideja sicer obstaja, a sistem še ni pripravljen na takšno specializacijo. V prihodnje pa se bo gotovo pojavila potreba po kadrih, ki bodo združevali tehnično znanje, kritično mišljenje in razumevanje širšega družbenega in etičnega konteksta. "UI-častniki" tako niso le programerji, ampak bodo morali postati most med tehnologijo, strategijo in odgovornostjo.
Vizija: multiplikator moči, ne nadomestek človeka
Kam torej naprej? Valerija vidi kombinacijo: sledenje velikim zaveznikom v Natu in EU, hkrati pa slovenske niše, kjer majhnost postane prednost. "Umetna inteligenca naj bo multiplikator moči, a vedno z ohranjeno človečnostjo in etičnostjo." In tu se krog sklene pri njej sami. O tehnologiji najraje govori skozi človeka – skozi lastno izkušnjo. "Mogoče je povezati svetove – umetnost in tehnologijo, znanost in vojsko, osebno in profesionalno rast. Prihodnost pripada tistim, ki se znajo učiti, prilagajati in povezovati."
