Robert Golob
Sreda, 16. 7. 2025, 6.04
6 ur, 51 minut
Civilna odpornost, infrastruktura in industrija so nova varnostna resničnost
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,76
"Nato deluje na podlagi konsenza, zaradi česar ima vsaka članica pravico veta. V praksi to pomeni, da so med nedavnimi pogajanji o besedilu deklaracije morale tudi tiste zaveznice, ki so sicer najbolj naklonjene obsežnemu in hitremu dvigu obrambnih izdatkov, upoštevati poglede in skrbi drugih. Dogovor o strateškem pregledu zavez leta 2029 zato predstavlja ključen kompromis in pomemben dosežek skupine zaveznic – med njimi Slovenije – ki so si aktivno prizadevale za bolj uravnotežen dokument," je poudaril Benedejčič.
Odpornost civilnih sistemov, zaščita kritične infrastrukture in povezovanje industrijskih zmogljivosti z obrambnimi potrebami postajajo nepogrešljiv del sodobnih varnostnih strategij. V intervjuju za naš medij je veleposlanik dr. Andrej Benedejčič, stalni predstavnik Republike Slovenije pri zvezi Nato v Bruslju, pojasnil, da je celosten pristop k obrambi, varnosti in odpornosti, ki ga zagovarja Slovenija, zdaj posvojila tudi zveza Nato. To se odraža tudi v sprejeti Resoluciji o dolgoročnem razvoju Slovenske vojske do leta 2040, ki kot eno od prednostnih nalog izpostavlja krepitev nacionalne industrijske in tehnološke baze ter vlaganja v raziskave, razvoj in inovacije, s ciljem vzpostavitve čim bolj samooskrbnega in odpornega obrambnega ekosistema.
Slovenija je tik pred vrhom v Haagu sprejela Resolucijo o dolgoročnem razvoju Slovenske vojske do leta 2040, ki že letos predvideva dva odstotka BDP za obrambo. Kako pomembna je bila ta pravočasna uskladitev z zavezniškimi smernicami – ali po vašem mnenju krepi verodostojnost Slovenije v zavezništvu?
Šlo je za zelo pomembno potezo slovenske strani, ki je bistveno prispevala k temu, da je bil vrh zveze Nato v Haagu uspešen. Zdaj se sicer veliko omenja neke druge številke, ampak spregledan dosežek nedavnega srečanja zavezniških voditeljev je v tem, da bodo vse članica Nata še letos izpolnile valižansko zavezo iz leta 2014. Po njej bi morale zaveznice doseči mejnik dva odstotka BDP za obrambne izdatke že leta 2024, vendar niti do lanskega vrha v Washingtonu to ni uspelo vsem.
"Slovenija ima bogato tradicijo na področju obrambne industrije. Naj samo spomnim na obdobje bivše Jugoslavije, ki je bila usmerjena v samostojno proizvodnjo oborožitve, kar je pomenilo tudi razvoj domačih rešitev. Slovenski inženirji in slovenska podjetja so bili tako aktivno vključeni v raziskave in razvoj novih tehnologij, med drugim tudi podmornic, kot je P-913 Zeta, ki si jo danes lahko ogledamo v Parku vojaške zgodovine v Pivki," pravi Benedejčič.
Ena od teh držav je bila tudi Slovenija, kjer smo ta cilj nameravali doseči nekoliko kasneje. Vendar je že v drugi polovici lanskega leta postalo jasno, da bodo potrjeni načrti za obrambo zavezniškega ozemlja, še posebej njegovega vzhodnega krila, zahtevali drugačno dinamiko. Posledično so se tako Španija kot Luksemburg, na koncu pa tudi Belgija in Kanada, odločili dvigniti obrambne izdatke. Slovenski pristop je bil poseben v tem smislu, da je bil najbolj transparenten, saj je edini šel skozi predhodno parlamentarno preverbo.
Na vrhu so članice sprejele zavezo o postopnem zviševanju obrambnih izdatkov do pet odstotkov BDP – s poudarkom na 3,5 odstotka za osnovne zmogljivosti in 1,5 odstotka za širšo civilno varnost. Slovenija je napovedala razdelitev dva odstotka + 1,5 odstotka + 1,5 odstotka. Kaj ta formula pomeni za nas?
Formula predvsem priča o tem, da je celosten pristop k obrambi, varnosti in odpornosti, ki ga zagovarja slovenska stran, posvojila tudi zveza Nato. To je sicer postalo jasno že marca letos, v okviru redne zavezniške vaje kriznega upravljana, CMX 2025, ko je do dejanskega kinetičnega udara prišlo šele na njen zadnji dan. Pred tem pa smo se zavezniške države morale soočati s stopnjevanimi hibridnimi napadi na energetsko infrastrukturo, komunikacijska vozlišča in transportne poti.
Dokončna sestava formule bo na koncu odvisna od pregleda sprejetih zavez leta 2029, ko se bo preučila potreba po nadaljnji dinamiki rasti obrambnih izdatkov, kot tudi razmerja med obema stebroma. Nekateri že zdaj menijo, da lahko pride do znižanja in rebalansiranja v smislu en odstotek za širše in tri odstotke za jedrne obrambne izdatke. V vsakem primeru bomo v okviru slednjih posebno pozornost že zdaj posvetili kategorijam, kot so nacionalna vojaška gradnja in stroški države gostiteljice, torej tistim jedrnim izdatkom, ki niso samo orožje in oprema.
Nova finančna struktura odpira priložnosti tudi za slovensko obrambno industrijo, raziskovalne ustanove in inovacije – zlasti na področju dvojne rabe. Kako lahko Slovenija ta potencial dolgoročno strateško razvije?
Slovenija ima bogato tradicijo na področju obrambne industrije. Naj samo spomnim na obdobje bivše Jugoslavije, ki je bila usmerjena v samostojno proizvodnjo oborožitve, kar je pomenilo tudi razvoj domačih rešitev. Slovenski inženirji in slovenska podjetja so bili tako aktivno vključeni v raziskave in razvoj novih tehnologij, med drugim tudi podmornic, kot je P-913 Zeta, ki si jo danes lahko ogledamo v Parku vojaške zgodovine v Pivki.
Sicer pa imena slovenskih podjetij, ki so sodelovala pri tem in podobnih projektih, na primer Iskra, Gorenje, Fotona, TAB, IMT, TAM, železarni Jesenice in Ravne, pričajo o tem, da se je že takrat v okviru obrambne industrije prepletala civilna in vojaška proizvodnja. To je seveda dobra popotnica za danes. Tem bolj v luči dejstva, da se je Grozd slovenske obrambne industrije, ki je leta 2009 začel delovati s samo 16 člani, danes razširil na že več kot sto podjetij, kar priča o velikem potencialu.
Zato je tako pomembno, da nedavno sprejeta Resolucija o splošnem dolgoročnem programu razvoja in opremljanja Slovenske vojske do leta 2040 jasno in nedvoumno izpostavlja krepitev nacionalne industrijske in tehnološke baze kot sestavnega dela razvoja obrambnega sistema in sposobnosti. Z novo finančno strukturo se bodo namreč povečala tudi sredstva za raziskave, razvoj, inovacije in kadre, s ciljem vzpostavitve primernega in čim bolj samooskrbnega obrambnega ekosistema.
Sicer pa izpolnjevanje sprejetih zavez do zavezništva predstavlja le del obrambnih vlaganj. Odgovore na sodobne grožnje bo Slovenija namreč iskala tudi z razvojem naprednih zmogljivosti na tehnološko zahtevnih področjih in s spodbujanjem projektov za dvojno uporabo. Zato je prihajajoči prvi Mednarodni sejem in konferenca obrambne industrije SIDEC 2025 v Celju oktobra letos tako dobrodošel, saj bo najbolj nazorno prikazal razpon in večplastnost obrambne tehnologije nove generacije.
Leta 2029 je predviden strateški pregled zavez. Je to mehanizem prilagodljivosti ali predvsem orodje za notranjo kohezijo znotraj zavezništva – in kakšno priložnost to prinaša za Slovenijo?
Nato deluje na podlagi konsenza, zaradi česar ima vsaka članica pravico veta. V praksi to pomeni, da so med nedavnimi pogajanji o besedilu deklaracije morale tudi tiste zaveznice, ki so sicer najbolj naklonjene obsežnemu in hitremu dvigu obrambnih izdatkov, upoštevati poglede in skrbi drugih. Dogovor o strateškem pregledu zavez leta 2029 zato predstavlja ključen kompromis in pomemben dosežek skupine zaveznic – med njimi Slovenije – ki so si aktivno prizadevale za bolj uravnotežen dokument.
Ta t. i. varovalka pomeni, da se bo razprava, ki smo jo imeli na ravni stalnih predstavnikov v Bruslju pred vrhom v Haagu, čez štiri leta ponovila. Takrat se bo tudi ocenilo, kako uspešne so bile zavezniške države pri izpolnjevanju svojih ciljev zmogljivosti z razpoložljivimi sredstvi. Od tega, kot tudi od takratnega strateškega okolja, bo tudi odvisno, kakšna, če sploh, bo nadaljnja krivulja naraščanja obrambnih izdatkov in kakšno bo eventualno razmerje med jedrnimi in širšimi vlaganji.
Premier Golob je na vrhu zasedanja v Haagu poudaril, da ima Slovenija enega najbolj razvitih sistemov civilne zaščite v zavezništvu. Kako pomembne so te zmogljivosti za kolektivno varnost – jih Nato že obravnava kot enakovreden del skupnih prizadevanj?
Da. Deklaracija vrha je glede tega zelo jasna, saj v istem odstavku ne omenja le obrambnih izdatkov po obstoječi definiciji, temveč zdaj tudi širša, z obrambo in varnostjo povezana vlaganja. Ta pa se med drugim nanašajo na zaščito ključne infrastrukture, obrambo omrežij, inovacije in obrambno industrijo, kot tudi – civilno pripravljenost in odpornost. Celoten seznam je sicer še daljši, potrjen pa je bil na nedavnih pogajanjih, ki so pred vrhom v Haagu potekala na sedežu zavezništva.
Zmogljivosti dvojne rabe – kot so vojaške bolnišnice, strateška infrastruktura in digitalna omrežja – postajajo vse pomembnejši del sodobne varnostne arhitekture. Je ta trend predvsem odziv na širitev varnostnih izzivov ali kaže na to, da se meja med civilno in vojaško sfero postopoma prepleta?
Po eni strani se soočamo z novimi izzivi, po drugi pa se zgledujemo po preverjenih rešitvah iz preteklosti. Zavezniške države so bile namreč med hladno vojno bolje pripravljene ne le v smislu konvencionalne obrambe Evrope, temveč tudi odpornosti lastnih družb. To pomeni, da so se zavedale potrebe po tem, da se tudi v najbolj zahtevnih razmerah ohranja neprekinjeno delovanje oblasti in zagotavlja osnovne storitve prebivalstvu ter civilno podporo obrambnim silam.
"Celosten pristop k obrambi, varnosti in odpornosti, ki ga zagovarja slovenska stran, posvojila tudi zveza Nato. To je sicer postalo jasno že marca letos, v okviru redne zavezniške vaje kriznega upravljana, CMX 2025, ko je do dejanskega kinetičnega udara prišlo šele na njen zadnji dan. Pred tem pa smo se zavezniške države morale soočati s stopnjevanimi hibridnimi napadi na energetsko infrastrukturo, komunikacijska vozlišča in transportne poti," pove Benedejčič.
Te ključne funkcije predstavljajo nacionalno odgovornost in obenem skupno zavezo na podlagi 3. člena Severnoatlantske pogodbe. Nanj se je po hladni vojni nekoliko pozabilo zaradi prepričanja, da sta na evroatlantskem območju dosežena trajna svoboda in mir, kot tudi zaradi posledičnega poudarka na ekspedicijskem delovanju zunaj zavezniških meja. Vendar pa je ruska invazija na Ukrajino stvari znova postavila na svoje mesto in tako je bil že leta 2022 ustanovljen Natov odbor za odpornost.
Ena od njegovih nalog je tudi spremljanje sposobnosti nacionalnih sistemov zavezniških držav za soočanja z večjim številom poškodovanih in ranjenih ter večjimi zdravstvenimi krizami. Pomembno je namreč, da so civilni zdravstveni sistemi pripravljeni na takšne potencialne izzive in da imajo na voljo zadostne količine medicinskih zalog. Prav vojaške bolnišnice pa so del tako imenovane nacionalne vojaške gradnje in zato se vlaganja v njih štejejo za jedrne obrambne izdatke.
Glede na rastoč pomen civilne odpornosti – bi bilo po vašem mnenju smiselno razviti skupne zavezniške mehanizme tudi na tem področju, podobno kot pri obrambnih programih?
Civilna odpornost je predvsem nacionalna odgovornost, ker pa je tako pomembna za nemoteno izvajanje kolektivne obrambe, je njena krepitev zdaj tudi stvar Nato zavez, kar med drugim jasno izhaja iz haaške deklaracije. Vloga zavezniških struktur pri tem je, da ocenjujejo raven pripravljenosti posameznih zaveznic na podlagi sedmih osnovnih kazalcev za nacionalno odpornost, ki se nanašajo na upravljanje, energetiko, migracije, preskrbo, zdravstvo, komunikacije in transport.
Poudariti velja tudi, da ravno na tem področje prihaja do poglobljenega sodelovanja med Natom in EU, in sicer že od zavezniškega vrha v Varšavi leta 2016. To je bilo leta 2022 dodatno nadgrajeno s strukturiranim dialogom o odpornosti. Sicer pa Nato skozi svoje mehanizme nudi tudi pomoč zaveznicam v primeru izrednih razmer. To je naloga Evroatlantskega centra za usklajevanje pomoči ob nesrečah, znanega tudi kot EADRCC, ki se je predlani aktiviral ravno ob poplavah v Sloveniji.
Premier Golob je ob vrhu večkrat poudaril, da Slovenija ostaja trdno zavezana skupni obrambi, hkrati pa zagovarja mirovno usmerjenost in celovit pristop k varnosti. Kako se po vašem mnenju v zavezništvu razume vloga manjših držav, ki zagovarjajo celovit in mirovno usmerjen pristop k varnosti – jih zavezništvo dojema kot strateško dopolnilo ali kot izjemo znotraj obrambnega koncepta?
Zveza Nato je izvorno evropska ideja, njeno gonilno silo pa so predstavljali britanski laburisti, še posebej takratni zunanji minister Ernest Bevin, sicer nekdanji sindikalist. Zato je bil njen sedež najprej v Londonu, njen prvi generalni sekretar pa je bil Hastings Ismay, prav tako Britanec. Ta je tudi oblikoval simbol zavezništva, ki ga je razložil z besedami, da gre za štirikrako zvezdo, ki predstavlja kompas, ki nas drži na pravi poti – pot miru.
"Civilna odpornost je predvsem nacionalna odgovornost, ker pa je tako pomembna za nemoteno izvajanje kolektivne obrambe, je njena krepitev zdaj tudi stvar Nato zavez, kar med drugim jasno izhaja iz haaške deklaracije. Vloga zavezniških struktur pri tem je, da ocenjujejo raven pripravljenosti posameznih zaveznic na podlagi sedmih osnovnih kazalcev za nacionalno odpornost, ki se nanašajo na upravljanje, energetiko, migracije, preskrbo, zdravstvo, komunikacije in transport," pravi Benedejčič.
Kot takšna celostna podoba zveze Nato nazorno odraža miroljubno naravo Severnoatlantske pogodbe iz leta 1949. Ta svojih članic tudi ne deli na manjše ali večje, ampak govori o tem, da morajo podpirati cilje in načela Ustanovne listine OZN, vključno z željo, da bi z vsemi narodi in vladami živele v miru. Prav tako priznava primarno odgovornost Varnostnega sveta OZN za ohranjanje mednarodnega miru in varnosti. Zveza Nato je v tem smislu Sloveniji pisana na kožo.
