nesreča
Nedelja, 18. 1. 2026, 4.00
7 ur, 53 minut
Intervju s predsednikom Gorske reševalne zveze Slovenije
Gregor Dolinar: Črta med življenjem in smrtjo je res lahko izjemno tanka
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,00
Člani društev GRS so alpinisti ali ljubitelji gora s posebnimi znanji, na primer zdravniki, vodniki reševalnih psov, ki so se po programu GRZS usposobili tudi za prvo pomoč in uporabo specializirane reševalne opreme. Ko zazvoni telefon, se prostovoljci, ki so na voljo, odzovejo brez oklevanja. Tudi Gregor Dolinar.
Ljubezen do matematike in neizprosnih gorskih sten. Adrenalin in odgovornost, mirna glava in odločnost v najtežjih trenutkih. Predsednik Gorske reševalne zveze Slovenije Gregor Dolinar je človek, ki živi med številkami in vrvmi, med predavalnico in steno, kjer šteje vsaka sekunda. Je alpinist, gorski reševalec ter vodja organizacije, ki temelji na prostovoljstvu, znanju in poslanstvu pomagati ljudem v stiski. V intervjuju odkrito govori o najtežjih akcijah, bolečih izgubah, nevarnostih v gorah ter tanki meji med srečo in tragedijo. Razkril nam je tudi, kaj ga žene, da se vedno znova vrača tja, kjer se lahko odklopi.
Gregor Dolinar
Gregor Dolinar je redni profesor matematike na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani ter prorektor za raziskave in razvoj na Univerzi v Ljubljani. Predsednik Gorske reševalne zveze Slovenije (GRZS) je postal marca 2022, član gorske reševalne službe pa je že dobro četrtletje."Reševali me niso nikoli, bil pa sem v položajih, ko sem se znašel na meji padca. Preprosto se mi je zdelo prav, da tudi sam pomagam nekomu, ki bi se znašel v takem položaju," je povedal Dolinar, ki mu je zima najljubši letni čas in je tudi velik ljubitelj snega in smučanja. "Pomagamo vsem, ki se znajdejo v težavah, v hribih, pri naravnih ali delovnih nesrečah," pravi prvi mož GRZS in opozori tudi na pasti, ki se prav v tem času skrivajo v višinah.
Ljubezen do matematike in na drugi strani do gora, kako gre to skupaj?
Matematika je nekaj, kar me od nekdaj zanima, je velik umski izziv. Gore, v katere sem kot alpinist začel zahajati v srednji šoli in se kasneje pridružil še gorski reševalni službi, so nekoliko drugačen izziv, nekaj za dušo, predvsem pa fizični izziv.
In želja po adrenalinu?
Ja, tudi to pride zraven (smeh, op. p.). Kar se mene tiče, izzivi morajo biti, da so stvari zanimive. Mora se kaj dogajati.
Dolinar pravi, da se mora vedno nekaj dogajati. Je pač tak človek. "Izzivi morajo biti, da so stvari zanimive."
Od kod želja po reševanju, pomoči ljudem? Kaj vas je pred dobrim četrtletjem gnalo v gorsko reševalno službo (GRS)?
V nekem obdobju sem kot alpinist nekaj let res intenzivno plezal. Ko iščeš svoje meje, sploh v mladih letih, se hitro lahko zgodijo tudi situacije, ko si pa že zelo na meji. Spomnim se nekaj takih plezalnih primerov, ko varovanje ni bilo najboljše, smer zelo zahtevna in sem vedel, da sem pravzaprav na meji padca. Takrat ti ogromno pomeni, da te bo, če se bo kaj zgodilo, nekdo prišel reševat in se res potrudil zate. Preprosto se mi je zdelo prav, da tudi sam pomagam nekomu, ki bi se znašel v takem položaju.
Kolikokrat ste se sami znašli v izjemni nevarnosti?
Reševali me niso nikoli, bilo pa je nekaj situacij, ko sem vedel, da je nevarno ... še posebej pozimi so razmere drugačne in kljub temu, da počneš vse tako, da bo v redu, ne veš, ali se bo sprožil plaz, kloža. Tu res veliko štejejo izkušnje in dobra priprava. To tudi vseskozi polagamo na srce vsem, ki se odpravljajo v gore.
Gorsko reševanje je poslanstvo, pa vendar morate paziti na lastno varnost. Kje so meje, ko je prenevarno tudi za reševalce, in kdaj odnehate?
"Včasih se je treba tudi obrniti," pove Dolinar, ki poudari, da gorski reševalci zaradi lastne varnosti ne bodo tvegali za vsako ceno.
Spomnim se res nevarne situacije, ko smo pred leti reševali nekoga na Kočni in sem kot gorski reševalec na zelo izpostavljenem mestu v snegu tolkel prečko, pa nismo obračali ... Kar ves čas poudarjam, je usposabljanje, usposabljanje, usposabljanje. Usposabljanje in vaje. Kot uigrana ekipa na reševalni akciji na zahtevnem terenu pazimo drug na drugega, organiziramo dodatno varovanje, postavimo vrvno ograjo, iščemo alternativne poti.
Recimo konec lanske zime smo imeli reševalci Gorske reševalne službe Kranj, katere član sem, zahtevno nočno reševanje na Kočni. Nismo vedeli, katera pot bo najboljša. Ena ekipa je šla proti ponesrečencu po eni poti, druga po drugi poti. Ko smo prišli do ponesrečenca, nas je čakala zahtevna organizacija ustreznega varovanja in tako naprej ... skratka, vse prilagajamo. Če imamo dobro opremo in znanje, lahko takorekoč pridemo kamorkoli. V nekaterih primerih se je pa vseeno treba tudi obrniti in počakati na boljše razmere. V vlogi predsednika Gorske reševalne zveze Slovenije je ena mojih glavnih prioritet varnost gorskih reševalcev. Zavedati se moramo, da delimo tudi zelo travmatično izkušnjo iz ne tako oddaljene preteklosti. Na Okrešlju smo izgubili pet kolegov, enega v Kamniških gorah, še enega na poti na Kredarico.
Verjetno je toliko bolj boleče, ker se je nesreča na Okrešlju zgodila na usposabljanju.
Ja, na usposabljanju ... preostala dva sta umrla na reševalni akciji. Večina gorskih reševalcev tudi sicer zahaja v gore v vlogi alpinistov v svojem prostem času in nesreče se zgodijo, žal tudi s smrtnim izidom. Je pa vseeno to drugače, kot če si na neki organizirani aktivnosti. Rad bi poudaril, da je reševanje zagotovo nevarno in potruditi se moramo, da zagotovimo reševalcem vse pogoje, da to nevarnost čim bolj zmanjšamo. Na tem področju res veliko delamo in v tem mandatu smo naredili kar nekaj velikih premikov.
V desetletjih se je gorsko reševanje seveda spremenilo. Helikopterska pomoč je izjemnega pomena. "A če helikopter ne more leteti in je nekdo v steni, reševanje poteka klasično, z vrvmi in nosili. Tako kot so reševali naši predhodniki pred sto leti," pravi Dolinar.
Vsak ne more biti gorski reševalec. Morda bi vas bližnji drugače opisali, ampak kakšna osebnost ste?
Kot gorski reševalec moraš velikokrat slediti jasno zastavljenemu cilju. Ni prostora za omahovanja, premišljevanja, ali boš naredil naslednji korak. Biti moraš odločen, imeti ustrezna znanja. Gorski reševalci smo osebe z velikokrat zelo izdelanimi mnenji in zelo močnimi karakterji. Tudi zato zna biti vodenje organizacije, kot je Gorska reševalna zveza Slovenije, včasih kar zahtevno, še posebej, ko je treba kakšno stvar uskladiti na upravnem odboru (smeh, op. p.).
Koliko je v vaših vrstah žensk?
Približno petdeset. Zelo smo tudi veseli, ker se interes pri dekletih povečuje. Med njimi je kar nekaj zdravnic ali pa imajo drugo zdravstveno izobrazbo, kar je zelo dobrodošlo, ker lahko na terenu še dodatno pomagajo ponesrečencu. Včasih je res težko z vso opremo nositi kakšnega konkretnega poškodovanca in je težek krepko čez 100 kilogramov. A ni vse v moči. Pri vseh stvareh potrebuješ različne ljudi, različne poglede in pomembna se mi zdi vključenost obeh spolov, morda tudi zato, ker prihajam s tehniške fakultete, kjer je deklet manj, in bi si želel, da sta na vseh področjih oba spola čim bolj enakomerno zastopana.
Vesel je, da je za gorsko reševanje več zanimanja tudi med ženskami. "Z vseh vetrov smo, imamo različne izkušnje in poglede na kritične situacije. Pri vseh stvareh potrebuješ različne oči," meni Dolinar.
Ste predsednik Gorske reševalne zveze Slovenije. Kako bi ocenili stanje v zvezi danes? Koliko posluha ima država?
Tukaj nam je uspelo par pomembnih premikov pri izboljšanju financiranja. Državni normativ se je dvignil s 430 na 600 gorskih reševalcev, kar realno odraža, koliko je trenutno tistih najbolj aktivnih članov z licenco. To pomeni tudi več sredstev za opremo in izobraževanje. Če je bilo včasih pravilo, da je vsak reševalec nakup osebne reševalne opreme subvencioniral, to zdaj počasi postaja izjema. Druga stvar, kjer smo končno naredili premike, so prostori posameznih društev gorske reševalne službe, ki so v večini primerov katastrofalni. Tu je nujno dobro sodelovanje države z lokalnim okoljem. Ena takih pozitivnih zgodb so novi prostori GRS Mojstrana, kjer so ob obnovi gasilskega doma in prizidka našli še prostor za gorske reševalce. Premika se v Škofji Loki, velik izziv je na primer Bohinj, kjer so razmere nemogoče, pa imajo Bohinjci največ intervencij. V Kranju imajo le eno zamreženo garažo, Celjani bi morali imeti ustrezne prostore bližje Logarski dolini ... situacija res ni dobra, a se premika na bolje.
Dotakniva se trenutnih razmer v gorah. Zakaj so razmere v gorah pozimi bolj nevarne kot v drugih letnih časih?
Glavni razlog je predvsem nepredvidljivost. Poti, po katerih ljudje hodijo poleti in so zelo enostavne, lahko v zimskih razmerah postanejo izjemno zahtevne in nevarne. Nevarnost zdrsa in poledice je gotovo en tak faktor. Drug faktor pozimi je zagotovo kratek dan, povezan z nizkimi temperaturami, suhim zrakom. Ljudje se ne zavedajo, kako pozimi v mrzlem zraku hitro dehidrirajo. V mrazu ne čutimo potrebe po pitju. Pozimi je pomembno tudi, koliko smo fizično sposobni za turo, saj se hitreje utrudimo, manj smo pozorni, hitro se lahko zgodi nesreča. Včasih so bili hribi pozimi rezervirani za tistih par turnih smučarjev. Danes so noro obljudeni, sploh če je malo snega.
Pri zimski opremi ni dovolj, da jo zgolj imaš, treba jo je znati tudi uporabljati.
Drži. Opažam, da so ljudje sicer vedno bolje opremljeni, imajo čelade, dereze. Ampak samo oprema ni dovolj. Nesreče se pogosto zgodijo tudi zato, ker opreme niso vajeni. Če dereze uporabiš enkrat na sezono, se lahko hitro spotakneš in kje padeš. Cepin ti ne pomaga, če ga ne znaš uporabiti. Zato vedno priporočamo kakšen osnovni zimski tečaj, ki jih je v okviru planinskih društev kar nekaj.
Gorski reševalci pomagate tudi ob naravnih in delovnih nesrečah.
Tu pa s ponosom vedno povem, kako se je Slovenija odlično odzvala na katastrofalne poplave, ja ... ves čas poudarjam, kako hiter je bil prvi odziv. Kot sem že omenil, smo usposobljeni, da pridemo tako rekoč kamorkoli in tudi imamo opremo, da pridemo kamorkoli. Če je treba priti nekam sredi stene, je to to, kar obvladamo, a tudi, če moramo priti čez reko, naredimo vrvno ograjo, tirolsko žičnico in se prebijemo čez. Takrat smo se na primer z vojsko prebijali do hiše v eni grapi, pa smo napeljali vrv in prišli do družine. V prvih trenutkih pa je bilo vsekakor odločilno helikoptersko reševanje.
Poplave avgusta 2023 so bile uničujoče. Za seboj so pustile ogromno posledic.
Kamniški gorski reševalci so v poplavah izgubili svoje prostore.
Koliko se je reševanje spremenilo v desetletjih?
Velik preskok je bila pomoč pri reševanju s helikopterjem. Kar pomeni lažji in hitrejši transport. Tudi tehnična oprema je vedno bolj izpopolnjena. Se nam pa z vidika reševanja obeta še ena velika sprememba, to je vpeljevanje dronov. Droni bodo pomagali pri natančnem lociranju ponesrečenca in tudi pri iskalnih akcijah. V tujini so jih na primer uporabili za dostavo do ponesrečencev – skupini, ki je pozimi obtičala v snežnem neurju, so dostavili vroče napitke in nekaj oblačil, da so preživeli noč, ker se reševalci do njih niso mogli prebiti. Pod okriljem Uprave Republike Slovenije za zaščito in reševanje že intenzivno izobražujemo pilote dronov.
Gorska reševalna zveza Slovenije je tudi aktivna članica mednarodne organizacije ICAR, krovne organizacije, ki povezuje gorske reševalne službe z vsega sveta. Lani na kongresu ICAR v Združenih državah Amerike je bila ena najbolj izpostavljenih tem prav uporaba dronov. Na tem kongresu sem bil lani tudi izvoljen v upravni odbor ICAR in izjemno pomembno se mi zdi, da je Slovenija del vodstva te pomembne mednarodne organizacije.
O čem razmišlja gorski reševalec, ko gre reševat ponesrečenca?
Odvisno, kakšna je nesreča ... spomnim se, ko smo reševali na Storžiču. Moški je zdrsnil in padel kar daleč ter se poškodoval. Spremljevalka, ki se je prebila do njega, je povedala, da je neodziven, a da misli, da čuti utrip. Dva sva letela naprej ... takrat samo razmišljaš, ali boš prišel pravočasno, slabo ti je, ker se tako ženeš, ne veš, ali boš bruhal od napora ... dejansko imaš v mislih samo to, da boš čimprej pri ponesrečencu. Žal smo bili prepozni.
"Na poti do ponesrečenca razmišljaš samo o tem, kako boš čim prej pri njem."
Še en podoben dogodek prav tako pod Storžičem se mi je tudi zelo vtisnil v spomin. Oče in hči sta se vračala v dolino, oče je padel in se hudo poškodoval. Punčka je bila stara okoli 10 let ... vem, da sem takrat razmišljal samo to, da ne bo kam zašla, da se ne bo kaj zgodilo še njej. Včasih je težko, a v glavi si skoncentriran samo na čimprejšnji prihod na kraj nesreče. Dajmo se potruditi in človeku pomagati.
Kako pa je, ko ste sami s seboj v steni?
Odklop. Imam kar zahtevno službo, ki je včasih lahko tudi zelo stresna. Gore so zame sprostitev, umska in telesna, čeprav gremo pogosto gor 'na polno, res hitro' (smeh, op. p).
Lani ste konec avgusta, ob mednarodnem dnevu gorskega reševanja, sporočili, da bi bilo leto 2025 lahko rekordno po številu smrtnih žrtev. Takrat jih je bilo 30. Kako se je leto izteklo?
Zelo žalostno. Dejansko je bilo rekordno, 50 smrtnih žrtev. V zgodovini nismo imeli toliko smrtnih žrtev. Skušali smo analizirati, zakaj taka odstopanja, pa ni nekega pravila. Ali je bil splet okoliščin? Bomo videli, ampak res je žalostna številka.
Dejstvo pa je, da je črta, ko se neka nesreča v gorah konča povsem nedolžno ali s smrtnim izidom, izjemno tanka. Očitno so se v lanskem letu stvari tako obrnile, da smo na žalost zabeležili to rekordno številko.
Gregor Dolinar
