Sobota, 17. 1. 2026, 4.00
3 tedne, 5 dni
Zgodba mamice nedonošenčka
Mali Niko ob rojstvu tehtal le 650 gramov, Gaja Ribič je bila odločna, da se bosta borila
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
7,44
Zgodbo malega borca Nika, ki se je rodil tri mesece prekmalu, je z nami delila njegova mamica Gaja Ribič, sicer diplomirana medicinska sestra iz Zagorja ob Savi, ki je kot patronažna sestra zaposlena v tamkajšnjem zdravstvenem domu.
Ko je mamica iz Zagorja ob Savi rodila malega Nika, je ta tehtal le 650 gramov in imel 33 centimetrov. Kot nedonošenček se je namreč rodil kar tri mesece prekmalu. Kljub težkim začetkom ter številnim vzponom in padcem je Niko danes zdrav in živahen deček, ki po besedah mamice "zna pokazati, če mu kaj ne sede", kmalu pa bo dopolnil že šest mesecev. Gaja Ribič nam je zaupala, kako so bili videti prvi dnevi po porodu, s kakšnimi mislimi in občutki se je spopadala ter od kod je črpala vso moč in motivacijo, da bo z novorojenčkom vse v redu.
Želela si je zdržati vsaj do 30. tedna nosečnosti, a ni šlo
Niko se je rodil 19. julija 2025.
Zgodbo malega borca Nika, ki se je rodil tri mesece prekmalu in je ob rojstvu spadal v kategorijo ekstremno nedonošenega otroka z izjemno nizko porodno težo, je z nami delila njegova mamica Gaja Ribič, sicer diplomirana medicinska sestra iz Zagorja ob Savi, ki je kot patronažna sestra zaposlena v tamkajšnjem zdravstvenem domu.
Da se je njihova družina povečala za enega člana, je mlada mamica sporočila 19. julija lani. Takrat je na svet prijokal Niko, velik zgolj 33 centimetrov in težak 650 gramov. Čeprav je bila noseča le šest mesecev, malčkovo rojstvo pa je njeno družino močno presenetilo, je bila odločna, da se bosta borila in premagala vse ovire, ki ju čakajo. Kot nam je povedala, posebnih znakov, ki bi kazali na prezgodnji porod, zdravniki in sama niso opazili, je pa med petim in osmim tednom nosečnosti imela hematom. "Rahlo sem krvavela, posledično sem bila tudi dvakrat v bolnišnici, da so me spremljali. Potem je bilo vse okej, če odštejem slabost in utrujenost."
Po rojstvu je moral malček v bolnišnici ostati še deset tednov. Devet tednov je preživel na intenzivni enoti za novorojenčke, en teden pa sta bila z mamico skupaj na oddelku.
Vse skupaj se je začelo, ko so se vrnili s poletnega oddiha na morju. Potem ko jo je med rednim pregledom njen ginekolog zaradi manjšega ploda napotil v Ljubljano, da bi tam opravili še dodaten pregled, so jo še isti dan sprejeli v bolnišnico. "Niko je zaradi slabših pretokov nehal rasti in je zaostajal za približno štiri tedne. Posteljica ni delovala, kot bi morala, in Niko od mene ni dobival vsega potrebnega. Rekli so, da bodo nosečnost poskušali podaljšati, ampak po petih dneh CTG ni bil več okej in morali so mi narediti carski rez."
Ko so ji povedali, da bo rodila toliko prej, je sledil šok in trenutki, ko misliš le na najslabše situacije: "Kaj vse bo lahko šlo narobe, kako bo majhen, kaj če bo kaj bolan, kaj če se kaj zaplete, kaj če ga izgubim." Čeprav si je res želela, da bi zdržala vsaj do 30. tedna nosečnosti, ni šlo. "Potem pa sem nekako sprejela, da je bilo bolje, da je prišel ven. Vem pa, da sem ogromno prejokala," se spominja.
Stalno prisoten občutek slabe vesti
V primerjavi s prejšnjima porodoma – Gaja je namreč mamica treh otrok – je bila največja razlika ta, da po rojstvu sina ni imela ob sebi. "Prve dni sem še seveda okrevala po carskem rezu, ampak to okrevanje ni bilo takšno kot pri donošenem otroku. Pri Lanu in Miji (njena sin in hči, op. p.) sem lahko dosti preležala, zdaj pa sem šla še isti dan do intenzivne enote. Tja me je peljal Žiga (partner, op. p.), naslednji dan pa sem šla že sama," opiše prve dni.
Kmalu so jo premestili v apartma za doječe matere, kjer je preživela veliko časa. Njena starejša otroka sta šla ravno takrat namreč na morje. "Potem pa sem hodila tudi domov k njima. Čeprav sem imela slabo vest, da sem šla domov, sem imela slabo vest tudi, ko sem bila v Ljubljani. Mi je pa pomagalo, da sem šla domov, saj sem se lahko malo odklopila in je čas minil hitreje. Ne znam opisati občutka, ko ne moreš biti z vsemi otroki hkrati. Res je bilo težko."
Danes je Niko zdrav in živahen deček. "Edino bolj počasi pridobiva na teži," je pojasnila mamica.
Kot mamica nedonošenega dojenčka se je soočala predvsem s strahom, ali je z njim kaj narobe. Ko ga je obiskovala, namreč nikoli ni vedela, kako bo. "Ko je bil v inkubatorju, sem se ga lahko le dotikala, popoldne pa sem lahko dve uri kengurujčkala (pestovanje nedonošenega otroka na golih prsih, op. p.). In to je bilo najlepše. Na začetku nisem vedela, ali ga lahko pobožam brez dovoljenja sester, ali se ga sploh lahko dotikam itd. Čez čas sem se že opogumila. Se pa počutiš nemočno, saj ne moreš biti ves čas s svojim otročičkom, ne moreš ga pestovati in ga hraniti." Lažje ji je postalo, ko so Nika proti koncu bivanja v bolnišnici premestili v ogrevano posteljico. Takrat ga je lahko tudi sama nahranila in kadarkoli vzela v naročje. "En teden preden sva šla domov, sva šla skupaj na oddelek in ves čas sem skrbela zanj."
Kdaj govorimo o nedonošenih otrocih?
Ob izkušnji s prezgodnjim rojstvom je Gaja Ribič spoznala, kako močna je v resnici.
Med nedonošenčke štejemo vse otroke, ki so rojeni pred 37. tednom nosečnosti. Ob rojstvu navadno tehtajo manj kot 2.500 gramov in merijo manj kot 48 centimetrov. Če so rojeni med 34. in 37. tednom, govorimo o zmerno nedonošenih otrocih, med 28. in 34. tednom o zelo nedonošenih, če pa na svet prijokajo pred 29. tednom nosečnosti pa veljajo za ekstremno nedonošene.
Nedonošenčke ločimo tudi glede na porodno težo. Tisti, ki ob rojstvu tehtajo manj kot 2.500 gramov, imajo nizko porodno težo, s 1.500 grami ali manj imajo zelo nizko porodno težo, kdor pa ob rojstvu tehta manj kot 1.000 gramov, pa ima izjemno nizko porodno težo.
Poleg teže se nedonošeni dojenčki od donošenih razlikujejo tudi po velikosti, videzu in sposobnosti za življenje. Bolj zgodaj, kot so rojeni, več podpore potrebujejo, saj se njihovi organi še niso razvili. Pomoč potrebujejo predvsem pri hranjenju in uravnavanju telesne temperature, včasih pa potrebujejo tudi dodaten kisik. Zaradi vseh teh dejavnikov je z njimi potrebno ravnati še posebej previdno in nežno.
Po prihodu domov je Niko potreboval veliko nežnosti in pozornosti
Kljub težkemu obdobju pa je morala Gaja ohranjati moč in odločnost, da bo z njenim malčkom vse v najlepšem redu. Pri tem so ji ogromno pomagala dekleta, s katerimi je bivala v apartmaju, saj so bila po njenih besedah zelo pozitivna, druga drugo pa so motivirale s spodbudnimi besedami. "Upanje, da bo vse v redu, sem imela že od začetka. Vedno, ko sem ga pogledala, sem videla malega borca. Ja, ni bilo vedno okej in takrat sem se sesula, ampak osebje mi je dalo vedeti, da bo vse dobro. Tako da sem hvaležna tudi sestram in zdravnikom," prizna in doda, da so jo v boljšo voljo poleg omenjenih spravljali tudi partner in starejša otroka, pa tudi ostala družina, prijatelji in nekatere sledilke na družbenih omrežjih. "Morala sem biti močna za vse. Tudi zase," se spominja.
Niko je bil iz bolnišnice odpuščen z dodatkom kisika.
Obdobje po prihodu iz bolnišnice domov opisuje kot naporno, saj se je morala na vse znova privaditi. Imela je namreč ogromno slabe vesti, ker se s starejšima otrokoma ni mogla ukvarjati toliko, kot bi želela. Ker je najmlajši potreboval dodatek kisika, je bilo vse skupaj še težje, ob sebi jo je potreboval ves čas. "K sreči zraven dobiš še prenosno jeklenko kisika, tako da smo lahko šli tudi na sprehode. Bilo je kar naporno, ampak vseeno najlepše, ker sva bila končno doma. Potem sem se kar hitro navadila na novo rutino." Bila je tudi zelo utrujena, a je zdaj že bolje. "Telo rabi nekaj časa, da se navadi novega tempa," še dodaja.
Ker je bil Niko ob prihodu domov še zelo majhen in je potreboval veliko nežnosti in pozornosti, je morala situacijo razložiti tudi starejšima otrokoma. Kot pravi, sta bila zelo razumljiva že, ko je morala biti toliko časa v porodnišnici, razumeta pa tudi to, da je Niko bolj občutljiv. "Še zdaj sta zelo previdna in zelo ga imata rada," pravi. "Niti malo nista ljubosumna in razumeta, če se kdaj ne morem igrati z njima ali podobno."
Malček bo kmalu dopolnil že šest mesecev in je, kot pravi mamica, zelo živahen fantek, ki zna pokazati, če mu kaj ne sede. "Zdaj je v redu. Kisik je potreboval le en mesec in pol. Zdaj je čisto brez. Edino bolj počasi pridobiva na teži. Drugo je vse okej."
"Zdi se mi, da sem kar malo pozabila, da sem medicinska sestra"
Fotografija malega Nika, ko je dopolnil pet mesecev.
Ker je medicinska sestra, je celotno izkušnjo s prezgodnjim rojstvom in kar se je dogajalo z Nikom, kot pravi, morda res razumela malce bolj, a še nikoli do zdaj ni imela opravka s tako nedonošenim dojenčkom. "Sem namreč patronažna sestra in delam tudi z novorojenčki, ampak seveda si nikoli nisem mislila, da bom postala mama nedonošenčku. Z nedonošenčki sem se že srečala, ampak izkušnja je čisto drugačna, ko gre za tvojega otroka. Zdi se mi, da sem kar malo pozabila, da sem medicinska sestra." Dodaja, da ima verjetno res več znanja o tem kot nekdo, ki ni iz zdravstvene stroke, a je vseeno težko. "Včasih je morda še malo težje, ker veš preveč. Je bilo pa seveda lažje potem, ko sem ga hranila in previjala."
Prihod najmlajšega člana je njeno družino še bolj povezal, njihova življenja pa so se obrnila na bolje, saj še bolj uživajo. Mamicam, katerih novorojenčki so trenutno na enoti za intenzivno terapijo in nego nedonošenčkov, pa bi Gaja Ribič svetovala in sporočila naslednje: "Da sploh ne vedo, koliko moči se skriva v njih in v nedonošenčkih. Res so močne in to čutijo tudi njihovi otročki. Naj čim več kengurujčkajo, saj to pomaga obema. In pa to, da naj si vzamejo tudi kaj časa zase, da naj grejo domov in za prihod otročička morda že kaj pripravijo."
Preberite še:
