Ivo Boscarol: Ne more vsaka vlada, ki se zamenja, postaviti nove vizije

Ajdovski podjetnik Ivo Boscarol Foto: Ana Kovač Ivo Boscarol je slovenski inovator, poslovnež, letalec. Rodil se je 15. aprila 1956. Študiral je na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, med študijem je delal tudi na Radiu Študent. Bil je tudi umetniški fotograf, glasbeni novinar, ukvarjal se je tudi s tiskarstvom.

Je ustanovitelj ter dolgoletni direktor podjetja Pipistrel, ki proizvaja ultra lahka letala. Beseda pipistrel izhaja iz italjanske besede il pipistrello, kar pomeni netopir.

Spomladi leta 2022 je večinski delež svojega podjetja prodal ameriškemu podjetju Textron. Prejel je več nagrad, in sicer nagrado podjetnik leta 2003 s strani revije Podjetnik, leta 2011 ga je časopis Delo proglasil za osebnost leta, prejel je tudi zlati red za zasluge, letos v začetku leta pa nagrado Združenja Manager za življenjsko delo.

Kako Ivo Boscarol preživlja dan in kakšna je njegova vloga v podjetju?

Gospod Boscarol, nedavno ste prejeli priznanje Združenja Manager za življenjsko delo. Ob prejemu ste izrazili tudi presenečenje. Zakaj? 

Ker se taka priznanja navadno dajejo članom združenj, jaz pa nisem bil nikdar član Združenja Manager. Tudi moj način vodenja podjetja se razlikuje od standardnega, zlasti pri organizaciji podjetja, delu z zaposlenimi in postavljanju ciljev. Je drugačno od tistega klasičnega, standardnega vodenja podjetja, kjer je dobiček na prvem mestu. Ta pri meni ni bil nikoli na prvem mestu, ampak je to zasedal uspeh na dolgi rok, a ne na račun zaposlenih ne na račun kupcev, dobaviteljev. Pipistrel sem vodil tako, da je bila tista tanka črta med uspehom in pohlepom tako močna, da je nismo nikdar prestopili, ampak smo se istočasno vsi zavedali, da je prvi lahko samo eden, drugi pa so lahko vsi.

Novice Priznanje Združenja Manager za življenjsko delo prejel Ivo Boscarol

Kako se je Ivo, ki ga je po zvoku letalskega motorja poznala celotna Vipavska dolina in takoj vedela, da je v zraku spet tisti Boscarol, sploh odločil za letalstvo, glede na to, da ste ekonomist? Kakšni so bili pravzaprav vaši začetki? 

Sem eden redkih ljudi na tem svetu, ki lahko reče, da jim je služba hobi in hobi služba. Res sem študiral ekonomijo, ampak letalstvo je bilo moj hobi že prej. Pravzaprav sem se letal sprva bal, ko sem bil majhen, ker so bila hrupna. Naša hiša namreč leži tako, da so letala pred pristankom letela tik nad njo. Takrat so bila letala še bistveno glasnejša kot potem motorni zmaji. Moj oče je bil inovator in tudi testni pilot v italijanskem podjetju Aermacchi med obema vojnama, ko je bila Italija v vojni za Abesinijo.

Zaradi slabih izkušenj, ki jih je sam kot pilot doživel, je zelo nasprotoval temu, da bi jaz postal pilot. Zato sem se za jadralnega pilota šolal na skrivaj. Doma o tem niso nič vedeli. Poleti sem se šolal pod pretvezo, da se hodim kopat na bazen in s seboj vzel brisačo. Enkrat pa sem se zagovoril in se razkrinkal, ko sem vprašal, kdo je bil doma na obisku, saj sem med pristajanjem videl avto, parkiran pred domačo hišo. Kasneje so se domači s tem sprijaznili, a prišlo je obdobje študija v Ljubljani, ko sem manj letel. Do letenja z motornimi zmaji sem tudi precej modeliral. Vsak dober pilot se namreč kali z modelarstvom, ker tako lažje razume aerodinamiko.

"Zaradi slabih izkušenj, ki jih je sam kot pilot doživel, je zelo nasprotoval temu, da bi jaz postal pilot. Zato sem se za jadralnega pilota šolal na skrivaj. Doma o tem niso nič vedeli. Poleti sem se šolal pod pretvezo, da se hodim kopat na bazen in s seboj vzel brisačo. Enkrat pa sem se zagovoril in se razkrinkal, ko sem vprašal, kdo je bil doma na obisku, saj sem med pristajanjem videl avto, parkiran pred domačo hišo," o svojih letalskih začetkih pove Ivo Boscarol. Foto: Ana Kovač Med študijem in tudi potem so več kot desetletno obdobje mojega življenja zaznamovali fotografija, organizacija koncertov ter tiskarstvo. Fotografiral sem več kot tisoč koncertov, osredotočil sem se predvsem na glasbeno fotografijo, saj me je glasba vedno privlačila. Ker nisem imel glasbenega spomina, sem moral poiskati bližnjico do glasbe in to sem lahko dobil skozi objektiv. Imel sem srečo, da sem na Radiu Študent, kjer sem delal, spoznal Tomaža Domicelja. V tistem obdobju je odpotoval v Anglijo in na radiu BBC postal urednik slovenskega radia. Tam je spoznal Jeffa Griffina, ki je bil producent skupine Pink Floyd. Od tod naprej so se začele najbolj zanimive zgodbe moje glasbene fotografije. 

A fotografije, tudi diapozitive, smo takrat razvijali samo v temnici. In po celodnevnem delu v temi in med kemikalijami sem potreboval sonce in svež zrak. Želja, da bi bil raje več časa v zraku kot v temnici, je počasi prevladovala. Ko so se pojavili prvi jadralni zmaji, smo z njimi skakali s Kovka, vzpetine nad Ajdovščino, in jadrali. Kasneje smo pod zmaja pričvrstili podvozje, na katerega smo namestili predelan motor vzhodnonemškega podjetja Trabant in ročno izdelan lesen propeler. Tako smo lahko poleteli z letališča in to letenje, ki je res podobno letu ptice, me je povsem prevzelo. 

Letalstvo me je tudi dolgo držalo. Ne glede na smer študija in pomanjkanje tehničnega znanja sem se odločil, da se bom ukvarjal z razvojem in izdelavo letal. Šola, predvsem fakulteta, mi je dala širino, kako priti do znanja in ga nadgraditi. Dandanes je znanje veliko bolj na razpolago, kot je bilo včasih. Vse svetovno znanje je na dosegu leve tipke na miški. Morate ga le znati najti in nadgraditi. In če ti fakulteta to da, potem je naredila vse in sploh ni pomembno, kaj si študiral. Več kot polovica ljudi dandanes študira tisto, česar potem ne bodo nikoli v življenju počeli, ker se zadeve pač tako hitro spreminjajo.

Podjetju Pipistrel ste posvetili večino svojega življenja, potem pa ste se odločili za njegovo prodajo. Če pogledate zdaj nazaj, menite, da ste takrat sprejeli pravo odločitev? 

Glede na položaj na trgu v tem letu – aprila bo od prodaje namreč minilo že eno leto – sem vsak dan bolj prepričan, da je bila odločitev pravilna. Zaradi dveh razlogov.   

Podjetje sem prodal, da se zgodba lahko nadaljuje, saj se v nasprotnem primeru namreč ne bi mogla. Vsi, ki zdaj investirajo v leteče taksije in vse drugo, kar tudi mi izdelujemo, vlagajo stokrat več denarja, kot sem ga imel na razpolago jaz. Ne glede na to, da smo bili prvi, ki smo certificirali električni pogon in električno letalo, bi me kmalu vsi prehiteli in Pipistrel bi postal drugorazredni igralec ali pa bi ugasnil. Dandanes je svetovna konkurenca tako močna, da lahko velika podjetja, tudi avtomobilska, v razvoj letečih taksijev investirajo milijarde, in ne samo nekaj sto milijonov. In mene s štiridesetimi milijoni letnega prometa kmalu ne bi bilo več.  

Na Pipistrel, ki je s certifikacijo prvega brezemisijskega letala za potniški promet postavil tretji največji mejnik v zgodovini letalstva, sem seveda čustveno vezan. Zato sem se s kupci dogovoril, da ohranijo blagovno znamko, da nadaljujejo z vsemi mojimi programi, da nihče od zaposlenih ne bo izgubil službe, da bodo dodatno zaposlovali in vlagali ter da bosta znanje ter razvoj ostala v Sloveniji. Po enem letu vidim, da se vsega tega tudi držijo. Letos Textron samo v razvoj investira 15 milijonov, česar si sam ne bi mogel nikoli privoščiti. Jaz sem se vedno moral iti "kanibalizem", iz enega programa seliti denar v drugega in se odločati, kam bom lahko investiral več denarja in kam manj, da sem gradil uspešno zgodbo.  

Foto: Ana Kovač Letalstvo ima takoj za vesoljsko tehnologijo drugi najdražji razvoj med vsemi industrijami. Celo farmacija ima cenejši razvoj. Z vsemi nagradami ameriške vesoljske agencije NASA, ki smo jih prejeli, in s subvencijami, ki mi jih Slovenci tako radi očitajo, smo imeli še vedno tisočkrat premalo denarja za vse, kar smo znali narediti.  

Drugi razlog je, da je po prodaji problem dobaviteljske verige dejansko zelo velik. Zaradi enega ali dveh manjkajočih čipov se lahko zgodi, da mora 15 ali 20 letal čakati na dobavo leto dni ali več. V takem položaju, ko se je sesul tudi del vzhodnoevropskega trga, ko se je podražila energija, ki jo za testiranje potrebujemo res veliko, ko se vse draži, tudi posojila, bi imel ogromno glavobolov in izzivov pri ohranjanju uspešne zgodbe. Zadovoljen sem, da z operativo nimam več opravka in se ukvarjam bolj s strateškimi vprašanji, v katerih tudi bolj uživam. Zaradi močnega poslovnega partnerja, ki mu vse zgoraj omenjeno ne predstavlja težav, se lahko nadaljujejo vsi programi, dokončevanje mojih projektov in veliko novih. 

Nimam slabe vesti. Nenazadnje sem s tem zaposlenim zagotovil dolgoročno socialno varnost, kajti Textron je na trgu že devetdeset let. Proizvedel in certificiral je več letal kot vsi ostali proizvajalci skupaj, tako da je gotovo pravi partner. Če bi se še enkrat odločal za prodajo, bi se spet in brez vsakega pomisleka enako odločil. Čeprav je Pipistrel moj otrok, vseeno menim, da je bila to ena najboljših racionalnih odločitev v mojem življenju.

Je država mačehovska do podjetnikov in ali je to botrovalo k vaši odločitvi za prodajo? 

Ne vem, če je mačehovska prava beseda. Industrija, gospodarstvo in podjetniki se zavedamo, da proračun polnimo mi. Da imamo zdravstveno in socialno varnost, pokojnine itd., mora obstajati neka kritična masa denarja, ki ga za to zadolžene ustanove potem trošijo. Kar nas boli, je, da se umetno ustvarjajo ministrstva za plačevanje uslug, po drugi strani pa vidimo, da vlade ne zanima, kako se bo proračun napolnil. Edino kar razume, je dvigovanje davkov.  

Sam pravim, da so pri davkih tudi druge možnosti – ne samo palica, ampak tudi korenčki. Da se gospodarstvo lahko motivira na način, da bi bolje delalo. Če bomo dodatno obdavčili tistih 250 tisoč zaposlenih, ki delajo v podjetjih z dodano vrednostjo in edini dejansko polnijo proračun, bo zagotovo nekaj od teh zašlo v težave. Posledično lahko pričakujemo, da bo manj denarja za preostalih 1,75 milijona državljanov. Potujem po celem svetu in ne poznam države, kjer bi imeli popolnoma brezplačno šolstvo, zdravstvo, kjer bi bil plačan prevoz na delo, čas za malico, malico, dopust, regres itd. Tega ni nikjer. Sam ne morem primerjati niti svojega podjetja v Sloveniji s tistim v Italiji. Tam ima ženska tri mesece porodniškega dopusta, tukaj ga ima eno leto. Tam se dela osem ur, tukaj sedem ur in pol.

"Smo najbolj socialna država na svetu, pa še nam ni prav in se pritožujemo. To je tisto, česar politika morda ne razume na način, kot to razume gospodarstvo," je povedal Boscarol, ki ima del svojega podjetja tudi v sosednji Italiji. Foto: Ana Kovač Smo najbolj socialna država na svetu, pa še nam ni prav in se pritožujemo. To je tisto, česar politika morda ne razume na način, kot to razume gospodarstvo. Dejstvo je, da gospodarstvo lahko ustvarja več, če mu politika ustvari dobre pogoje. Zato mu je treba sprostiti roke, da lahko več ustvarja, a tudi politiki morajo po drugi strani razumeti, da so nekje meje in da ne more trošiti v nedogled z namenom, da si kratkoročno kupujejo socialni mir ali pa všečnost na televiziji.

Pa menite, da to sedanja vlada počne? 

Če mene vprašate, je Slovenija tako velika kot kakšna malo večja krajevna skupnost po svetu, pa imamo sedaj že dvajset ministrstev. Povejte, katera primerljivo velika država v Evropi ali po svetu jih ima toliko? Če bomo vse to izpeljali brez prehudega zadolževanja, ki ga bodo morale odplačevati še naslednje generacije, sem prvi za to, da imamo tak standard še naprej. A že vsak kmet z zdravo pametjo zna izračunati, da tukaj nekaj ne štima. Ampak če so volivci tako odločili, je voljo ljudstva treba spoštovati ...

Novice Boscarol o načrtih Goloba, Mesca in Fajonove: To je kraja premoženja vseh Slovencev

V preteklem letu ste donirali občini Ajdovščina, gasilcem, ki so se borili z ognjenimi zublji na Krasu in drugim. Vi ste svoj del izpolnili, dlje časa pa je trajalo, da je to storila vlada. Kako gledate na to? 

Vsak dela tako, kot misli, da je prav, verjetno tudi vlada. Morda bi se bilo treba vprašati, kako to, da so se mi za največjo donacijo v javno dobro v zgodovini države v vrednosti 30 milijonov evrov, zahvalili vsi prejemniki: gasilci, občine, skupnosti in tako dalje, vladi ali predsedniku države pa se to ni zdelo nujno. Nenazadnje je šel denar v dobrobit prav vseh državljanov. Saj pri vseh priznanjih in nagradah tega ne potrebujem, a človek se vpraša, ali dela prav, ali ima to, kar počne, sploh smisel.

"Hvaležen sem vsem Slovenkam in Slovencem, ker je Pipistrel dejansko uspel tudi s pomočjo slovenskih subvencij, ne samo evropskih in ameriških. Subvencije so direktno ali pa posredno denar vseh zaposlenih v Sloveniji," je povedal Boscarol, ki je državi v največji donaciji v javno dobro namenil 30 milijonov evrov. Foto: Ana Kovač

Novice Boscarol: Če bo potrebno petsto tisoč ali pa dva milijona, kolikor bo, bom pač dal zraven

Hvaležen sem vsem Slovenkam in Slovencem, ker je Pipistrel dejansko uspel tudi s pomočjo slovenskih subvencij, ne samo evropskih in ameriških. Subvencije so direktno ali pa posredno denar vseh zaposlenih v Sloveniji. Če je prišel čas, da sem prodal svoje podjetje, je tudi pošteno, da skupnosti in državi oziroma državljanom vrnem, kar sem dobil. In vrnil sem petkratno! Prejel sem šest milijonov evrov, doniral sem jih trideset. Se pravi, da je bila naložba države v Pipistrel dobra.

Če bi bili pametni, bi vzpostavili takšne mehanizme, ki bi doniranju dali motivacijsko zakonsko podlago, ki bi mecenstvo uzakonili in vzpodbujali ljudi, da bi to počeli. Verjetno to ni samo problem davkov. Morda bi nekoč komu več pomenilo neko priznanje, ki države ne stane nič. Ne vem, zakaj ne znamo razmišljati o teh korenčkih, da bi bili ljudje bolj motivirani, da gredo v to smer. 

Pri nekaterih podjetnikih sem po teh donacijah malce drugače zapisan, ker sem mogoče komu postavil ogledalo. A če bi imeli neko zakonsko motivacijo, ne prisile, bi morda še kdo to naredil. 

Od predsednika Goloba sem dobil čestitko, ko sem prejel naziv za managerja leta in se mu ob tej priliki zanjo javno zahvaljujem. Zahvale, da sem državi doniral trideset milijonov, pa ne. Tudi prejeto čestitko seveda cenim, hvaležen sem zanjo, a pričakoval bi, da je donacija 30 milijonov v proračun pomembnejša od nekega stanovskega naziva. Če ti z davki vzamejo, je v redu, če prostovoljno daš, pa ni? Ta lekcija nam še manjka.

Novice Ivo Boscarol izpolnil obljubo in gasilcem nakazal toliko denarja #video

Če se dotaknemo še drugih investicij. V ljubljanskem BTC ste kupili Kolosej in še zemljišče. Kaj nameravate tam konkretno narediti? 

Kolosej sem kupil na dražbi, zdel se mi je dobra naložba. Po drugi strani mi je bilo malo žal, da nima več tistega sijaja, kot ga je imel svoje čase, zato sem se odločil za nakup. Z BTC se pogovarjamo, da bomo spremenili in ozelenili parkirišče. Oni namreč gojijo iste vrednote, kar se tiče družbene odgovornosti kot jaz, tudi glede odgovornosti do narave. S hčerjo sva recimo za ozelenitev občine Ajdovščina namenila milijon evrov.

"Pogovarjamo se tudi z veliko različnimi ponudniki vsebin, od zelo futurističnih vsebin, kot so e-gaming in podobno, do klasičnega kongresnega turizma in drugih digitalnih vsebin. Ustvariti želimo doživljajski center poleg Woop, ki je čez cesto, da bi vse to zaokrožili," o načrtih za Kolosej pove Boscarol. Foto: Ana Kovač

Kompleks Žita pa sem kupil z namenom investicije v času inflacije, ker sem videl, da je to zadnje tako veliko gradbeno območje znotraj avtocestnega obroča v Ljubljani. Kompleks Žita je bil v hrvaških rokah in kupil sem ga tudi, ker sem ob prodaji Pipistrela napovedal, da bom del kupnine namenil nakupu podjetij ali nepremičnin, ki so izgubile slovensko lastništvo in bi jih spet želel narediti slovenske. Ta del Ljubljane je zdaj spet slovenski in to mi nekaj pomeni.

Novice Boscarol pojasnil odločitev za nakup Koloseja

Na območju Žita je možno vzpostaviti kar nekaj različnih vsebin. Vsekakor bomo ohranili bencinsko črpalko in McDonald's. Je pa to zelo velik, homogen kompleks, kjer bi se dalo ustvariti vsebine, komplementarne BTC ali Koloseju. Med drugim razmišljamo tudi o podzemnem parkirišču.  

Poigravamo se tudi z bolj ekstremnimi idejami, saj je ta del Ljubljane edini, kjer je dovoljena gradnja do višine 120 metrov, to pa je lahko zanimivo za marsikaj. Taka višina na primer omogoča izvedbo smučarske tekme, če bi zgradili stavbe s padajočimi strehami, na katerih bi bilo vsesezonsko smučišče. Najbližji takšni smučišči sta v Dubaju in v Koebenhavnu. Poleg tega daleč naokoli nimamo vrtljive restavracije. Kosilo na višini 120 metrov z razgledom na celotno ljubljansko kotlino bi bila zanimiva izkušnja, mar ne? Narediti bi se dalo najvišji bungee jumping v centru Slovenije in še marsikaj drugega. Zaenkrat pa zbiramo ideje in možnosti, saj se nam nič ne mudi. Karkoli bomo naredili, bomo naredili tako, da bomo ponosni na to.

Saj veste, da se v gradbeništvu nič ne zgodi čez noč. V predvolilnem času smo poslušali obljube, da bomo v tem mandatu dobili trideset tisoč stanovanj za mlade, a smo že pri streznitvi, da bo stanovanj le dva tisoč. Prepričan sem, da bo tudi to izziv, saj se jih v preostalih treh letih mandata fizično ne bo dalo narediti, ker postopki trajajo predolgo. Pri takšnem "out of the box" projektu, kot bi bil naš, pa govorimo o še veliko daljšem časovnem obdobju.

Novice Žito zemljišče v ljubljanskem BTC prodal Boscarolu

Zakorakali ste tudi v svet bančništva. Kakšni so vaši načrti na tem področju? 

Primorska hranilnica je najmanjša "banka" v Sloveniji in od vseh najbolje živi s svojim okoljem. Ustanovljena je bila v Vipavi, za to območje doline in večina lastnikov prihaja od tu. Zato ima tudi zelo zaprt sistem lastništva in je delež zelo težko kupiti. Ta odstotek sem kupil bolj kot vstopnico, da se jim pridružim. Ajdovščina je s 170. mesta prišla kar na šesto mesto po vseh kriterijih razvoja in po bruto domačem proizvodu smo že prehiteli Novo Gorico.

"Poigravano se tudi z bolj ekstremnimi idejami, saj je ta del Ljubljane edini, kjer je dovoljena gradnja do višine 120 metrov, to pa je lahko zanimivo za marsikaj. Taka višina na primer omogoča izvedbo smučarske tekme, če bi zgradili stavbe s padajočimi strehami, na katerih bi bilo vsesezonsko smučišče," svojih najbolj ambicioznih idej ne skriva Boscarol. Foto: Ana Kovač

Glede na to, da se naša dolina tako razvija in širi, potrebujemo močno bančno pomoč za gospodarstvo in za ljudi, ki prihajajo sem. Ta banka ima potencial. So določene omejitve, a mislim, da bi se po vzoru kantonskih bank v Švici dalo ustvariti zelo fleksibilno banko, ki bo podpirala gospodarstvo. Nenazadnje smo v Sloveniji, kar se bančništva tiče, omejeni tudi s tem, da se banke redko ukvarjajo z obrambno industrijo oz. imajo prepoved poslovanja z orožarskimi posli, čeprav je v vseh večjih državah obrambna industrija prioriteta. 

V tujini so banke super podpora taki industriji, v Sloveniji pa ne. Mislim, da v Sloveniji samo Gorenjska banka podpira obrambno industrijo. Glede na to, da imamo v Sloveniji vsak dan močnejšo obrambno industrijo, in če nima podpore banke, je seveda učinkovitost takega dela gospodarstva, ki je lahko za državo zelo pomembno, onemogočena.

Novice Ivo Boscarol vstopa v svet bančništva

V preteklosti ste omenili, da kot poslovno priložnost vidite tudi proizvodnjo mesa iz izvornih celic. Ste na tem področju že naredili kakšen korak? 

Tukaj moram še enkrat poudariti, da ne gre za umetno meso. Prepričan sem, da se bodo tudi pod to objavo zvrstili komentarji, da Boscarol dela umetno meso. Umetno meso je vse, kar proizvajajo iz soje, gobic ali fižolovih beljakovin, dodajajo arome, barve in prodajajo kot nadomestek mesa. To, kar jaz razvijam, ni nadomestek mesa. Je pravo meso, ki je iz celice živali vzgojeno v inkubatorju. Torej se izvorna celica odvzame pravi, živi živali in iz nje vzgoji kos mesa. Gre za zelo humano dejanje, saj ne gojimo živali, da bi jih za hrano ubijali. Poleg tega ne redimo velikanskih čred goveda, ki bi pri tem proizvajale ogromne količine metana, ki je najhujši toplogredni plin. Proizvodnja mesa iz izvornih celic je mogoča kjerkoli, nenazadnje jo lahko namestimo tudi v hlev, kjer je sedaj govedo.

Kmetijskih površin po svetu je vedno manj. Zakaj? Ker se ozračje segreva, zaradi višje temperature ozračja zrak sprejema več vlage, posledično pa so meteorološki pojavi vedno bolj intenzivni. Vedno več padavin pade v vedno krajšem času, imamo poplave, ki uničujejo pridelovalne površine in dolga obdobja suše, ko spet ni možno pridelovati krme za živali. Ti procesi bodo vsak dan bolj intenzivni, možnosti pridelave krme bo vedno manj.

Foto: Ana Kovač

Proizvodnja hrane v kontrolirani atmosferi iz izvornih celic je rešitev za prehranitev človeštva in mi delamo na tem. Ni enostavno dobiti ljudi z izkušnjami, ker jih v Sloveniji ni. Seveda marsikdo po svetu že dela na tem. Zdaj smo tudi mi že zelo blizu tega, da bomo v Slovenijo pripeljali nekaj ljudi, ki imajo izkušnje na tem področju in ki bodo to podjetje, ki se zdaj ustanavlja, peljali naprej.

Ko smo že pri hrani, v Vipavski dolini ste pred kratkim kupili restavracijo. Lahko poveste kaj več o tem? 

Odraščal sem v tej dolini, poznam jo, zdaj pa jo spoznavajo tudi drugi. Lansko leto je Lonely Planet Vipavsko dolino izbral kot eno izmed desetih najboljših destinacij na svetu. Ta dolina ima veliko za ponuditi, na primer na področju kulinarike. Nenazadnje je tukaj največ Michelinovih zvezdic.  

Vipava je zaradi neštetih izvirov reke in veliko mostov dobila vzdevek "slovenske Benetke". V zadnjih letih ta biser ni živel v vsem svojem sijaju, kot mislim, da bi lahko. Tudi občina se zaveda, da je treba Vipavi dati novo vsebino. Ureja se infrastruktura, med drugim del dvorca, ki stoji ob najbolj slikovitem izviru, poimenovanem Podskala. V njem bo restavracija. Na občinskem razpisu za najem in upravljanje lokala je zmagala poznana in dobra gostilna Podfarovž, ki sicer stoji ob sosednjem izviru. Zdaj bodo z mojo pomočjo obe gostilni povezali v skupno zgodbo različnih kulinaričnih doživetij v srednjeveškem okolju in ob enkratni vodni pravljici. 

Gostilna ob vodi seveda bolj živi poleti, a tudi pozimi ne bo zaprta. Za seboj ima dokaj veliko podzemno jamo, ki jo bomo odprli za goste in tam ponudili najvišji nivo kulinarike. Nad gostilno je terasa, kjer bodo gostje sedeli med krošnjami dreves ob drugačnem kulinaričnem doživetju. Gre za velik skupen ambient obeh gostiln in grajskega dvorišča Univerze v Novi Gorici, kjer bo mogoče organizirati dogodke za 200 in več ljudi. Vipavo čez nekaj let vidim kot destinacijo, ki jo bomo Slovenci obiskovali zaradi marsičesa.

Novice Boscarol z astronomsko donacijo razveselil someščane #video

Tiskani mediji so v krizi. Bi bili pripravljeni vi vlagati v tiskane medije? Ste o tem kdaj razmišljali? 

Ne bi. Ko sem se jaz ukvarjal s fotografijo in ko je bil Tone Stojko direktor fotografije na Mladini ali pa Joco Žnidaršič na Delu, sem moral en teden fotografirati, da sem naredil fotografijo, ki so mi jo potem objavili. Danes je dovolj, da imate telefon in da ste ob pravem času na pravem mestu, ko se recimo zgodi prometa nesreča. Čeprav se na fotografiji nič kaj dosti ne vidi, ste na naslovnici.  

Ker dobre novice ni, če ni slaba, jaz v to ne grem. Sem preveč pozitivno naravnan človek, da bi se šel ta kanibalizem, ta negativizem, ki so ga mediji polni. Afere, rumeni tisk, za to nimam energije. Za tak tip medijskega prostora, kot je zdaj v Sloveniji, mora človek biti drugačnega kova, kot sem jaz. To bi me preveč obremenjevalo. Pred kratkim so mi recimo ponudili, da postanem solastnik nove televizije v Sloveniji, a sem ponudbo zavrnil.

Kam vse še nameravate v prihodnje vložiti svoj denar? 

Veliko je zanimivih področij, ki me zanimajo. Zdaj se pogovarjamo s podjetjem, ki dela zelo napredne rešitve v biosenzoriki, torej v biofarmacijo. Mislim, da bom vložil v slovensko start-up podjetje, ki je razvilo zelo inovativen način izdelave vodikovih gorivnih celic z manj platine. Menim, da ima vodik zelo veliko priložnost kot energent in pogoni na osnovi vodikovih gorivnih celic prav tako. Ko z vodikom proizvajaš elektriko, je edini izpust čista voda in dejansko so to sistemi, ki so popolnoma inertni do okolja.

"Veliko je zanimivih področij, ki me zanimajo. Zdaj se pogovarjamo s podjetjem, ki dela zelo napredne rešitve v biosenzoriki, torej v biofarmacijo," je povedal o svojih načrtih, kam še namerava vložiti svoj denar. Foto: Ana Kovač

Vsa planirana vlaganja na tehničnem področju so na osnovi čistih pogonov. S podjetjem Timtec zelo veliko investiramo v varovanje pred največjo varnostno grožnjo, ki jo človeštvo ima, to so droni. Droni so namreč zelo velika grožnja, ki se je večina ne zaveda. Bojim se oziroma predvidevam, da v prihodnosti ne bo več nobenega pomembnega objekta ali predsednikovega vozila, ki ne bo imel obrambe pred droni. To je ogromen potencial, na katerem veliko delamo. Prepričan sem, da ima Timtec, v katerem sva s hčerjo večinska lastnika, potencial, da bo v nekaj letih vreden več, kot je bil ob prodaji Pipistrel. 

Verjetno bom vložil še v kakšno nepremičnino. Pogovarjamo se tudi za nakup ene od slovenskih polnilnic vode. Veliko hodim po svetu in v večini držav je voda dražja od litra bencina. V vodi zagotovo vidim potencial in tega se v Sloveniji premalo zavedamo, saj je imamo dovolj. Verjetno bo kmalu znano, da sem se podal tudi v vinarstvo. Kakšno, vam še ne povem, a mi lahko verjamete, da gre za zelo zanimivo zgodbo.  

V podjetju, ki zdaj upravlja naše družinsko premoženje, se moramo izobraziti na področju mehkih vsebin. Jaz izhajam iz hardwara, na softwaru nismo močni. Dobimo po deset, dvajset ponudb in idej različnih start-upov tedensko in od tega veliko iz digitalnega področja. Prepričan sem, da bi lahko v marsikatero podjetje vstopili in mu omogočili hitrejšo rast, a priznam, da tukaj še nismo dovolj močni, da bi lahko ta potencial pravilno ocenili.

Avtomoto Nov način letenja: po Pipistrelu priložnost vidijo še Britanci #foto

Nekateri vam očitajo, da ste kapitalist, tajkun, celo oligarh. Kako jim odgovarjate? 

Iskreno moram povedati, da me čudi, iz katerih ust to prihaja. Zadnjič sem, malo za šalo malo zares, za nek medij izjavil, da bi bil jaz idealen predsednik Levice. Vse, kar oni govorijo, jaz delam in izvajam v praksi. Lastništvo podjetij sem razdelil med zaposlene, dobiček sem delil z zaposlenimi, nikoli nisem imel nikogar na minimalni plači, v 30 letih niso plače niti enkrat zamujale, ob uri zaklenemo in gremo domov, ker želim, da imajo ljudje nekaj od življenja. Državi sem vrnil subvencije, doniram v javno dobro, vlagam izključno v Sloveniji, denarja nimam v tujih bankah, ne poslujem preko davčnih oaz, zaposlil sem 250-krat več ljudi kot poslanec Kordiš ... Vse, kar Levica zagovarja, jaz delam.

"Odraščal sem v tej dolini, poznam jo, zdaj pa jo spoznavajo tudi drugi. Lansko leto je Lonely Planet Vipavsko dolino izbral kot eno izmed desetih najboljših destinacij na svetu. Ta dolina ima veliko za ponuditi, sploh na področju kulinarike," nad svojo rojstno dolino Boscarol ne skriva navdušenja. Foto: Ana Kovač

Če odprete Mladino ali poslušate novodobne politike, pa sem oligarh in ne vem kaj vse. Sem največji sovražnik te države. Tega ne razumem. Ali pa oni ne razumejo, kaj govorijo, ali ne razumejo tega, da je tisto, kar govorijo, treba potem tudi narediti. Jaz se bolj bojim, da gre za to.

Konkretno so vas v Levici označili za lobista multimilijonarjev, ki izkorišča svoje bogastvo. Malo za šalo, se boste na naslednjem kongresu stranke potegovali za položaj predsednika Levice? Mogoče bi bil Kordiš vaš protikandidat. 

Jaz bi vseeno rad imel kredibilne protikandidate ...

Potem še niste zaključili politične kariere?  

Jaz sem politiko obesil na klin, ker jo jemljem preveč resno, v nasprotju s prej omenjenimi.

Novice Kordiš spet nad Boscarola: On je lobist multimilijonarjev, ki izkorišča svoje bogastvo #intervju

Pravite, da v 30 letih nikoli niste zamujali z izplačilom plače. V Sloveniji smo trenutno priča nezadovoljstvu delavcev v javnem sektorju. Na zahteve po višjih plačah se je vlada odzvala z napovedjo njihovega dviga. Kako vi to komentirate? 

Če je denarja dovolj, hvala bogu. Če bo gospodarstvo zaradi tega dobilo boljše pogoje, da več ustvari in dovolj napolni državni proračun, sem takoj za to. Danes ničesar ne moreš narediti sam, potrebuješ dobre zaposlene, dobro ekipo. Ekipa mora biti motivirana in plača je eden od motivatorjev. Ni edini, ampak je. Če ljudje niso plačani in če niso motivirani, ne bodo delali, tudi v javni upravi ne. Jaz sem prepričan, da je mogoče tudi v javnem sektorju vzpostaviti sistem nagrajevanja, ki bi motiviral zaposlene in ki ga zdaj ni.  

Sam zaposlenih nikoli nisem udaril po žepu, sem jih pa nagrajeval. Tisti, ki so nagrajeni, to razumejo kot priznanje, da delajo prav, tisti, ki niso, pa kot motivacijo, da bodo poskusili narediti bolje in bili naslednjič med nagrajenimi. Če bi v javnem sektorju uvedli pravilen način nagrajevanja in motiviranja, nenazadnje tudi merjenja učinkovitosti, potem bi javna uprava verjetno drugače funkcionirala, državljani pa bi bili malo bolj zadovoljni s svojim delom.

"Tako kot je gospodar zelo pomemben v družini, je pomemben tudi na nivoju občine in na nivoju države," je prepričan Boscarol. Foto: Ana Kovač

Tako kot je gospodar zelo pomemben v družini, je pomemben tudi na nivoju občine in na nivoju države. Naša država na žalost nima gospodarja. Naša država nima vizije in nima dolgoročne strategije. V Pipistrelu sem pred 20 leti postavil vizijo, da bomo prvi na svetu, ki bomo certificirali električno letalo, in držali smo se je kot pijanec plota. Ne more vsaka vlada, ki se zamenja, postaviti nove vizije. Vizija mora biti za 30, 50 let, je nacionalni nadvladni dokument. Naloga vlade pa je, da vizijo in strategijo izvaja. To je pri nas napačno. Naše države nihče ne vodi gospodarno. Država nima gospodarja. Če bi ga imela, bi se točno vedelo, kakšne morajo biti plače, koliko denarja imamo, kako se moramo organizirati, da ljudje ne bodo hodili s trebuhom za kruhom v tujino ali čakali več mesecev na osebnega zdravnika. Če ni gospodarja, seveda dela vsak po svoje in ni nikomur odgovoren za to.

Novice Zelena obramba s Pipistrelovimi letali #video

Zakaj vsaka nova vlada vedno začne z novo strategijo. Ne morejo čez delitev levi, desni?  

Jaz mislim, da delitev na leve in desne ni največji problem. V Sloveniji smo takšni, da hočemo vsakogar dati v kalup. Mene vedno uvrščajo na desno, ker sem Peterletu pomagal voditi kampanjo, a pomagal sem mu, ker je pilot in zato moj kolega. Večino subvencij sem dobil od levih vlad. Nikdar nisem bil član nobene stranke, a svetoval ali pomagal sem vsem vladam doslej. Toda Slovenci se ukalupljamo, tako pač je.  

Največji problem je, da imamo Slovenci zelo kratkoročen spomin. Pozabljamo, kaj smo naredili, koga smo volili, kaj je za nas naredil nekdo drug. Če malo karikiram: mislimo, da če odpremo novo konzervo, da bo notri boljši golaž. Konzervo pa kupimo na podlagi videza, ne da bi sploh prebrali, kaj je vsebina. Prepričan sem, da 95 odstotkov ljudi, ki gre na volitve, ni prebralo volilnih programov. Volimo na podlagi videza, kdo nam je všeč, kdo je simpatičen. Mirne duše bi lahko imeli namesto volitev lepotno tekmovanje ...

Aktualna vlada je napovedala dvojni mandat, napovedujejo, da bo to leto reform, torej videti je, da imajo neko strategijo.  

Hvala bogu, jaz sem jim pripravljen pomagati pri tem. Povabljen sem bil v nekatera delovna telesa in sem povabila tudi sprejel. Če lahko kaj pripomorem, bom seveda to naredil. Sem večni optimist in ne gojim zamer do nikogar.  Dajmo jim možnost, da nekaj naredijo. Vsi pa seveda pričakujemo nekaj, in sicer da bo šla država vsaj tako dobro naprej, kot je šla do zdaj.

"Človek sebe zelo težko sodi. Verjetno vsem nisem najboljši šef, a glede na to, da ne gredo stran, verjetno tudi ni tako hudo," o mnenju svojih zaposlenih, ki ga imajo njem, pove Boscarol. Foto: Ana Kovač

Kako pa bi vas kot direktorja opisali vaši zaposleni?  

Verjetno prav slabo nisem zapisan, a to bi morali vprašati njih. Človek sebe zelo težko sodi. Verjetno vsem nisem najboljši šef, a glede na to, da ne gredo stran, verjetno tudi ni tako hudo. Veliko je kazalnikov, ki ljudem povedo, da niso izkoriščani. Vsak pa ima seveda pravico, da me vidi drugače, kot se vidim sam.  

Dejstvo je, da ko sem bil direktor, je imelo polovico zaposlenih v Pipistrelu višjo plačo od mene. Jaz se nisem nikoli počutil drugačnega ali da sem nad njimi. Razmerje med najnižjo in najvišjo plačo je bilo 1:3. Vsi smo imeli povprečno dobre plače, nihče ni imel niti ekstremno visoke niti minimalne plače.  

Na koncu sem zaposloval 250 ljudi in po 33 letih na prste lahko preštejem ljudi, ki so šli stran od Pipistrela. Plača je seveda pomembna in mora biti redna. Ljudje morajo začutiti socialno varnost. V 33 letih Pipistrel ni imel niti eno leto izgube. In ne samo to, vsako leto smo imeli pozitivno rast. V časih največjih kriz smo imeli celo višjo rast kot sicer, ker smo delali dobro, z dolgoročno strategijo. To ljudje vidijo in razumejo, da imajo zagotovljeno socialno varnost za naprej. Tukaj je še zaupanje. Če v skladišču zvečer vzamem en lepilni trak, jim zapišem na listek in na koncu meseca se mi bo to pri plači poračunalo, pa čeprav sem lastnik. Zaradi tega tudi zaposleni ne kradejo. Kljub temu da nimamo stvari pod ključem, ni nikdar nič zmanjkalo.  

Pri nas delajo cele družine. Danes je za mlade pomembno tudi, da svojega časa ne mečejo skozi okno, hitreje želijo videti rezultate svojega dela. Želijo delati v kolektivu, ki diha, ki se smeji, ki ima dobro notranjo energijo. Pri nas imamo piknike za kolektiv, zaposleni pri nas praznujejo svoje rojstne dneve in ko pridejo novi ljudje k nam, traja nekaj časa, da ugotovijo, kakšno vzdušje vlada pri nas.  

Vse to gradi zaupanje in odgovornost. Sem testni pilot: če kak zaposleni ne bi pravilno privil ene same matice, bi bil jaz lahko prvi, ki bi izgubil življenje ali pa kakšen naš kupec – in s Pipistrelom bi bilo naslednji dan konec. Naši konkurenti so samo čakali, kdaj se bo zgodilo kaj takega. Od skoraj tri tisoč Pipistrelovih letal, ki jih leti, ni bilo niti pri eni letalski nesreči dokazano, da bi bila vzrok tehnična napaka letala. Pri nas zaposlenim ni treba gledati čez ramo, kaj je kdo naredil in kako, ker so odgovorni in ponosni na to, kje delajo, kaj delajo in da ustvarjajo zgodovino.

"Moja izjava je prejela Večerovo nagrado BOB leta 2015, ko sem rekel, da 'Slovenci vse oprostijo, samo uspeha ne.' To velja še danes," meni Boscarol. Foto: Ana Kovač

Pipistrel je postavil tretji mejnik v zgodovini letalstva in tega Sloveniji nihče ne more vzeti. Prvo letalo z motorjem na batni pogon je bilo certificirano leta 1927 v ZDA, prvo letalo na reakcijski pogon leta 1953 v Angliji in potem skoraj 60 let ni bilo podobnega mejnika, vse do 2020, ko je Pipistrel certificiral prvo električno brezemisijsko letalo. Tega mejnika in dejstva, da smo pionirji električnega letalstva, nam in Sloveniji zgodovina ne more več vzeti. A v Sloveniji še vedno rajši rečemo, da je nekdo, ki tako dela, kapitalist, ki izkorišča delavce.  

Moja izjava je prejela Večerovo nagrado bob leta 2015, ko sem rekel, da "Slovenci vse oprostijo, samo uspeha ne". To velja še danes.

Novice Na Madžarskem bodo izdelovali eno od Pipistrelovih letal #video

Kaj so najpogostejše napake, ki jih po vašem mnenju delajo direktorji slovenskih podjetij? 

Veliko je stvari, ki jih tukaj lahko izpostavim. Treba je razumeti, da je ta svet vsak dan manjši in da je dejansko vsak kupec dosegljiv z levo tipko na miški. Karkoli imaš, danes lahko prodaš, tudi če imaš slab produkt. A dandanes v času socialnih omrežij, če en kupec ne bo zadovoljen, bo v desetih minutah to izvedel cel svet. Prostora za blef ni več.  

Veliko mojih kolegov se ne zaveda tega, da je v poslu najpomembnejša blagovna znamka. Blagovno znamko gradiš desetletja, profit pa lahko ustvariš čez noč. Blagovna znamka je danes odvisna od tega, kako je povezana s skrbjo za okolje, s skrbjo za zaposlene, z vrednotami, ki jih gojiš. Dodana vrednost je tisto, po čemer vsi stremimo. Slovenci bi radi obdržali takšen standard, kot ga imamo. Dodana vrednost, ki standard omogoča, je v blagovni znamki, končnem produktu, ne v surovini ali sestavnem delu. Danes se recimo v avtomobilski industriji bitke dobivajo na peti, šesti decimalki evra za sestavni del.  

Mene pogosto primerjajo z Akrapovičem. Igor je moj velik prijatelj, ampak z vsem spoštovanjem, njegov izdelek je samo eden od pet tisoč delov na mojem letalu. Če je z mojim letalom nekaj narobe zaradi njegovega izpuha, je v očeh kupca to moj problem. Odgovornost tistega, ki ima končni produkt, je neprimerno večja kot vseh v dobaviteljski verigi.

"Še en motiv pri tem pa je, da zaposlenih ne razumejo kot sodelavcev, kot partnerjev, ampak kot potreben strošek, ki ga primerjajo z materialom. To je največja napaka, ki jo kot podjetnik in lastnik lahko narediš," je prepričan Boscarol. Foto: Ana Kovač

Novice "Ko sem v Jugoslavijo pripeljal 'bedže', se mi je Tomaž Domicelj čudil"

Druga stvar je, da se premalokrat zavedajo, da se uspeh gradi na dolgi rok, na tradicionalnih vrednotah in ne čez noč ali preko trupel. Čez noč lahko narediš res velik denar, v času krize pa je potem vprašanje, ali se lahko zaneseš na svoje zaposlene. Marsikaterega mojega poslovnega kolega je kriza dotolkla, nas ni nikoli. Mi smo iz vsake krize izšli močnejši in samo čakamo krizo, ker imamo potem večjo rast. Če delaš na dolgi rok, kriza pride in gre in ne smeš se je ustrašiti. Če se je ne ustrašiš, je to lahko samo izziv. In v več kot 30 letih je bilo kriz veliko. 

Naslednji problem je, da si postavljajo prenizke cilje. Prvi je samo eden, drugi smo lahko vsi. Če si v pogojih globalne konkurence postaviš za cilj, da boš drugi, potem je konec, še preden si začel, in podjetje lahko kar zapreš. Ni dovolj ambicioznosti in to je problem.

Še en motiv pri tem pa je, da zaposlenih ne razumejo kot sodelavcev, kot partnerjev, ampak kot potreben strošek, ki ga primerjajo z materialom. To je največja napaka, ki jo kot podjetnik in lastnik lahko narediš.

Avtomoto Brez dlake na jeziku: Ivo Boscarol o naši prihodnosti

Na kaj v življenju ste najbolj ponosni?

Kaj počnete v prostem času?

Jaz sem eden redkih ljudi, ki lahko rečejo, da jim je služba hobi in hobi služba. Stalno sem na dopustu. Z delom začnem največkrat ob štirih zjutraj in velikokrat končam okoli dveh ponoči. Spim zelo malo, zato imam to prednost, da sanjam podnevi. Imam polno idej. Malo za šalo, malo zares: po horoskopu sem oven in za takšno ognjeno znamenje je važno, da ima stalno prižgane dolge luči. Ne zanima nas, če zavorne luči gorijo ali ne. Služba je zame velik odklop. Ne vem, kaj je stres. Čeprav je v službi včasih zelo intenzivno, izzivov nikdar nisem čutil kot stres. Večji kot so izzivi, bolj me to sprošča.

"Jaz sem eden redkih ljudi, ki lahko rečejo, da jim je služba hobi in hobi služba. Stalno sem na dopustu," z nasmehom na obrazu pove Boscarol. Foto: Ana Kovač