Nedelja, 14. 6. 2020, 11.54
4 leta, 4 mesece
Intervju z Alenko in Kamenkom Kesarjem
Skrivnost uspešnega zakona: manj teženja in veliko seksa #video #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
6,62
12
Zabavni direktor marketinške agencije, bloger in pisatelj ter zgovorna novinarka in nekoč televizijska voditeljica sta do ušes zaljubljen par. Pri 50 letih se hihitata in si zaljubljeno zreta v oči kot dva najstnika. A ljubezen ne pozna starosti, pravi Alenka Kesar, in tega, da ji bo nekdo tako močno zmešal glavo, kot jo je njej Kamenko Kesar, ni pričakovala v milijon letih. Zlasti ker je bil za obema že en neuspeli zakon.
Kajti dlje, ko si v njuni bližini, bolj se ti zdi, da je tako moralo biti. Da sta se morala najti, pa četudi šele takrat, ko sta imela oba 40 let, sveže ločena, vsak z dvema otrokoma. Prva leta so bila vse prej kot lahka, odkrito priznavata, pa čeprav je oba zaradi sveže zaljubljenosti kar razganjalo. A po nekaj izzivih in streznitvenih dogodkih, ki jih je prineslo življenje, nista več odlašala. Skupaj sta skočila v zakonski stan ter z roko v roki zakorakala skupni prihodnosti naproti.
Z njima smo govorili o vseh lepih in manj lepih stvareh, ki jih prineseta ločitev in nov zakon po 40. letu, pa tudi o tem, kako sta prek svojih knjig in blogov svoje razmerje brez olepševanja in filtrov na pladnju ponudila svetu.
Zakonca Kesar o tem, kaj je skrivnost uspešnega partnerskega odnosa oziroma zakona:
Vajina zgodba se je začela pred približno desetimi leti. Povejta vsak svojo stran, kako se spominjata trenutka, ko sta se prvič srečala.
Kamenko: Šlo je za poslovno srečanje. Dva naročnika v moji agenciji sta skoraj istočasno želela Alenko, da vodi njuna projekta. Tako da sva se prvič videla na sestanku za enega od teh projektov. Ampak ko smo skupaj opravili te zadeve, oddelali svoje, se potem kar nekaj časa nisva videla.
Alenka: No, ja … Jaz sem to doživljala malo drugače … (smeh, op. p.). Ko sem prvič vkorakala v pisarno, je Kamenko vstal s kavča, da me pozdravi. Stopil je proti meni, mi nekaj rekel – verjetno svoje ime –, mi dal roko in jaz sem si sama pri sebi rekla: "Mati moja, kako je lep!" In potem se tega sestanka praktično ne spomnim. Ves čas sem v glavi namreč premlevala samo o tem, kako to, da ga ne poznam, kdo je on, kako je lahko tako lep.
In Kamenko mi je na tem srečanju seveda razlagal o projektu. Spominjam se, da sem imela v rokah blok in svinčnik, napisala pa nisem niti besede, samo strmela sem vanj. Nato pa mi po kakšnih desetih minutah reče: "To je slabo znamenje, da si ti nič ne zapisuješ." Jaz pa sem samozavestno odvrnila, da je itak vse tako logično, da sem si vse zapomnila. V resnici pa, če bi me vprašal, kaj mi je ves čas razlagal, ne bi znala povedati nič, tako me je prevzel (smeh, op. p.).
Kamenko, se je med tem prvim srečanjem tudi v moški glavi toliko dogajalo kot v ženski?
Kamenko: Ne (smeh, op. p.). Sem vendarle moški, tako da sem imel v glavi nalogo, ki sem jo moral opraviti, to je bilo razložiti projekt. Sem pa resda potem pogledal za njo, ko je odhajala. Potem pa se nisva več mesecev videla, tako da je trajalo kar nekaj časa, da se je to kolesje zagnalo.
Je bilo strašljivo nenadoma dobiti vse te občutke, za katere po toliko letih, ko si v zvezi z nekom drugim, nikoli ne misliš, da jih lahko spet kdaj imaš? Se je bilo nenavadno tako močno zaljubiti pri štiridesetih?
Alenka: Zelo specifična situacija je, ko imaš starejše otroke že tako velike, da so lahko že oni zaljubljeni, ti si pa sam tako zaljubljen, da se nenehno nekaj hahljaš in nasmihaš, zardiš ob prejetih sporočilih in podobno … Je bilo kar težko obdržati ravnotežje.
Dejstvo pa je, da se lahko pri 40 enako močno zaljubiš kot pri 17 ali pri 27 letih. Je pa ena prednost tega, da se zaljubiš pozneje, namreč zelo dobro se poznaš in življenje tudi že kar dobro poznaš. Zaradi tega lahko potem ljubezen utrdiš na bolj trdnih temeljih. Tako sem jaz to videla. Kako pa je bilo tebi, Kamenko, ko si bil zaljubljen vame najbolj na svetu (smeh, op. p.)?
Kamenko: Zaje**** (smeh, op. p.). Šalo na stran, pri meni je bila res težka situacija, ker sem zapuščal družino, in to je odločitev, s katero moraš živeti. Oba sva bila sicer že narazen z nekdanjima partnerjema, najina zakona sta bila že končana, sva bila tik pred uradno ločitvijo, ampak vseeno so to težki trenutki. Veliko odgovornost prevzameš z odločitvijo, da končaš zakon, in ta odgovornost ostane, ne gre nikamor, živiš z njo.
Alenka: Kamenko je v prvem letu najine zveze, ko sva bila oba tako "zmešana" od vsega, zaposlenim v svoji agenciji napisal elektronsko sporočilo, da se jim iskreno opravičuje, ampak da je opravilno nesposoben. Ker je bil veliko manj v službi kot prej. Pa so se potem ustrašili, da je kaj resno bolan, nato pa jim je razložil, da je samo tako zaljubljen, da ne more nič (smeh, op. p.).
Kamenko: Res je, eno leto sem bil čisto iz sebe. Zdi se mi, da eno leto nisem skoraj nič naredil. Očitno je podjetje res na dobrih temeljih, da ni šlo vse k hudiču (smeh, op. p.). Tako da ko sem prišel nazaj, sem moral narediti samo nekaj manjših sanacij in je bilo vse v redu.
Alenka: Tudi mene je ta najina ljubezen čisto spodnesla. Ker ne pričakuješ, da boš pri teh letih, ko si nekako že postavljen kot oseba, imaš postavljeno življenje, spoznal nekoga, ki ti bo tako zmešal glavo. Pri naju je bilo že od začetka vse tako naravno, Kamenko me je res videl in zares takoj poznal. Z njim se mi je takoj zdelo vse tako domače, varno. Takoj je bilo jasno, da je to to, da sva za skupaj.
Oba sta imela za sabo že en zakon. Je bilo zato lažje ali težje skočiti v drugega?
Kamenko: Težko bi primerjal prejšnjega z zdajšnjim zakonom z Alenko. Je pa res, da ko je nastala kakšna situacija, kjer je neko moje ravnanje pri Alenki naletelo na enak negativen odziv kot pri bivši, sem doumel, da je torej težava v meni, da gre pri meni za nek vzorec, ki očitno ni v redu. Tako da v drugem zakonu lahko vsekakor hitreje identificiraš, kje so tvoje težave. Seveda je to prvi korak, potem moraš pa to sprejeti in reševati, ampak nekako je to prednost, ki je v prvem zakonu nimaš. Ne pravim zdaj, da je ločitev pravi način, da se tega naučiš, nikakor ne. Ampak tako je bilo pri meni.
Alenka: Jaz sem se pa odločila, da bom ravno o tem napisala knjigo z naslovom Druga žena, kjer bom povsem brez filtra in olepševanja povedala vse tako, kot je. Ker ko sem se ločila in zaživela s Kamenkom, sem začela velikokrat objavljati kaj o naju na družbenih omrežjih, in kmalu sem od mnogih žensk začela dobivati ogromno vprašanj, kako sem šla čez ločitev, kako smo se dogovorili okrog otrok, kako se počutim v vlogi mačehe, kako imeti rad otroke, ki niso biološko tvoji, in podobno. Vedno sva bila odkrita glede najinega razmerja, veliko sva govorila o njem in zato sem se odločila, da bom o vsem tem napisala takšno iskreno, izpovedno knjigo.
Vse skupaj bi vas tudi uvrstilo v kategorijo tako imenovanih srečno ločenih. Ker ste vsi vpleteni po ločitvi ostali v dobrih odnosih in tudi glede skrbi za otroke ste se lepo dogovorili. V čem je skrivnost? Vse več je namreč grdih kot lepih zgodb, ko gre za razhajanja.
Kamenko: Mislim, da morajo biti predvsem vsi štirje starši dovolj zreli, da znajo otroke postaviti na prvo mesto in to izpeljati tako, kot je najbolje zanje. To se mi zdi, da je prvi pogoj. Nekako morajo biti vsi štirje na približno isti valovni dolžini, ker če en sam v tej enačbi odstopa v katerokoli smer, ne bo dobro. Mi imamo predvsem to srečo, da smo vsi štirje odrasli nekako tam, kjer moramo biti.
Alenka: Predvsem to, ja. Meni in mojemu nekdanjemu možu pa je pri ločitvi zelo pomagala tudi partnerska terapija, na katero sva hodila zadnja leta v upanju, da bova rešila zakon. Na koncu sva sicer prišla do tega, da sva se oba strinjala, da je bolje iti narazen, in sva šla sporazumno narazen. A ker sva večino stvari, ki so bolele, razčistila tam, na terapiji, ob ločitvi nisva imela zamer in sva se lepo razšla. In še zdaj se res lepo razumemo. Ker gre za otroke. Oni so vedno bili in vedno bodo prvi. In čez vse greš, samo da je otrokom v redu.
Kamenko o tem, ali otroci berejo njegove knjige in kaj si mislijo o njih:
Kako to, da sta se odločila za poroko in ne, da ostaneta "koruznika"? Redkokdo se namreč pri štiridesetih, zlasti če ima za sabo že en zakon in ločitev, odloči še enkrat stopiti pred matičarja.
Alenka: Meni se je zdelo najlepše na svetu, da bi bila Kamenkova žena. Zdelo se mi je, da sem lahko samo njegova žena. Zelo preprosto. Poročila sem se v belem, ker se prvič nisem, in kar tudi prej nisem naredila, pa zdaj sem, je bilo to, da sem prevzela njegov priimek in se povsem odpovedala svojemu dekliškemu priimku. S tem sem mu pokazala popolno pripadnost. Niti za hip nisva razmišljala, da ne bi postala mož in žena, že od samega začetka.
Kamenko: Čeprav pa je do tega koraka minilo kar nekaj časa. Prvih šest let sva namreč živela še vsak zase. Potem pa se je zgodilo tisto hudo verižno trčenje na primorski avtocesti, v katerem sem bil udeležen tudi jaz. In ko tistega pred tabo in za tabo v avtu ni več, ti pa po nekem čudežu nimaš niti praske, se malo zamisliš, kako lahko v sekundi mine vse. To je bila ena velika prelomnica zame, ko sem si rekel, da je treba na stvari pogledati malo drugače. Tako da smo se tisto leto potem vsi skupaj preselili pod isto streho in poročila sva se.
Alenka: To, da sva toliko časa čakala s selitvijo, je bilo zaradi otrok. Hotela sva namreč, da se zares dobro spoznamo, konce tednov smo preživljali skupaj, tudi čez teden sva kdaj prespala drug pri drugem, ampak zares smo pa skupaj zaživeli leta 2016. In tudi to je bilo, tako kot pri najinih mnogih prelomnicah, tako nekako naravno. Ta korak je prišel kar sam od sebe.
Tudi delata skupaj, tako da res ogromno časa preživljata skupaj. Nosita delo domov? Je težko narediti razmejitev med tem, da sta v agenciji direktor in uslužbenka, doma pa mož in žena?
Kamenko: Z Alenko oba stojiva vsak zase in oba imava svoje zgodbe, svoje znanje, ki ga vpeljeva v delo, zato je to toliko lažje. Tako da tukaj pri nama ni tega: "Jaz sem šef in zdaj moram svoji ženi delegirati, kaj mora delati." To zagotovo veliko odtehta. Zdaj vseeno pa, da to posnamemo še na diktafon, sem pa njen šef (smeh, op. p.).
Alenka, je težko imeti moža za šefa?
Alenka: Ne, ni. Je pa izziv (smeh, op. p.). Imava pa en dogovor, namreč ko prideva domov, mu rečem: "Zdaj ti bom nekaj povedala kot žena možu" ali pa "Zdaj ti bom nekaj povedala kot zaposlena direktorju". Tako da razmejiva stvari, ker seveda nosiva službo tudi domov. Ne moreš mimo tega, da se ne bi tudi doma pogovarjal o tem. Moram pa povedati, da je Kamenko res zelo zelo v redu šef. Zelo je pošten, pravičen. Skrbi za dobrobit svojih zaposlenih in res sem zelo ponosna nanj.
V vajin zakon in vajine zakonske prigode smo lahko pokukali v Kamenkovi knjigi z naslovom Žena ima vedno prav, zdaj pa izdajate novo knjigo Če bi moški vedeli … To je že tretja knjiga in zdi se, da so vaši zapisi vse bolj iskreni.
Kamenko: Res je, s to iskrenostjo sem začel nekako pred osmimi leti, pa čeprav pišem že 16 let. Pred tem sem v svojih kolumnah samo pametoval, hotel sem podati svoje mnenje. Ampak kako veš, da ne šteje tisto, kar napišeš? Tako da še sam za sabo pozneje, čez nekaj let, ne moreš brati, ker ni iskreno in ne moreš tega prebaviti. In si potem misliš: "Kakšna budala sem bil (smeh, op. p.)." Ampak potem sem prišel k pameti in začel iskreno pisati o sebi in svojih izkušnjah. Ker ti v tem primeru nihče ne more nič očitati.
Alenka in Kamenko o novi knjigi, kjer Kamenko skuša najti resnico o ženskah:
Alenka, vas je moral posebej prepričevati, da bo vajin zakon in prigode iz zasebnega življenja objavil v knjigi?
Alenka: Ne. Kamenko je tako izjemno dober pisec in tako zelo se krohotam ob njegovih zapisih, da se mi je zdelo pravzaprav čudovito, da piše o naju. Saj nimava kaj skrivati. Kamenko vse zapiše na svoj humoren način, v moji knjigi pa bo vse malo bolj čustveno, žensko. Mislim, da se je samo enkrat zgodilo, da sem rekla za nekaj, da ne želim, da se to objavi, ker je šlo za moje pojme čez mejo – pa se iskreno zdaj niti ne spomnim več, za kaj je šlo. Se mi pa zdi dobro, da me v svojih pisanjih postavlja na piedestal, to je najlepše na svetu (smeh, op. p.).
Kakšni so odzivi prijateljev in bralcev na vaše pisanje?
Alenka: Prijatelji ga kdaj "masirajo", da imajo zaradi njega potem doma težave s svojimi ženskami, ker jim očitajo, zakaj ne morejo biti tako pozorni do njih, kot je Kamenko do mene. Rečejo mu: "Stari, samo težave imam zdaj doma, ker je brala tvojo knjigo. A ti res Alenki rečeš kraljica moja ali pa srnica? Daj, ne laži, povej po resnici (smeh, op. p.)."
Kamenko: Ja, res je … Ampak od bralk pa dobim velikokrat ravno obraten odziv. Mi pišejo, da so pa možje do njih po prebiranju knjige bolj pozorni in da se bolje razumejo. Presenetljivo veliko odzivov dobivam, predvsem prek elektronske pošte in v zasebnih sporočilih.
Kakšen je naslednji korak? Se po treh zabavnih knjigah obeta tudi kakšna monokomedija oziroma gledališka predstava?
Kamenko: Ideja za to je pravzaprav že bila na mizi, ampak igra je spet svoj posel. Potrebuješ čas, moraš se osredotočiti. Če bi hotel to tako narediti, kot pišem knjige, bi se povsem posvetil temu, ne bi predal pisanja igre, scenarija drugim in rekel, naj naredijo po svoje.
Alenka: Ja, midva pa želiva imeti predvsem veliko časa drug za drugega, biti veliko skupaj in z najinimi otroki. Oba sva bila pred kratkim stara 50 let in nama je žal vseh popoldnevov in vseh koncev tedna, ko bi bila drugje in ne skupaj. Velikokrat rečem, zakaj se nisva že prej spoznala, da bi imela še več časa na voljo skupaj, še več življenja skupaj. Tako da sva se nekako lepo uravnala – delava veliko in pridno, ampak tudi ogromno časa si vzameva zase. Je pa vsekakor zdaj drugače, najini otroci so že veliki in ne zahtevajo več toliko najine pozornosti in časa, zato se lahko toliko bolj posvečava drug drugemu.
Torej za zdaj ostajate pri zabavnih nedeljskih kolumnah na svojem blogu in pri knjigah?
Kamenko: Ja, za zdaj moj cilj še vedno ostaja to, da vidim, ali lahko živim samo od prodaje knjig. Seveda imam to srečo, da imam svoje podjetje in da nisem finančno odvisen od pisanja, ampak vseeno bi rad videl, ali je to mogoče. Kar pomeni, da bom izdajal zgodbe, izdajal bom knjige in bom videl, kam zadeva pelje. Imamo sicer tudi načrte za tujino – so zgodbe, ki bodo prevedene v druge jezike, na primer v angleščino in poljščino –, ampak počasi, nikamor se mi ne mudi. Všeč mi je, ker knjige prinesejo nek pristnejši stik kot objavljanje zgodb na blogu.
Alenka: Kamenkove knjige so namreč v prodaji le prek spletne strani, ni jih mogoče kupiti v knjigarnah. Tako da potem ga dejansko kakšne gospe, ki niso vešče spletnega nakupovanja, pokličejo in jih vodi skozi postopek, malo poklepetajo, spet druge mu pošljejo e-sporočilo, da naj jim pove, kaj in kako, pa bodo vnuke prosile za pomoč pri nakupu.
Kamenko: Ja, res je lepo imeti ta dejanski stik. In lep je tudi občutek, da so se tisti, ki so želeli prebrati mojo knjigo, zanjo tudi potrudili, da jo dobijo, niso je samo mimogrede kupili v knjigarni.
12