SiolNET. Trendi Odnosi
1,43

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Otroci in šport: resni treningi šele okrog 12. leta

1,43

termometer

Otrok, nogomet
Ko se otrok resno loteva nekega športa, naj nikoli nima cilja biti vrhunski športnik, ki se bo s tem lahko preživljal. V osredju naj bodo vse pozitivne stvari, ki mu jih šport lahko da. Foto: Getty Images

Dandanes imajo otroci na voljo veliko več prostočasnih aktivnosti kot nekoč, tako v okviru šole kot tudi zunaj. Nekateri otroci ali pa njihovi starši bi celo želeli, da se kakšnega športa lotijo resno in tekmovalno že takoj po vstopu v osnovno šolo. So tudi otroci, ki jih zanimajo številne stvari, zato si omislijo ogromno aktivnosti. A kdaj je dejavnosti preveč in kdaj je otrok pravzaprav zrel za vstop v svet tekmovalnega športa?

Prosta igra je za otroka izjemno pomembna

Stroka si je enotna, da je pri otrocih, ki obiskujejo vrtec, povsem dovolj, da se z različnimi športi oziroma načini gibanja spoznavajo v prostem času, prek igre. Mišljeno je druženje z vrstniki in starši, tekanje po igriščih, plezanje po igralih, lovljenje, delanje prevalov, koles in podobno. Tako razvijajo tako gibalne kot socialne veščine, hkrati pa raziskujejo širino različnih gibalnih vzorcev in tako že precej zgodaj, skozi zabavo in igro, spoznavajo, kaj jim je všeč in kaj ne.

otroci narava veselje Novice "Otroci morajo biti popoldne doma, da se umirijo" #video

"Če otroka v otroštvu navdušimo za gibanje, mu privzgojimo osnovno ljubezen do športa in bomo tako razvijali njegov vrednotni sistem, saj mu sporočamo, da je "pomembno biti aktiven, skrbeti za svoje telo in zdravje". Tukaj se začne razvijati notranja motivacija, ki otroka žene k dejavnosti zato, ker si on sam tega želi, ker v tem uživa, ker se rad igra, je rad aktiven," pojasnjuje športna psihologinja Andreja Holsedl.

Hkrati ne smemo pozabiti, da sta prosti čas in spontana igra, ki je usklajena z otrokovimi zanimanji, izrednega pomena ne le za njegov zdrav gibalni razvoj, temveč tudi za čustveni in socialni razvoj. Ne le za predšolske otroke, temveč tudi za tiste, ki so že vstopili v šolo.

Otroci morajo imeti dovolj časa tudi za prosto igro in počitek. Otroci morajo imeti dovolj časa tudi za prosto igro in počitek. Foto: Getty Images

"Igra brez nadzora odraslih bi morala spadati med prioritetne prostočasne dejavnosti vsakega otroka. Skoznjo otrok razvija domišljijo, besednjak, socialne veščine in druge spretnosti. Takrat se nauči največ, saj se sam odloči, kaj se želi igrati (in se ob tem naučiti), katere vsebine skozi igro predelati, kako se želi igre lotiti … Ob čemer so njegova motivacija in rezultati na vrhuncu," pravi otroška psihologinja Ranja Salmič in dodaja:

Če je igre dovolj, se spontano prelevi v vse bolj "koristne" dejavnosti – tudi v delo. Interesne dejavnosti naj bi bile most med igro in delom in naj ne bi takoj postale delo.

Hkrati pa mora otroku biti kdaj tudi dolgčas, kajti prav takrat se najbolj intenzivno prebudita domišljija in ustvarjalnost.

otroci šola Novice Juhant: Starši, razjahajte svoje otroke #video

Začetek tekmovalnega športa šele okrog 12. leta

Z vstopom v osnovno šolo, ki večinoma v času podaljšanega bivanja ponuja široko paleto dejavnosti, otroci dobijo možnost, da se začnejo malce bolj posvečati nekaterim interesom. Nekateri starši pa otroke ob tem tudi popoldne po šoli vključujejo v kakšne športe. A kdaj je aktivnosti za otroka preveč in kdaj je otrok dovolj star – ali bolje rečeno, dovolj zrel – da se začne resno ukvarjati s treniranjem nekega športa?

Ko gre za razpravo, kdaj naj bi otroška igra in gibanje skozi zabavo prerasla v resno treniranje, se mnenja strokovnjakov pogosto krešejo. Upoštevati je treba tudi dejstvo, da so si športi različni in da je v nekaterih športih usmeritev v tekmovalnost nekoliko hitrejša kot pri drugih.

"Nikjer drugje ne bomo našli okolja, ki bo tako pozitivno vplivalo na otroka in mladostnika kot ukvarjanje s športom," pravi športna psihologinja. "Nikjer drugje ne bomo našli okolja, ki bo tako pozitivno vplivalo na otroka in mladostnika kot ukvarjanje s športom," pravi športna psihologinja. Foto: Getty Images

Kljub temu športna psihologinja Andreja Holsedl pravi, da se ji zdi najbolj smiseln skandinavski pristop, ki predvideva začetek tekmovalnega športa šele okrog 12. leta, pove:

Takrat otroci začnejo bolje razumeti, kaj pravzaprav pomeni nekaj trenirati, lažje vidijo povezavo med ciljem in vedenjem, lažje razumejo, zakaj jim je določen šport všeč, in se bolj zavedajo, kaj pomeni obveza, ne samo zabava.

Pred tem je tako povsem dovolj, če otrok obiskuje le dejavnosti, ki sovpadajo s ponudbo šole, ki jo obiskuje. Pa še pri tem ne smemo pretiravati, saj otrok – tako kot tudi mi odrasli – potrebuje tudi čas za počitek, za odklop.

otroci šport Sportal Starši mladih športnikov, poznate največje strahove svojih otrok?

Tudi če si otrok ob vstopu v šolo ne želi obiskovati nobene ponujene dejavnosti, s tem ni nič narobe, pravi otroška psihologinja Ranja Salmič. "Povsem v redu je tudi, če otrok ne obiskuje nobene obšolske dejavnosti in ima popoldneve povsem proste ali jih preživlja le s starši. Pod pogojem seveda, če jih preživlja z družino, z vrstniki ali v naravi, ne pa za računalnikom, televizorjem ali telefonom."

Če pa je otrok, ravno obratno, navdušen nad številnimi ponujenimi dejavnostmi in si želi preizkusiti skoraj vse, saj ga toliko različnih področij zanima in veseli, pa se je vseeno smiselno z otrokom pogovoriti in skupaj priti do kompromisa. Pretiravanje, sploh v prvih razredih osnovne šole, ko se še privaja šolskemu sistemu in obveznostim, ki jih ta prinese, zagotovo ni dobro, opozarja Salmičeva:

Obšolske dejavnosti je potrebno prilagoditi otrokovi starosti, sposobnostim oziroma talentom in željam, sicer hitro začuti pretiran pritisk, obvezo. Če prostočasne dejavnosti prehitro postanejo obveznosti, to ni dobro. Če jih je preveč, pa postane preobremenjen in utrujen, ko nikjer ne more dati vsega od sebe – ne v šoli ne pri prostočasnih dejavnostih, ko naj bi razvijal svoje talente.

Za šolarje na začetku osnovne šole je povsem dovolj, če obiskujejo le dejavnosti, ki sovpadajo s ponudbo šole in jih le-te običajno izvajajo v času podaljšanih bivanj. Za šolarje na začetku osnovne šole je povsem dovolj, če obiskujejo le dejavnosti, ki sovpadajo s ponudbo šole in jih le-te običajno izvajajo v času podaljšanih bivanj. Foto: Getty Images

Pomembno je otroka naučiti, kako naj si organizira čas

Če se začne otrok kasneje vendarle navduševati za nek določen šport in se skupaj odločite, da ga bo začel resno trenirati, je ključnega pomena, da ga naučite, kako usklajevati šolo in šport oziroma kako si organizirati čas, da ga je dovolj za vse – tudi za nujno potreben počitek. Čim prej ga je treba naučiti tudi samodiscipline.

"Če smo v osnovni šoli v celoti organizator vseh otrokovih aktivnosti, njegov taksi, kuharica in še kaj, otrok pa samo sede v avto in je dostavljen na svojo aktivnost, potem bo imel pozneje precejšnje težave. Namreč bolj kot želimo pomagati in olajšati, bolj prevzemamo odgovornost nase in nehote razvijamo zunanjo motivacijo in otrok ne učimo potrebnih strategij, da bodo enkrat zmogli sami. Tako se velikokrat zgodi, da ob prvih ovirah, neuspehu ali težavah pri usklajevanju raje odnehajo, češ, da ni mogoče in da ne morejo," opozarja Holsedlova.

Sportal Prezgodnja usmeritev otroka v samo eno športno zvrst je lahko velika napaka

Zavedati se moramo namreč naslednjega: pri večini otrok se ukvarjanje z nekim športom začne z zunanjo motivacijo, vir te so največkrat starši ali pa vrstniki. Torej pride zamisel za to, da se otrok vključi v šport, od zunaj, ne iz njega samega. To potem sčasoma, ko otrok dozoreva in če mu je aktivnost všeč, postopoma preide v notranjo motivacijo. In prav ta je ključna, da otrok pri nekem športu vztraja, ga predano trenira in dosega dobre rezultate.

Kako prepoznati, da otroka šport več resnično ne veseli in je prav, da odneha?

Vsekakor pa imamo starši vseskozi pomembno vlogo pri privzgajanju pomembnih vrednot, navduševanju za šport ali katero drugo prostočasno dejavnost, čustveni in organizacijski podpori mladim športnikom. Starši moramo prisluhniti svojemu otroku, ko nas ta potrebuje oziroma ko se znajde v krizi. In še posebej pomembno je v teh trenutkih otrokove šibkosti oziroma padca motivacije prepoznati, ali gre zgolj za neko trenutno, premostljivo oviro ali ga aktivnost, s katero se ukvarja, res ne veseli več.

Pogosto se namreč zgodi, da otrok nekaj navdušeno trenira, potem pa pravi, da ga ta šport ne veseli več in da bi rad končal treniranje. In poiskal kaj drugega. Kako naj starši vemo, ali je prav, da ga takrat spodbudimo in prepričamo, da bi vztrajal, ali je prav, da mu pustimo odnehati?

Starši imamp pomembno vlogo pri privzgajanju pomembnih vrednot, navduševanju za šport ali katero drugo prostočasno dejavnost, čustveni in organizacijski podpori mladim športnikom. Starši imamp pomembno vlogo pri privzgajanju pomembnih vrednot, navduševanju za šport ali katero drugo prostočasno dejavnost, čustveni in organizacijski podpori mladim športnikom. Foto: Getty Images

"Ključen nasvet bi bil, da opazujte otroka, vprašajte, ali gre na (športne ali druge) aktivnosti z veseljem, je zadovoljen, ko pride domov, ima tisto iskrico v očeh, ima tam prijatelje, vam razlaga, kaj vse zanimivega so počeli, veliko govori o tem in podobno? Če je odgovor ne, potem se pogovorite o tem, mogoče to zanj ni prava aktivnost ali jih je pa enostavno preveč. Razložite mu, da je treba najprej poskusiti, da potem veš, da je treba nekaj časa vztrajati, povejte kakšen svoj primer, ampak ta poskusna doba naj se ne vleče v nedogled," svetuje športna psihologinja Andreja Holsedl.

Dodaja, da najlažje starši ločimo, ali gre samo za trenutno krizo ali za dlje časa trajajoče nezadovoljstvo po tem, ali je kriza vezana na določen dogodek. Namreč otroku je lahko načeloma šport všeč, rad nekaj trenira, a če se zgodi na treningu kaj, kar ga je tisti dan vznemirilo (na primer trener je povzdignil glas ali pa se je sporekel s sotekmovalcem), morda v tistem pravi, da na treninge ne želi hoditi več.

Šola težave Trendi Otroci, ki se rojevajo zadnjih 20 let, so drugačni, kot smo bili mi #intervju

"V takem primeru se je treba pogovoriti in ugotoviti, kaj je bil povod takega razmišljanja. Pomagati mu je treba pri razumevanju takšnih kriznih trenutkov. Tudi če so otroci majhni, razumejo čisto osnovno delitev na pluse in minuse. Skupaj lahko naredimo tabelo in se pogovorimo, kaj mu je všeč, zakaj trenira neki šport, in na drugi strani, zakaj ga ne bi treniral, kaj mu ne ustreza, kaj ga moti. Potem se o vseh teh plusih in minusih pogovorimo, predvsem pa spremenimo izkrivljena mišljenja (na primer: ker sem slab, drugi že znajo, nikoli mi ne bo uspelo)," še svetuje sogovornica. In dodaja:

Če otrok kljub pogovorom in poskusni dobi še vedno želi odnehati, potem ga ne prepričujmo o nasprotnem in mu raje pomagajmo najti drugo aktivnost.

Pri otroku je pomembno graditi notranjo motivacijo, se zavedati pomena ustrezne šolske izobrazbe ter poskrbeti za širino identitete - mu dati vedeti, da ni le in zgolj športnik, temveč tudi mnogo drugega. Pri otroku je pomembno graditi notranjo motivacijo, se zavedati pomena ustrezne šolske izobrazbe ter poskrbeti za širino identitete - mu dati vedeti, da ni le in zgolj športnik, temveč tudi mnogo drugega. Foto: Getty Images

Šport ima mnoge pozitivne strani, a tudi nekaj pasti

Ko se otrok resno loteva nekega športa, naj nikoli nima cilja biti vrhunski športnik, ki se bo s tem lahko preživljal. V resnici je le malo posameznikov, ki jim to uspe, a to nikakor ne pomeni, da se ne splača vlagati energije, truda, časa in ne nazadnje tudi denarja v to, da se otrok ukvarja s športom, ki mu je všeč. Šport ima namreč na otrokov fizični in psihični razvoj številne pozitivne vplive. Opremi ga z veliko dobrimi izkušnjami za življenje.

"Nikjer drugje ne bomo našli okolja, ki bo tako pozitivno vplivalo na otroka in mladostnika kot ukvarjanje s športom. Žal se premalo zavedamo, kakšne koristi nam šport prinaša," pravi Holsedlova. "V športu se naučiš delati za cilj, vlagati veliko, čeprav veš, da mogoče ne bo uspelo, doživljaš poraze in zmage, upade forme, prestojiš nešteto stresnih trenutkov, ki jih rešuješ, vso kariero iz sebe delaš maksimum, svoje telo ženeš do meja, spoznavaš svet, najdeš prijatelje za vse življenje, naučiš se spoštovati avtoriteto, razvijaš svojo samozaupanje, disciplino, znaš organizirati svoj čas, pridobiš delovne navade ..." To so dobre lastnosti, ki jih pri posamezniku cenijo vsi – pozneje tudi mogoči delodajalci, poudarja.

otroci, aktivnost Trendi Slovenski otroci med najbolj telesno aktivnimi na svetu

A ko enkrat nekaj resno treniraš in si popolnoma vpet v šport, te lahko hitro tudi zanese. Zato ne smemo pozabiti tudi na nekaj slabih strani tekmovalnega športa. Te se lahko kažejo v fizičnem in duševnem zdravju.

"Negativni vplivi športa na posameznika se lahko pojavijo, če se otrok ukvarja s športom samo zaradi zunanjih dejavnikov, kot so starši ali ozka usmerjenost na rezultat, če ne krepi drugih področij, kot so šola in socialni stiki, če si neuspehe razlaga zelo katastrofično in razloge za neuspeh pripisuje sebi. In seveda, če šport, s katerim se ukvarja, močno ogroža njegovo zdravje," opozarja Andreja Holsedl ter dodaja:

Zato še enkrat poudarjam, da je treba graditi notranjo motivacijo, se zavedati pomena ustrezne šolske izobrazbe, poskrbeti za širino identitete – to pomeni: nisem zgolj in samo športnik, sem tudi dijak, sin, prijatelj, rad imam glasbo, rad imam jezike in tako naprej – športnika učiti sprejemanja poraza in mirnih razlag ter poskrbeti za osnovno varnost športnikov.

Če se začne otrok resno ukvarjati z nekim športom, ga naučite, kako usklajevati šolo in šport oziroma kako si organizirati čas, da ga ostane dovolj tudi za šolske obveznosti in počitek. Če se začne otrok resno ukvarjati z nekim športom, ga naučite, kako usklajevati šolo in šport oziroma kako si organizirati čas, da ga ostane dovolj tudi za šolske obveznosti in počitek. Foto: Thinkstock

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 35
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin