SiolNET. Trendi Odnosi
10

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Otroci, ki se rojevajo zadnjih 20 let, so drugačni, kot smo bili mi #intervju

10

termometer

Melita Kuhar
Melita Kuhar je univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja in diplomirana socialna delavka, ki se že več kot desetletje ukvarja s svetovanjem. Foto: Jan Lukanović

Še malo, pa se bodo otroci po več kot dveh mesecih oddiha znova vrnili v šolske klopi. Nekateri bodo prag osnovne šole prestopili prvič. Z novim šolskim letom pridejo tudi nove obveznosti in odgovornosti. Do katere mere naj se starši vpletamo v šolske procese in poskušamo otroke obvarovati pred sistemom? O tem in pa o vzgoji v sodobnem času smo govorili z Melito Kuhar.

Melita Kuhar je univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja in diplomirana socialna delavka, ki se že več kot desetletje ukvarja s svetovanjem. Sicer je osredotočena predvsem na partnerske odnose – septembra bo izdala tudi svojo prvo knjigo na to temo z naslovom Na kavču v Svetovalnici: ISKRENO O PARTNERSTVU – a pogosto svetuje tudi staršem, ki se spopadajo z vzgojnimi izzivi, in najstnikom.

Z njo smo se pogovarjali o vrnitvi otrok v šolske klopi in o tem, kako otroka čim bolje opremiti za spoprijemanje z odgovornostmi in težavami, na katere lahko naletijo v šolskem sistemu. Ter o vzgoji – področju, za katero vam bodo mnogi starši povedali, da je nekaj najtežjega ter nekaj najbolj odgovornega, s čimer so se v življenju spopadali.


So otroci danes drugačni kot pred več deset leti? In kako sodobne otroke vzgajati?

Otroci, ki se rojevajo zadnjih 20 let, so vsekakor drugačni, kot smo bili mi, in potrebujejo drugačne vzgojne paradigme. Sama sem velik zagovornik tako imenovane delfinje vzgoje, torej vzgoje z ogromno ljubezni, razumevanja, poslušanja in sočutja, a z jasno postavljenimi mejami. Vzgoje, katere cilj je že v otroštvu privzgojiti neki moralno-etični kompas, da že kot otrok in tudi kasneje kot odrasel ve, kaj je prav in kaj ne. Če nam namreč tega ne uspe, se lahko posamezniki v odrasli dobi spoprijemajo s hudimi osebnostnimi motnjami.

Starši smo avtoriteta v družini in nadrejeni otrokom. Nikakor ne obratno. Starši smo avtoriteta v družini in nadrejeni otrokom. Nikakor ne obratno. Foto: Getty Images Pri svojem delu velikokrat opažam, da posamezniki, ki so bili vzgojeni brez mej in jim je bilo dovoljeno vse, kasneje naletijo na hude ovire, ko odrastejo in vidijo, da v družbi stvari delujejo drugače, kot so delovale doma. Tako mnogokrat z odraslimi posamezniki popravljava za nazaj in poskušam v svetovalnem procesu na novo vzpostaviti ta moralno-etični kompas oziroma osebo na novo naučiti, kaj je prav in kaj ne, četudi je slišati nenavadno, a delo na sebi poteka skozi celotno življenje. Vesela sem, da je vedno več posameznikov ozaveščenih in poiščejo strokovno pomoč in odgovorno delajo na prestrukturiranju svojih "programov" in vzorcev.

Zakaj je torej postavljanje mej nujno?

Ko otroku povemo, da ne sme vtikati prstov v vtičnico, da ne sme teči čez cesto kjerkoli in kadarkoli, temveč kjer sta zebra in semafor in podobno – to so vse že omejitve, meje. Z njimi otroku omogočimo varno odraščanje in raziskovanje samega sebe, okolja in odnosov.

Otroci, ki nimajo omejitev, so v izjemni stiski, ker ves čas negotovo poskušajo, kaj lahko in kaj ne, in to lahko pripelje do hudih nevšečnosti in težav. S postavljanjem mej otroka opremimo za življenje v tem našem družbenem okolju, kjer je konec koncev vse polno nekih omejitev. Kjer velja pravilo, da se moja svoboda konča tam, kjer se začne svoboda druge osebe.

Seveda pa z omejitvami ne smemo pretiravati. Jaz rada svetujem staršem, ki se k meni zatečejo po nasvet, in sprašujejo, kje je tista zdrava količina omejitev, da je treba včasih preprosto uporabiti zdravo kmečko pamet in zaupati starševskim instinktom.

Otrokom je treba postaviti jasne meje in jim jih tudi ustrezno argumentirati. Otrokom je treba postaviti jasne meje in jim jih tudi ustrezno argumentirati. Foto: Thinkstock

Obstaja kakšen univerzalen način vzgoje, ki bi uspešno deloval na večini otrok?

Ne, vzgoja je nekaj, kar moramo starši prilagoditi vsakemu otroku posebej. Tisti, ki imate po dva ali več otroka, boste najbolje znali povedati, kako vzgojne metode, ki so delovale pri enem, pri drugem niso. Kajti vsak otrok se rodi z nekim svojim temperamentom in značilnostmi.

Vzgoja, jezen otrok Trendi Indigo otroci – razvajenci ali posebneži z bleščečo prihodnostjo?

Zato je prav, da starši prisluhnejo vsakemu otroku posebej, da se poglobijo v njegovo osebnost in spoznajo, kdo njihov otrok sploh je, kaj potrebuje, zakaj izraža nezadovoljstvo na tak ali drugačen način, kaj s tem nezadovoljstvom sporoča. Potem pa vzgojo prilagoditi njegovim karakteristikam. En otrok lahko na primer zahteva več strogosti, spet drugi več popuščanja, spet tretjemu je treba natančno in jasno že tam od leta, leta in pol naprej razlagati, zakaj pri nekaterih stvareh vztrajamo in zakaj je treba ravnati tako, kot smo rekli, in ne drugače. 

Pri vzgoji so pomembna prva leta otrokovega življenja, tam nekje do šestega leta starosti, ko postavljamo temelje primarne socializacije in velike večine osebnostne strukture otroka.

Če so bile v tem obdobju dane otroku primerne meje, če mu je bilo razloženo, da mora kdaj tudi počakati minutko ali dve, da se zadovolji njegova potreba, ter smo mu s tem dali vedeti, da ga vidimo in slišimo ter je tako bil primoran tudi sam do približno šestega leta zgraditi mehanizem odlaševanja hipne zadovoljitve potreb, potem že otrok nekako zna sam sebe cenzurirati oziroma ustavljati, ko je to potrebno oziroma od njega zahtevano.

''Meni se slovenski šolski sistem ne zdi slab,'' pravi Melita Kuhar. ''Meni se slovenski šolski sistem ne zdi slab,'' pravi Melita Kuhar. Foto: Jan Lukanović Kakšen se vam zdi naš šolski sistem, odkar smo uvedli devetletko?

Meni se slovenski šolski sistem ne zdi slab. Pa sem tudi mama zdaj že skoraj odraslega dekleta, ki sem prestala ta sistem. Zagotovo so v vsakem šolskem sistemu stvari, za katere si starši želimo, da bi bile drugačne. In prav je, da povemo svoje želje, se aktivno vključimo.

Ampak vsekakor imamo kakovosten šolski sistem, ki je na zavidljivo visoki ravni in ki ga mnogi zato, ker je brezplačen, jemljejo za samoumevnega. Pozabljamo pa, da so večinoma del njega učitelji, ki se trudijo, ki se razdajajo in ki si želijo najboljše za naše otroke. Seveda so stvari, ki bi se dale izboljšati, je nekaj nepotrebnega balasta v tem sistemu, ampak generalno gledano, imeti možnost izobraževati se na tako visoki ravni, kot je v Sloveniji, je luksuz. In to mnogo staršev pozabi. Vidijo le napake, pozabijo pa na to, kar je v tem sistemu kakovostnega.

Šolski sistem je sicer pomembna podpora družinski celici, kjer se otroci primarno učijo sočutja, socialnih veščin in preostalega. Pri vsem tem lahko šola pomaga, dodatno motivira, navsezadnje lahko otroci tam razvijajo veščine zdravega tekmovanja. S tem ni prav nič narobe.

Otroci bodo kmalu znova sedli za šolske klopi. Sploh starši prvošolcev vaše najmlajše ustrezno pripravite na nove izzive in jih primerno motivirajte. Otroci bodo kmalu znova sedli za šolske klopi. Sploh starši prvošolcev vaše najmlajše ustrezno pripravite na nove izzive in jih primerno motivirajte. Foto: Getty Images

Koliko pa naj se starši vključujemo v šolo? Koliko svobode oziroma odgovornosti naj prepustimo otrokom, ko gre za domače naloge, učenje in druge šolske zadolžitve?

Menim, da naj bi otroka tam nekje do osmega leta starosti naučili delovnih navad. V prvi triadi moramo otroku biti v pomoč, mu pokazati, kako se učiti, kako se usvoji učna snov in ne nazadnje otroka tudi naučiti odgovornosti v smislu: kolikor se boš naučil, temu primerna bo potem ocena. Kasneje, po prvi triadi, pa mislim, da bi moralo biti šolsko delo v domeni otrok. Ker tudi tako gradijo svoje učne in storilnostne kompetence, sposobnosti, uspešnosti ali pa neuspešnosti.

Kako naj starši tiste letošnje prvošolčke, ki se ne veselijo šole, nekako opogumijo in motivirajo za šolo? Kako naj jim olajšajo prehod?

Največ, kar lahko starši naredite, je, da otroku predstavite realno sliko. Mu razložite, kaj lahko pričakuje, kako je videti šola, pouk, kako bo videti usvajanje nove učne snovi, spoznavanje novih sošolcev, in ga poskušate motivirati na način, kot sami veste, da je vašemu otroku blizu – kajti, kot rečeno, vsak otrok je univerzum zase in vsak potrebuje drugačen pristop motiviranja, opogumljanja. 

Otroci morajo do neke mere odgovornosti in celo stiske, vezane na šolo, prevzeti nase. Starši jim nudimo ob tem oporo in jim prisluhnemo, če potrebujejo pogovor. Otroci morajo do neke mere odgovornosti in celo stiske, vezane na šolo, prevzeti nase. Starši jim nudimo ob tem oporo in jim prisluhnemo, če potrebujejo pogovor. Foto: Getty Images Bi pa opozorila, da je treba otroku do neke mere tudi pustiti, da se sam spoprijema s svojimi strahovi in s svojo stisko. Ker navsezadnje, če ne prej, se bodo morali pa kasneje v odrasli dobi spoprijemati s tem, da ne bo vse lahko, velikokrat se ne bodo stvari izšle, tako kot si bodo oni želeli. Dogajale se jim bodo krivice, ki jih bodo morali takrat sami predelati.

Morda ni tako napačno, da se pusti otroku ob vstopu v osnovno šolo, da do neke mere te stiske predela sam, mi kot ljubeči starši mu seveda stojimo ob strani, ga poslušamo, mu razložimo, zakaj se nekaj ni izšlo, kot je hotel ali želel, včasih pa je dovolj, da ga stisnemo v topel objem in ga potolažimo in ga pozovemo, naj se kar izjoka, ko mu je hudo.

Otrok, ne glede na spol, mora tudi jokati. Torej starši dajmo otroku podporo v tem smislu, da mu prisluhnemo, ko hoče govoriti o tem, mu nudimo sočutje.

Nikakor pa naj starši pred otrokom ne blatijo učiteljev, ne blatijo šolskega sistema, skratka naj ne izražajo nestrinjanja pred otrokom. Ker na ta način izpodkopavamo učiteljevo avtoriteto, poleg tega se otrok ob nekom, ki ga starši strokovno ali celo osebnostno blatijo, zagotovo ne bo počutil dobro. Zavedati se moramo, da smo starši še vedno za otroka tista prva, sveta avtoriteta, smo njihov vzor in da sploh tam pri šestih, sedmih letih še vedno povzemajo naše mnenje. S slabim mnenjem in blatenjem učiteljev in šole delamo tako veliko škodo otroku in njegovi motivaciji za učenje.

Anica Butkovič Trendi Naj učiteljica v Sloveniji: Starši so včasih veliko bolj problematični od otrok #video #intervju

Kako zdaj, ko se bliža konec počitnic in prihaja novo šolsko leto, motivirati tiste otroke in mladostnike, ki nikakor ne vzljubijo šole in ne najdejo motivacije za učenje?

V prvi vrsti morajo biti starši sprijaznjeni s tem, da je konec počitnic, in ostati umirjeni, čeprav vedo, da jih čakajo naporni meseci stokanja, pritoževanja in podobno. Ne padati v dramo otrok. Razložite jim, da je to za zdaj njihova služba in da nobena stvar v življenju ni samoumevna ter da vsak rezultat in ne nazadnje tudi šolsko delo, zahteva nekaj truda.

Otrokom moramo privzgojiti zavedanje, da se je treba za uspehe truditi, da nam kljub vloženemu trudu včasih ne uspe in da je življenje sestavljeno iz vzponov in padcev, iz pravic in krivic. Ali kot jaz rada slikovito ponazorim: življenje je sestavljeno iz hribčkov in dolinic. In kadar pademo v dolinico, se moramo nekako povzpeti nazaj na hribček. To lahko otrokom že od malih nog na slikovit in zanimiv način razlagate. Kmalu bodo to začeli razumeti in ne bodo delali take čustvene drame, kot bi jo sicer, ko se jim kakšni cilji ne bodo izšli po njihovih željah. Imeli bodo v zavesti, da se lahko z nekaj truda ponovno povzpnejo na tako imenovani hribček.

Melita Kuhar pravi, da ni ravno velik pristaš sistema nagrajevanja in kaznovanja. Melita Kuhar pravi, da ni ravno velik pristaš sistema nagrajevanja in kaznovanja. Foto: Jan Lukanović Nekateri otroci pa vseeno doživljajo hude stiske v šoli. Pa to preveč držijo v sebi, se ne odprejo staršem. Kako prepoznati, da je otrok v težavah?

Nekateri otroci se potegnejo vase, nočejo komunicirati, ne želijo stikov s starši v smislu objemanja, kar so prej na primer še radi počeli. Gredo torej v neko svojo školjkico, v odmik. Nekateri postanejo pretirano nemirni, celo agresivni, brez empatije, torej ni jim več mar za druge člane družine. Skratka, odvisno od tega, kako je otrok strukturiran. Na takšen način se bo tudi odzval.

Kako ravnati v takem trenutku, ko opazimo alarmantne znake?

Pomembno je, da ostanemo mirni in da ujamemo tisti trenutek, ko otrokova obramba nekoliko pade, ko se je pripravljen odpreti in želi govoriti. Ker prej ali slej imajo otroci potrebo in si želijo zaupati staršem. Velikokrat to ni tisti trenutek, ko bi starši to hoteli, ampak trenutek, ko otrok začuti, da vseh teh bremen ne more več sam nositi oziroma jih držati zase in jih želi izliti ven.

Otrok, šola, torba Novice Juhant: Šola ni tista, ki otrokom vzame otroštvo, starši jim ga

Če je družinska dinamika takšna, da vladajo ljubeči, razumevajoči odnosi – ne le odnos starš-otrok, ampak tudi med očetom in mamo – potem se bo otrok hitreje in lažje odprl, kot če so v družini odtujenost, napetost, agresija, mogoče neka čustvena hladnost, kjer otrok predvideva, da ne bo dobil potrebne podpore, sočutja, razumevanja in bo posledično ostal zaprt vase, oblikoval bo strategijo nezaupanja vase in v svet oziroma v soljudi.

Dandanes imajo otroci na voljo tudi mnoge obšolske dejavnosti – šport, glasbena šola in drugo. Je treba te aktivnosti omejiti, da se preveč ne utrudijo?

Nikakor ni dobro s temi dejavnostmi po šoli pretiravati, kajti otrok nujno potrebuje tudi čas za prosto igro in predvsem se mora kdaj pa kdaj tudi dolgočasiti. Ker morajo biti kdaj tudi sami s sabo, morajo kdaj tudi sami sebe slišati.

Otroci morajo vedeti, da smo jim na voljo, ko nas potrebujejo, a ne smemo biti bitk namesto njih. Otroci morajo vedeti, da smo jim na voljo, ko nas potrebujejo, a ne smemo biti bitk namesto njih. Foto: Getty Images Smo danes starši bolj obremenjeni z vzgojo kot nekoč? Si bolj zavzeto želimo vse narediti prav?

Absolutno so starši bolj osveščeni, na voljo imajo veliko literature, takšni in drugačni nasveti so pravzaprav le en klik stran. Jaz tukaj polagam na srce staršem, naj z neko pametjo in intuicijo sami presodijo, kaj iz vsega tega ponujenega bodo upoštevali in kaj ne, sploh ko gre za kakšne poudarke iz drugih kultur. Ker morebiti neki segment vzgojnega pristopa, ki deluje pri vzgoji na primer v Skandinaviji, ne bo nujno deloval tudi pri nas, z našim kulturnim in zgodovinskim ozadjem.

Katere so tiste težave, zaradi katerih se starši najpogosteje obračajo na vas?

Običajno pridejo, ker ne znajo več ukrotiti lastnega otroka. Pa tukaj govoriva tudi o komaj tri, štiri ali pet let starih otrocih, ne o najstnikih. Ker mnogi otroci dandanes so tako inteligentni, tako napredni, rojeni z neizmerno lastno voljo, da starši preprosto ne vedo, kaj narediti, ko otrok izraža svojo voljo in zahteve.

Ker ta otrok je lahko pri teh rosnih štirih, petih letih vodja celotnega krdela oziroma družine in se ga starši bojijo, mu ne upajo reči ne. Ker bo kričal, cepetal, se metal ob tla, padel v neznosen bes, če se mu da omejitev. Ampak dejansko s tem agresivnim izpadom otrok prosi za mejo. Ki pa mu je starši ne dajo, ker se ga bojijo. Se pravi, imamo peklenski začaran krog. V takšnih primerih me starši mnogokrat poiščejo, da jim pomagam in jih opremim s pogumom, da se zoperstavijo njihovemu čudovitemu, izjemno pametnemu, ampak napornemu otroku, tako da se bo sčasoma umiril, ker bo začel spoštovati dane in zanj nujno potrebne omejitve. Seveda šele po tem, ko si starši zgradijo nujno prepotrebno zdravo avtoriteto kompetentne odrasle osebe kot starš, ki ve, kaj je za otroka najbolj primerno, in pri tem tudi vztraja.

Ko se otrok upira našim mejam, seveda joka, tuli in se dere od nemoči, ker ni po njegovo. Tudi ta čustvena izsiljevanja lastnega pametnega otroka je treba zdržati, ne popuščati. In ko se umiri, mu razložiti, zakaj smo dali neko omejitev in čemu služi. Tako bo povezal svojo željo s posledicami, začenjal bo zaupati staršem in jih bo sčasoma začel tudi upoštevati. No, vsekakor tak proces ne gre čez noč!

Melita ima 21-letno hčerko, katere vzgoja je bila precejšen izziv, pove. Melita ima 21-letno hčerko, katere vzgoja je bila precejšen izziv, pove. Foto: Jan Lukanović Ste se tudi vi kot mama srečevali s takšnimi izzivi pri vzgoji?

Res je. Tudi sama imam zdaj že 21-letno hčerko, za katero sem pri še ne dveh letih ugotovila, da je prav takšne sorte in takrat sem se začela dodatno izobraževati in iskati odgovore, kaj narediti. Kako vzgajati izredno inteligentnega, nadarjenega otroka, ki točno ve, kaj hoče jesti in česa ne mara, kaj hoče obleči in česa ne in to že pri starosti, ko je komaj shodila. Takšnega otroka ne moreš zmanipulirati oziroma "nahecati", kot rečemo. Ne moreš ga peljati žejnega čez vodo, ker je že dva koraka pred tabo.

In kot staršu ti je izziv, kako vzgojiti takega otroka, da bo nekako spadal v ta evropski socialno-družbeni prostor, da bo razvil pravo mero empatije, a da v svojem bistvu še vedno razvija svojo inteligenco in voditeljske veščine, ki jih takšni otroci večinoma imajo. Naučila sem se biti dosledna, ko sem ji dala določen okvir delovanja in raziskovanja, ker je ugotovila, da me tako ne bo uspela izsiljevati, saj je vnaprej vedela, da ne bom popuščala. Kar je pomembno vedeti, je tudi to, da nisem bila njena prijateljica do tako rekoč njene polnoletnosti, temveč sem bila predvsem ljubeča, a stroga in zahtevna mama. Ne pozabimo: starši otroku nismo prijatelji!

Vzgoja, otrok, mama Siol Plus Miha Mazzini: Kako veste, da otroke uspešno vzgajate?

Torej ne smemo zatirati njihove dominance, a hkrati jim moramo postavljati meje?

Meje so absolutno nujne za vse vrste osebnosti, tudi ko gre za te trmaste, uporniške otroke, kot jim pogosto pravimo. Je pa izredno zanimivo, da so takšni otroci, ki so doma naporni in na trenutke nemogoči, v vrtcu in šoli izredno sodelujoči in se podredijo sistemu ter sprejmejo avtoriteto vzgojiteljev in učiteljev.

Ena od rešitev je tudi, da se starši dobro poglobijo v to, kako je v vrtcu in v šoli strukturiran red, procedure dejavnosti in avtoriteta vzgojiteljic, in nato ta sistem preslikajo v domače okolje. Tako se začne postopoma sodelovanje otroka v vrtcu in šoli prelivati tudi v družino.

''Šolski sistem je sicer pomembna podpora družinski celici, kjer se otroci primarno učijo sočutja, socialnih veščin in preostalega. Pri vsem tem lahko šola pomaga, dodatno motivira,'' meni Melita. ''Šolski sistem je sicer pomembna podpora družinski celici, kjer se otroci primarno učijo sočutja, socialnih veščin in preostalega. Pri vsem tem lahko šola pomaga, dodatno motivira,'' meni Melita. Foto: Getty Images

Ampak še enkrat poudarjam, starši moramo imeti pogum in voljo reči ne. Je pa treba zgoraj opisanemu zahtevnemu otroku, ki je ves čas nekaj korakov pred tabo in ki mu je vse jasno in hoče starše čustveno izsiljevati, ves čas argumentirati vse svoje odločitve. Pa čeprav gre za dve ali tri leta stare otroke. Seveda tako mali otrok ne bo še točno razumel pojasnil naših omejitev, ampak sčasoma pa bo to ponotranjil, naši argumenti se mu bodo postopoma sestavili v smiselno celoto.

Ker ne pozabimo, to so zelo pametni, napredni otroci, tudi malce egocentrični, ki si ne želijo škoditi. Torej na neki točki bo ugotovil: če se uklonim tej zahtevi zaradi teh in teh argumentov, bo to zame bolje. In tako začenja ta sistem postopoma delovati, otrok začne ponotranjati neka pravila in meje, ki so zanj nujne.

Kaj pa sistem nagrajevanja in kaznovanja kot del vzgoje – je dober ali ne? Če otrok ne spoštuje nekega pravila oziroma meje, se mu za nekaj časa vzame igrača ali tisti večer ne dobi risanke pred spanjem. In obratno, za spoštovanje dogovorov je nagrajen. 

Sogovornica poudarja: ''Vzgoja je izjemno zahtevno področje in jaz pravim, ko mi vzgajamo svoje otroke, moramo prevzgajati tudi sebe.'' Sogovornica poudarja: ''Vzgoja je izjemno zahtevno področje in jaz pravim, ko mi vzgajamo svoje otroke, moramo prevzgajati tudi sebe.'' Foto: Jan Lukanović Sama nisem ravno velik pristaš nagrajevanja in kaznovanja. Torej stavkov: če ne narediš tega kot hočem, bo sledila kazen. To je čustveno izsiljevanje. Menim, da je treba otroku jasno razložiti, zakaj zahtevaš nekaj od njega in kakšne posledice že same po sebi sledijo, če se tega ne drži. Torej spet smo pri jasno postavljenih omejitvah. Primer: na pločniku se ne smeš igrati, ker lahko padeš na cesto in te povozi avto. In ne: na pločniku se ne smeš igrati. Če boš to naredil, en teden ne boš gledal risank.

Starši moramo že na začetku zgraditi zdravo avtoriteto. Otrok nam nikoli ne sme biti nadrejen, mi smo v družinski celici avtoriteta. Če smo starši kompetentni v tem, kaj je za otroka zdravo in v redu in mu to razložimo in zahtevamo, potem ne potrebujemo teh pogojevanj ter nagrad in kazni.

Ker nihče od nas ne mara čustvenega izsiljevanja. Mnogi so narejeni celo tako, da bodo zanalašč, iz kljubovanja naredili ravno nasprotno.

otroci šola Novice Juhant: Starši, razjahajte svoje otroke #video

Vzgoja torej nikakor ni mačji kašelj. Zahteva veliko časa, truda in potrpljenja …

Absolutno. Vzgoja je izjemno zahtevno področje in jaz pravim, ko mi vzgajamo svoje otroke, moramo prevzgajati tudi sebe – naše vzorce iz otroštva, naše strahove. Ker otroci nam točno tisto, kar smo potlačili, kar mislimo, da nimamo, potegnejo s svojim vedenjem in reakcijami, znova na plan.

Torej imamo odrasli osebnostni izziv, da se poglobimo v svoje nepredelane programe in jih ozaveščamo ter tvorimo takšne, ki nam bodo služili. S tem bomo zmogli tudi veliko bolj umirjeno sodelovati v pogajanjih z otrokom, mu izkazovati ljubezen in razumevanje, podporo in ga bodriti v procesu zdravega odraščanja. Lahko iskreno povem, da je nekaj enkratnega opazovati lastnega komajda odraslega otroka, kako deluje, razmišlja, se odloča, kako tvori odnose, uporablja empatijo in je obenem odločen, ko izraža svoja stališča. Občutek ponosa nad tem, kakšna osebnost je postal vaš otrok, je neprecenljiv.

Komentarji

14

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • pavel / 18.08.2019. ob 09:30 +10 0

    sem opazil--samo na telefonih visijo,pa nočejo ven--mene so komaj zvlekli nazaj v stanovanje ko sem se po celodnevnem klatenju prikazal nekje blizu

    +10 0
  • spartan / 18.08.2019. ob 10:28 +10 - 1

    Otrok, ki se rodi danes ne more biti drugačen kot tisti, ki se je rodil pred 20 leti. Krivda je drugje pri starših. Pametna tehnologija, hlastanje za denarjem, pokvarjena družba so razlogi.

    +10 - 1
  • klemen123 / 18.08.2019. ob 14:18 +6 0

    Vsak otrok, ki se rodi je nepopisana knjiga. Tako je bilo z otroci pred 1000 leti in taki se rojevajo tudi danes. Spremenili - na slabše - so se straši. Še sami so zakomplekasani, kako bodo taki otroku za vzgled in avtoriteto. Naj crkne država, pa bo vse po starem. p.s. t.i. strokovnjaki za vzgojo pa naj raje naredijo kaj konstruktivnega z družbo. Samokukinejo je naj. Amen

    +6 0
Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin